Odločitve US

Iskanje po odločbah in sklepih (skupno 15209 odločitev)

Opravilna št.:
Up-70/15
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2015:Up.70.15
Akt:
Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 533/2014 z dne 21. 10. 2014 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. N 332/2013 z dne 3. 4. 2014
Izrek:
Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 533/2014 z dne 21. 10. 2014 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. N 332/2013 z dne 3. 4. 2014 se zavrne.
Evidenčni stavek:
V prvem odstavku 54. člena Ustave je varovana pravica in dolžnost staršev, da vzdržujejo, izobražujejo in vzgajajo svoje otroke. Starševska pravica jim je dana v korist otroka. Predpostavlja se, da so jo pripravljeni in sposobni uresničevati v korist otroka.
 
Skladno s prvim odstavkom 54. člena Ustave je lahko edini legitimni razlog za omejevanje starševske pravice in dolžnosti varstvo otrokove koristi. Tehtanje pravic, tudi ko gre za varstvo roditeljske pravice ter drugih ustavnih in konvencijskih pravic staršev, mora biti podrejeno načelu varstva največje koristi otroka. 
 
Pojem največje otrokove koristi je nedoločen pravni pojem; njegovo vsebino mora sodišče napolniti ob upoštevanju okoliščin vsakega konkretnega primera. Ključno je, da sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej presodi, kako otrokovo korist zavarovati na najbolj ustrezen način.
 
Stališče sodišč, da je mogoče koristi mladoletne hčere v zadostni meri zavarovati le tako, da se ji zagotovita trajna in stabilna nadomestna varstvo in vzgoja, ne krši pritožničine pravice iz prvega odstavka 54. člena Ustave. Presoja sodišč je utemeljena s skrbjo za zavarovanje največje otrokove koristi. Okoliščine obravnavane zadeve, ki sta jih sodišči dovolj izčrpno obrazložili, kažejo na to, da pritožnica ne skrbi in (trajno) ne bo mogla skrbeti za otroka.
 
Neutemeljen je očitek pritožnice o diskriminatorni obravnavi oseb z duševno motnjo (drugi odstavek 14. člena Ustave). Presoja sodišč ne temelji na stališču, da se pritožnici roditeljska pravica odvzame zaradi njene duševne bolezni, pač pa na ugotovitvi o trajni nezmožnosti pritožnice, da bi prevzela skrb za varstvo in vzgojo mladoletne hčere.
Geslo:
1.5.51.2.6 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Zavrnitev ustavne pritožbe.
5.3.41.51 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Pravice otrok (56) - Pravica in dolžnost staršev vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke (54/1).
5.3.41.54 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Pravice otrok (56) - Posebno varstvo otrok in mladoletnikov, za katere starši ne skrbijo, ki nimajo staršev ali so brez ustrezne družinske oskrbe (56/3).
1.5.5.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Odklonilna mnenja.
Pravna podlaga:
Člen 54.1, Ustava [URS]
Člen 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Člen 8, Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin [EKČP]
Opomba:
¤
Polno besedilo:
Up-70/15-23
3. 6. 2015
 
 
SKLEP
 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. B., C., ki jo zastopa Odvetniška pisarna Završek, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji senata 18. maja 2015 in v postopku po tretjem odstavku 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12)
 

sklenilo:

 
1. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 533/2014 z dne 21. 10. 2014 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. N 332/2013 z dne 3. 4. 2014 se sprejme v obravnavo.
 
2. Do končne odločitve Ustavnega sodišča se zadrži učinkovanje sklepa Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 533/2014 z dne 21. 10. 2014 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. N 332/2013 z dne 3. 4. 2014.
 
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. V nepravdnem postopku je sodišče prve stopnje odločilo, da se pritožnici (v nepravdnem postopku nasprotni udeleženki) odvzame roditeljska pravica za mladoletno hčerko Č., rojeno XX. XX. XXXX. Odločitev je oprlo na prvi odstavek 116. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. – v nadaljevanju ZZZDR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pritožnica zaradi duševne bolezni ni sposobna za varstvo in vzgojo mladoletne hčere. Po presoji sodišča prve stopnje ni verjetno pričakovati, da bi se pritožničino zdravstveno stanje tako izboljšalo, da bi se lahko mladoletna Č. vrnila k njej in da bi pritožnica nadaljevala z varstvom in vzgojo hčere. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da pritožničina pretekla ravnanja (zapustitev otroka ter neresnost in nerednost pri svojem zdravljenju) niso odraz njene prave volje oziroma zavestnega ravnanja, pač pa so bila posledica njene duševne motnje.
 
2. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnice in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da je ključnega pomena ugotovitev, da ni izgledov, da bi lahko kdaj v prihodnosti prišlo do rehabilitacije družine, da bi se Č. vanjo vrnila oziroma da bi lahko pritožnica prevzela skrb zanjo. Zavrnilo je pritožbeni očitek, da je sodišče pritožnici odvzelo roditeljsko pravico zgolj zaradi duševne bolezni. Pritožničina pretekla ravnanja, ki so pripeljala do ogroženosti otroka, sicer ne morejo biti opredeljena kot njeno krivdno ravnanje, vendar to po presoji Višjega sodišča ni ključnega pomena za odločitev in uporabo 116. člena ZZZDR. Ta določba po presoji Višjega sodišča, upoštevaje prioritetno merilo največje otrokove koristi, ne izključuje primerov, ko je objektivno izkazano, da roditelj ne skrbi in (trajno) ne bo mogel skrbeti za otroka. Pri tehtanju koristi otroka je sodišče kot pomembne štelo tudi okoliščine glede izvajanja stikov, ki so potekali med sodnim postopkom. Višje sodišče je poudarilo, da ob izvajanju stikov pritožnica ni zmogla vzpostaviti ustrezne komunikacije, ki bi omogočala razvoj osnovnih vezi med staršem in otrokom, in da so bili stiki vsebinsko prazni, taki stiki pa po oceni sodišča niso v korist otroka. Višje sodišče je zavrnilo pritožbeno zatrjevanje, da bi bile ob načelu najblažjega posega koristi mladoletne Č. z rejništvom dovolj zavarovane ter da je pritožnici kršena pravica do družinskega življenja (8. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Po stališču Višjega sodišča načelo najblažjega posega napotuje na izbiro ukrepa, ki bo najmanj prizadel starše, a je na mestu le, če bi bile z njim koristi otroka dovolj zavarovane. V tem primeru, ko se je izkazalo, da se Č., ki z materjo ne živi že od svojega četrtega tedna starosti, ne bo mogla več vrniti k materi in da je izvrševanje stikov vsebinsko prazno in deklici ne more prinesti koristi, ni mogoče sprejeti stališča, da sedanji ukrep povsem zadostno ščiti koristi mladoletne Č. Višje sodišče je poudarilo, da je rejništvo načeloma namenjeno otrokom, ki začasno ne morejo prebivati v družini bioloških staršev. Zato je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da okoliščine konkretnega primera narekujejo skrb, da se mladoletni Č. (izhajajoč iz zakonskih možnosti) omogočita stabilna in trajna nadomestna varstvo in vzgoja.
 
3. Pritožnica zatrjuje kršitve pravic iz 14., 22., 23., 53. in 54. člena Ustave ter 6., 8. in 14. člena EKČP. Poudari, da je izpodbijana odločitev zanjo sodba presenečenja in pomeni kršitev 22. člena Ustave in 6. člena EKČP. Pritožnica je prepričana, da iz 116. člena ZZZDR jasno izhaja predpostavka, da mora biti ravnanje roditelja (zloraba, zapustitev, zanemarjanje starševskih dolžnosti) zavestno. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da pritožnica ni ravnala zavestno, kar glede na 116. člen ZZZDR pomeni, da ni izpolnila pogojev, ki bi upravičevali tako hud poseg v njene pravice, kot je odvzem roditeljske pravice. Teleološka in druge metode razlage 116. člena ZZZDR po mnenju pritožnice ne omogočajo širitve zakonskih znakov na način, da bi se omogočil odvzem roditeljske pravice tudi osebam z "zazdravljivimi" duševnimi boleznimi. Takšnega posega zakonodajalec ni predvidel, saj bi tak poseg pomenil kršitev prepovedi diskriminacije (14. člen Ustave in 14. člen EKČP) ter kršitev pravice do družinskega življenja, varovane v 53. in 54. členu Ustave ter 8. členu EKČP. Z navedeno razlago je sodišče po mnenju pritožnice kršilo tudi 23. člen Ustave, saj je zakon uporabilo tako, da mu je dalo novo vsebino. Stališče sodišča naj bi bilo preširoko in materialnopravno napačno ter naj bi pomenilo izjemno nevaren precedens, ki bi v prihodnosti lahko privedel do hudih zlorab instituta odvzema roditeljske pravice (npr. že v pritožbi zoper prvostopenjski sklep izpostavljen primer roditelja v komi, ki prav tako ne more izvrševati varstva in vzgoje otroka). Po mnenju pritožnice je nesprejemljivo tudi sklicevanje sodišča na sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 161/2013 z dne 11. 7. 2013, v katerem je šlo za povsem drugačno dejansko stanje, zato se sodišči pri odločanju v tej zadevi ne bi smeli opreti na stališča v navedenem sklepu. Pritožnica pojasni, da je otroka pustila pri svoji mami in odpotovala v D. po soproga in sina z namenom, da se skupaj vrnejo v Republiko Slovenijo in skupaj zaživijo kot družina. Očitano neprimerno ravnanje naj bi bilo posledica njenega takratnega duševnega stanja (nerealnih pričakovanj in poporodne depresije), to ravnanje pa zdaj, ko jemlje predpisano terapijo, globoko obžaluje. Pritožnica poudari, da od tedaj dalje otroku ni in tudi ne bi mogla škoditi, saj je hči ves čas nameščena pri rejnikih. Ugotovitve Višjega sodišča, da so bili stiki med njo in hčerko (ki so v povprečju trajali eno uro) vsebinsko prazni in da je bila pritožnica pri njihovem izvajanju pasivna, so po zatrjevanju pritožnice neresnične in zanjo ponižujoče ter pomenijo kršitev 35. člena Ustave. Pritožnica poudari, da bi se lahko hči nanjo bolj navezala le v primeru, da bi se stiki izvajali pogosteje in tako, da bi bili s hčerko vsaj nekaj časa sami, česar pa ji Center za socialno delo ni omogočil.
 
4. Pritožnica nasprotuje stališču sodišča, da je treba v primeru, ko ni realnih možnosti, da bi starši ponovno prevzeli skrb za varstvo in vzgojo otroka, otrok pa je zaradi dolgotrajne nadomestne skrbi navezan na rejnike, zagotoviti, da to razmerje postane trajno (s posvojitvijo). To stališče je po mnenju pritožnice preširoko in v celoti izničuje njene in hčerine pravice. Navedeno stališče naj bi pomenilo, da duševno bolne osebe, katerih stanje ni v celoti ozdravljivo, niso upravičene do roditeljske pravice, in sicer zgolj zato, ker zaradi svojega stanja ne morejo ustrezno skrbeti za otroka, pri čemer pojem ustrezne skrbi niti ni opredeljen (sodišče se npr. ne opredeli do vprašanja, ali je ustrezna skrb, če pritožnici pri varstvu pomagajo njeni starši). Pritožnica ponudi primerjavo s položajem, ali se lahko roditeljska pravica odvzame tudi osebi, ki se nahaja v komi, pri čemer se glede na trenutno vedenje izvedencev iz tega stanja ne bo nikoli zbudila. Zatrjuje, da se Višje sodišče do te pritožbene trditve ni opredelilo. Odvzem roditeljske pravice bi bil po mnenju pritožnice upravičen le, če bi škodovala svoji mladoletni hčerki ali kakorkoli drugače zlorabljala svoje pravice tako, da bi njeni interesi škodili otrokovemu zdravju in razvoju. Pritožnica je prepričana, da je z izpodbijano odločitvijo sodišče kršilo njeno pravico do družinskega življenja (53. in 54. člen Ustave in 8. člen EKČP). Po njenem mnenju izpodbijana sklepa ne vsebujeta razlogov o tem, zakaj je osebi z duševno motnjo upravičeno odvzeti  roditeljsko pravico. Poseg države je po mnenju pritožnice upravičen le tedaj, ko starši nočejo ali ne morejo odvrniti nevarnosti od otroka, in ne takrat, ko nevarnosti za otroka ni. Pritožnica se sklicuje tudi na stališča Evropskega sodišča za človekove pravice v sodbi v zadevi Johansen proti Norveški (sodba z dne 7. 8. 1996), da je treba razlikovati med ukrepom odvzema otroka ter ukrepom odvzema roditeljske pravice. Poudarja, da le obstoj izjemnih okoliščin upravičuje izrek tako skrajnega ukrepa, kot je odvzem roditeljske pravice, in da takšne izjemne okoliščine ne morejo biti a priori podane že zgolj zaradi obstoja duševne bolezni matere, temveč mora biti ugotovljena kontinuirana škoda za otroka. Pritožnica še poudari, da si želi izvajati stike s hčerko tudi po pravnomočnosti sodne odločbe o odvzemu roditeljske pravice, vendar ji Center za socialno delo kljub večkratnim ustnim in pisnim prošnjam to pravico odklanja. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa Višjega sodišča. Hkrati predlaga začasno zadržanje izvršitve izpodbijane sodne odločbe do končne odločitve Ustavnega sodišča ter absolutno prednostno obravnavo zadeve.
 
 
B. – I.
 
5. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Presodilo bo, ali so bile z izpodbijanima sodnima odločbama kršene pritožničine človekove pravice oziroma temeljne svoboščine (1. točka izreka).
 
 
B. – II.
 
6. Če je ustavna pritožba sprejeta v obravnavo, lahko po 58. členu Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) senat ali Ustavno sodišče na nejavni seji zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo spodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Predlog za začasno zadržanje izvršitve izpodbijane sodne odločbe pritožnica utemeljuje s trditvijo, da po njenih podatkih obstaja velika verjetnost, da bosta rejnika v najkrajšem času posvojila njeno hčer Č.
 
7. Po drugem odstavku 116. člena ZZZDR se roditeljska pravica lahko roditelju vrne z odločbo sodišča, če preneha razlog, zaradi katerega mu je bila ta pravica odvzeta, razen če je bi otrok posvojen. Morebitna posvojitev bi torej pomenila popolno in dokončno pretrganje vezi med pritožnico in mladoletno hčerko Č. Pritožnica v takem primeru navkljub morebitnemu uspehu z ustavno pritožbo ne bi mogla doseči vrnitve roditeljske pravice. Teža posledic, ki z nepovratno izgubo roditeljske pravice preti pritožnici, tako presega tisto, ki bi nastala z začasno odložitvijo učinkovanja izpodbijane odločitve sodišča. Glede na to je Ustavno sodišče do končne odločitve zadržalo učinkovanje izpodbijane sodne odločbe (2. točka izreka). To pomeni, da pristojni organ od trenutka prejema tega sklepa vse do končne odločitve Ustavnega sodišča ne bo smel sprožiti postopka za posvojitev mladoletne Č.
 
8. Ustavno sodišče je sklenilo, da bo zadevo obravnavalo absolutno prednostno.
 
 
C.
 
9. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena in 58. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Za sprejem ustavne pritožbe so se izrekli sodnici Jadek Pensa in Sovdat ter sodnik Mozetič. 
 
 
mag. Miroslav Mozetič
Predsednik
 
Up-70/15-35
10. 12. 2015
 

ODLOČBA

 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B., C., ki jo zastopa Odvetniška pisarna Završek, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 10. decembra 2015
 

odločilo:

 
Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 533/2014 z dne 21. 10. 2014 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. N 332/2013 z dne 3. 4. 2014 se zavrne.
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. V nepravdnem postopku je sodišče prve stopnje odločilo, da se pritožnici (v nepravdnem postopku nasprotni udeleženki) odvzame roditeljska pravica za mladoletno hčer Č., rojeno XX. XX. XXXX. Odločitev je oprlo na prvi odstavek 116. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. – v nadaljevanju ZZZDR). Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku[1] ugotovilo, da pritožničina pretekla ravnanja (zapustitev otroka ter neresnost in nerednost pri svojem zdravljenju), na katerih je temeljil predlog za odvzem roditeljske pravice, niso odraz njene prave volje oziroma zavestnega ravnanja, pač pa so bila posledica njene duševne motnje. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da pritožnica zaradi duševne bolezni ni sposobna za varstvo in vzgojo mladoletne hčere in da ni verjetno pričakovati, da bi se njeno zdravstveno stanje tako izboljšalo, da bi se lahko mladoletna hči vrnila k njej tako, da bi pritožnica skrbela za njeno varstvo in vzgojo. Odvzem roditeljske pravice je sodišče utemeljilo na tako ugotovljeni prognozi in presoji, da bo z odvzemom roditeljske pravice otroku zagotovljena trajnost nadomestne skrbi in emocionalna stabilnost, ki se bo po pričakovanju sodišča odražala tudi v nadaljnjem otrokovem duševnem in telesnem razvoju. Iz razlogov sklepa sodišča prve stopnje še izhaja, da je treba v primerih, v katerih ni realne možnosti, da bi starši ponovno prevzeli varstvo in vzgojo otroka, otrok pa je zaradi dolgotrajne nadomestne skrbi navezan na rejnike, zagotoviti, da to razmerje postane trajno.
 
2. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnice in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da je ključnega pomena ugotovitev, da ni izgledov, da bi lahko kdaj v prihodnosti prišlo do rehabilitacije družine, da bi se Č. vanjo vrnila oziroma da bi lahko pritožnica prevzela skrb zanjo. Zavrnilo je pritožbeni očitek, da je sodišče pritožnici odvzelo roditeljsko pravico zgolj zaradi duševne bolezni. Pritožničina pretekla ravnanja, ki so pripeljala do ogroženosti otroka, sicer ne morejo biti opredeljena kot njeno krivdno ravnanje, vendar to po presoji Višjega sodišča ni ključnega pomena za odločitev in uporabo 116. člena ZZZDR. Ta določba po presoji Višjega sodišča, upoštevaje prioritetno merilo največje otrokove koristi, ne izključuje primerov, ko je objektivno izkazano, da roditelj ne skrbi in (trajno) ne bo mogel skrbeti za otroka. Pri tehtanju koristi otroka je sodišče kot pomembne štelo tudi okoliščine glede izvajanja stikov, ki so potekali med sodnim postopkom. Višje sodišče je poudarilo, da ob izvajanju stikov pritožnica ni zmogla vzpostaviti ustrezne komunikacije, ki bi omogočala razvoj osnovnih vezi med staršem in otrokom, in da so bili stiki vsebinsko prazni, taki stiki pa po oceni sodišča niso v korist otroka. Višje sodišče je zavrnilo pritožbeno zatrjevanje, da bi bile ob načelu najblažjega posega koristi mladoletne Č. z rejništvom dovolj zavarovane ter da je pritožnici kršena pravica do družinskega življenja (8. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Po stališču Višjega sodišča načelo najblažjega posega napotuje na izbiro ukrepa, ki bo najmanj prizadel starše, a je na mestu le, če bi bile z njim koristi otroka dovolj zavarovane. V tem primeru, ko se je izkazalo, da se Č., ki z materjo ne živi že od svojega četrtega tedna starosti, ne bo mogla več vrniti k materi in da je izvrševanje stikov vsebinsko prazno in deklici ne more prinesti koristi, ni mogoče sprejeti stališča, da sedanji ukrep povsem zadostno ščiti koristi mladoletne Č. Višje sodišče je poudarilo, da je rejništvo načeloma namenjeno otrokom, ki začasno ne morejo prebivati v družini bioloških staršev. Okoliščine konkretnega primera pa po presoji tako sodišča prve stopnje kot tudi Višjega sodišča narekujejo skrb, da se mladoletni Č. (izhajajoč iz zakonskih možnosti) omogočita stabilna in trajna nadomestna varstvo in vzgoja.
 
3. Pritožnica zatrjuje kršitve pravic iz 14., 22., 23., 53. in 54. člena Ustave ter 6., 8. in 14. člena EKČP. Poudari, da pomeni izpodbijana odločitev zanjo sodbo presenečenja in kot taka krši 22. člen Ustave in 6. člen EKČP. Po mnenju pritožnice iz 116. člena ZZZDR jasno izhaja predpostavka, da mora biti ravnanje roditelja (zloraba, zapustitev, zanemarjanje starševskih dolžnosti) zavestno. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da pritožnica ni ravnala zavestno, kar glede na 116. člen ZZZDR pomeni, da ni izpolnila pogojev, ki bi upravičevali tako hud poseg v njene pravice, kot je odvzem roditeljske pravice. Teleološka in druge metode razlage 116. člena ZZZDR po mnenju pritožnice ne omogočajo širitve zakonskih znakov na način, da bi se omogočil odvzem roditeljske pravice tudi osebam z "zazdravljivimi" duševnimi boleznimi. Takšnega posega zakonodajalec ni predvidel, saj bi tak poseg pomenil kršitev prepovedi diskriminacije (14. člen Ustave in 14. člen EKČP) ter kršitev pravice do družinskega življenja, varovane v 53. in 54. členu Ustave ter 8. členu EKČP. Z navedeno razlago je sodišče po mnenju pritožnice kršilo tudi 23. člen Ustave, saj je zakon uporabilo tako, da mu je dalo novo vsebino. Stališče sodišča naj bi bilo preširoko in materialnopravno napačno ter naj bi pomenilo izjemno nevaren precedens, ki bi v prihodnosti lahko privedel do hudih zlorab instituta odvzema roditeljske pravice (npr. že v pritožbi zoper prvostopenjski sklep izpostavljen primer roditelja v komi, ki prav tako ne more izvrševati varstva in vzgoje otroka). Po mnenju pritožnice je nesprejemljivo tudi sklicevanje sodišča na sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 161/2013 z dne 11. 7. 2013, v katerem je šlo za povsem drugačno dejansko stanje, zato se sodišči pri odločanju v tej zadevi ne bi smeli opreti na stališča v navedenem sklepu. Pritožnica pojasni, da je otroka pustila pri svoji mami in odpotovala v D. po soproga in sina z namenom, da se skupaj vrnejo v Republiko Slovenijo in skupaj zaživijo kot družina. Očitano neprimerno ravnanje naj bi bilo posledica njenega takratnega duševnega stanja (nerealnih pričakovanj in poporodne depresije), to ravnanje pa zdaj, ko jemlje predpisano terapijo, globoko obžaluje. Pritožnica poudari, da od tedaj otroku ni škodila in tudi ne bi mogla škoditi, saj je hči ves čas nameščena pri rejnikih. Ugotovitve Višjega sodišča, da so bili stiki med njo in hčerko (ki so v povprečju trajali eno uro) vsebinsko prazni in da je bila pritožnica pri njihovem izvajanju pasivna, so po zatrjevanju pritožnice neresnične in zanjo ponižujoče ter pomenijo kršitev 35. člena Ustave. Pritožnica poudari, da bi se lahko hči nanjo bolj navezala le v primeru, da bi se stiki izvajali pogosteje in tako, da bi bili s hčerko vsaj nekaj časa sami, česar pa ji Center za socialno delo (v nadaljevanju CSD) ni omogočil.
 
4. Pritožnica nasprotuje stališču sodišča, da je treba v primeru, ko ni realnih možnosti, da bi starši ponovno prevzeli skrb za varstvo in vzgojo otroka, otrok pa je zaradi dolgotrajne nadomestne skrbi navezan na rejnike, zagotoviti, da to razmerje postane trajno (s posvojitvijo). To stališče je po njenem mnenju preširoko in v celoti izničuje njene in hčerine pravice. Hkrati naj bi to stališče pomenilo, da duševno bolne osebe, katerih stanje ni v celoti ozdravljivo, niso upravičene do roditeljske pravice, in sicer zgolj zato, ker zaradi svojega stanja ne morejo ustrezno skrbeti za otroka, pri čemer pojem ustrezne skrbi niti ni opredeljen (sodišče se npr. ne opredeli do vprašanja, ali je ustrezna skrb, če pritožnici pri varstvu pomagajo njeni starši). Pritožnica ponudi primerjavo s položajem osebe, ki je v komi, pri čemer se glede na trenutno vedenje izvedencev iz tega stanja ne bo nikoli zbudila. Zatrjuje, da se Višje sodišče do te pritožbene trditve ni opredelilo. Odvzem roditeljske pravice bi bil po mnenju pritožnice upravičen le, če bi škodovala svoji mladoletni hčerki ali kakorkoli drugače zlorabljala svoje pravice tako, da bi njeni interesi škodili otrokovemu zdravju in razvoju. Pritožnica je prepričana, da je sodišče z izpodbijano odločitvijo kršilo njeno pravico do družinskega življenja (53. in 54. člen Ustave in 8. člen EKČP). Poseg države je po njenem mnenju upravičen le tedaj, ko starši nočejo ali ne morejo odvrniti nevarnosti od otroka, in ne takrat, ko nevarnosti za otroka ni. Pritožnica se sklicuje tudi na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Johansen proti Norveški z dne 7. 8. 1996. Poudarja, da le obstoj izjemnih okoliščin upravičuje izrek tako skrajnega ukrepa, kot je odvzem roditeljske pravice, in da takšne izjemne okoliščine ne morejo biti a priori podane že zgolj zaradi obstoja duševne bolezni matere, temveč mora biti ugotovljena kontinuirana škoda za otroka. Pritožnica še poudari, da si želi izvajati stike s hčerko tudi po pravnomočnosti sodne odločbe o odvzemu roditeljske pravice, vendar ji CSD kljub večkratnim ustnim in pisnim prošnjam to pravico protipravno odklanja. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa Višjega sodišča.
 
5. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-70/15 z dne 3. 6. 2015 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Hkrati je odločilo, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži učinkovanje izpodbijane sodne odločbe. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu obvestilo Višje sodišče v Kopru. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki iz nepravdnega postopka, tj. CSD E. kot predlagatelju postopka za odvzem roditeljske pravice pritožnici.
 
6. CSD E. je z vlogo z dne 19. 6. 2015 odgovoril na navedbe v ustavni pritožbi. Predlaga zavrnitev ustavne pritožbe. Pritožničin očitek, da je odločitev o odvzemu roditeljske pravice nezakonita in da krši njene človekove pravice, po mnenju CSD ni utemeljen. CSD poudari, da je postopek sprožil izključno zaradi zagotovitve otrokove koristi, in vztraja pri tem, da so podane okoliščine, ki terjajo skrajni ukrep odvzema roditeljske pravice pritožnici. Zatrjuje, da poleg postopka za odvzem roditeljske pravice ter izvajanja rejništva ne poteka noben drug postopek, zlasti tudi ne postopek posvojitve mladoletne Č., kot to zmotno zatrjuje pritožnica. CSD nadalje pojasni, da je prekinitev stikov med pritožnico in Č. posledica ugotovitev izvedenca, da so stiki za otroka obremenjujoči in psihično ogrožajoči ter da siljeni stik za otroka nima nobene koristi. Pritožnica naj bi bila na vseh stikih z Č. izrazito apatična in pasivna ter kljub pomoči CSD in rejnikov ni zmogla navezati stika z otrokom. Pri tem naj bi šlo za njeno objektivno nezmožnost izvrševanja roditeljske pravice, ki naj bi po ugotovitvah izvedenca dosegla tako stopnjo, da se pritožnica z otrokom ne zmore niti igrati. CSD zatrjuje, da je ves čas aktivno deloval in pritožnici poskušal pomagati pri izvajanju stikov. CSD nasprotuje trditvam pritožnice o nesorazmernosti izrečenega ukrepa, češ da ni nevarnosti za otroka, ker ta živi v rejniški družini. Poudari, da je bila Č. ogrožena v prvem mesecu svojega življenja, ko jo je pritožnica zapustila. Dejstvo, da je Č. v rejništvu, po mnenju CSD te nevarnosti ne odpravlja, temveč zgolj preprečuje, da bi se znova uresničila. CSD tudi nasprotuje trditvi pritožnice, da ni zakonske podlage za odvzem roditeljske pravice, saj pritožnica ob zapustitvi otroka ni ravnala zavestno. Pri tem opozori, da je pritožnica sama izjavila, da drugega kot stikov z otrokom ne želi. Odločitev sodišča je po mnenju CSD skladna s prakso ESČP, pri čemer CSD našteva vrsto sodb ESČP in jih primerja z obravnavano zadevo. Pri tem CSD poudari, da odvzem roditeljske pravice ni kazen za krivdno ravnanje roditelja, temveč je posledica objektivne nezmožnosti izvajanja roditeljske pravice iz kateregakoli razloga.
 
7. CSD tudi zavrača pritožničin očitek o kršitvi prepovedi diskriminacije, saj naj bi do odvzema roditeljske pravice prišlo (izključno) zaradi pritožničine duševne bolezni. Po mnenju CSD je v konkretnem primeru ustavnopravni položaj otroka tisti, ki je terjal odvzem roditeljske pravice pritožnici. Izpodbijana sklepa sodišč naj bi bila predvsem odraz varstva pravic otroka. Glede na dejanske ugotovitve, podprte z mnenji več izvedencev, naj bi bil izrečeni ukrep dejansko nujen. CSD nadalje poudari, da je bila pritožnici roditeljska pravica odvzeta zato, ker pri njej ni nobenih možnosti oziroma izgledov, da bi lahko v prihodnosti prevzela skrb za otroka (zaradi neozdravljive oziroma gotovo slabšajoče se duševne bolezni). Vendar CSD nato poudari, da razlog odvzema roditeljske pravice ni v obstoju duševne bolezni kot take, temveč v pritožničini objektivni nezmožnosti izvajanja roditeljske pravice, kar ogroža otroka. CSD nadalje opozori na neustreznost primerjave položaja, v katerem je oseba v komi, ter položaja duševno bolne osebe. Zatrjuje, da odnos med pritožnico in Č. ni odnos med materjo in hčerjo, ta pa se ni mogel razviti zaradi okoliščin na strani pritožnice. Iz mnenj izvedencev naj bi izhajalo, da pritožnica ne (z)more in tudi ne želi zadovoljevati čustvenih in psihosocialnih potreb otroka in jih tudi v bodoče ne bo zmogla oziroma da ni sposobna materinstva v njegovem bistvu. Pravica do stikov, ki jo kot svoj argument proti odvzemu roditeljske pravice izpostavlja pritožnica, je po prepričanju CSD drugotnega pomena v primerjavi s pravico otroka do stabilnega družinskega življenja, s katero mu bo zagotovljeno, da se bo razvil v zdravega, čustveno in socialno ustrezno diferenciranega otroka. Po mnenju CSD izpodbijana odločitev ne posega v pritožničino pravico do stikov z Č., saj je pravica do stikov od roditeljske pravice ločena pravica in o njej redna sodišča (še) niso odločila. Kot zatrjuje CSD, je pritožnico seznanil z možnostjo, da predlaga postopek za ureditev stikov pred sodiščem, česar pa pritožnica ni storila.
 
