Up-933/14

Opravilna št.:
Up-933/14
Objavljeno:
Neobjavljeno | 07.10.2015
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2015:Up.933.14
Akt:
Sklep Višjega sodišča v Celju št. I Ip 349/2014 z dne 4. 9. 2014
Izrek:
Sklep Višjega sodišča v Celju št. I Ip 349/2014 z dne 4. 9. 2014 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.
Evidenčni stavek:
Iz 22. člena Ustave izhaja zahteva, da se instančno sodišče v primerih, ko na podlagi drugačne razlage predpisov spremeni odločitev nižjega sodišča, opredeli tudi do bistvenih razlogov nižjega sodišča, s katerimi je to utemeljilo svojo odločitev. Opredelitev do teh razlogov namreč prispeva k prepričljivosti odločitve sodišča in s tem njene sprejemljivosti za stranko, ki je v sporu izgubila. Z obrazložitvijo, ki se glede vprašanja zlorabe instituta sodnih penalov na jasen, razumljiv in pravno razčlenjen način ne opredeli do argumentov, na katerih je temeljil sklep sodišča prve stopnje, sodišče ne zadosti temu vidiku zahteve po obrazloženosti in krši 22. člen Ustave.
Geslo:
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje.
5.3.13.17 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Obrazložitev.
Pravna podlaga:
Člen 22, Ustava [URS]
Člen 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-933/14-8
29. 1. 2015
 
 
SKLEP
 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Refik Abazi, Laško, ki ga zastopata Sonja Dolinar in Tomaž Šešerko, odvetnika v Ljubljani, na seji 29. januarja 2015
 

sklenil:

 
1. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. I Ip 349/2014 z dne 4. 9. 2014 se sprejme v obravnavo.
 
2. Do končne odločitve Ustavnega sodišča se zadrži opravljanje izvršbe v zadevi Okrajnega sodišča v Celju št. In 31/2012.

 

OBRAZLOŽITEV

 
1. Izvršilno sodišče je dovolilo izvršbo za plačilo sodnih penalov. Isto sodišče je ugovoru dolžnika ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo. Odločilo je na podlagi stališča, da sta upnika s potekom 30-dnevnega roka iz 429. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP), v katerem sta sicer zahtevala določitev sodnih penalov, nista pa zahtevala izvršbe zaradi izpolnitve nedenarne obveznosti, izgubila pravico zahtevati izvršitev nedenarne terjatve po sklepu iz motenjskega postopka, zato po poteku tega roka tudi nista več upravičena do plačila sodnih penalov. Dodalo je, da je bil namen, ki ga je zasledovala obveznost po motenjskem sklepu, tj. vzpostavitev centralnega ogrevanja za stanovanje upnikov, dosežen že s tem, ko sta si upnika ogrevanje sama uredila, in bi njuno vztrajanje pri sodnih penalih pomenilo le še kaznovanje dolžnika. Višje sodišče je ugodilo pritožbi upnikov, sklep sodišča prve stopnje spremenilo in odločilo, da se ugovor zoper sklep o izvršbi kot neutemeljen zavrne. S sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-181/99 z dne 18. 12. 2002 (Uradni list RS, št. 7/03, in OdlUS XI, 292) je pojasnilo, da potek roka, v katerem je mogoče predlagati prisilno izvršitev sodne odločbe, ne povzroči prenehanja teka penalov v primerih, ko gre za izpolnitev obveznosti iz sklepa o motenju posesti. Pritrdilo je tudi pritožbeni navedbi upnikov, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo ugovornih navedb dolžnika, da je obveznosti v celoti izpolnil že v januarju 2009. To po presoji Višjega sodišča ni dopusten ugovorni razlog po 8. točki prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11 in 53/14 – ZIZ); dolžnik bi ga lahko uveljavil že v postopku, iz katerega izhaja temeljni izvršilni naslov, sklep, izdan v postopku zaradi motenja posesti št. P 351/2009 z dne 9. 10. 2009. V postopku za izdajo sklepa o določitvi sodnih penalov In 632/2010 z dne 31. 1. 2011 pa bi dolžnik po presoji Višjega sodišča lahko ugovarjal, da je v dodatnem roku 14 dni izpolnil nedenarno terjatev iz motenjskega sklepa, in bi penali od dneva izpolnitve dalje prenehali teči.  
 
