Up-969/13

Opravilna št.:
Up-969/13
Objavljeno:
Neobjavljeno | 17.09.2015
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2015:Up.969.13
Akt:
Sklep Višjega sodišča v Kopru št. CDn 267/2013 z dne 3. 9. 2013 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Novem mestu št. Sdn 483/2013 z dne 7. 5. 2013
Izrek:
Sklep Višjega sodišča v Kopru št. CDn 267/2013 z dne 3. 9. 2013 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Novem mestu št. Sdn 483/2013 z dne 7. 5. 2013 se razveljavita in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Novem mestu v novo odločanje.
Evidenčni stavek:
Ustavno sodišče poudarja pomen pravice do izjave v vseh sodnih postopkih, pri čemer pri opredeljevanju njene vsebine upošteva posebnosti posameznih postopkov.
 
Pritožniku, predlagatelju v obravnavani zemljiškoknjižni zadevi, bi moralo ne glede na posebnosti zemljiškoknjižnega postopka sodišče prve stopnje vročiti ugovor, pritožbeno sodišče pa pritožbo, ter mu tako omogočiti, da se o navedenih vlogah udeleženca izjavi.  
 
S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru zoper sklep o dovolitvi vpisa, ne da bi pritožniku vročilo ugovor, Višje sodišče pa je sklep o ugovoru spremenilo v škodo pritožnika zgolj na podlagi navedb nasprotnega udeleženca v pritožbi, je bila kršena pritožnikova pravica do izjave iz 22. člena Ustave. Pravica do izjave ni le sredstvo za čim bolj popolno razjasnitev spornih vprašanj, pač pa (kot izraz spoštovanja človekove osebnosti in zahteve po enakopravni obravnavi strank v postopku pred sodiščem) tudi sredstvo, ki stranki omogoča, da se izjavi o vseh upoštevnih vidikih zadeve, ki posega v njene interese, in ji s tem daje možnost, da vpliva na odločitev sodišča.
Geslo:
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje.
5.3.13.19 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Načelo kontradiktornosti.
Pravna podlaga:
Člen 22, Ustava [URS]
Člen 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-969/13-23
17. 9. 2015
 
 

ODLOČBA

 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Petra Jakliča, Šentrupert, ki ga zastopata Tatjana in Aleksander Sitar, odvetnika v Novem mestu, na seji 17. septembra 2015
 

odločilo:

 
Sklep Višjega sodišča v Kopru št. CDn 267/2013 z dne 3. 9. 2013 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Novem mestu št. Sdn 483/2013 z dne 7. 5. 2013 se razveljavita in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Novem mestu v novo odločanje.
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. V zemljiškoknjižnem postopku je sodišče prve stopnje s sklepom št. Dn 5583/2013 z dne 19. 2. 2013 na predlog pritožnika odločilo, da se pri osnovnem pravnem položaju nepremičnine parc. št. 14/10, k. o. 1399 − Šentrupert (ID 2550634), na podlagi pravnomočne sodbe vknjiži lastninska pravica v korist pritožnika Petra Jakliča. Ugovor Petra Freliha zoper navedeni sklep je sodišče prve stopnje zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi Petra Freliha ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da predlagani vpis ni dovoljen. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na stališču, da Petra Freliha navedena pravnomočna sodba ne zavezuje, saj je tožnik (pritožnik) pravdo vodil proti tožencu Josipu Frelihu, ki je bil zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine ob vložitvi tožbe.
 