8. CSD v svojem odgovoru še poudari, da je v tej zadevi ključna zgodovina ravnanja pritožnice. Opozori, da je Č. v rejništvu že skoraj štiri leta in pol, kar je (ob nespremenjenem stanju pritožnice in njeni objektivni nezmožnosti izvrševanja roditeljske pravice) več kot dovolj časa, da se v pritožničino roditeljsko pravico radikalno poseže. Po mnenju CSD je hčerina pravica do družinskega življenja pravica, ki ne more in ne sme čakati, da bo uresničena. Te njene človekove pravice pa v rejništvu ni mogoče zagotoviti, ker je rejništvo po ZZZDR in Zakonu o izvajanju rejniške dejavnosti (Uradni list RS, št. 110/02 in 109/12 – ZIRD) zgolj začasen ukrep, ki traja, dokler se ne odpravijo vzroki, zaradi katerih je bil otrok nameščen v rejniško družino. Glede na dejanske ugotovitve sodišč v izpodbijanih sklepih, podprte z mnenji izvedencev, CSD zatrjuje, da ukrep rejništva v obravnavanem primeru ni ustrezen, temveč je treba pritožnici roditeljsko pravico odvzeti, da se mladoletni Č. zagotovi možnost polnega uživanja njenih pravic. CSD zavrača očitek, da se pritožnici roditeljska pravica odvzema zaradi oddaje otroka v posvojitev. Razlog, da je Č. v rejništvu, naj bi bil v tem, da pritožnica kot edini prisotni roditelj ni poskrbela niti za minimum fizioloških potreb dojenčka, pač pa ga je v starosti enega meseca zapustila. CSD poudarja, da postopka za odvzem roditeljske pravice ni sprožil z namenom, da bi bil otrok posvojen, temveč zato, ker je bilo zaradi zapustitve otroka to nujno potrebno zaradi varstva njegovih koristi. Ker pritožnica očitno nima zmožnosti izvrševati roditeljsko pravico in ker tudi ni izgledov za izboljšanje, ji je po zatrjevanju CSD treba odvzeti formalno roditeljsko pravico. Odvzem roditeljske pravice biološki, a vsebinsko neadekvatni materi naj bi bil v resnici predpogoj, da se udejanji otrokova pravica do družinskega življenja. Po mnenju CSD je zmotno pritožničino prepričanje, da po praksi ESČP osebi, ki je duševno bolna, a priori ni mogoče odvzeti roditeljske pravice. S stališča otroka je namreč popolnoma vseeno, ali je njegov roditelj ravnal zavestno ali nezavestno. Če so podani razlogi, zaradi katerih je poseženo v pravice otroka duševnega bolnika, je odvzem roditeljske pravice dopusten (prim. sodbo v zadevi Dmitriy Ryabov proti Rusiji z dne 1. 8. 2013), pri čemer ESČP razumljivo opozarja, da mora imeti duševno bolna oseba v postopku odvzema varovane pravice. Kot zatrjuje CSD, je pritožnica imela svoje pravice ustrezno varovane in jih je tudi uveljavljala s svojimi strokovnimi pravnimi zastopniki, prav tako pa je procesno sposobna spremljati postopek. Po zatrjevanju CSD je pritožnica s svojim ravnanjem ter opustitvami v razmerju do svojih otrok očitno pokazala, da za otroka ne bo skrbela in zanj tudi ne more in ne bo mogla skrbeti. Pritožnica naj bi že od vsega začetka dajala prednost svojim potrebam in poskušala skrb za otroke prevaliti na svoje starše, sama pa naj ne bi storila ničesar, kar bi kazalo na njeno lastno urejenost pri zagotavljanju osnovnih življenjskih potreb, s tem pa po mnenju CSD hudo zanemarja svoje dolžnosti kot roditelj. Razlog naj bi bil v pritožničini bolezensko strukturirani osebnosti. Po mnenju CSD ni mogoče na škodo otrokovih ustavnih in konvencijskih pravic ščititi formalne in vsebinsko izvotljene roditeljske pravice pritožnice. Popolno neizvrševanje roditeljske pravice zaradi njene narave (gre za dolžnostno upravičenje) ni le zloraba te pravice, marveč že njeno zanikanje in sočasno popolno zanikanje otrokove pravice. Brez izpodbijane odločitve sodišč bi se pritožnici ohranila zgolj formalnopravna lupina roditeljske pravice, ki je v resnici ne izvršuje. Takšno vzdrževanje pritožničine roditeljske pravice, ki gre izrazito na škodo pravic otroka, pa je po mnenju CSD nesprejemljivo in ustavnopravno nevzdržno. 
 
9. Odgovor CSD E. je bil poslan pritožnici, ki se je nanj odzvala z vlogo z dne 16. 7. 2015. Pritožnica zavrača trditve CSD. Vztraja pri tem, da zakonskih razlogov za odvzem roditeljske pravice glede mladoletne Č. ni bilo in jih še vedno ni, saj pritožnica svoje roditeljske pravice ni zlorabila in otroka tudi ni zapustila. Po njenem mnenju navedbe CSD za presojo utemeljenosti ustavne pritožbe niso pomembne, saj so pretežno dejanske narave, z njimi pa CSD ne odgovori na zatrjevane kršitve človekovih pravic. Pritožnica meni, da so obširne navedbe oziroma očitki CSD glede njenih preteklih ravnanj očitno zlonamerni in kažejo na diskriminatoren odnos nasprotne stranke do bolnikov z duševno motnjo. Kot poudari pritožnica, se CSD kljub načelnemu zanikanju, da bi bila njena duševna bolezen edini razlog za odvzem roditeljske pravice, vseskozi sklicuje na bolezensko pogojeno objektivno nezmožnost pritožnice, da bi prevzela skrb za otroka. Tudi navedbe CSD v zvezi z (ne)izvrševanjem stikov pritožnica označi kot nesmiselne oziroma nekorektne. Pojasni, da je bila po vrnitvi iz D. v izjemno slabem stanju in da je bila sprejeta v psihiatrično bolnišnico (o čemer je bil obveščen tudi CSD), njeno zdravstveno stanje pa se je po uvedbi ustrezne terapije začelo izboljševati. K temu naj bi bistveno pripomogla ustrezna terapija in zaupanje pritožnice lečeči psihiatrinji dr. Anici Gorjanc Vitez. Slednja naj bi imela najbolj jasen uvid v zdravstveno stanje pritožnice ter prognozo bolezni, zato pritožnica trditve CSD o tem, da gre za pristransko mnenje lečeče zdravnice, označi kot nekorektne in žaljive. Tudi izvedenec dr. Matjaž Košorok naj bi v izvedeniškem mnenju z dne 16. 5. 2012 zapisal, da je ob rednem in vestnem jemanju zdravil in sodelovanju z ustreznim zdravnikom možno pričakovati izboljšanje zdravstvenega stanja pritožnice. Pritožnica poudari, da odkar se zdravi pri dr. Gorjanc Vitez ni doživela poslabšanja bolezenskih znakov, temveč se njeno zdravstveno stanje izboljšuje. Zatrjuje, da terapijo vestno in redno jemlje, pri čemer se je njeno zdravstveno stanje navkljub izjemnemu stresu ob odvzemu roditeljske pravice izboljšalo do te mere, da je uspešno zaključila šestmesečno poklicno rehabilitacijo v Domu upokojencev F. ter se dogovorila za nadaljnje delo z Domom upokojencev G. (ponovno za šest mesecev). Vse navedeno naj bi kazalo na to, da se pritožnica trudi ostati delovna aktivna, vse z namenom, da bi v prihodnosti lahko prevzela skrb za svoje otroke. Pritožnica nadalje pojasni, da ji je bila Č. odvzeta XX. XX. XXXX, tj. mesec dni po rojstvu, istega leta pa je CSD tudi že sprožil postopek za odvzem roditeljske pravice, in sicer zato, ker naj bi pritožnica otroka zapustila. Kot zatrjuje pritožnica, se je vse odtlej trudila ohraniti stike s hčerko, pri čemer pa ji CSD ni ustrezno pomagal. Zato so po mnenju pritožnice zavajajoče trditve CSD o tem, da med njo in Č. nikoli ni bila vzpostavljena roditeljska vez in da je v največjo korist otroka, da se dokončno prekinejo vezi z biološko materjo. Pritožnica tudi odločno nasprotuje trditvi CSD, da naj ne bi bilo možnosti ali izgledov, da bi kot starš sploh kdaj prevzela skrb za otroka. To dejstvo, tudi če bi bilo resnično (pa ni!), ne pomeni zakonskega znaka, ki bi upravičeval odvzem roditeljske pravice. Pritožnica s samim dejstvom, da ima kot mati roditeljsko pravico, nikakor ne ogroža hčere, saj ta živi pri rejnikih. Pritožnica končno opozori še na dejstvo, da s svojo roditeljsko pravico očitno ne ogroža sina H., ki je prav tako v rejništvu, vendar CSD ob identičnih okoliščinah zanj ni predlagal odvzema roditeljske pravice.
 
10. CSD E. je z vlogo z dne 18. 8. 2015 Ustavnemu sodišču predložil tudi mnenje Varuha človekovih pravic z dne 29. 7. 2015. Varuh v tem mnenju poda splošno mnenje glede stanja zakonske ureditve na tem področju. Mnenje Varuha človekovih pravic je bilo poslano pritožnici, ki se je nanj odzvala v vlogi z dne 2. 9. 2015. Poudarila je, da Varuh človekovih pravic ni bil stranka v postopku, v katerem so bile izdane izpodbijane sodbe, in zato njegovo mnenje oziroma navedbe pri odločanju v tej zadevi ne morejo biti pravno upoštevne.
 
 
B.
 
11. Pritožnica očita sodiščema, da sta z izpodbijano odločitvijo o odvzemu roditeljske pravice kršili njeno pravico do družinskega življenja (53. in 54. člen Ustave in 8. člen EKČP). Po njenem mnenju le obstoj izjemnih okoliščin lahko upraviči izrek tako skrajnega ukrepa, kot je odvzem roditeljske pravice; take izjemne okoliščine pa ne morejo biti a priori podane zgolj zaradi obstoja (duševne) bolezni matere, temveč mora biti ugotovljena kontinuirana škoda za otroka. Pritožnica tudi nasprotuje stališču sodišča, da je treba v primerih, ko ni realnih možnosti, da bi starši kdaj v prihodnosti prevzeli skrb za varstvo in vzgojo otroka, otrok pa je zaradi dolgotrajne nadomestne skrbi navezan na rejnike, zagotoviti, da to razmerje postane trajno (s posvojitvijo). Glede na take trditve mora Ustavno sodišče presoditi, ali izpodbijana odločitev sodišč temelji na stališčih, ki so sprejemljiva z vidika pritožničine pravice, varovane v prvem odstavku 54. člena Ustave (oziroma v 8. členu EKČP).
 
12. Prvi odstavek 54. člena Ustave varuje starševstvo. Skladno s prvim stavkom te ustavne določbe imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Drugi stavek iste ustavne določbe pa določa, da se lahko ta pravica in dolžnost staršem odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Starši so v prvi vrsti upravičeni in dolžni vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Starševska pravica jim je dana v korist otroka. Predpostavlja se, da so jo pripravljeni in sposobni uresničevati v korist otroka.[2] Pravica in dolžnost staršev hkrati pomeni pravico otrok, da starši zanje skrbijo in jih vzgajajo. Starševska pravica ima korelat v dolžnosti države, da staršem pomaga pri vzgoji in varstvu otrok.[3] Ta dolžnost države izhaja iz tretjega odstavka 53. člena Ustave, zlasti pa tudi iz prvega odstavka 56. člena Ustave, ki določa, da uživajo otroci posebno varstvo in skrb. S tem Ustava opozarja na prepletenost starševske skrbi na eni strani in pravic otrok na drugi.[4] Z varovanjem razmerij med starši in otroci je varovana pravica do spoštovanja družinskega življenja staršev in otrok.[5] Na podlagi tretjega odstavka 56. člena Ustave je država dolžna otrokom in mladoletnikom, za katere starši ne skrbijo ali so brez ustrezne družinske oskrbe, zagotoviti posebno varstvo. S posebnim varstvom otroka se uveljavlja pozitivni vidik pravice do spoštovanja družinskega življenja. Kakšne ukrepe bo država za to izbrala, Ustava ne določa, temveč to prepušča zakonski ureditvi.
 
13. Dolžnost države do posebnega varstva družine in otrok izhaja tudi iz Konvencije o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 15/90, Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju KOP). To konvencijo so države sklenile ob zavedanju, da mora otrok za poln in skladen razvoj svoje osebnosti odraščati v družinskem okolju, v vzdušju sreče, ljubezni in razumevanja. Po 3. členu KOP so države pogodbenice zavezane, da pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki upoštevajo otrokove koristi kot glavno vodilo. Zavezane so otroku zagotoviti takšna varstvo in skrb, kakršna sta potrebna za njegovo blaginjo, upoštevaje pravice in dolžnosti staršev, zakonitih skrbnikov ali drugih posameznikov, ki so zakonsko odgovorni za otroka; v ta namen so države dolžne sprejeti vse ustrezne zakonodajne in upravne ukrepe. Skladno s prvim odstavkom 20. člena KOP ima otrok, ki je začasno ali stalno prikrajšan za svoje družinsko okolje ali katerega koristi ne dopuščajo, da bi še naprej ostal v tem okolju, pravico do posebnega varstva in pomoči, ki mu jo zagotovi država. Države pogodbenice morajo v skladu s svojo notranjo zakonodajo temu otroku zagotoviti nadomestno skrb. Navedene zahteve KOP je upošteval tudi zakonodajalec, ki je v prvem odstavku 5.a člena ZZZDR izrecno določil, da morajo starši, druge osebe, državni organi ter nosilci javnih pooblastil v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist.
 
14. Pravica staršev do varstva in vzgoje svojih otrok je varovana tudi v okviru 8. člena EKČP, ki zagotavlja pravico do družinskega življenja. V to pravico lahko država poseže, če je to nujno zaradi varstva otrokovih pravic in koristi.[6] ESČP je v svoji praksi izoblikovalo merila, ki jih je treba upoštevati pri presoji dopustnosti ukrepov, kot so odvzem otroka, odvzem roditeljske pravice, prepoved stikov med starši in otrokom ipd.[7] V presoji ESČP je poudarjena zahteva po iskanju pravičnega ravnovesja med interesom otroka, da ostane v nadomestnem varstvu, ter pravico biološkega starša do ponovne združitve z otrokom. Pri tem ESČP poudarja pomen varstva največje otrokove koristi, ki lahko (glede na naravo in resnost) pretehta interese staršev. Starši se ne morejo sklicevati na varstvo v okviru 8. člena EKČP, če bi šlo za ukrepe, ki bi škodovali zdravju in razvoju otroka. ESČP hkrati poudarja, da sta odvzem roditeljske pravice ter odvzem pravice do stikov (zaradi namestitve otroka v rejništvo z namenom njegove posvojitve) zelo daljnosežna ukrepa, ki za starša pomenita, da mu je v celoti odvzeta pravica do družinskega življenja. Take ukrepe je zato dopustno uporabiti le v izjemnih okoliščinah in jih je mogoče upravičiti le, če to terja varstvo največje otrokove koristi (an overriding requirement pertaining to the child's best interests). Ko gre za posvojitve, je ESČP že sprejelo stališče, da je lahko v največjo korist otroka spodbujanje k nastanku stabilnih čustvenih vezi s krušnimi starši.[8]
 
15. Sodišči sta izpodbijano odločitev oprli na prvi odstavek 116. člena ZZZDR, ki določa zakonske pogoje za odvzem roditeljske pravice.[9] Po presoji sodišč pritožnica zaradi duševne bolezni ni sposobna za varstvo in vzgojo mladoletne hčere; prav tako ni verjetno pričakovati, da bi se njeno zdravstveno stanje tako izboljšalo, da bi se lahko hči vrnila k njej ter da bi pritožnica prevzela skrb in odgovornost za njeno varstvo in vzgojo. Dejanske ugotovitve o zdravstvenem stanju pritožnice ter oceno o njeni zmožnosti za izvrševanje roditeljske pravice sta sodišči oprli na mnenji dveh sodnih izvedencev (tj. sodnega izvedenca psihiatrične stroke dr. Gorazda V. Mrevljeta ter izvedenca klinično-psihološke stroke dr. Toneta Pačnika). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je pritožnica zbolela za paranoidno shizofrenijo, pri čemer se je ta duševna motnja pri njej pričela že pred leti, njen potek pa je bil počasen in prikrit, tako da bolezen ni bila takoj klinično diagnosticirana. Opirajoč na mnenje izvedenca dr. Mrevljeta je sodišče ugotovilo, da gre za bolezen, ki ni ozdravljiva, temveč je le zazdravljiva, kar pomeni, da se z ustrezno terapijo (ob rednem jemanju zdravil in psihiatričnem spremljanju) doseže njeno obvladovanje oziroma t. i. remisija (tj. faza utišanja oziroma odstranitve pozitivnih znakov bolezni). Po ugotovitvah izvedenca bolezen kljub temu sčasoma napreduje, kar se odraža v osebnostni spremenjenosti bolnika, slednja pa je bila že ugotovljena tudi pri pritožnici. Sodišče prve stopnje kot pomembno okoliščino izpostavi, da ni mogoče zagotoviti, da ne bi pri pritožnici spet prišlo do poslabšanja duševne motnje. Po ugotovitvah sodišča so bila tudi očitana pretekla ravnanja (zapustitev otroka ter očitana neresnost in nerednost pri zdravljenju) storjena kot posledica tedanjega bolezenskega stanja pritožnice. Kljub dejstvu, da je bilo mogoče v času sojenja pri pritožnici zaznati že dalj časa trajajočo dobro remisijo (tj. odstranitev pozitivnih znakov bolezni), je sodišče ocenilo, da ni verjetno pričakovati, da bi se pritožničino zdravstveno stanje tako izboljšalo, da bi lahko prevzela skrb za varstvo in vzgojo mladoletne hčere. Glede na to ugotovitev ter upoštevajoč dejstvo, da je mladoletna Č. pretežni del svojega življenja v rejniški družini, sta sodišči soglašali, da se pritožnici odvzame roditeljska pravica.
 