2. V ustavni pritožbi zoper sklep Višjega sodišča pritožnik zatrjuje kršitve 14., 22., 25. in 33. člena Ustave. Pretežni del njegovih navedb je usmerjen v nestrinjanje s stališčem, da sta upnika upravičena do sodnih penalov, čeprav v 30-dnevnem roku iz 429. člena ZPP nista v izvršilnem postopku zahtevala tudi izvršitve sklepa, s katerim je bila dolžniku po tožbi zaradi motenja posesti naložena izpolnitev nedenarne obveznosti. Pritožnik s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-181/99 poudarja, da je eden izmed načinov prenehanja teka sodnih penalov tudi zastaranje terjatve, ugotovljene s pravnomočno sodbo, a citirano odločbo hkrati kritizira, ker 30-dnevnega roka iz 429. člena ZPP ni opredelila kot zastaralnega in ker se ne strinja z obrazložitvijo v delu, ki govori o izvotlitvi upnikove pravice do sodnega varstva v primeru, da mu sodni penali ne bi šli tudi po preteku tega roka. Izpodbijana odločitev naj bi nasprotovala tudi enotni sodni praksi, ki poudarja, da sodni penali ne smejo služiti le spremembi nedenarne terjatve v denarno (sklep Okrajnega sodišča v Celju št. In 31/2012 z dne 16. 5. 2014, sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 478/2009 z dne 20. 5. 2009, sklep Višjega sodišča v Kopru št. II Cp 86/2004 z dne 28. 9. 2004, sklep Višjega sodišča v Kopru št. II Cp 350/2006 z dne 16. 5. 2006 in sklep Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 963/2006 z dne 5. 11. 2009). Pritožnik pritrjuje sodišču prve stopnje, da upnika v konkretnem primeru nimata interesa za vzpostavitev prejšnjega stanja, ker sta si centralno ogrevanje in toplo vodo že sama uredila, in da si prizadevata le za spremembo svoje nedenarne terjatve v denarno. Obrazložitvi izpodbijane odločitve pa nasprotuje v delu, da bi moral dejstvo, da je svojo obveznost izpolnil, uveljavljati že v pravnih sredstvih zoper sklep o določitvi sodnih penalov ali zoper sklep o motenju posesti. Ugovorni razlogi v teh dveh postopkih naj bi bili po njegovem mnenju popolnoma nepovezani z ugovori zoper tek sodnih penalov in nanje zato dolžnik ni mogel ali moral misliti. Sklep Višjega sodišča pritožnik šteje za odločbo presenečenja, zoper katero ni imel možnosti vložitve pravnega sredstva. Vprašanje dopustnosti določitve in izterjave sodnih penalov, če upnik ni hkrati predlagal tudi izvršbe za izpolnitev nedenarne terjatve v zakonsko določenem roku, naj bi bilo pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve, izpodbijana odločitev pa naj bi imela za pritožnika tudi hude posledice. Pritožnik opozarja na nesorazmerje med ocenjeno vrednostjo motenjskega spora v višini 4.000 EUR in višino sodnih penalov – 27.800 EUR. Navaja, da sta upnika v izvršilnem postopku predlagala izvršbo za poplačilo zneska sodnih penalov s prodajo nepremičnine v lasti pritožnika, v kateri pritožnik prebiva in opravlja dejavnost slaščičarstva. S prodajo bi izgubil prebivališče in edini vir dohodkov. Zato pritožnik predlaga tudi začasno zadržanje izvrševanja izpodbijanega sklepa Višjega sodišča v Celju.
 
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene pritožnikove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine (1. točka izreka).
 
4. Za pritožnika bi nadaljevanje izvršilnega postopka iz 2. točke izreka, v katerem je bil izdan izpodbijani sklep, lahko pomenilo nastanek težko popravljivih škodljivih posledic. Prodaja nepremičnine, v kateri prebiva in opravlja dejavnost slaščičarstva, v izvršilnem postopku zaradi terjatve v višini 27.800 EUR bi za pritožnika pomenila izgubo prebivališča in edinega vira njegovih prihodkov, kar bi zanj ob morebitni kasnejši ugoditvi ustavni pritožbi pomenilo težko popravljive škodljive posledice. Za nasprotni stranki, tj. upnika, pa odlog izvršilnega postopka ne more povzročiti težko popravljivih škodljivih posledic. Odlog zanju pomeni le, da bo sodišče nadaljevalo postopek po odločitvi Ustavnega sodišča v tej zadevi. Zato je Ustavno sodišče na podlagi 58. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) do svoje končne odločitve zadržalo postopek izvršbe v zadevi, v kateri je bila izdana izpodbijana sodna odločba. Zadržanje pomeni, da izvršilno sodišče od trenutka prejema tega sklepa pa vse do končne odločitve Ustavnega sodišča navedenega izvršilnega postopka ne bo smelo nadaljevati.
 
