P-1/14

Opravilna št.:
P-1/14
Objavljeno:
Neobjavljeno | 04.06.2015
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2015:P.1.14
Akt:
Spor o pristojnosti
Izrek:
Za odločanje o obdolžilnem predlogu Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo št. 061-2/2012-20 z dne 29. 2. 2012 je pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.
Evidenčni stavek:
Pristojnost sodišča v zadevah prekrškov je podana tudi glede preizkusa obdolžilnih predlogov, ki jih po njegovi oceni ni vložil upravičeni predlagatelj.
Geslo:
1.2.51.7.2 - Ustavno sodstvo - Vrste vlog - Aktivna legitimacija v postopku pred Ustavnim sodiščem - Spor o pristojnosti - Prizadeti organ.
1.3.52.1.3 - Ustavno sodstvo - Pristojnost - Odločitev - V sporu o pristojnosti - Med sodišči in drugimi državnimi organi.
1.5.51.3.3 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - Odločitve v drugih postopkih - Odločitev o tem, kateri organ je pristojen.
Pravna podlaga:
Člen 61.4, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
P-1/14-5
4. 6. 2015
 
 

ODLOČBA

 
Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora glede pristojnosti, začetem z zahtevo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, na seji 4. junija 2015
 

odločilo:

 
Za odločanje o obdolžilnem predlogu Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo št. 061-2/2012-20 z dne 29. 2. 2012 je pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. Oškodovanec je zoper pravno osebo in več odgovornih oseb pri Tržnem inšpektoratu Republike Slovenije (v nadaljevanju prekrškovni organ) vložil predlog za začetek postopka o prekršku po 1. točki prvega odstavka 686. člena v zvezi s prvim odstavkom 45. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11 – v nadaljevanju ZGD-1), to je zaradi opustitve navedbe predpisanih registrskih podatkov pravne osebe na poslanem sporočilu. Po opravljenem inšpekcijskem pregledu je prekrškovni organ odločil, da zoper pravno osebo in odgovorne osebe ne bo izdal odločbe o prekršku. O tem je obvestil predlagatelja (oškodovanca), ta pa je Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo (v nadaljevanju Ministrstvo) predlagal, naj vloži obdolžilni predlog pred sodiščem. Ministrstvo je preizkusilo postopek prekrškovnega organa in po drugem odstavku 103. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13 in 111/13 – v nadaljevanju ZP-1) vložilo obdolžilni predlog pri Okrajnem sodišču v Ljubljani.
 
2. Okrajno sodišče v Ljubljani se je s sklepom opr. št. PR-766/2012-2415 z dne 26. 11. 2013 izreklo za nepristojno in odstopilo obdolžilni predlog Ministrstvu. Ugotovilo je, da glede očitanega prekrška ni podana nobena od okoliščin iz drugega odstavka 52. člena ZP-1, ko hitri postopek ni dovoljen, in da zato ne gre za prekršek, o katerem odloča sodišče v rednem sodnem postopku. Podlage za odločanje sodišča v rednem postopku naj glede očitanega prekrška tudi ne bi predstavljal drugi odstavek 103. člena ZP-1. Po stališču sodišča lahko organ nadzora na podlagi te določbe vloži obdolžilni predlog le v primeru, ko gre za prekršek, glede katerega po drugem odstavku 52. člena ZP-1 ni dovoljen hitri postopek, oziroma le, ko gre za prekršek, o katerem izvorno odloča sodišče, obdolžilnega predloga pa ni vložil že prekrškovni organ.
 