16. Ob upoštevanju navedenih dejanskih ugotovitev (v pravilnost katerih se Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati) sta sodišči presodili, da je mogoče v okoliščinah konkretnega primera koristi otroka ustrezno zavarovati le tako, da se mladoletni Č. zagotovi trajnost nadomestne skrbi in s tem čustvena stabilnost, ki se bo po prepričanju sodišč odražala v njenem nadaljnjem duševnem in telesnem razvoju. Sodišči sta pri tem sledili načelu varstva največje koristi otroka (5.a člen ZZZDR ter 3. člen KOP). Kot je poudarilo Višje sodišče, mora biti temu osnovnemu vodilu podrejeno tehtanje pravic, tudi ko gre za varstvo roditeljske pravice ter drugih ustavnih in konvencijskih pravic staršev. To izhodišče je skladno tudi s prvim odstavkom 54. člena Ustave, ki določa, da je lahko edini legitimni razlog za omejevanje starševskih pravic in dolžnosti varstvo otrokove koristi. Sodišči sta pojem koristi otroka razložili s perspektive zagotovitve trajne oblike varstva in vzgoje (tj. posvojitve) otroka. Glede na ugotovitev, da ni verjetno pričakovati, da bi se pritožničino zdravstveno stanje tako izboljšalo, da bi lahko sama prevzela skrb za varstvo in vzgojo svoje hčere, ter upoštevajoč dejstvo, da mladoletna Č. pretežni del svojega življenja živi v rejniški družini, sta sodišči presodili, da je treba hčerine koristi zavarovati na tak način, da se ji zagotovita trajnost nadomestne skrbi in s tem čustvena stabilnost, ki se bosta odražali tudi v njenem nadaljnjem duševnem in telesnem razvoju.
 
17. Višje sodišče je kot pomemben vidik pri tehtanju koristi otroka upoštevalo tudi okoliščine glede izvajanja stikov, ki so potekali med sodnim postopkom. Povzelo je ugotovitve sodišča prve stopnje, podprte z mnenjem sodnega izvedenca dr. Toneta Pačnika, in sicer: da pritožnica izkazuje pomanjkljivo empatičnost; da je njeno zavedanje otrokovih potreb omejeno predvsem na fiziološke potrebe in na konkretne situacije, ki jih ob stikih prezentirata rejnika; da pritožnica v osnovi ne razume svoje starševske vloge in tudi ob pregledu ni izražala potrebe, da bi sprejela skrbništvo nad otrokom, temveč le, da bi bili stiki pogostejši; da pritožnica otroka ne zna spodbujati, ga animirati in se z njim igrati ter da je deklica v danem primeru siljena v odnos, ki ji ne prinaša nobene koristi in ji povzroča celo nelagodje. Glede na take ugotovitve je Višje sodišče ocenilo, da ne morejo biti odločilnega pomena prizadevanja pritožnice v fazi remisije (ko je deležna strokovne pomoči tako na področju njenega zdravljenja kot pri izvajanju stikov) in v tem okviru izpostavljeno dejstvo izvajanja stikov med njo in hčerko, saj podatki iz spisa ne potrjujejo navedb pritožnice v zvezi s kvaliteto stikov. Za Višje sodišče je odločilno dejstvo, da pritožnica na stikih ne zmore vzpostaviti ustrezne komunikacije, ki bi omogočala razvoj osnovnih vezi med staršem in otrokom ter njuno spoznavanje, in so zato stiki vsebinsko prazni, kot taki pa niso v korist otroka. Kot je poudarilo Višje sodišče, pri tehtanju med koristmi in pravicami otroka ter pravicami starša (matere) ni mogoče dati prednosti interesu matere po ohranitvi roditeljske pravice, ki je glede na vse ugotovljene okoliščine (tudi tiste glede izvajanja stikov) brez prave vsebine, izvotljena.
 
18. Za presojo obravnavane zadeve je bistveno vprašanje, ali je ukrep odvzema roditeljske pravice pritožnici nujen oziroma utemeljen z obstojem izjemnih okoliščin, ki terjajo, da skrb za varstvo največje otrokove koristi prevlada nad pravicami starša – pritožnice. Sodišči obstoj takih okoliščin vidita v tem, da ni realnih izgledov, da bi lahko pritožnica kdaj prevzela skrb za varstvo in vzgojo mladoletne Č. in da bi prišlo do ponovne združitve družine. Po stališču sodišč je treba v primeru, ko ni realne možnosti, da bi starši ponovno prevzeli varstvo in vzgojo otroka, otrok pa je zaradi dolgotrajne nadomestne skrbi navezan na rejnike, zagotoviti, da to razmerje postane trajno. Z odvzemom roditeljske pravice se otroku zagotovi trajnost nadomestne skrbi in s tem čustvena stabilnost, ki se pomembno odraža v nadaljnjem otrokovem duševnem in telesnem razvoju. Prav ocena verjetnosti, da se bodo razmere na strani staršev tako izboljšale, da se bodo otroci lahko k njim vrnili in bodo starši lahko nadaljevali z njihovima vzgojo in varstvom, je po presoji sodišča prve stopnje ključna za odločitev o tem, kateri ukrep izbrati: ali ukrep odvzema otroka (120. člen ZZZDR)[10] ali ukrep odvzema roditeljske pravice (116. člen ZZZDR). V primeru, ko je možna ponovna združitev oziroma rehabilitacija družine, je primernejši ukrep odvzem otroka staršem. Odvzem roditeljske pravice pa pride v poštev takrat, ko iz okoliščin primera izhaja, da ni nobene možnosti oziroma izgledov, da bi starš še kdaj lahko prevzel skrb za otroka. Prav ugotovitev o trajni nezmožnosti pritožnice za (samostojno) izvrševanje roditeljske pravice je po presoji Višjega sodišča tista okoliščina, ki obravnavano zadevo bistveno razlikuje od zadeve Johansen proti Norveški.[11] Iz presoje ESČP v navedeni zadevi namreč ne izhaja, da bi šlo za primer, ko ni bilo nobene možnosti, da bi lahko roditelj (mati) še kdaj prevzel skrb za otroka, temveč nasprotno. Odločitev ESČP, da je bila materi z odvzemom roditeljske pravice kršena pravica do družinskega življenja (8. člen EKČP), je v navedeni zadevi temeljila na ugotovitvi, da so se stiki med materjo in otrokom ustrezno izvajali in da so se okoliščine na strani matere toliko izboljšale, da bi lahko prevzela skrb za varstvo in vzgojo otroka.
 
19. Nujnost odvzema roditeljske pravice pritožnici je dodatno utemeljilo Višje sodišče s tem, ko je zavrnilo pritožničino trditev, da bi bile ob upoštevanju načela najblažjega posega koristi mladoletne Č. dovolj zavarovane z rejništvom. Po stališču Višjega sodišča načelo najblažjega posega napotuje na izbiro ukrepa, ki bo najmanj prizadel starše, a je na mestu le, če bi bile z njim koristi otroka dovolj zavarovane. Glede na ugotovitev, da se mladoletna Č., ki z materjo ne živi že od svojega četrtega tedna starosti, ne bo mogla več vrniti k materi, in ker je izvrševanje stikov vsebinsko prazno in deklici ne more prinesti koristi, po oceni Višjega sodišča ni mogoče zagovarjati stališča, da sedanji ukrep (tj. rejništvo) povsem zadostno ščiti njene koristi. Pri tem je Višje sodišče poudarilo, da je rejništvo praviloma namenjeno otrokom, ki začasno ne morejo prebivati v družini bioloških staršev. Okoliščine konkretnega primera pa tako po presoji Višjega sodišča kot tudi sodišča prve stopnje narekujejo skrb, da se mladoletni Č. (izhajajoč iz zakonskih možnosti) omogočita stabilna in trajna nadomestna varstvo in vzgoja. Ugotovitev, da očitana pretekla ravnanja, ki so pripeljala do ogroženosti mladoletne Č., glede na tedanje zdravstveno stanje pritožnice ne morejo biti opredeljena kot njeno krivdno ravnanje, po presoji Višjega sodišča ne more biti odločilna za uporabo 116. člena ZZZDR. Kot pojasni Višje sodišče, ta zakonska določba, upoštevaje prioritetni kriterij varstva največje koristi otroka, ne izključuje primerov, ko je objektivno izkazano, da roditelj ne skrbi in (trajno) ne bo mogel skrbeti za otroka. Taka razlaga Višjega sodišča ni sporna z vidika prvega odstavka 54. člena Ustave. Iz besedila te ustavne določbe namreč ne izhaja, da bi bila država dolžna zavarovati koristi otroka le v primeru, kadar gre za krivdna ravnanja oziroma opustitve staršev, ki so privedla do ogroženosti otroka.
 
20. Stališče sodišč, da je mogoče koristi mladoletne Č. v zadostni meri zavarovati le tako, da se ji zagotovita trajna in stabilna nadomestna varstvo in vzgoja, glede na vse navedeno ne krši pritožničine pravice iz prvega odstavka 54. člena Ustave. Presoja sodišč je utemeljena s skrbjo za zavarovanje največje otrokove koristi. Okoliščine obravnavane zadeve, ki sta jih sodišči dovolj izčrpno obrazložili, kažejo na to, da starševska vez med pritožnico in mladoletno Č. niti ni bila nikoli vzpostavljena. Mladoletna Č. je bila zaradi okoliščin na strani svojih staršev že pri štirih tednih starosti zaradi ogroženosti odvzeta materi in nameščena v rejniško družino. Tudi stiki, ki so bili izvedeni tekom sodnega postopka, niso pripomogli k vzpostavitvi medsebojne vezi med pritožnico in mladoletno Č. Družinske vezi so se de facto ustvarile med mladoletno Č. in njenima rejnikoma, pri katerih Č. živi od drugega meseca svojega življenja.[12] Mladoletna Č. se v rejniški družini dobro počuti in se dobro razvija. Varstvo največje otrokove koristi tako terja, da navedeno razmerje postane trajno, da bo s tem mladoletni Č. zagotovljen zdrav duševni in telesni razvoj. Pri tem ne gre zanemariti, da lahko potek časa v tovrstnih primerih pomembno vpliva na otrokov telesni in duševni razvoj.
 
21. Neutemeljen je očitek pritožnice o diskriminatorni obravnavi oseb z duševno motnjo (drugi odstavek 14. člena Ustave). Kot izhaja iz obrazložitve Višjega sodišča, roditeljska pravica pritožnici ni bila odvzeta zgolj zaradi duševne bolezni. Tako za Višje sodišče kot tudi za sodišče prve stopnje je bila ključna ugotovitev, da ni izgledov, da bi lahko v prihodnosti prišlo do rehabilitacije družine, da bi se mladoletna Č. vanjo vrnila oziroma da bi pritožnica lahko prevzela skrb za njeno varstvo in vzgojo. Sodišče je prišlo do zanesljive ugotovitve glede prognoze bolezni in nezmožnosti pritožnice, da bi lahko (navkljub dejstvu, da je bila med sodnim postopkom zaradi rednega izvajanja terapije v remisiji) prevzela skrb in vzgojo za hčerko. Kot je poudarilo Višje sodišče, pri tehtanju med koristmi in pravicami otroka ter pravicami starša (matere) ni mogoče dati prednosti interesu matere po ohranitvi roditeljske pravice, ki je glede na vse ugotovljene okoliščine (tudi tiste glede izvajanja stikov) brez prave vsebine, izvotljena. Presoja sodišč ne temelji na stališču, da se pritožnici roditeljska pravica odvzame zaradi njene duševne bolezni, pač pa na ugotovitvi o trajni nezmožnosti pritožnice, da bi prevzela skrb za varstvo in vzgojo mladoletne hčere. Sodiščema zato ni mogoče očitati, da bi diskriminatorno obravnavali pravice oseb z duševno motnjo glede izvrševanja roditeljske pravice. Pri tem tudi ni mogoče slediti pritožničini primerjavi z drugimi primeri, ko pri starših nastopijo zdravstvene težave, ki pomenijo oviro za izvrševanje roditeljske pravice. Pojem največje otrokove koristi je namreč nedoločen pravni pojem; njegovo vsebino mora sodišče napolniti ob upoštevanju okoliščin vsakega konkretnega primera. Ključno je, da sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej presodi, kako otrokovo korist zavarovati na najbolj ustrezen način. V konkretnem primeru sta sodišči pretehtali, da je mogoče koristi mladoletne Č. v zadostni meri zavarovati le tako, da se ji zagotovi trajno in stabilno nadomestno družinsko okolje. Ta odločitev pa ne pomeni prejudica za odločanje sodišč v morebitnih bodočih primerih, v katerih se bo sodišče soočilo z vprašanjem sposobnosti staršev za izvrševanje roditeljske pravice zaradi njihovih zdravstvenih težav.
 
22. Ker niso podane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.
                                                 
 
C.
 
23. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnici Jadek Pensa in Sovdat ter sodnik Mozetič. Sodnica Jadek Pensa je dala odklonilno ločeno mnenje.
 
 
mag. Miroslav Mozetič
Predsednik
 
 

[1] Že v prvem sojenju je sodišče prve stopnje odločilo, da se obema staršema (tako pritožnici kot njenemu možu) odvzame roditeljska pravica za mladoletno hčerko Č. Zoper prvostopenjski sklep se je pritožila le mati (tj. pritožnica). Višje sodišče je njeni pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo, kolikor je bilo z njim odločeno o predlogu zoper pritožnico, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.
[2] Prim. odločbo št. U-I-312/00 z dne 23. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 42/03, in OdlUS XII, 39).
[3] M. Končina Peternel v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 571, 2. točka.
[4] Tako odločba Ustavnega sodišča št. U-I-273/98 z dne 1. 7. 1999 (Uradni list RS, št. 60/99, in OdlUS VIII, 169).
[5] Prim. odločbo št. U-I-137/03 z dne 26. 5. 2005 (Uradni list RS, št. 56/05, in OdlUS XIV, 30).
[6] Prim. tudi M. Končina Peternel v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije: dopolnitev komentarja – A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 902 in nasl.
[7] Tako na primer sodbe ESČP v zadevah Johansen proti Norveški, Kutzner proti Nemčiji z dne 26. 2. 2002, Aune proti Norveški z dne 28. 10. 2010, A. K. in L. proti Hrvaški z dne 8. 1. 2013, Zhou proti Italiji z dne 21. 1. 2014.
[8] Prim. sodbe ESPČ v zadevah Johansen proti Norveški (80. točka obrazložitve), Söderbäck proti Švedski z dne 28. 10. 1998 in Zambotto Perrin proti Franciji z dne 26. 9. 2013 (108. točka obrazložitve).
[9] Po prvem odstavku 116. člena ZZZDR se roditelju, ki zlorablja roditeljsko pravico ali je otroka zapustil ali je s svojim ravnanjem očitno pokazal, da ne bo skrbel za otroka, ali drugače hudo zanemarja svoje dolžnosti, odvzame roditeljska pravica s sodno odločbo.
[10] Na podlagi prvega odstavka 120. člena ZZZDR sme CSD odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist. Po drugem odstavku istega člena s tem odvzemom ne prenehajo druge dolžnosti in pravice staršev do otroka.
[11] Na sodbo ESČP v zadevi Johansen proti Norveški se je pritožnica sklicevala že v pritožbi zoper prvostopenjski sklep, prav tako pa se nanjo sklicuje tudi v ustavni pritožbi.
[12] Prim. odločitev ESČP v zadevi Söderbäck proti Švedski (33. točka obrazložitve). V tej zadevi je ESČP presojalo odločitev švedskih sodišč, s katero so novemu partnerju oziroma možu otrokove matere dala dovoljenje za posvojitev mladoletne M. Biološki oče je tej odločitvi nasprotoval in zatrjeval kršitev 8. člena EKČP. ESČP ni ugotovilo kršitve 8. člena EKČP. Ugotovilo je, da pritožnik za mladoletno hčer M. ni nikoli skrbel in da z njo tudi ni imel pogostih stikov. Na drugi strani so se de facto družinske vezi ustvarile med materjo otroka, njenim novim partnerjem in mladoletno M., ki je slednjega dojemala kot svojega očeta. Posvojitev s strani materinega partnerja je te vezi samo konsolidirala oziroma formalizirala.   
 