5. Senat je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena in 58. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednica senata dr. Dunja Jadek Pensa ter člana dr. Etelka Korpič − Horvat in Jan Zobec. Sklep je sprejel soglasno.
 
 
dr. Dunja Jadek Pensa
Predsednica senata
 
 
 
Up-933/14-16
7. 10. 2015
 

ODLOČBA

 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Refika Abazija, Laško, ki ga zastopata Sonja Dolinar in Tomaž Šešerko, odvetnika v Ljubljani, na seji 7. oktobra 2015
 

odločilo:

 
Sklep Višjega sodišča v Celju št. I Ip 349/2014 z dne 4. 9. 2014 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
 
1. Izvršilno sodišče je dovolilo izvršbo za plačilo sodnih penalov. Isto sodišče je ugodilo ugovoru dolžnika, razveljavilo sklep o izvršbi in zavrnilo predlog za izvršbo. Odločilo je na podlagi stališča, da sta upnika s potekom 30-dnevnega roka iz 429. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP), v katerem sta sicer zahtevala določitev sodnih penalov, nista pa zahtevala izvršbe zaradi izpolnitve nedenarne obveznosti, izgubila pravico zahtevati izvršitev nedenarne terjatve po sklepu iz motenjskega postopka, zato po poteku tega roka tudi nista več upravičena do plačila sodnih penalov. Odločitev temelji tudi na presoji, da je bil namen, ki ga je zasledovala obveznost po motenjskem sklepu, tj. vzpostavitev centralnega ogrevanja za stanovanje upnikov, dosežen že s tem, ko sta si upnika ogrevanje sama uredila, in bi njuno vztrajanje pri sodnih penalih pomenilo le še kaznovanje dolžnika oziroma zlorabo instituta sodnih penalov. Višje sodišče je ugodilo pritožbi upnikov, sklep sodišča prve stopnje spremenilo in odločilo, da se ugovor zoper sklep o izvršbi kot neutemeljen zavrne. Pojasnilo je, da potek roka, v katerem je mogoče predlagati prisilno izvršitev sodne odločbe, ne povzroči prenehanja teka sicer pravočasno zahtevanih penalov v primerih, ko gre za izpolnitev obveznosti iz sklepa o motenju posesti. Ugovor, da je dolžnik obveznosti v celoti izpolnil že v januarju 2009, pa bi ta po presoji Višjega sodišča moral uveljaviti v postopku, iz katerega izhaja temeljni izvršilni naslov, tj. sklep, izdan v postopku zaradi motenja posesti št. P 351/2009 z dne 9. 10. 2009.
 