3. Zahtevo za odločitev o sporu glede pristojnosti vlaga Ministrstvo. Navaja, da sta za razmejitev pristojnosti med prekrškovnim organom in sodiščem upoštevna tako 52. kot tudi 103. člen ZP-1. Drugi odstavek 103. člena ZP-1 naj bi predlagateljem postopka o prekršku omogočal doseči, da organ, ki nadzoruje delo prekrškovnega organa, preveri pravilnost in zakonitost postopka, kadar prekrškovni organ odloči, da ne bo izdal odločbe o prekršku ali vložil obdolžilnega predloga. Organ, ki nadzoruje delo prekrškovnega organa, naj ne bi bil pristojen za vsebinsko odločanje v postopku o prekršku, prav tako ne, da bi zadevo vrnil prekrškovnemu organu v nadaljnjo obravnavo. Imel naj bi le dve možnosti: ali odloči, da pogoji za vložitev obdolžilnega predloga niso podani, ali pa vloži obdolžilni predlog pred sodiščem. Ministrstvo ni prekrškovni organ, prav tako pa ne more biti pristojno za obravnavo obdolžilnega predloga, ki ga je samo vložilo. Navaja, da zato v zadevi o prekršku, ki mu je bila odstopljena, ni pristojno.
 
 
B.
 
4. Ustavno sodišče je na podlagi osme alineje prvega odstavka 160. člena Ustave pristojno, da odloča o sporih glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi. Če pride do spora glede pristojnosti zato, ker več organov zavrača pristojnost v posamezni zadevi, lahko organ, ki mu je bila zadeva odstopljena, pa meni, da zanjo ni pristojen, zahteva rešitev spora glede pristojnosti po drugem odstavku 61. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS).
 
5. O prekrških odločajo prekrškovni organi in sodišča (prvi odstavek 45. člena ZP-1). Če prekrškovni organ ugotovi, da so podani zakonski pogoji za izvedbo postopka o prekršku, ga v skladu z drugim odstavkom 51. člena ZP-1 mora izvesti in sam izdati odločbo o prekršku (hitri postopek). Če hitri postopek ni dovoljen, mora prekrškovni organ po tretjem odstavku 51. člena ZP-1 vložiti pri pristojnem sodišču obdolžilni predlog (redni sodni postopek). Primeri, ko hitri postopek ni dovoljen, so določeni v drugem odstavku 52. člena ZP-1.
 
6. Na podlagi četrtega odstavka 51. člena ZP-1 lahko prekrškovni organ tudi odloči, da ne bo izdal odločbe o prekršku oziroma vložil obdolžilnega predloga.[1] V skladu s petim odstavkom 51. člena ZP-1 se taka odločitev in razlogi zgolj zaznamujejo v spisu, prekrškovni organ pa mora o odločitvi, da ne bo izdal odločbe oziroma vložil obdolžilnega predloga, in o razlogih v 30 dneh od odločitve pisno obvestiti predlagatelja.[2] V zvezi s tem drugi odstavek 103. člena ZP-1 določa še, da lahko predlagatelji (če postopka na njihov predlog ne začne prekrškovni organ) v 15 dneh po prejemu obvestila iz petega odstavka 51. člena ZP-1 organu, ki po zakonu nadzoruje delo prekrškovnega organa, predlagajo, naj vloži obdolžilni predlog pred sodiščem.
 
7. Okrajno sodišče v Ljubljani in Ministrstvo zavračata pristojnost za odločanje v postopku po obdolžilnem predlogu, ki ga je Ministrstvo na podlagi drugega odstavka 103. člena ZP-1 vložilo zaradi prekrška po 1. točki prvega odstavka 686. člena v zvezi s prvim odstavkom 45. člena ZGD-1. Pri tem med sodiščem in Ministrstvom ni spora glede tega, da je za odločanje o očitanem prekršku (najprej) pristojen Tržni inšpektorat oziroma da gre za prekršek, o katerem je v skladu z drugim odstavkom 52. člena ZP-1 pristojen odločiti prekrškovni organ v hitrem postopku. Gre za spor o tem, ali Ministrstvo kot organ nadzora nad Tržnim inšpektoratom glede očitanega prekrška lahko vstopi kot upravičeni predlagatelj rednega sodnega postopka po drugem odstavku 103. člena ZP-1, ker je Tržni inšpektorat odločil, da odločbe o prekršku v tej zadevi ne bo izdal. Po stališču sodišča je namreč organ, ki nadzoruje delo prekrškovnega organa, na podlagi te določbe upravičeni predlagatelj le glede prekrškov, o katerih se v rednem postopku odloča že po drugem odstavku 52. člena ZP-1, po stališču Ministrstva pa tudi takrat, ko gre za prekrške, o katerih je sicer po drugem odstavku 52. člena ZP-1 treba odločiti v hitrem postopku pred prekrškovnim organom (zoper njegovo odločitev pa je dovoljena zahteva za sodno varstvo).
 