 
Up-70/15-36 
11. 1. 2016
 
Odklonillno ločeno mnenje sodnice dr. Dunje Jadek Pensa,
ki se mu pridružujeta sodnik mag. Miroslav Mozetič in sodnica dr. Jadranka Sovdat
 
 
I.
                                                                                                          
 
1. Med splošno priznane človekove pravice v mednarodni skupnosti sodi otrokova pravica, da (s)pozna svoje starše, z njimi živi ali pa ima z njimi vsaj stike.[1] Otrokove pravice varujejo otrokove interese, njegovo korist. So torej njemu v korist. V to ne kaže (po)dvomiti, četudi je položaj staršev z našega zornega kota še tako nezavidljiv. V primerih, ko država otroka loči od staršev, si mora zato ona prizadevati za odstranitev vzrokov, zaradi katerih je bil tak ukrep izveden, da bi se lahko otrok čim prej vrnil k staršem. Ustavno sodišče je že poudarilo, da države ne smejo določati ovir, ki bi staršem in otroku zmanjševale možnost osebnega stika, oziroma, da morajo takšne ovire odpraviti, če obstajajo.[2] Prav tako je že poudarilo, da sodi med elemente, ki so odločilnega pomena za razvoj posameznikove osebnosti, poznavanje svojega lastnega izvora. Gre namreč za enega od elementov, ki je ključen za predstavo posameznika o samem sebi pa tudi o njegovem mestu v družbi.[3] Nemožnost ugotovitve lastnega izvora lahko za posameznika pomeni hudo breme in negotovost.[4]
 
2. Vsi ti razmisleki, izraženi v mednarodnih instrumentih, razvijajočem se pravnem redu in ustavnosodni praksi, imajo, kot razumem, podlago v spoznanjih o globokem pomenu vezi med starši in otrokom. Številne raziskave so ugotovile, da pravica otroka/odraslega, da ve za svoje biološke starše, vpliva na njegov psihosocialni razvoj. Psihoanalitična psihološka teorija govori o razliki med čustvenimi procesi, ko se bolečina izgube veže na konkretni objekt-subjekt, ki ga oseba pozna, in procesi tedaj, ko se bolečina izgube ne more navezati na konkreten objekt-subjekt, ker subjekt “ni znan". Analitiki opozarjajo, da oseba izgube ne more tako dobro predelati, če nima objekta-subjekta svoje bolečine/izgube.[5] Brez zavedanja tega pomena ni mogoče pričakovati razumevanja, sočutja do prizadetih, pa tudi možnosti za spoštovanje pomena vezi med otrokom in staršem v družbi so okrnjene.
 
3. Pravice, ki predstavljene interese otrok varujejo, nalagajo organom oblasti prizadevanje in delovanje v smeri njihovega učinkovitega uresničevanja. Sicer pravice ostanejo le gola črka na papirju in se iz upravičenega pričakovanja prelevijo v neresno obljubo, to je obljubo brez upanja, da bo uresničena.
 
II.
 
4. Pritožnica je rodila mladoletno Č. (v nadaljevanju otrok) XX. XX. XXXX, zanjo nato ob pomoči svoje matere skrbela in jo XX. XX. XXXX pustila pri svoji materi (otrokovi stari materi), ker je, kot pojasnjuje, odšla k možu v tujino z namenom, da se z njim vrne v Slovenijo in skupaj zaživijo kot družina. A pritožničina mati ni bila pripravljena sprejeti skrbi za otroka. Zato je bil otrok XX. XX. XXXX nastanjen v kriznem centru za otroke in nato XX. XX. XXXX v rejniški družini.
 
5. Center za socialno delo (v nadaljevanju CSD) je XX. XX. XXXX (to je dober mesec po odvzemu otroka) zoper pritožnico vložil predlog za odvzem roditeljske pravice. Utemeljeval ga je predvsem z očitkom zapustitve otroka, starega komaj mesec dni; opozarjal je tudi na dotlej zaznane težave pritožnice pri skrbi za otroka. Iz povzetka trditev CSD izhaja, da je menil, da je s tem utemeljil razlog za odvzem roditeljske pravice, določen v 116. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. – v nadaljevanju ZZZDR).[6]
 
6. Šele, ko se je pritožnica vrnila v Slovenijo, so bile njene težave, ki so se skladno njihovi naravi, odražale v razmerjih do bližnjih, njenega otroka in drugih, s katerimi je prihajala v stik, prepoznane kot bolezensko stanje (shizofrenija). Zaradi njih je bila v času tega postopka trikrat hospitalizirana v psihiatrični bolnišnici. Sedaj je bolezen po mnenju izvedencev zazdravljena, v stanju remisije. Iz mnenja pritožničine psihiatrinje (sodišče prve stopnje je odklonilo njeno zaslišanje)[7], [8] izhaja, da redno obiskuje psihiatrični dispanzer, da je njeno zdravstveno stanje stabilno, odvzem roditeljske pravice pa je ocenila – očitno z vidika pritožničinega zdravstvenega stanja – za nepotreben. Stiki med pritožnico in otrokom so se do pravnomočnosti izpodbijanih sklepov izvajali pod nadzorstvom CSD.
 
 
III.
                                                                                                    
7. Odvzem (roditeljske) pravice staršem je po Ustavi skrajni ukrep na področju poseganja države v razmerja med starši in otroki.[9] Intenzivnost posledic izrečenega ukrepa v obravnavani zadevi pa je še stopnjevana zaradi dveh razlogov.
 
8. Prvič zato, ker je po pravnomočnosti izpodbijane sodne odločbe prišlo do popolne prekinitve stikov med pritožnico in otrokom; in to kljub temu, da ni sodne prepovedi izvajanja stikov (sodišče ob odvzemu roditeljske pravice o stikih ni odločilo).[10] Ne morem se znebiti ocene, da je prekinitev stikov posledica samovoljnega ravnanja CSD (tj. predlagatelja sodnega postopka). Krši namreč izrecno predvideno sodno pristojnost za odločanje o prepovedi ali omejitvi stikov med starši in otroki (prim. peti odstavek 106. člena ZZZDR), dolžnost izvajanja stikov, če ni sodne omejitve ali prepovedi, pa je ponovljena še v 26. členu Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti (Uradni list RS, št. 110/02 in 109/12 – ZIRD). CSD prepovedi stikov v sodnem postopku, ki ga je sam sprožil, po meni dostopnih podatkih ni predlagal. Naj na tem mestu spomnim, da pritožnici pravica do stikov ipso iure pripada, ker je to samostojen izraz pravice do spoštovanja družinskega življenja in zato odločitev sodišča o odvzemu roditeljske pravice staršu ne pomeni avtomatično tudi odvzema pravice starša do stikov z otrokom.[11] Vsiljuje se mi sklep, da CSD v obravnavani zadevi svoje dolžnosti na tem področju (prim. tretji odstavek 53. člena Ustave) ignorira. S takšnim, menim, ustavnopravno nevzdržnim postopanjem je poleg pravne odtujitve prišlo tudi do dejanske odtujitve pritožničinega otroka od pritožnice.
 
9. In drugič, sodišči odvzem roditeljske pravice utemeljujeta z možnostjo in potrebo po zagotovitvi trajne nadomestne skrbi za otroka (tj. posvojitve otroka). Poudarjam, postopek posvojitve je v domačem pravnem redu ločen od postopka odvzema roditeljske pravice, zagotavljanje zakonskih možnosti za posvojitev otroka pa tudi ni zakoniti razlog za odvzem roditeljske pravice po 116. členu ZZZDR. Vendar šele odvzem roditeljske pravice omogoči posvojitev otroka (141. člen ZZZDR),[12] če roditelj s posvojitvijo ne soglaša. V obravnavani zadevi je zato treba imeti pred očmi, da je odločitev o odvzemu roditeljske pravice utemeljena s ciljem posvojitve otroka proti volji pritožnice. Učinek odvzema roditeljske pravice je zato še posebej daljnosežen in intenziven. Daljnosežen in intenziven zato, ker se odraža v trajni pravni in dejanski izvotlitvi pritožničine pravice, varovane v prvem stavku prvega odstavka 54. člena Ustave. Glede na veljavno zakonsko ureditev z odvzemom roditeljske pravice namreč preneha sleherna možnost roditelja, da vpliva na posvojitev otroka (prvi odstavek 141. člen ZZZDR), posvojitev onemogoča vrnitev roditeljske pravice (drugi odstavek 116. člen ZZZDR)[13] in vodi do popolnega pretrganja družinskih vezi med roditeljem in otrokom (143. člen ZZZDR).[14]
 
10. Izjemne intenzivnosti posega države v obravnavani zadevi pa ne zaznamuje "samo" trajna pravna in dejanska izvotlitev pritožničine pravice iz prvega odstavka 54. člena Ustave. Poseg opisane narave v pritožničino pravico zaradi neizogibnega medsebojnega učinka z enako intenzivnostjo prizadeva pravice in koristi otroka. Po posvojitvi[15] je otrok odtrgan od svojih korenin. Ne le pravno, temveč tudi dejansko je odtujen od bioloških staršev, saj pravne podlage za izvajanje stikov med otrokom in njimi ni več. Otrok je zato prikrajšan za izkušnjo, da bi sploh lahko (s)poznal svoje starše. S tem, ko se posvojitelja vpiše v matično knjigo, je izključeno tudi ugotavljanje očetovstva ali materinstva,[16] kar je sicer otrokova pravica, izvedena iz splošne osebnostne pravice.[17]
 
 
IV.
 
11. Strinjam se z večinsko odločbo, da sta sodišči pojem koristi otroka razložili iz perspektive zagotovitve trajne oblike varstva in vzgoje. Celo več, iz njune utemeljitve je mogoče razbrati, da sta s tako razumljeno koristjo otroka utemeljevali sorazmernost izrečenega ukrepa, izhajajoč pri tem iz načela največje koristi otroka in iz zakonskih možnosti. Pa sta jo s tem utemeljili? Prepričana sem, da ne.
 
12. Obravnavana zadeva je, kot sem razumela, odprla (med drugim) dilemo utemeljitve sorazmernosti trajne izvotlitve pravice pritožnici, ki ima skladno z opredelitvijo Konvencije o pravicah invalidov (Uradni list RS, št. 37/08, MP, št. 10/08 – v nadaljevanju MKPI) status invalidne osebe.[18] Ta dilema je v mojem procesu odločanja razpadla na več platform, zaradi česar se mi je vprašanje dopustnosti permanentne izvotlitve pritožničine pravice z izpodbijanimi sklepi zastavljalo z različnih zornih kotov. Več o tem v nadaljevanju.
 
13. Naj uvodoma izpostavim še sklop vprašanj, povezan s pojmovanjem in razlago (nedoločenega pravnega) pojma koristi otroka, ki tvori bit posega v pravico iz prvega odstavka 54. člena Ustave in njegove sorazmernosti. Gre torej za eklatantno ustavno materijo, ki utemelji ali ovrže dopustnost posega oblasti v to najintimnejše razmerje. Prav zato ima, kot razumem, osrednje mesto v kontekstu odvzema pravice staršu, ki mu jo zagotavlja 54. člen Ustave. Toda, kljub temu ta nedoločeni pravni pojem niti v večinski odločbi niti v izpodbijanih sklepih ni bil razčlenjen na prvine, ki ga opredeljujejo. Brez tega je ostal to, kar je, to je nedoločen pravni pojem. Njegova kompleksnost se je izgubila. Zato me ne preseneča, da je ostala tako v izpodbijanih sklepih kot tudi v večinski odločbi v celoti prezrta osrednja prvina pojma otrokove koristi, to je otrokova pravica, da starše pozna in ima z njimi vsaj stike, če z njimi zaradi dejanskih ovir že ne more živeti. Pravno gledano, je bil na ta način zanikan pomen različnih interesov, pomembnih pri urejanju odprtega ustavnopravnega vprašanja, in izključen proces upoštevanja prednosti in slabosti ene ali druge razlage nedoločenega pravnega pojma, kar bi moralo biti, menim, predmet presoje na vseh ravneh sojenja.
 
14. Če se a priori izključi soočenje vseh okoliščin primera in predvsem, če se kljub temu, da izrečeni ukrep povezavo otroka s starši izniči, v celoti prezre otrokovo pravico, da starše pozna in ima z njimi vsaj stike, je tak pristop, menim, metodološko pomanjkljiv. Prezrtje tako pomembnega interesa otroka pomeni, da niso bili upoštevani omejitveni elementi posega države v pravico, opredeljeni v drugem stavku prvega odstavka 54. člen Ustave, iskanje pravičnega ravnovesja pa je bilo, kot razumem, lahko zgolj navidezno. Pomanjkljivo razumljena otrokova korist, ki je bila za povrh absolutizirana (v razmerju do pritožničine pravice), je že v izhodišču in dokončno nagnila tehtnico, ta simbol sodniške pravičnosti in nepristranskosti. Toda, ali jo je res nagnila v otrokovo korist? Dvomim v pritrdilni odgovor na to vprašanje. Če se namreč sploh ne upošteva, da je otroku v korist, da starše pozna in ima z njimi stike, kako se potem lahko kratko malo ve, da je izničenje teh otrokovih interesov otroku v korist. Razumem, da je v sami naravi koristi, da se ne vsiljuje. Korist lahko ostane to, kar je oziroma naj bi bila, če se jo spoštuje, neguje, poudarja, dobrohotno dovoljuje in skrbi za uresničevanje njenega pozitivnega učinka. Tudi, ko je njeno spoštovanje in uresničevanje zaupano oblasti.
 
 
V.
 
15. V ustavnosodni praksi je ustaljeno stališče, da dopustnosti posega zgolj legitimni razlog ne utemelji. Da bi bil poseg ustavno dopusten, mora biti sorazmeren.
 
16. Prav utemeljitev nujnosti izrečenega ukrepa je bila dilema, ki je bila po mojem mnenju zaradi ustavnopravnih dimenzij izrečenega ukrepa v ospredju te kočljive zadeve. V pritožničine pravice je bilo namreč poseženo na način, ki je njene pravice trajno izvotlil, z enako intenzivnostjo pa je ta poseg, kot sem že obrazložila, prizadel pravice otroka, da svojo mater pozna in z njo ohranja stike. Zavzemala sem se, da bi Ustavno sodišče na dilemo sorazmernosti odgovorilo z ustavnopravnimi razlogi, upoštevaje to bistveno posebnost kolizije pravic v trku in omejitvene elemente, ki jih za poseg izrecno opredeljuje drugi stavek prvega odstavka 54. člena Ustave. Žal mi je, ker tega, kot razumem večinsko odločbo, ni storilo. Če jo prav razumem, ta namreč temelji na potrditvi in ponovitvi stališč sodišč, ki v kontekstu razmerja starš–otrok absolutizirajo otrokovo korist in očitno štejejo, da gre v tem razmerju vedno in zgolj za nasprotujoče si interese otroka in starša. Prepričana sem, da gre za nedopustno poenostavitev. Zakaj?
 
17. Popolnoma se sicer strinjam z večinsko odločbo, da pravica in dolžnost staršev hkrati pomeni pravico otrok, da starši zanje skrbijo in jih vzgajajo. Če pride do težav pri zagotavljanju starševske skrbi otroku, se postavi vprašanje, ali se otrokove pravice v družini sploh uresničujejo oziroma ali se uresničujejo v zadostni meri. In če oblast oceni, da se ne, ima dolžnost ukrepati, da se zaščitijo otrokove koristi (tretji odstavek 56. člena Ustave), in s tem preprečiti ogrožanje otroka. Vendar, poudarjam, ti ukrepi pridejo na vrsto šele, če in ko je oblast izčrpala ukrepe za pomoč družini (tretji odstavek 53. člena Ustave). Če starši pomoč države otroku odklanjajo, pride do kolizije med pravico staršev, da vzgajajo in skrbijo za svoje otroke, in pravico otroka, da se zanj v resnici skrbi. Toda, ali ta kolizija vsrka vase interes ohranjanja stikov? Menim, da ne. Že zato, ker je otroku v korist tudi, da starše pozna in z njimi ohranja vsaj stike, če z njimi že ne more živeti zaradi morebitnih ovir. To je vendar otrokova pravica, splošno priznana v mednarodni skupnosti. Zato menim, da očitno sodi v pojem koristi otroka iz drugega stavka prvega odstavka 54. člena Ustave.
 
18. Korist otroka je tako v kontekstu 54. člena Ustave najprej nedoločen pravni pojem, ki ga je treba vsebinsko napolniti. Ta operacija predpostavlja skrbno preiskovanje raznovrstnih interesov, ki so pomembni za urejanje odprtega pravnega vprašanja in brez katerega soočenje tem interesom nasprotujočih si interesov niti ni mogoče. Šele nato lahko sledi ovrednotenje teže nasprotujočih si interesov. Vendar, če si interesi otroka in starša ne nasprotujejo, dvomim, da obstoji racionalen razlog, da se jih z izrečenim posegom v pravico iz 54. člena Ustave izniči. Ko razlagamo nedoločen pojem koristi otroka, je treba imeti pred očmi, da po Ustavi korist otroka ni le razlog za poseg, temveč je hkrati meja, ki je država pri poseganju v pravico staršev ne sme prestopiti. Zato je, menim, odločilnega pomena, da se upoštevajo vse prvine tega sicer nedoločenega pravnega pojma. Mednje pa po mojem prepričanju sodi tudi interes otroka, da ohrani (vsaj) vezi s svojo družino, če že ne more živeti v njej.
 