2. V ustavni pritožbi zoper sklep Višjega sodišča pritožnik zatrjuje kršitve 14., 22., 25. in 33. člena Ustave. Pretežni del njegovih navedb je usmerjen v nestrinjanje s stališčem, da sta upnika upravičena do sodnih penalov, čeprav v 30-dnevnem roku iz 429. člena ZPP nista v izvršilnem postopku zahtevala tudi izvršitve sklepa, s katerim je bila dolžniku po tožbi zaradi motenja posesti naložena izpolnitev nedenarne obveznosti. Izpodbijana odločitev naj bi nasprotovala tudi enotni sodni praksi, ki poudarja, da sodni penali ne smejo služiti le spremembi nedenarne terjatve v denarno (sklep Okrajnega sodišča v Celju št. In 31/2012 z dne 16. 5. 2014, sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 478/2009 z dne 20. 5. 2009, sklep Višjega sodišča v Kopru št. II Cp 86/2004 z dne 28. 9. 2004, sklep Višjega sodišča v Kopru št. II Cp 350/2006 z dne 16. 5. 2006 in sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 963/2006 z dne 5. 11. 2009). Pritožnik pritrjuje sodišču prve stopnje, da upnika v konkretnem primeru nimata interesa za vzpostavitev prejšnjega stanja, ker sta si centralno ogrevanje in toplo vodo že sama uredila, in da si prizadevata le za spremembo svoje nedenarne terjatve v denarno. Sklep Višjega sodišča pritožnik šteje za odločbo presenečenja, zoper katero ni imel možnosti vložitve pravnega sredstva. Navaja, da gre za vsebinsko popolnoma drugačno odločitev in da Višje sodišče nekaterih stališč bodisi ni obrazložilo bodisi so razlogi nerazumljivi in v medsebojnem nasprotju. Nasprotuje tudi stališču, da bi moral dejstvo, da je svojo obveznost izpolnil, uveljavljati že v pravnih sredstvih zoper sklep o določitvi sodnih penalov ali zoper sklep o motenju posesti. Pritožnik opozarja na nesorazmerje med ocenjeno vrednostjo motenjskega spora v višini 4.000 EUR in višino sodnih penalov – 27.800 EUR. Navaja, da sta upnika v izvršilnem postopku predlagala izvršbo za poplačilo zneska sodnih penalov s prodajo nepremičnine v lasti pritožnika, v kateri pritožnik prebiva in opravlja dejavnost slaščičarstva. S prodajo bi izgubil prebivališče in edini vir dohodkov. Zato pritožnik predlaga tudi začasno zadržanje izvrševanja izpodbijanega sklepa Višjega sodišča v Celju.
 
3. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-933/14 z dne 29. 1. 2015 sprejelo v obravnavo in do končne odločitve zadržalo opravljanje izvršbe v postopku izterjave sodnih penalov. O tem je obvestilo Višje sodišče. V skladu z drugim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotnima udeležencema v izvršilnem postopku, ki sta na navedbe pritožnika odgovorila. Uvodoma nasprotna udeleženca povzemata dosedanji potek postopka in poudarjata, da sta si ves čas postopka skrbno, brez zavlačevanja in s pomočjo odvetnika prizadevala za vzpostavitev prvotnega stanja, a sta si zaradi trajanja postopka ogrevanje in toplo vodo zagotovila na drug način, z drugo pečjo v drugem prostoru. Pritrjujeta stališču sodišča, da bi moral pritožnik ugovor izpolnitve uveljavljati že zoper izvršilni naslov, v postopku izvršbe sodnih penalov pa je z njim prepozen, saj gre za vprašanje pravnomočnosti izvršilnega naslova in njenih učinkov. Ustavna pritožba je namreč vložena zoper sklep, s katerim se predlaga izvršba za plačilo sodnih penalov, in pomeni zgolj izvršitev sklepa o določitvi sodnih penalov, na katerega se očitki v ustavni pritožbi dejansko nanašajo. Nasprotna udeleženca menita, da tudi ne gre za sodbo presenečenja. Na materialnopravna izhodišča, na katera je na koncu svojo odločitev oprlo Višje sodišče, naj bi nasprotna udeleženca opozarjala v odgovoru na ugovor in v pritožbi, predlagatelj pa je v zvezi s tem imel možnost, da se izjavi. Nasprotna udeleženca tudi ne delita pritožnikovega stališča o 30-dnevnem roku iz 429. člena ZPP kot zastaralnem. Pritrjujeta obrazložitvi odločbe Ustavnega sodišča št. Up-181/99 z dne 18. 12. 2002 (Uradni list RS, št. 7/03, in OdlUS XI, 292) in dodajata, da je institut zastaranja namenjen položajem, ko je upnik pasiven in tako s svojim konkludentnim ravnanjem sporoča, da izpolnitve ne pričakuje oziroma ne zahteva, poleg tega pa ustavna pritožba v tem delu ostaja na formalni ravni brez vsebinske utemeljitve. Nasprotna udeleženca zanikata očitek o svojem šikanoznem ravnanju, ker naj bi z zahtevanimi sodnimi penali namesto izvršbe nedenarne terjatve želela doseči spremembo nedenarne terjatve v denarno. Poudarjata, da je bil pritožnik tisti, ki je s svojim posegom vzpostavil protipravno stanje, in sedaj pri tem vztraja. Kritizirata njegovo ravnanje, ko je kljub pomoči odvetnika še v izvršilnem postopku zatrjeval, da je svojo obveznost izpolnil še pred izdajo izvršilnega naslova, in njegovo prepričanje, da bi moral upnik prejšnje posestno stanje doseči z izvršbo v 30-dnevnem roku iz 429. člena ZPP, saj so sicer prizadete dolžnikove pravice. Absurdno se jima zdi stališče, da bi s tem, ko sta si morala toplo vodo in ogrevanje zagotoviti z drugo pečjo v drugem prostoru, pri čemer kvaliteta ogrevanja ni enaka, ker je del napeljave uničen, izgubila možnost zahtevati vzpostavitev prejšnjega stanja. Navajata, da bi ugoditev ustavni pritožbi zanju pomenila razvrednotenje pravnega varstva in bi v celoti izničila zaupanje v pravo, hkrati pa računajoč na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-181/99 pričakujeta zavarovanje njunega pravnega položaja. Odgovor nasprotnih udeležencev je bil poslan pritožniku, ki se je na navedbe v odgovoru odzval. V svoji izjavi polemizira z navedbami nasprotnih udeležencev ter ponavlja in nadgrajuje svoja stališča iz ustavne pritožbe, da gre za zlorabo instituta sodnih penalov in da sodni penali po izteku prekluzivnega 30-dnevnega roka iz 429. člena ZPP ne tečejo več, ter dodatno utemeljuje pravočasnost svojih ugovornih razlogov.
 