8. Člen 103 ZP-1 določa upravičene predlagatelje rednega postopka o prekršku. To so prekrškovni organi (prvi odstavek) in državni tožilec (tretji odstavek), pod pogoji iz drugega odstavka 103. člena ZP-1 pa lahko na mesto prekrškovnega organa stopi kot upravičeni predlagatelj tudi organ, ki po zakonu nadzoruje njegovo delo. Vsebina in namen 103. člena ZP-1 (ki je uvrščen v poglavje o rednem sodnem postopku) torej ni v razmejevanju pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi. To velja tudi glede drugega odstavka 103. člena ZP-1, ki (po objektivni plati) opredeljuje pogoje in obseg upravičenja organa, ki nadzoruje delo prekrškovnega organa, da kot subsidiarni upravičeni predlagatelj rednega sodnega postopka prevzame pregon prekrška in z vložitvijo obdolžilnega predloga sam zahteva začetek postopka pred sodiščem.
 
9. Ker vsebina drugega odstavka 103. člena ZP-1 ni v razmejevanju pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi, tudi različni interpretaciji te določbe, ki sta ju sprejeli sodišče in Ministrstvo, ne moreta biti razlog spora o pristojnosti. Ne glede na to, katera od razlag je pravilna, namreč Ministrstvo ni prekrškovni organ in zato v nobenem primeru ni pristojno za vsebinsko odločitev o očitanem prekršku. V zvezi z različno razlago drugega odstavka 103. člena ZP-1 zato po vsebini ne gre za problem pristojnosti, temveč za vprašanje, ali je Ministrstvo v tej zadevi upravičeni predlagatelj rednega sodnega postopka ali ne.
 
10. Sodišče se je v tej zadevi izreklo za nepristojno, Ministrstvo pa je vložilo zahtevo za odločitev v sporu glede pristojnosti. Spor o pristojnosti zato obstaja, čeprav glede na zgoraj navedeno po vsebini ne gre za vprašanje pristojnosti, temveč za položaj, ko je obdolžilni predlog vložil organ, ki (po stališču sodišča) ni upravičeni predlagatelj rednega postopka o prekršku.[3] O vprašanju, ali je podan predlog upravičenega predlagatelja, je pristojno odločiti sodišče ob t. i. predhodnem preizkusu obdolžilnega predloga. Ustavno sodišče je zato odločilo, da je za odločanje o obdolžilnem predlogu Ministrstva pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.
 
C.
 
11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena ZUstS in četrte alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, Jasna Pogačar in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Korpič – Horvat.
 
 
mag. Miroslav Mozetič
Predsednik
 
 
 
 
[1] Prekrškovni organ tako odloči:
– če iz zbranih dejstev in dokazov izhaja, da dejanje ni prekršek;
– če ni dokazano, da je prekršek storil kršitelj;
– če je pregon zastaral ali so podani drugi razlogi, ki izključujejo pregon;
– če gre za prekršek neznatnega pomena, posebne okoliščine, nizka stopnja odgovornosti ali storilčeve osebne okoliščine pa kažejo, da postopek ne bi bil smotrn.
[2] V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZP-1 se postopek o prekršku začne po uradni dolžnosti ali z vložitvijo pisnega predloga oškodovanca, državnega tožilca ali državnega organa, nosilca javnih pooblastil ali samoupravne lokalne skupnosti (predlagatelji).
[3] Položaj je upoštevaje razlago drugega odstavka 103. člena ZP-1, ki jo je sprejelo sodišče, v tem pogledu enak, kot če bi (na primer) obdolžilni predlog neposredno vložil oškodovanec.
Vrsta zadeve:
spori o pristojnosti
Vrsta akta:
drugi akti
Vlagatelj:
Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, Ljubljana
Datum vloge:
05.02.2014
Datum odločitve:
04.06.2015
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
določitev pristojnega organa
Dokument:
US30682