19. Korist otroka tudi ni edini element presoje ustavne dopustnosti posega. Splošno uveljavljen princip je iskanje pravičnega ravnovesja med nasprotujočimi si interesi. Na današnji stopnji razvoja, kot razumem, korist otroka v kontekstu 54. člena Ustave ni absolutizirana in organi oblasti, ki posegajo v ta najintimnejša razmerja, pri razlagi pojma otrokova korist niso “na svobodi". Koristi otroka so primarna skrb, ki lahko po svoji naravi prevladajo nad interesi staršev.[19] Odločanje o tem, ali in v kakšnem obsegu jih pretehtajo, pa ostaja tema skrbne presoje in utemeljitve nujnosti ukrepa v vsakem posamičnem primeru. Pri tem je potrebna skrajna budnost oblasti, da z izrečenim ukrepom ne povzroči nepotrebnega prikrajšanja družinskemu razmerju. Če mejo dopustnega izvrševanja pozitivnih dolžnosti oblast prestopi, je ogrožen legitimen cilj – to je korist otroka. Takšen ukrep zgreši cilj. In pred očmi je treba imeti, da otrok ni subjekt tega postopka in nima skrbnika za posebni primer, ki bi zastopal njegovo korist, oblast pa je tista, ki razlaga pojem koristi otroka, in prav z njo utemeljuje nujnost izrečenega ukrepa, ki posega v otrokove pravice. Vse to po mojem mnenju nalaga organom oblasti skrajno previdnost pri izvrševanju njihovih dolžnosti. Krhka je meja med postopanjem znotraj in izven pristojnosti in dolžnosti.
 
 
VI.
 
20. V življenju niso izključeni primeri, ko je otroka treba ločiti od staršev na način, da se usodno pretrgajo tudi vse vezi s starši. V takih primerih je nujnost izrečenega ukrepa, kot razumem, treba utemeljiti z interesom otroka, ki je izpostavljen zaradi posebnih okoliščin konkretnega primera in je močnejši od njegovega interesa, da starše pozna in z njimi ohranja vsaj stike, če z njimi zaradi dejanskih ovir (npr. huda bolezen starša) že ne more živeti. Varstvo drugih pravic otroka torej lahko izpostavi potrebo po pretrganju vseh vezi med starši in otrokom. To seveda predpostavlja utemeljitev obstoja posebej tehtnih razlogov v vsakem posamičnem primeru. Sodišče mora zato, da bi utemeljilo nujnost pretrganja vseh vezi med starši in otrokom v danem primeru ugotoviti okoliščine, zaradi katerih bi bil otrok ogrožen že s tem, da starše pozna in ima z njimi stike.
 
21. V ustaljeni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) lahko ta vidik koristi otroka stopi v ozadje, ko se družina izkaže za posebej neprimerno.[20] Prekinitev družinskih vezi namreč pomeni, da je otrok "odrezan" od svojih korenin. V praksi ESČP se upošteva, da je le v zelo izjemnih okoliščinah v korist otroka, da se družinske vezi prekinejo, in je zato treba storiti vse za ohranitev osebnih odnosov, če je to primerno in mogoče. Zato je pri presoji kršitve 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) pomembno, ali so kljub posvojitvi otroka ohranjeni stiki med roditelji in otroci.[21] Dejstvo, da bi bil otrok nameščen v okolju, ki je bolj spodbudno za njegovo vzgojo in razvoj, samo po sebi ne upravičuje (prisilnega) ukrepa odvzema roditeljske pravice biološkim staršem. Obstajati morajo druge okoliščine, ki kažejo na nujnost izreka takšnega ukrepa.[22] Ukrep odvzema roditeljske pravice ter prepovedi stikov mora biti utemeljen s posebej prepričljivimi razlogi (by particularly strong reasons).[23]
 
22. Naj na tem mestu nekoliko podrobneje predstavim zadevo Zhou proti Italiji.[24] V tej zadevi so italijanski državni organi ugotovili, da pritožnica ni bila sposobna skrbeti za otroka zaradi ishemije, ki jo je utrpela pri porodu. Njene sposobnosti razmišljanja in empatije so bile, kot so ugotovile oblasti, zmanjšane, stiki pa so bili za otroka neprijetni oziroma so mu povzročali nelagodje. Oblasti so odločile, da dovolijo posvojitev otroka. ESČP je ugotovilo kršitev 8. člena EKČP. Na tem mestu se osredotočam zgolj na utemeljitev kršitve zaradi pretrganja vezi med pritožnico in otrokom. ESČP je svojo odločitev o kršitvi oprlo na dejstvo, da je pritožnica (skupaj s skrbnikom otroka) predlagala odprto posvojitev (adoption simple), pri kateri bi lahko ohranila stike s sinom. Italijanska zakonodaja sicer te oblike posvojitve izrecno ne ureja. Vendar se je pritožnica sklicevala na več odločitev sodišča za otroke v Bariju, ki je z ekstenzivno razlago zakonskih določb v posameznih primerih dovolilo odprto posvojitev, kjer ni bilo ugotovljeno zanemarjanje otroka, saj taka oblika posvojitve posvojencu omogoča ohranitev vezi z biološko družino. Poleg tega je ESČP poudarilo še, da za razliko od drugih zadev, ki jih je imelo priložnost presojati, v tej zadevi pritožničin otrok ni bil izpostavljen nasilju oziroma fizičnemu ali psihičnemu maltretiranju niti spolni zlorabi. ESČP je ugotovilo, da je bil otrok pritožnici odvzet, ker pritožnica ni bila zmožna zagotoviti zdravega razvoja otrokove osebnosti, da pa njeno vedenje do otroka ni bilo negativno. ESČP je ocenilo, da ni bila ustrezno upoštevana bistvena zahteva po ohranitvi vezi med pritožnico (ki je bila tudi v ranljivem položaju) in njenim sinom in da ni bilo nobenega prepričljivega pojasnila, ki bi upravičevalo prekinitev družinskih vezi med pritožnico in otrokom. 
 
23. Z večinsko odločbo se lahko strinjam, da se zadeva Johansen proti Norveški, ob predpostavki, da so ocene izvedencev pravilne, v pogledu dejanskih okoliščin razlikuje od obravnavane. Ne strinjam pa se, da je obravnavana zadeva analogna zadevi Söderbäck proti Švedski (sodba ESČP z dne 28. 10. 1998). V tej zadevi je namreč otrok, rojen leta 1980, živel s svojo materjo in očimom – posvojiteljem. ESČP je posebej poudarilo, da je presojo, da ni kršitve 8. člena EKČP, oprlo na stališče, da se ta zadeva razlikuje od zadeve Johansen. V danem primeru se je namreč, tako ESČP, de facto družinsko razmerje razvilo izven okvira pomoči, ki jo družini zagotavlja država v okviru izpolnjevanja dolžnosti pomoči družini. Poleg tega oče za otroka nikoli ni skrbel,[25] v prvih treh letih otrokovega življenja ga je obiskal trikrat, nato je otroka srečal občasno bolj ali manj naključno, za ureditev stikov pa je zaprosil šele leta 1987, to je sedem let po otrokovem rojstvu. V obravnavani zadevi je pritožnica kljub očitno zelo hudim zdravstvenim težavam po rojstvu skrbela za otroka, potem, ko se je vrnila v Slovenijo in so odpadle ovire dejanske narave (akutno stanje bolezni), so se stiki z otrokom izvajali in za stike si je pritožnica prizadeva tudi potem, ko je CSD odklonil izvrševanje svoje dolžnosti na tem področju. In ne morem se strinjati z oceno sodišč, ki ji večinska odločba očitno pritrjuje, da je pritožničina roditeljska pravica dejansko že bila izvotljena, brez prave vsebine. Sprašujem se namreč o podlagi za takšno oceno. Če vprašanje zastavim nekoliko drugače, ali lahko pritožnici očitam, da na srečanjih z njenim otrokom ni izrazila več, ko pa so stiki potekali pod nadzorstvom in potem, ko je državni organ že predlagal, da se ji odvzame roditeljska pravica in je torej pritožničin odnos do otroka že ocenil kot skrajno neprimeren? Na podlagi katerih dejstev naj se prepričam, da je bila pritožnica, ki ima status invalida, deležna pomoči? Ali je bila morda deležna zgolj nadzorstva državnih organov? Naj spomnim, CSD je predlagal odvzem roditeljske pravice dober mesec po odvzemu otroka, stiki pa so se izvajali pod njegovim nadzorstvom.
 
 
VII.
 
24. Sodišči in večinska odločba so po mojem mnenju prezrli dvoje. Prvič, da kriterij (zagotovitev trajne nadomestne skrbi otroku, ki naj se doseže z njegovo posvojitvijo), stopnjuje težo posledic posega v pritožničino pravico iz prvega odstavka 54. člena Ustave. Še posebej, ker ukrep ni bil izrečen zaradi zlorabe izvrševanja starševske skrbi, temveč je odločitev utemeljena z nekrivdno opustitvijo starševske skrbi.[26] In drugič, da s stopnjevanjem teže posledic posega narašča strogost presoje in s tem meril, ki morajo biti izpolnjena, da je teža posledic izrečenega ukrepa sorazmerna cilju (varstvu največje koristi otroka) in zato ustavno dopustna.[27] K temu, da je navedeni poseg stopnjevan do skrajnosti, prispevata zlasti dve okoliščini. Naj ponovim, sodišči z utemeljitvijo, ki zasleduje zagotovitev trajne nadomestne skrbi za otroka, pritožnici odrekata zakonsko predvideno možnost vrnitve roditeljske pravice (drugi odstavek 116. člena ZZZDR). Še bolj pomembna okoliščina pa je, kot sem že obrazložila, da je, upoštevaje veljavno pravno ureditev posvojitve, po posvojitvi otrok odtrgan od svojih korenin, da je ne le pravno, temveč tudi dejansko odtujen od bioloških staršev, pravne podlage za izvajanje stikov med otrokom in njimi ni več, posledično pa je otrok prikrajšan za izkušnjo, da bi sploh (s)poznal svoje starše.
 
25. Nikakor ne odrekam tehtnosti skrbi za zagotovitev trajne oblike varstva in vzgoje otroku in ne zanikam njenega pomena v okviru pojma korist otroka. Vendar ne morem mimo ustavne zahteve po utemeljitvi sorazmernosti in s tem dopustnosti pretrganja vezi med otrokom in njegovo biološko družino, ki jo je zaradi opisane teže posledic po mojem mnenju mogoče upravičiti le v izjemnih okoliščinah, to pa je, ko se družina izkaže za posebej nevredno[28] in bi stiki otroka z družino zanj pomenili psihično obremenitev, ali če bi se z njimi ogrožal otrokov telesni ali duševni razvoj. Nevrednosti pri pritožnici, ki je bolna in zato trpi prikrajšanja (po mnenju izvedencev celo ni sposobna in ne bo sposobna za starševsko skrb), ne zaznam. Da bi stiki otroka ogrožali do te mere, da bi bil z njimi ogrožen njegov telesni in duševni razvoj, pa tudi ni bila, kot razumem, tema tega postopka.
 
26. Presoja, ki v okviru pojma največje otrokove koristi ne upošteva pomena pravice otroka, da pozna svoje starše in da z njimi vzdržuje stike, oziroma ki ne pojasni, zakaj ravnanje, obnašanje pritožnice v razmerju do otroka narekuje pretrganje sleherne vezi med njo in otrokom, ne more utemeljiti, da je prav ukrep take narave nujen zaradi varstva otrokovih koristi in zato ustavno dopusten. To zaradi neizogibnega medsebojnega učinkovanja na pravice pritožnice pomeni, da niso bila spoštovana izrecno zapovedana ustavna jamstva iz drugega stavka prvega odstavka 54. člena Ustave, pod katerimi je dopustno izreči poseg v pravico. Zato sem menila, da je bila podana kršitev pritožničine pravice iz 54. člena Ustave. To je bil eden izmed razlogov, zaradi katerih sem se zavzemala za razveljavitev izpodbijanih sklepov.
 
 
VIII.
 
27. Sklicevanje sodišč na dane zakonske možnosti ne prispeva k utemeljitvi nujnosti izrečenega ukrepa. Sodišča so vezana na Ustavo in zakon (125. člen Ustave). Zato morajo, če jim zakonska ureditev zato, ker ne ureja alternativno manj hudih ukrepov, preprečuje izrek sorazmernega ukrepa, začeti postopek presoje ustavnosti zakona (156. člen Ustave). Že iz razlogov formalne logike se mi je porajal dvom, da na deklaratorni ravni uveljavljeno načelo najblažjega posega (prim. uvodno izjavo h KOP) sploh lahko pride do izraza, če zakon ureja le skrajen poseg v pravico – odvzem roditeljske pravice, ki omogoči posvojitev otroka proti volji roditelja.[29] Menim, da mora celotna pravna ureditev ukrepov za varstvo koristi otroka, če naj bo skladna z Ustavo, temeljiti na načelu najblažjega posega, kar predpostavlja ureditev več različno intenzivnih posegov v pravico. Zdi se mi namreč očitno, da šele taka ureditev sodiščem omogoči izbiro in izrek v danih okoliščinah najblažjega posega. Naj poudarim, da je načelo (naj)blažjega posega izrecno vgrajeno v samo besedilo prvega odstavka 54. člena Ustave. Besedilo ustavne določbe tako zakonodajalcu izrecno nalaga, da pri sprejetju zakonskih ukrepov države za varstvo koristi otroka zagotovi stopnjevitost ukrepov, in sicer tako, da poleg skrajnega ukrepa odvzema roditeljske pravice hkrati določi tudi blažje ukrepe, ki npr. pomenijo le omejitev posameznih upravičenj, ki izvirajo iz starševske pravice.[30] Sama Ustava torej zakonodajalcu zapoveduje, da je dolžan pri zakonskem urejanju ukrepov države za varstvo koristi otroka predvideti tudi blažje ukrepe, ne le skrajni ukrep, tj. odvzem roditeljske pravice, ki omogoča posvojitev otroka brez sodelovanja staršev. Že ta vidik ustavne presoje mi je vzbujal resne pomisleke v ustavno skladnost veljavne ureditve – ZZZDR, ki ureja le skrajni ukrep posega v pravico (ne pa kakršnihkoli blažjih ukrepov). Toliko bolj, ker je v obravnavanem primeru odvzem roditeljske pravice utemeljen s ciljem popolne pravne in posledično še dejanske odtujitve ter s tem popolnega pretrganja vezi med otrokom in starši, torej popolne izločitve iz družine, ne da bi bilo upoštevano, da ima otrok pravico, da starše pozna in ima z njimi stike. Zavzemala sem se zato, da bi Ustavno sodišče po drugem odstavku 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) začelo ustavno presojo ZZZDR in nato odločilo o ustavni pritožbi. Žal nisem bila prepričljiva.
 
 
IX.
 
28. Pritožnica je opozarjala tudi na kršitev zapovedi spoštovanja v zakonu opredeljenih razlogov za odvzem pravice.[31] Menila sem, da bi bilo moralo Ustavno sodišče na to pritožničino grajo odgovoriti in da zgolj implicitno vsebovan odgovor nanjo v večinski odločbi ne zadostuje. Ustavno sodišče posveča sicer tej ustavni zahtevi veliko težo, saj je njen smisel preprečevanje arbitrarnosti posegov oblasti v ustavno zajamčene pravice pri odločanju v posamičnih primerih. Prav iz tega sem izhajala. Gre namreč za princip, ki tvori samo jedro pravne države in zahteve po enaki obravnavi. Naj poudarim še, da je zahteva po zakonsko predvidenih razlogih za odvzem pravice staršem tudi splošno sprejet standard v mednarodni skupnosti (prim. 9. člen KOP in 8. člen EKČP). Zato razumem, da sme sodišče omejitev ali odvzem roditeljske pravice v posamičnem primeru izreči le, če je podan razlog, ki je (vnaprej) v zakonu (materialnopravno) določen, kar predpostavlja subsumpcijo. Iz izpodbijanih sklepov, če jih pravilno razumem, pa ni razvidno, da bi bil opravljen postopek podrejanja konkretnega primera splošni in abstraktni normi. Naj obrazložim.
 