 
B.
 
4. Pritožnik izpodbijanemu sklepu med drugim očita, da je Višje sodišče sprejelo vsebinsko popolnoma drugačno odločitev od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, svojih stališč pa ni obrazložilo oziroma so razlogi nerazumljivi in v medsebojnem nasprotju. Ta očitek je pomemben z vidika načela poštenega sojenja, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave in katerega sestavina je tudi pravica do obrazložene sodne odločbe. Zato je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo najprej preizkusilo z vidika morebitne kršitve tega ustavnega procesnega jamstva.
 
5. Iz ustaljene sodne presoje izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega sodnega postopka. Z njo mora sodišče na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.[1] Obrazložitev sodne odločbe je samostojna in avtonomna prvina pravice do poštenega sojenja, ki ga v okviru pravice do enakega varstva pravic zagotavlja 22. člen Ustave. Njena izvirna vrednost je v zagotavljanju uvida v razloge za odločitev samega po sebi, in to predvsem stranki, ki v postopku odločanja o svoji pravici, obveznosti oziroma pravnem interesu ni bila uspešna.[2] Za zagotovitev človekove pravice do poštenega sojenja in za zagotovitev zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da stranka, še posebej, če v postopku ni bila uspešna, lahko spozna, kakšni so bili razlogi za odločitev, nanašajočo se na njeno pravico, obveznost oziroma pravni interes.[3] Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.[4]
 
6. Zahteva po obrazloženosti sodnih odločb instančnih sodišč je praviloma nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, vendar le, kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjih sodišč in je zato mogoče že iz sodb nižjih sodišč razbrati razloge za sprejeto pravno stališče. Drugačen pa je položaj, ko pritožbeno sodišče spremeni odločitev nižjega sodišča. V takem primeru zahteva po obrazloženosti zanj ne more biti bistveno ožja od obveznosti sodišča prve stopnje. Obseg obveznosti pritožbenega sodišča, da zaradi zagotovitve človekove pravice do poštenega sojenja v primeru, ko spreminja sodbo nižjega sodišča, svojo sodbo obrazloži, je opredeljen tudi z zahtevnostjo spornega vprašanja. Če ne gre niti za primer, ko je treba za odločitev o sporu rešiti preprosto pravno vprašanje, niti za primer, ko bi na sicer zapleteno pravno vprašanje obstajal jasen odgovor že v utečeni sodni praksi, mora instančno sodišče svojo odločitev še posebej tehtno utemeljiti.[5] V vsakem primeru mora biti iz sodbe instančnega sodišča jasno razvidno, da je sodišče pri odločanju upoštevalo vse bistvene navedbe strank in se do njih tudi opredelilo. V primerih, ko instančno sodišče na podlagi drugačne razlage predpisov spremeni odločitev nižjega sodišča, pa tudi ne sme spregledati bistvenih razlogov, s katerimi je nižje sodišče utemeljilo izdajo za stranko ugodne sodne odločbe. Tudi opredelitev do teh argumentov namreč prispeva k prepričljivosti odločitve sodišča (in s tem k njeni sprejemljivosti za stranko, ki je v sporu izgubila) kot eni izmed zahtev, ki izhaja iz pravice do obrazloženosti sodne odločitve.[6] Zahtevi po obrazloženosti je lahko zadoščeno tudi zgolj z argumenti, s katerimi instančno sodišče utemelji svojo razlago zakonskih določb, vendar le, če s tem hkrati odgovori na nasprotne argumente, na katerih je temeljila izpodbijana sodba.[7]
 