2. Pritožnik (v zemljiškoknjižnem postopku predlagatelj) zatrjuje kršitev pravic iz 14., 22., 23., 25. in 33. člena v zvezi s 67. členom Ustave. Zatrjuje, da mu je sodišče kršilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave s tem, da mu ni vročilo niti ugovora niti pritožbe, ki ju je vložil Peter Frelih. Zato naj ne bi imel možnosti vplivati na pravno presojo sodišč v zadevi. Če bi mu sodišče omenjeni pravni sredstvi vročilo, bi na pritožbene navedbe odgovoril in pojasnil vlogo Petra Freliha v pravdnem postopku. Navaja, da v zemljiškoknjižnem postopku veljajo posebna postopkovna pravila in da zemljiškoknjižni postopek pomembno opredeljuje predvsem načelo hitrosti postopka, načelo vrstnega reda odločanja o vpisih, omejitev načela zaslišanja udeležencev postopka na prvi stopnji, načelo formalnosti postopka in načelo dispozitivnosti postopka. Vendar meni, da bi moralo sodišče ne glede na navedena pravila in načela pritožbo Petra Freliha vročiti pritožniku in mu s tem omogočiti pravico do izjave iz 22. člena Ustave. S tem, ko bi pritožbeno sodišče vročilo pritožbo tudi njemu, bi imel možnost zanikati trditve Petra Freliha v ugovoru in pritožbi, predvsem pa sodišču pojasniti, zakaj oziroma iz kakšnega razloga je Peter Frelih sploh priglasil intervencijo in zakaj jo je sodišče dovolilo. Pritožnik zatrjuje, da je zaradi nevročitve ugovora in pritožbe kršena navedena ustavna pravica, pa tudi nekatere določbe Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 58/03, 45/08, 28/09 in 25/11 – v nadaljevanju ZZK-1) in Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP). Stališče Višjega sodišča v Kopru, da se pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Grosupljem št. P 117/2010 (ki je podlaga za predlagani vpis) ne nanaša na Petra Freliha in da iz sodbe ni razvidno, da se učinek sodbe razteza tudi na stranskega intervenienta, naj bi bilo napačno, saj je Peter Frelih v tem pravdnem postopku sodeloval od vsega začetka. Pritožnik trdi, da je pravdno sodišče stransko intervencijo Petra Freliha dovolilo zgolj zato, ker je postal novi lastnik sporne nepremičnine in da bi se učinki sodbe raztezali tudi nanj. Ne glede na to, da pravdno sodišče tega v sodbi ni posebej obrazložilo, pa Višje sodišče v zemljiškoknjižnem postopku ni imelo pravne podlage, da predlaganega vpisa lastninske pravice ne dovoli. Pritožnik očita Višjemu sodišču, da je povsem napačno uporabilo 190. člen ZPP. Pravi, da novi lastnik lahko vstopi v pravdo le, če v to privolita obe stranki. Če privolitve ni, pa naj ne bi bilo ovire, da se pravda konča med prvotnima strankama, s posledico, da bo sodišče odločilo, kot da do odtujitve ni prišlo, ter s posledico, da bo sodba neposredno učinkovala tudi na pridobitelja. Pritožnik zatrjuje, da gre za pomembno razširitev subjektivnih mej pravnomočnosti, saj naj bi se pravnomočna sodba raztezala tudi na singularnega pravnega naslednika, ne le v primeru, če je do pravnega nasledstva prišlo po pravnomočnosti, temveč tudi, če je do singularnega pravnega nasledstva prišlo po vročitvi tožbe tožencu. Zato pritožnik meni, da bi ob pravilni uporabi 190. člena ZPP pritožbeno sodišče moralo ugotoviti, da sodba učinkuje tudi zoper novega pridobitelja. Navaja, da je novi pridobitelj vseskozi sodeloval v pravdnem postopku, sprva kot pooblaščenec toženca, kasneje pa kot stranski intervenient, zato zanj ne more veljati načelo zaupanja v zemljiško knjigo, na katero se je sklicevalo pritožbeno sodišče. Zmotno naj bi bilo tudi stališče Višjega sodišča, da bi si moral pritožnik možnost vpisa proti novemu pridobitelju zagotoviti z uporabo instituta zaznambe spora. Višje sodišče naj bi zmotno uporabilo tudi pravila ZPP, ki urejajo udeležbo intervenienta v pravdi (199. in 202. člen ZPP). Pritožnik trdi, da sta toženec in stranski intervenient enotna sospornika, kar pomeni, da je spor mogoče rešiti le na enak način za oba sospornika. Navaja, da je lastninsko pravico na sporni nepremičnini pridobil na originarni način, torej je vknjižba lastninske pravice zgolj deklaratorne narave, zato pomeni stališče Višjega sodišča, da se predlagani vpis ne dovoli, tudi kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Meni, da ima njegova originarno pridobljena lastninska pravica prednost pred pogodbeno pridobljeno lastninsko pravico Petra Freliha.
3. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-969/13 z dne 9. 12. 2014 sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o tem obvestilo Višje sodišče. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor dedinji nasprotnega udeleženca, ki je dedovala nepremičnino, pri kateri je v navedeni zemljiškoknjižni zadevi prišlo do vknjižbe. 
 
4. Dedinja nasprotnega udeleženca je na ustavno pritožbo odgovorila. V odgovoru opozarja na to, da je toženec iz pravde predlagal tožniku (pritožniku), naj nasprotni udeleženec iz zemljiškoknjižnega postopka vstopi kot stranka v pravdo namesto toženca, pa se pritožnik s tem ni strinjal. Odgovor dedinje nasprotnega udeleženca iz zemljiškoknjižnega postopka je bil vročen pritožniku, ki nanj ni odgovoril.
 
 
B.
 