29. Zakonsko predvideni razlogi pomenijo izpolnitev ustavne zahteve, da zakon opredeli razloge, ki lahko utemeljijo odvzem roditeljske pravice (prim. prvi odstavek 54. člena Ustave). Izražajo zakonodajalčevo tehtanje med ustavnopravnimi vrednotami v trku, ki ga mora sodišče spoštovati pri odločanju v posamičnih primerih, razen če podvomi v skladnost zakonske ureditve z Ustavo (sodniki so vezani na Ustavo in zakon – 125. člen Ustave). Hkrati, po metodi a contrario, ti zakonski razlogi povedo, da odvzem roditeljske pravice v domačem pravnem redu ni dopusten, če v konkretnem primeru niso podani.
 
30. Po 116. členu ZZZDR se s sodno odločbo odvzame roditeljska pravica roditelju, ki zlorablja roditeljsko pravico, ali je otroka zapustil, ali je s svojim ravnanjem očitno pokazal, da ne bo skrbel za otroka, ali drugače hudo zanemarja svoje dolžnosti. Po stališču pravne teorije ZZZDR določa dva razloga za odvzem roditeljske pravice: (1) da roditelj hudo zanemarja svoje dolžnosti do otroka, zlasti, če otroka zapusti ali sicer s svojim ravnanjem očitno pokaže, da ne bo skrbel za otroka in (2) če roditelj zlorablja roditeljsko pravico.[32] Odvzem roditeljske pravice praviloma pride v poštev, kadar gre za trajnejše oziroma ponavljajoče se ravnanje staršev, s katerim resno ogrožajo otrokove koristi. Izjemoma se ta ukrep izreče ob enkratnem dejanju ali opustitvi starša: če to dejanje ali opustitev samo po sebi ali v zvezi z drugimi okoliščinami kaže na popolno odsotnost starševskega čuta ali človečnosti oziroma na popolno brezbrižnost za otrokove koristi.[33] Prof. K. Zupančič omenja tri taka dejanja: odvzem življenja drugemu roditelju, streženje po življenju otroka in seksualni zločin proti otroku.[34] Ker je zakonodajalec pri opredelitvi razlogov za odvzem roditeljske pravice uporabil nedoločne pravne pojme, je naloga sodišč, da v vsakem posamičnem primeru, ko odločajo o ukrepu odvzema roditeljske pravice, te pravne pojme vsebinsko napolnijo in ovrednotijo z vidika okoliščin konkretnega primera. Da bi lahko napravilo subsumpcijo pravno pomembnih dejstev pod pravno normo 116. člena ZZZDR, mora sodišče najprej ugotoviti konkretna ravnanja oziroma opustitve starša, ki so skladno z abstraktno opredelitvijo zakonodajalca tako ogrožajoča za otroka, da upravičujejo odvzem roditeljske pravice. Zgolj posplošeno sklicevanje na zakonsko določbo nikakor ne zadostuje. Sodišče mora tako na eni strani ugotoviti škodljiva ravnanja ali opustitve starša, na drugi strani pa ogroženost otroka, in tako ugotovljena dejstva ovrednotiti skozi prizmo zakonskih razlogov za odvzem roditeljske pravice.
 
31. Iz razlogov izpodbijanih sklepov ne razberem, da sta sodišči tem kriterijem zadostili. Po stališču Višjega sodišča prvi odstavek 116. člena ZZZDR, če se razlaga upoštevaje prioritetni kriterij največje koristi otroka, ne izključuje primerov, ko je objektivno izkazano, da roditelj ne skrbi in (trajno) ne bo mogel skrbeti za otroka. Menila sem, da bi bilo treba odgovoriti na vprašanje, ali to stališče, ki očitno izhaja iz očitka, da roditelj ne skrbi za otroka, čeprav je otrok v reji po volji oblasti, temelji na razlogih, ki jih za odvzem roditeljske pravice določa 116. člen ZZZDR. Naj spomnim, splošno uveljavljeni standard v mednarodni skupnosti in ustavna zahteva je, da se v primeru odvzema roditeljske pravice odgovori na vprašanje, ali so v konkretnem primeru podani tisti razlogi, ki jih določa zakon.
 
32. Razlaga, po kateri konkretnih opustitev ali kršitev dolžnostnih upravičenj roditeljske pravice, ki se očitajo roditelju, ni treba ovrednotiti na način, ki omogoča subsumpcijo pravno upoštevnih dejstev konkretnega primera pod pravno normo 116. člena ZZZDR, po mojem prepričanju ni skladna z Ustavo. Najprej zato, ker je taka razlaga v nasprotju z izrecno ustavno zahtevo, da je ukrep odvzema roditeljske pravice v posamičnem primeru dopusten samo, če je utemeljen z razlogi, ki jih določa zakon. Poleg tega taka razlaga pri odločanju v posamičnem primeru v celoti izključi tehtanje zakonodajalca in s tem načelo sorazmernosti, ki je vgrajeno v opredelitev razlogov, ki lahko po ZZZDR utemeljijo odvzem roditeljske pravice. Razlikovati je treba med razlogi, ki upravičujejo odvzem otroka (prvi odstavek 120. člena ZZZDR)[35] in njegovo namestitev v rejo, ter razlogi za odvzem roditeljske pravice (prvi odstavek 116. člena ZZZDR). Le razlogi, opredeljeni v 116. členu ZZZDR, lahko utemeljijo odvzem roditeljske pravice, besedilo 116. člena ZZZDR pa, kot razumem, izključuje očitek, da roditelj za otroka ne skrbi, če je ta očitek posledica odvzema otroka in njegove namestitve v rejo s strani državnih organov. Po mojem globokem prepričanju je izključeno razumevanje te zakonske določbe, po katerem posledice ukrepa državnega organa postanejo argument za izničenje družinskega razmerja. Če bi takšen argument sprejela, bi pristala na dvoličnost ureditve. Ker tega očitka na zakonodajalca ne morem nasloviti, ponujene razlage ZZZDR ne morem sprejeti. Razumem sicer, da je mejo, ko razlogi za odvzem otroka prerastejo v razloge za odvzem roditeljske pravice, težko določiti. Vendar to ne pomeni, da razlogi, s katerimi je bil utemeljen izrek ukrepa odvzema otroka po prvem odstavku 120. člena ZZZDR, avtomatično utemeljijo tudi odvzem roditeljske pravice po prvem odstavku 116. člena ZZZDR. Gre namreč, tako teorija, za razliko v intenzivnosti presojanih ravnanj oziroma opustitev starša v razmerju do otroka.[36] Ne najdem nobenega razloga zoper to stališče teorije, izpodbijana sklepa pa ga tudi ne ponujata.
 
33. Sodišče, ki je odločalo o odvzemu roditeljske pravice, bi bilo moralo, menim, skladno z izrecno ustavno zahtevo po spoštovanju načela zakonitosti, odgovoriti na vprašanje, ali konkretna pretekla pritožničina ravnanja ali opustitve dosegajo tisto stopnjo kršitve dolžnostnih upravičenj staršev, ki po zakonski opredelitvi upravičuje odvzem roditeljske pravice. In ni vsako ravnanje ali opustitev starša tako, da bi doseglo tisto stopnjo, ki bi upravičevala poseg države v starševsko pravico, še zlasti z odvzemom roditeljske pravice, ki pomeni najhujši poseg v pravico staršev do izvrševanja starševske odgovornosti.[37] Zaradi teže posledic posega mora iti, kot razumem, za (kontinuirana) ravnanja ali opustitve, ki kažejo na posebno nevrednost staršev za varstvo in vzgojo otroka,[38] kar na drugi strani utemeljuje tudi ogroženost otroka. Sodiščem je zato naložena tudi dolžnost, da konkretno ugotovijo vrsto in stopnjo škode, ki grozi otroku, ter verjetnost njenega nastanka in te ugotovitve ustrezno pravno ovrednotijo z vidika ustavnopravnega varstva pred ločitvijo otroka od njegovih staršev.[39]
 
34. Naj strnem. Izpodbijana sklepa sta pomanjkljiva, ker se omejujeta na ugotovitev pomanjkljivih sposobnosti pritožnice za skrb in vzgojo, ne da bi bile pravno pomembne konkretne okoliščine konkretnega primera ovrednotene in podrejene določbi 116. člena ZZZDR. Iz razlogov izpodbijanih sklepov ne izhaja niti kakšna vrsta in stopnja ogroženosti pretita otroku niti kolikšna je verjetnost uresničitve te nevarnosti ter zakaj je preteča nevarnost tako resna, da upravičuje odvzem roditeljske pravice[40] in celo pretrganje vseh družinskih vezi, čeprav morebitno ogrožanje otroka zaradi stikov s pritožnico sploh ni bilo tema postopka. Poleg tega ni obrazloženo, s čim konkretno so oblasti izpolnile svoje pozitivne dolžnosti, ki jih je naša država s podpisom MKPI prevzela v razmerju do invalidov na področju varovanja družinskih razmerij.
 
 
X.
 
35. Poseganje države v razmerja med starši in otroki je skrajno občutljivo področje delovanja države, med drugim zaradi izrazite podrejenosti posameznikovega položaja, ki se le še stopnjuje s posameznikovo ranljivostjo. Zato me ne preseneča, da tenkočutna mednarodna skupnost na pravodajni ravni posveča posebno pozornost varstvu družinskih razmerij in starševstva pri invalidih. Skladno s 23. členom MKPI so države pogodbenice zavezane sprejeti učinkovite in ustrezne ukrepe za odpravo diskriminacije invalidov pri vseh zadevah v zvezi z zakonsko zvezo, družino, starševstvom ter sorodstvenimi in drugimi odnosi enako kot za druge. Opustitev teh ukrepov, odklonitev ukrepov, ki ne nalagajo nesorazmernega ali nepotrebnega bremena, kadar so v posameznem primeru potrebni, da se invalidom na enaki podlagi kot drugim zagotovi uživanje ali uresničevanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pa pomeni diskriminacijo zaradi invalidnosti (prim. 2. člen MKPI). Države pogodbenice so se še posebej zavezale, da bodo invalidom zagotavljale ustrezno pomoč pri starševski skrbi za otroka. MKPI državam podpisnicam še izrecno prepoveduje ločitev otroka od staršev zaradi njegove invalidnosti ali invalidnosti enega ali obeh staršev.[41] V prid udejanjanja dolžnosti v razmerju do ljudi s prikrajšanji v življenju je Ustavno sodišče že poudarilo, da položaj posebej ranljivih skupin ljudi narekuje družbi kot celoti posebno skrb za razumevanje njihovega položaja, ta skrb pa posebej zavezuje tudi organe oblasti pri urejanju in poseganju v njihove položaje.[42] Poleg tega je že zavzelo stališče, da pravica do nediskriminacijske obravnave (prvi odstavek 14. člena Ustave) ne varuje le pred ustavno nedopustnimi posegi v pravico na podlagi osebne okoliščine, ko gre za neposredno diskriminacijo, temveč tudi pred opustitvijo pozitivnih ravnanj v smeri potrebnih ter primernih sprememb in prilagoditev, ki ne nalagajo nesorazmernega ali nepotrebnega bremena, kadar so v posameznem primeru potrebne, da se invalidom zagotovi enakopravno uživanje ali uresničevanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin.[43]
 
36. Če prav razumem obrazložitev izpodbijanih sklepov in večinsko odločbo, je bilo za odločitev ključno, da pritožnica trajno ni sposobna prevzeti skrbi za varstvo in vzgojo njenega otroka, pri čemer je bila ta ocena sprejeta na podlagi pritožničine diagnoze. Odločitvi sodišč temeljita na tem razmisleku in očitno na razlagi ZZZDR, ki naj bi dopuščala odvzem roditeljske pravice staršu, ki za otroka (ki je v reji) ne skrbi in zaradi narave bolezni tudi ni ugodne prognoze za izvrševanje starševske skrbi v prihodnosti. Porajal se mi je dvom, da sta taka razlaga ZZZDR in izrečeni ukrep združljiva z zahtevo, naslovljeno na države podpisnice, iz četrtega odstavka 23. člena MKPI. Naj spomnim, gre za obveznost držav pogodbenic, da “nikakor [otroka] ne smejo ločiti od staršev zaradi njegove invalidnosti ali invalidnosti enega ali obeh staršev." Ne prepriča me argument večinske odločbe, ki izhaja iz razločevanja nesposobnosti za izvrševanje roditeljske pravice od pritožničine bolezni - ta je očitno edini in neposredni vzrok pritožničinemu prikrajšanju. V tem kontekstu ne morem prezreti, da je bil v postopku pred sodišči v celoti prezrt pomen dolžnosti pozitivnih ravnanj oblasti v smeri pomoči invalidom, ki naj omilijo posledice njihovih prikrajšanj. Toliko bolj, ker opustitev pozitivne diskriminacije pomeni po stališču Ustavnega sodišča poseg v pravico invalidov do nediskriminacijskega obravnavanja (posredna diskriminacija).[44]
 
37. Določbe prvega odstavka 54. člena Ustave ni mogoče razumeti izolirano od drugih določb Ustave. Pozitivne dolžnosti države (tretji odstavek 53. člena in 56. člen Ustave) in načelo sorazmernosti, ki ga mora država upoštevati pri poseganju v pravico staršev iz 54. člena Ustave, pristojnim organom nalagajo, da pred sprožitvijo postopkov, katerih posledica bo lahko ločitev otroka od bioloških staršev (kar je skrajni ukrep), sprejmejo ustrezne pozitivne ukrepe, s katerimi vzpodbujajo ohranjanje oziroma ponovno vzpostavljanje morebiti prekinjenih družinskih vezi med otrokom in staršem. Enake zahteve so oblastem naložene, kot razumem, tudi z 8. členom EKČP.
 
38. Veliki senat ESČP je pri presoji o kršitvi 8. člena EKČP v zadevi K. in T. proti Finski[45] upošteval, da so bile sicer v postopku pred domačimi sodišči upoštevane raziskave o tem, ali sta pritožnika zmožna vzpostaviti vezi z otrokoma. Vendar je Finski hkrati očital, da te raziskave niso vključevale resnih in stalnih prizadevanj za ponovno združitev družine, tj. takih, ki bi jih bilo razumno pričakovati v okviru namenov, ki jih določa drugi odstavek 8. člena Konvencije. Ta določba, tako veliki senat, naslavlja na pristojne organe zahtevo, da od časa do časa znova preučijo razmere, da ugotovijo, ali je prišlo do kakršnegakoli izboljšanja razmer v družini. Možnosti ponovne združitve se postopoma zmanjšujejo in so sčasoma izničene, če biološki starši in otroci nimajo pravice do stikov ali če so stiki tako redki, da ne omogočajo vzpostavitve kakršnekoli naravne vezi med njimi.[46] Pri tem imajo ključno vlogo socialne službe, ki so kot strokovni organi dolžne prepoznati potrebe prizadetih in jim svetovati pri iskanju raznih oblik pomoči.[47]
 
39. Ranljivim osebam so pristojni organi po mojem mnenju kljub težavam, ki izvirajo iz njihovih prikrajšanj, dolžni nuditi ustrezno pomoč in podporo pri reševanju njihovega položaja. Če gre za invalide, jih k temu še posebej zavezuje MKPI. Preden pride do dokončnega pravnega in dejanskega pretrganja vezi s posvojitvijo, morajo zato pristojne službe sprejeti ustrezne konkretne ukrepe, ki naj staršu in otroku omogočajo ponovno vzpostavitev medsebojnih vezi. Pri tem prizadevanju je, razumljivo, treba računati tudi s težavami. Vendar, da se utemelji sorazmernost odvzema roditeljske pravice, stopnjevana celo s ciljem dokončnega pravnega in dejanskega pretrganja vezi s posvojitvijo otroka, je treba, menim, v vsakem posamičnem primeru konkretno odgovoriti tudi na vprašanje, ali so te težave take narave, da socialne službe razbremenjujejo vseh prizadevanj v smeri združitve družine, da so bili torej ukrepi pomoči, usmerjeni k premagovanju prikrajšanj roditelja, izčrpani in neuspešni ali so zaradi posebnosti posameznega primera izključeni, ker niso razumni, ter da je otrok tako zelo ogrožen, da je na mestu popolna ločitev otroka od starša. Sicer, kot razumem, sorazmernost izreka ukrepa take narave ni utemeljena, poseg v pravico pa ni dopusten.
 