7. Sodišče prve stopnje izvršbe ni dovolilo iz dveh razlogov. Prvič, sprejelo je stališče, da sta upnika s potekom 30-dnevnega roka iz 429. člena ZPP,[8] v katerem sta sicer zahtevala določitev sodnih penalov, nista pa zahtevala izvršbe zaradi izpolnitve nedenarne obveznosti, izgubila pravico zahtevati izvršitev nedenarne terjatve po sklepu iz motenjskega postopka, zato po poteku tega roka tudi nista več upravičena do plačila sodnih penalov. In drugič, sodišče je svojo odločitev oprlo še na izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da je pritožnik upnikoma omogočil nemoten dostop v kurilnico in do omarice s števcem za vodo, vzpostavitev centralnega ogrevanja pa ni več smiselna, ker sta si upnika uredila alternativno lastno centralno ogrevanje, zaradi spremenjenih predpisov (prostor, ki je doslej služil kot kurilnica, ne ustreza merilom novega pravilnika) pa tudi objektivno ni mogoča. Po prepričanju sodišča prve stopnje je bil namen, ki ga je zasledovala obveznost po motenjskem sklepu, tj. vzpostavitev centralnega ogrevanja za stanovanje upnikov, dosežen že s tem, ko sta si upnika ogrevanje sama uredila, in bi njuno vztrajanje pri sodnih penalih pomenilo le še kaznovanje dolžnika oziroma zlorabo instituta sodnih penalov. Poudarilo je, da je temeljni namen sodnih penalov prisiliti dolžnika k "prostovoljni" izpolnitvi njegove obveznosti, ne pa postati vir upnika za pridobivanje denarnih sredstev, in da se s sodnimi penali ne sme zasledovati drug namen kot izpolnitev nedenarne obveznosti, ugotovljene s sodno odločbo.
 
8. Višje sodišče je odločilo drugače. Ugodilo je pritožbi upnikov, sklep sodišča prve stopnje spremenilo in odločilo, da se ugovor zoper sklep o izvršbi kot neutemeljen zavrne. S sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-181/99 je pojasnilo, da potek roka, v katerem je mogoče predlagati prisilno izvršitev sodne odločbe, ne povzroči prenehanja teka penalov v primerih, ko gre za izpolnitev obveznosti iz sklepa o motenju posesti. V nadaljevanju je sicer pritrdilo sodišču prve stopnje, da je namen sodnih penalov prisiliti dolžnika k "prostovoljni" izpolnitvi njegove obveznosti, a je hkrati pritrdilo tudi pritožbeni navedbi upnikov, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo ugovornih navedb dolžnika tako, da je svojo odločitev utemeljilo z ugotavljanjem dejstev oziroma okoliščin, ki jih dolžnik v ugovoru ni zatrjeval. Pritožnikova obramba, da je obveznosti v celoti izpolnil že v januarju 2009, po presoji Višjega sodišča ni dopusten ugovorni razlog po 8. točki prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11 in 53/14 – ZIZ), ker bi ga dolžnik lahko uveljavil že v postopku, iz katerega izhaja temeljni izvršilni naslov, tj. sklep o motenju posesti št. P 351/2009 z dne 9. 10. 2009. V postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov za izterjavo sodnih penalov, tj. sklep o določitvi sodnih penalov št. In 632/2010 z dne 31. 1. 2011, pa bi dolžnik po presoji Višjega sodišča lahko ugovarjal, da je v dodatnem roku 14 dni izpolnil nedenarno terjatev iz motenjskega sklepa, in bi penali od dneva izpolnitve dalje prenehali teči.
 