5. Pritožnik zatrjuje, da mu je sodišče s tem, ko mu ni vročilo ugovora in pritožbe, ki ju je vložil nasprotni udeleženec, kršilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave, zato naj ne bi imel možnosti vplivati na pravno presojo sodišč v zadevi.
 
6. Na zaprosilo Ustavnega sodišča je Okrajno sodišče v Novem mestu posredovalo podatek, da ugovor in pritožba, ki ju je v zemljiškoknjižnem postopku št. Dn 5583/2013 vložil nasprotni udeleženec, nista bila vročena niti pritožnikovemu pooblaščencu niti pritožniku. Pojasnilo je, da za vročitev ni imelo pravne podlage, ker je bil zemljiškoknjižni predlog pritožnika vložen v času veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 25/11 − v nadaljevanju ZZK-1C), s katerim sta bila prej veljavna tretji odstavek 157. člena ZZK-1 (ki je določal vročanje ugovora) in tretji odstavek 159. člena ZZK-1 (ki je določal vročanje pritožbe) črtana.
 
7. Eden od pomembnejših izrazov pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) je pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave v postopku. Ta pravica stranki zagotavlja možnost, da predstavi svoja stališča v postopku pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti drugi stranki, da lahko na ta način vpliva na odločitev sodišč v zadevah, ki posegajo v njene pravice in interese.[1] Pravica do izjave, ki temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva (34. člen Ustave), torej stranki zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic – da torej ne bo le objekt, ampak bo subjekt postopka.[2] Pri tem mora biti stranki dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev o njeni pravici, in sicer tako o dejanskih kot o pravnih vidikih zadeve.[3] Nujen predpogoj za uresničitev te pravice je predhodna seznanitev stranke s procesnimi dejanji nasprotne stranke in sodišča, glede katerih se ima pravico izjaviti (pravica do informacije), ter dopustitev primernega roka za izjavo.[4] Najpomembnejši procesni institut, ki služi uresničevanju pravice do informacije, je vročanje.[5]
 
8. Predstavljena stališča o ustavnih procesnih jamstvih izhajajo iz zahteve po kontradiktornem postopku; izoblikovana so bila v zadevah, ki so izvirale iz pravdnih postopkov. Ustavno sodišče poudarja pomen pravice do izjave sicer v vseh sodnih postopkih,[6] pri čemer pri opredeljevanju njene vsebine upošteva posebnosti posameznih postopkov.[7]
 
9. Zemljiškoknjižni postopek je posebna vrsta nepravdnega postopka.[8] V njem veljajo zaradi nekaterih posebnosti tega postopka, ki so pogojene s predmetom odločanja v tem postopku (to je vpisom pravic v zemljiško knjigo kot javno knjigo, ki imajo publicitetne in oblikovalne učinke),[9] posebna postopkovna pravila.[10] Zemljiškoknjižni postopek pomembno opredeljujejo predvsem načelo hitrosti postopka (121. člen ZZK-1), načelo vrstnega reda odločanja o vpisih (122. člen ZZK-1), omejitev načela zaslišanja udeležencev postopka na prvi stopnji (123. člen ZZK-1), načelo formalnosti postopka (124. člen ZZK-1) in načelo dispozitivnosti postopka (125. člen ZZK-1). ZZK-1 sodiščem še posebej nalaga hitro postopanje v zemljiškoknjižnih zadevah. Zemljiška knjiga lahko namreč svojo funkcijo temeljne baze podatkov, pomembnih za pravni promet z nepremičninami, opravlja le, če je stanje, ki ga izkazuje, čim bolj popolno in resnično.[11] Hitro vodenje zemljiškoknjižnega postopka je nujen pogoj za normalno delovanje pravnega prometa, saj odlaganje zahtevanega vpisa povzroča pravno negotovost.[12] Načelo hitrosti postopka ni pomembno le v fazi prejema zemljiškoknjižnega predloga, to je do javne objave začetka zemljiškoknjižnega postopka s plombo (prim. 134. in 135. člen ZZK-1), temveč je zaradi pričetka učinkovanja publicitetnih učinkov vpisa pomembno, da se tudi sam vpis pravice oziroma pravnega dejstva opravi v čim krajšem času.[13] Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-1352/11 sprejelo stališče, da je zaradi navedenih posebnosti zemljiškoknjižnega postopka ustavno sprejemljiva ureditev, ki zemljiškoknjižnemu sodišču praviloma omogoča, da nasprotnemu udeležencu v zemljiškoknjižnem postopku pravica do izjave praviloma ne bo zagotovljena pred sprejetjem odločitve sodišča prve stopnje, ampak šele po sprejetju odločitve, tako da lahko še vedno učinkovito vpliva na odločitev sodišča (prve stopnje) v zadevi.
 