9. Višje sodišče se v izpodbijanem sklepu z vprašanjem morebitne upnikove zlorabe pravic vsebinsko ni ukvarjalo. Le na načelni ravni (9. točka obrazložitve) je pritrdilo sodišču prve stopnje, da je namen sodnih penalov prisiliti dolžnika k "prostovoljni" izpolnitvi njegove obveznosti, ne pa postati vir upnika za pridobivanje denarnih sredstev na račun dolžnika, da se s sodnimi penali ne sme zasledovati drug namen kot izpolnitev nedenarne obveznosti in da je treba morebitno zlorabo instituta sodih penalov glede na okoliščine posameznega primera presojati v vsaki konkretni situaciji posebej. V nadaljevanju tem izhodiščem ni več posvečalo pozornosti. Z obrazložitvijo, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo ugovornih navedb in da bi dolžnik ugovor izpolnitve moral podati že v motenjskem sporu oziroma v postopku za določitev sodnih penalov, se je Višje sodišče izognilo odgovoru na vprašanje, ali sodni penali v obravnavani zadevi še sledijo svojemu temeljnemu namenu, to je "prisiljevanju" dolžnika k izpolnitvi, ali pa morda upnika s tem, ko izterjujeta plačilo sodnih penalov, zlorabljata to pravico. Takšen odgovor v obravnavani zadevi ne zadostuje. Obrazložitev Višjega sodišča je v tem delu le navidezna, ker ne poda odgovora, zakaj je zmotno stališče sodišča prve stopnje o zlorabi pravice do penalov.[9]
 
10. Višje sodišče ni vzpostavilo dialoga s sodiščem prve stopnje glede vprašanja zlorabe instituta sodnih penalov tako, da bi se na jasen, razumljiv in pravno razčlenjen način opredelilo do argumentov, na katerih je temeljil sklep sodišča prve stopnje. Pritožnik ostaja v upravičenem dvomu, ali je sodišče dovolj skrbno presodilo vse okoliščine primera.[10] Takšna obrazložitev izpodbijane odločitve ne zadosti standardu obrazloženosti iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je zaradi kršitve 22. člena Ustave izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu sodišču v novo odločanje. Ker je sklep razveljavilo že zaradi ugotovljene kršitve 22. člena Ustave, pritožnikovih navedb o kršitvah drugih človekovih pravic ni presojalo.
 
 
C.
 
11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Ernest Petrič, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.
 
mag. Miroslav Mozetič
Predsednik
 

[1] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10).
[2] Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011 (Uradni list RS, št. 43/11, in OdlUS XIX, 22).
[3] Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10.
[4] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09).
[5] Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. Up-1381/08 in št. Up-1273/09 z dne 13. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 93/11).
[6] Glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-919/10 z dne 8. 11. 2012 (Uradni list RS, št. 91/12) in št. Up-1357/11 z dne 5. 12. 2013 (Uradni list RS, št. 108/13).
[7] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-919/10, primerjaj tudi odločbi Ustavnega sodišča št. Up-1273/09 in št. Up-609/12 z dne 23. 5. 2013 (Uradni list RS, št. 51/13).
[8] Člen 429 ZPP: "Tožeča stranka izgubi pravico zahtevati v izvršilnem postopku izvršitev sklepa, s katerim je toženi stranki po tožbi zaradi motenja posesti naloženo kakšno dejanje, če ni zahtevala prisilne izvršitve v tridesetih dneh po izteku roka, ki je bil v sklepu določen zato, da ga opravi."
[9] V zvezi s prepovedjo zlorabe pravic in sankcijami za takšno izvrševanje pravic teorija navaja, da je dolžnost pristojnega organa, če v ravnanju strank prepozna elemente zlorabe pravice, da prekoračeno pravico vsebinsko omeji in da odredi postavitev v prejšnje stanje, če je ta glede na naravo posega v pravico drugega mogoča. Prisilna ukrepa sta tudi zavrnitev zahteve za pravno varstvo in neupoštevanje tistih ravnanj, ki presegajo upravičenje. Več v M. Pavčnik v: N. Plavšak, M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 104 do str. 115.
[10] Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. Up-1273/09 in št. Up-609/12.
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Refik Abazi, Laško
Datum vloge:
09.12.2014
Datum odločitve:
07.10.2015
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Dokument:
US30756