10. V zgoraj navedeni odločbi se je Ustavno sodišče ukvarjalo s pravico do izjave nasprotnega udeleženca v zemljiškoknjižnem postopku. V tej zadevi pa se postavlja vprašanje pravice do izjave samega predlagatelja zemljiškoknjižnega postopka, ko sodišče predlaganemu vpisu ugodi, pa udeleženec vloži ugovor in (morebiti kasneje tudi) pritožbo.
 
11. V tej zadevi je bil zemljiškoknjižni predlog št. Dn 5583/2013 vložen 9. 1. 2013, to je v času po uveljavitvi ZZK-1C.[14] Z ZZK-1C sta bili predhodno veljavni zakonski določbi, da se ugovor proti sklepu o vpisu vroči drugim udeležencem postopka iz drugega oziroma tretjega odstavka 154. člena tega zakona (tretji odstavek 157. člena ZZK-1) in da se za vročitev pritožbe smiselno uporabljata drugi oziroma tretji odstavek 154. člena zakona (tretji odstavek 159. člena), črtani. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor nasprotnega udeleženca zavrnilo. Ne glede na to, da je bila izpodbijana odločitev pritožniku v korist in da ni bilo izrecnih zakonskih določb o vročitvi ugovora, bi moralo sodišče prve stopnje pred sprejetjem odločitve o ugovoru nasprotnega udeleženca ugovor vročiti predlagatelju, saj bi mu bilo le tako omogočeno, da sodeluje v postopku pred sodiščem prve stopnje, to je, da navede svoja pravna naziranja ter da tudi navede dejstva in predlaga dokaze. V fazi vložitve predloga za vknjižbo predlagatelj ne more navajati vseh dejstev in predlagati vseh dokazov, ker mora biti zemljiškoknjižni predlog vložen elektronsko (primerjaj prvi odstavek 125.a člena ZZK-1[15]), kar pomeni, da praviloma vnese podatke, ki jih mora vsebovati zemljiškoknjižni predlog, in priloži elektronske priloge, ki se priložijo elektronskemu predlogu. Predlagatelj sicer lahko priloži elektronskemu zemljiškoknjižnemu predlogu obrazložitev, ki jo oblikuje kot poseben elektronski dokument (glej opombo 15), vendar ni mogoče od predlagatelja zahtevati, da bi že ob vložitvi predloga odgovarjal na morebitne očitke, ki bi jih utegnil podati nasprotni udeleženec v ugovoru zoper sklep o dovolitvi vpisa. Zato bi moralo sodišče prve stopnje predlagatelju zemljiškoknjižnega postopka ne glede na navedene posebnosti zemljiškoknjižnega postopka vročiti ugovor nasprotnega udeleženca in mu omogočiti, da poda odgovor na ugovor, to je, da navede vsa dejstva in predlaga dokaze ter poda svoje pravno naziranje. Tudi Višje sodišče, ker je odločilo na podlagi reformatoričnega pooblastila iz 3. točke drugega odstavka 161. člena ZZK-1, da vpis ni dovoljen, bi moralo pred sprejetjem odločitve o pritožbi nasprotnega udeleženca to vročiti predlagatelju. Tako ravnanje sodišča prve stopnje in druge stopnje namreč terja ustavnoskladna razlaga (torej razlaga, ki bi zavarovala pritožnikovo pravico do izjave) določb ZZK-1 v zvezi s splošnimi določbami ZNP (te se namreč glede vprašanj, ki niso izrecno urejena z ZZK-1, uporabljajo v zemljiškoknjižnem postopku − primerjaj drugi odstavek 120. člena ZZK-1).[16] S tem bi bila pritožnikova pravica do izjave pred sodiščem prve in druge stopnje ustrezno varovana, saj bi mu bilo zagotovljeno, da se izjavi o zadevi v celotnem obsegu na način, da lahko učinkovito vpliva na nadaljnji potek in s tem izid postopka.
 
12. S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru zoper sklep o dovolitvi vpisa, ne da bi pritožniku vročilo ugovor, Višje sodišče pa je sklep o ugovoru spremenilo v škodo pritožnika zgolj na podlagi navedb nasprotnega udeleženca v pritožbi, je bila kršena pritožnikova pravica do izjave iz 22. člena Ustave. Ta namreč po že obrazloženem ni le sredstvo za čim bolj popolno razjasnitev spornih vprašanj, pač pa (kot izraz spoštovanja človekove osebnosti in zahteve po enakopravni obravnavi strank v postopku pred sodiščem) tudi sredstvo, ki stranki omogoča, da se izjavi o vseh upoštevnih vidikih zadeve, ki posega v njene interese,[17] in ji s tem daje možnost, da vpliva na odločitev sodišča.
 
13. Zaradi ugotovljene kršitve pravice do izjave iz 22. člena Ustave je bilo treba odločitev pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti Okrajnemu sodišču v Novem mestu v novo odločanje. Sodišče prve stopnje in Višje sodišče bosta lahko ponovno odločili o zadevi šele, ko bosta pritožniku v zemljiškoknjižnem postopku dali možnost izjave.
 
14. Ker je bilo treba izpodbijana sklepa razveljaviti že zaradi ugotovljene kršitve pravice do izjave iz 22. člena Ustave, se Ustavno sodišče v presojo drugih zatrjevanih kršitev ni spuščalo.
 
 
C.
 
15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.
 
 
mag. Miroslav Mozetič
Predsednik
 
 
[1] Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS, 71), 10. točka obrazložitve.
[2] Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-570/10 z dne 13. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 93/11), 9. točka obrazložitve.
[3] Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108), 9. točka obrazložitve.
[4] Tako A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 274, in, sklicujoč se na to delo, enako Ustavno sodišče v odločbi št. Up-419/10 z dne 2. 12. 2010 (Uradni list RS, št. 107/10), 7. točka obrazložitve.
[5] Prav tam.
[6] Tako Ustavno sodišče na primer v sklepu št. Up-321/96 z dne 15. 1. 1997 (OdlUS VI, 80), 3. točka obrazložitve, in v odločbi št. Up-3/00 z dne 2. 3. 2000 (OdlUS IX, 132), 8. točka obrazložitve, glede zahteve po kontradiktornem postopku v postopku za izdajo začasne odredbe. Podobno Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-60/03 z dne 4. 12. 2003 (Uradni list RS, št. 131/03, in OdlUS XII, 93) glede zahteve po kontradiktornem postopku v nepravdnem postopku o pridržanju oseb v psihiatričnih bolnišnicah (glej 21. točko obrazložitve).
[7] Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-3/00, 8. točka obrazložitve.
[8] Drugi odstavek 120. člena ZZK-1 določa, da se v zemljiškoknjižnem postopku glede vprašanj, ki niso urejena s tem zakonom, uporabljajo splošne določbe Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 in 20/88 – popr. – v nadaljevanju ZNP).
[9] Glej 4. do 10. člen ZZK-1.
[10] Primerjaj N. Plavšak, Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1), Uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 92−93.
[11] N. Plavšak, T. Frantar in M. Juhart, Zakon o zemljiški knjigi (ZZK) s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1998, str. 281−284.
[12] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1352/11 z dne 9. 5. 2013 (Uradni list RS, št. 47/13), 8. točka obrazložitve.
[13] Primerjaj, prav tam.
[14] ZZK-1C je na podlagi 100. člena začel veljati 5. 4. 2011.
[15] Navedeno določbo o obveznem elektronskem vlaganju zemljiškoknjižnih predlogov je uvedel ZZK-1C. Na podlagi prvega odstavka 125.e člena ZZK-1 je bil izdan Pravilnik o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 30/11 in 55/11− v nadaljevanju Pravilnik), ki v 11. členu vsebuje podrobnejša pravila o elektronskem vlaganju predlogov. Prvi odstavek 11. člena Pravilnika zahteva, naj uporabnik sestavi elektronski predlog tako, da na portalu e-ZK izbere ustrezen postopek za vložitev predloga in v zaslonski obrazec vnese podatke, ki jih mora vsebovati predlog (standardizirani del besedila elektronske vloge). Tretji odstavek istega člena Pravilnika omogoča, da v primerih, ko predlog po zakonu ali po presoji predlagatelja vsebuje tudi obrazložitev, predlagatelj besedilo obrazložitve oblikuje kot poseben elektronski dokument (nestandardizirani del besedila elektronske vloge) in ga priloži predlogu.
[16] V skladu s četrtim odstavkom 31. člena ZNP sodišče vroči izvod popolne in dovoljene pritožbe zoper sklep, s katerim je bil postopek kočan, drugim udeležencem, ki nanjo lahko odgovorijo v osmih dneh.
[17] A. Galič, nav. delo, str. 273−274, in, sklicujoč se na to delo, enako Ustavno sodišče v odločbi št. Up-1352/11, 14. točka obrazložitve.
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Peter Jaklič, Šentrupert
Datum vloge:
10.12.2013
Datum odločitve:
17.09.2015
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Dokument:
US30736