40. Država ima v družinskih razmerjih tako varovalno funkcijo, ki jo shematično razčlenjujem na štiri sklope: (1) naložena ji je skrb za ohranjanje družinskih razmerij, ki jo udejanja z izpolnjevanjem pozitivnih dolžnosti (tretji odstavek 53. člena Ustave), (2) naložena ji je skrb za varstvo otroka, ki vključuje skrb za spoštovanje in uresničevanje otrokovih pravic v vsej njihovi kompleksnosti, ki jih prav tako udejanja s pozitivnimi dolžnostmi (prvi in tretji odstavek 56. člena Ustave), (3) pri tem mora skrajno skrbno paziti, da s posamičnimi ukrepi ne prekorači konkretne potrebe po varovanju koristi otroka, in (4) vzdržati se mora prekomernih posegov v pravico staršev, zaradi spoštovanja njihovih pravic pa tudi zato, ker poseganje v te pravice zaradi prepletenosti nujno součinkuje na pravice otroka.
 
41. V razlogih izpodbijanih sklepov pogrešam utemeljitev o tem, kateri ukrepi bi lahko pripomogli k premagovanju pritožničinih težav, ki izvirajo iz njene invalidnosti (naj spomnim, tu je država zavezana k pozitivni diskriminaciji), kateri ukrepi so bili s strani CSD konkretno predlagani in izvedeni med trajanjem tega postopka v smeri možnosti združitve družine oziroma zakaj so bili ti ukrepi opuščeni, ko se prvotna teza CSD, da je pritožnica otroka zapustila, očitno ni potrdila. Naravnost osupljivo se mi zdi, da se je celotni postopek osredinil na ocenjevanje pomanjkljivosti pritožničinih sposobnosti, medtem ko se izpolnjevanju pozitivnih dolžnosti organov oblasti, namenjenih preseganju pritožničinih prikrajšanj, ni posvetilo nobene pozornosti. Tudi zato menim, da razlogi za odvzem roditeljske pravice v izpodbijanih sklepih niso zadostni. Sorazmernost izrečenega skrajnega ukrepa ne more biti utemeljena, če odločitev sodišča sploh ne vsebuje razlogov o izčrpanju prizadevanj organov oblasti, ki jim jih nalagajo Ustava v tretjem odstavku 53. člena in 14. členu ter mednarodni instrumenti in ki tvorijo del dolžnosti spoštovanja družinskega življenja.
 
42. Naj sklenem z vprašanjema: ali sta pravo in pravica res vselej ujeta med Scilo, ki ignorira trpljenje, in Karibdo, ki trpljenje sicer zazna, a s pravnimi sredstvi povzroča novo trpljenje, in ali je res neizbežno, da pravo in pravica vselej nastopata v okolju tragedije?[48]
 
                                        
dr. Dunja Jadek Pensa
Sodnica
 
 
                                                                                               mag. Miroslav Mozetič
                                                                                                           Sodnik
 
 
             dr. Jadranka Sovdat
                      Sodnica
 

[1] Prim. 7., 8. in 9. člen Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 15/90, Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju KOP).
[2] Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-53/93 z dne 9. 3. 1995 (Uradni list RS, št. 21/95, in OdlUS IV, 22).
[3] Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-328/05 z dne 18. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 101/07, in OdlUS XVI, 78), 9. točka obrazložitve.
[4] Prim. odločitev nemškega Zveznega ustavnega sodišča (v nadaljevanju BVerfG) z dne 26. 4. 1994, BVerfGE 90, 263 – 277.
[5] Iz Raziskovalnega poročila, ki ga je leta 2009 naročilo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve: Postopki, organizacija in standardi na področju posvojitev, Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani in Inštitut RS za socialno varstvo, Ljubljana, november 2009, dostopno na: http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/posvojitve_postopki_organizacija_standardi.pdf.
[6] Po tej zakonski določbi se s sodno odločbo odvzame roditeljska pravica roditelju, ki (1) zlorablja roditeljsko pravico, ali (2) je otroka zapustil, ali (3) je s svojim ravnanjem očitno pokazal, da ne bo skrbel za otroka, ali (4) drugače hudo zanemarja svoje dolžnosti.
[7] Iz sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče prve stopnje ta predlog zavrnilo, »ker je zadeva […] že zrela za razsojo.« Poleg zavrnitve tega dokaznega predloga je sodišče prve stopnje z istim razlogom (med drugim) zavrnilo tudi dokaz z zaslišanjem pritožničinih staršev.
[8] BVerfG v primerih, v katerih presoja ustavnost odvzema roditeljske pravice, uporabi merila najstrožje presoje in izpodbijano odločitev zaradi posebne teže takega ukrepa razveljavi tudi zaradi ene same napake pri razlagi pravne norme (einzelner Auslegungsfehler) in tudi zaradi pomembnejše napake pri ugotovitvi in oceni dejanskega stanja (deutlicher Fehler bei der Feststellung und Würdigung des Sachverhalts). Prim. odločbo BVerfG št. 1 BvR 3121/13 z dne 7. 4. 2014.
[9] Ustava v drugem stavku prvega odstavka 54. člena zapoveduje stopnjevitost ukrepov, ki omejujejo pravice staršev. Če prav razumem veljavno ureditev, zakon ureja le odvzem roditeljske pravice, o katerem se odloča v sodnem postopku. Zgolj odvzem otroka de facto pomeni določeno omejitev roditeljske pravice, vendar veljavna ureditev tovrstne odločitve ne ureja kot omejitev roditeljske pravice niti ne ureja sodnega postopka za odločanje o njej. 
[10] Takšno postopanje sodišča nasprotuje stališču domače teorije. Po stališču pravne teorije mora namreč sodišče ob odvzemu roditeljske pravice odločiti tudi o morebitni prepovedi ali omejitvi stikov. Prim. B. Novak, Družinsko pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2014, str. 243. Potrebo po izvrševanju pravice do stikov po odvzemu roditeljske pravice zagovarjata tudi K. Zupančič (Predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2005, str. 51 in nasl.) ter M. Končina Peternel (Pomoč otrokom, ko starši odpovedo, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana 1998, str. 52).
[11] Potrebo po izvrševanju pravice do stikov tudi po odvzemu roditeljske pravice zagovarja B. Novak, nav. delo, str. 243. Prav tako jo zagovarjata tudi K. Zupančič (Predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, nav. delo, str. 51 in nasl.) ter M. Končina Peternel (nav. delo, str. 52).
[12] V skladu s prvim odstavkom 141. člena ZZZDR za posvojitev ni potrebna privolitev roditelja, ki mu je bila odvzeta roditeljska pravica, ali ki trajno ni sposoben izraziti svoje volje.
[13] Roditeljska pravica se staršu lahko vrne z odločbo sodišča, če preneha razlog, zaradi katerega mu je bila ta pravica odvzeta, razen če je bil otrok posvojen (drugi odstavek 116. člena ZZZDR).
[14] Skladno s 143. členom ZZZDR pri posvojitvi prenehajo pravice in dolžnosti posvojenca do njegovih staršev in drugih sorodnikov ter pravice in dolžnosti staršev in sorodnikov do njega.
[15] Le za odprto posvojitev je značilno, da se omogočajo stiki posvojenega otroka z biološkimi starši. ZZZDR, kot razumem, ureja popolno pretrganje vezi otroka z biološkimi starši s posvojitvijo. To ne govori v prid razumevanja, da dopušča možnost odprte posvojitve.
[16] Prim. K. Zupančič, Predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, nav. delo, str. 108.
[17] Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-328/05 z dne 18. 10. 2007.
[18] Skladno z drugim odstavkom 1. člena MKPI so invalidi ljudje z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi.
[19] Prim. sodbo ESČP v zadevi Zhou proti Italiji z dne 21. 1. 2014.
[20] Tako sodba ESČP v zadevi Gnahoré proti Franciji z dne 19. 9. 2000 (59. točka obrazložitve).
[21] Prim. zadevo Aune proti Norveški. Norveška sodišča so staršema odvzela roditeljsko pravico in dovolila posvojitev njunega sina. ESČP je moralo presoditi, ali je bilo v okoliščinah tega primera nujno nadomestiti ukrep rejništva z bolj daljnosežnim ukrepom, tj. odvzemom roditeljske pravice ter odobritvijo posvojitve (deprivation of parental responsibilities and authorisation of adoption). Kot bistveni vidik je ESČP poudarilo ugotovitev norveških sodišč, da sta rejnika izrazila pripravljenost, da tudi v prihodnje omogočata izvajanje stikov med otrokom in biološkima staršema. Zato pretrganje stikov zaradi posvojitve ni imelo teže na strani presoje otrokovih koristi. ESČP je ugotovilo, da se stiki po izdaji končne sodbe norveških sodišč še izvajajo. Zato je presodilo, da izpodbijani ukrepi v resnici niso povzročili, da bi bil otrok "odrezan" od svojih korenin (glede stikov s svojo biološko materjo). Po mnenju ESČP so norveški organi zato upravičeno ocenili, da je interes za posvojitev pretehtal nad interesom pritožnice, da ohrani pravico do stikov. ESČP je zato štelo, da je odločitev norveških sodišč, da se pritožnici odvzame starševska pravica in da se dovoli posvojitev, podprta z ustreznimi in zadostnimi razlogi in da je tudi sorazmerna z legitimnim ciljem varovanja koristi otroka. Zato ni ugotovilo kršitve 8. člena EKČP.
[22] Tako ESČP v zadevi Kutzner proti Nemčiji z dne 26. 2. 2002 (69. točka obrazložitve).
[23] Tako ESČP v zadevi Johansen proti Norveški z dne 7. 8. 1996 (74. točka obrazložitve).
[24] Sodba ESČP z dne 21. 1. 2014.
[25] Prim. opombo št. 12 večinske odločbe.
[26] Prim. odločbo BVerfG št. 1 BvR 2882/13 z dne 22. 5. 2014, 34. točka obrazložitve.
[27] "Je höer der Grad der Nichterfühlung oder Beeinträchtigung des einen Priznips ist, um so größer muß die Wichtigkeit der Erfüllung des anderen sein." R. Alexy, Theorie der Grundrechte, Nomos Verlag, Baden-Baden 1994, str. 146.
[28] Naj ponovim, tako sodba ESČP v zadevi Gnahoré proti Franciji z dne 19. 9. 2000 (59. točka obrazložitve).
[29] Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Ur. list RS, št. 25/96, in OdlUS V, 40) poudarilo, da je zakonska ureditev, ki ureja le skrajni ukrep (pripor), ne določa pa alternativno blažjih posegov, ki bi lahko še vedno učinkovito zavarovali ogrožene dobrine (varnost ljudi), v neskladju z Ustavo.
[30] Tu velja opozoriti na primer pravne ureditve, ki zagotavlja stopnjevitost ukrepov zaradi varstva otrokovih koristi. Nemški Civilni zakonik (v nadaljevanju BGB) omogoča omejitve izvrševanja zgolj posameznih upravičenj, ki izvirajo iz starševske skrbi. Če so izpolnjeni pogoji, določeni v § 1666 BGB (ta določa sodne ukrepe v primeru ogroženosti otrokovih koristi), lahko sodišče izvrševanje starševske skrbi prenese na varuha, kadar starši ne morejo izvrševati starševske skrbi v celoti (§ 1773 BGB), ali na kolizijskega varuha, kadar ne morejo izvrševati le določenih upravičenj, ki izhajajo iz starševske skrbi (§ 1909 BGB). Ukrep odvzema starševske skrbi v celoti (§ 1680 BGB) lahko sodišče izreče le, če so bili milejši ukrepi brezuspešni oziroma če je očitno, da z milejšimi ukrepi ne bo mogoče v zadostni meri zavarovati otrokovih koristi. BGB v § 1666a izrecno določa načelo sorazmernosti: ukrepi, ki pomenijo ločitev otroka od staršev, so dopustni le, če nevarnosti za otrokovo korist ni mogoče odstraniti na drug način, zlasti tudi ne s (pozitivnimi) ukrepi pomoči države pri izvrševanju starševske skrbi. V določenih okoliščinah BGB omogoča tudi mirovanje starševske skrbi (Ruhen der elterlichen Sorge). V § 1673 BGB določa primere mirovanja starševske skrbi zaradi pravnih ovir (Ruhen der elterlichen Sorge bei rechtlichem Hindernis). Med take ovire uvršča omejitve poslovne sposobnosti, npr. če starš ni poslovno sposoben ali če je njegova poslovna sposobnost delnoomejena. V § 1674 pa BGB ureja mirovanje starševske skrbi zaradi dejanskih ovir (Ruhen der elterlichen Sorge bei tatsächlichem Hindernis). Gre za dejanske ovire pri izvrševanju starševske skrbi, zaradi katerih starš ne more samostojno, bodisi delno ali v celoti, izvrševati starševske skrbi. Med take dejanske ovire komentar BGB (Palandt, C. H. Beck München 2013, str. 2011) uvršča tudi telesne in duševne bolezni, ki ne dopuščajo izvrševanja starševske skrbi.
[31] Prim. povzetek pritožbenih izvajanj v 3. točki obrazložitve večinske odločbe.
[32] Glej K. Zupančič, Oris družinskega prava, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1993, str. 133.
[33] Prav tam, str. 134.
[34] Prav tam, str. 134.
[35] Prvi odstavek 120. člena ZZZDR se glasi: "Center za socialno delo sme odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist."
[36] Tako tudi K. Zupančič, Oris družinskega prava, nav. delo, str. 133; in B. Novak, nav. delo, str. 242.
[37] V ustaljeni praksi BVerfG je izoblikovano stališče, da vsaka napaka ali malomarnost staršev države ne upravičuje, da bi starše izključila iz varstva in vzgoje svojih otrok oziroma, da bi sama prevzela njihovo vlogo. Da bi upravičili ločitev otroka od staršev, mora neustrezno ravnanje ali opustitev staršev doseči tako stopnjo, da bi bil v primeru, če bi otrok ostal pri starših, trajno ogrožen njegov telesni, duševni in duhovni razvoj. Prim. odločbe BVerfG št. 1 BvR 1178/14 z dne 19. 11. 2014 (23. točka obrazložitve), št. 1 BvR 2882/13 z dne 22. 5. 2014 (30. točka obrazložitve) in št. 1 BvR 160/14 z dne 24. 3. 2014 (28. točka obrazložitve). Glej tudi M. Zimmermann, Anforderungen an die Feststellung der Kindeswohlgefährdung bei Sorgerechtentziehung, NJW 4/2015, str. 229.
[38] Prim. sodbe ESČP v zadevah Zhou proti Italiji (46. točka obrazložitve), Akinnibosun proti Italiji z dne 16. 7. 2015 (61. točka obrazložitve) in S. H. proti Italiji z dne 13. 10. 2015 (40. točka obrazložitve).
[39] Tako BVerfG v odločbi št. 1 BvR 1178/14 z dne 19. 11. 2014 (37. točka obrazložitve).
[40] Prim. odločbo BverfG 1 BvR 1178/14 z dne 19. 11. 2014.
[41] Prim. četrti odstavek 23. člena MKPI.
[42] Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-70/12 z dne 21. 3. 2014 (Uradni list RS, št. 24/14, in OdlUS XX, 23).
[43] Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-156/11, Up-861/11 z dne 10. 4. 2014 (Uradni list RS, št. 35/14, in OdlUS XX, 24).
[44] Prav tam.
[45] Sodba Velikega senata ESČP v zadevi K. in T. proti Finski z dne 12. 7. 2001.
[46] Prim. prav tam (178. in 179. točka obrazložitve) ter sodbi ESČP v zadevah Zhou proti Italiji (58. in 59. točka obrazložitve) in Akinnibosun proti Italiji (82. točka obrazložitve).
[47] Prim. tudi odločbo BVerfG št. 1 BvR 160/14 z dne 24. 3. 2014 (41. točka obrazložitve).
[48] Vprašanji navezujem na razmišljanja Louisa E. Wolcherja, prim. L. E. Wolcher, A Meditation on Law and Ethics, Slowenian Law Review, I-2, 2004, str. 148.
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
A. B., C.
Datum vloge:
30. 1. 2015
Datum odločitve:
10. 12. 2015
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
zavrnitev
Objava:
Uradni list RS, št. 3/2016 in OdlUS XXI, 19
Dokument:
US30840

Mobilna aplikacija

Nasveti za iskanje

Na tem spletnem mestu so objavljene vse odločitve Ustavnega sodišča od osamosvojitve dalje, razen sklepov o zavrženju ali o nesprejemu ustavnih pritožb, katerih obrazložitev vsebuje samo navedbo razloga za odločitev in sestavo senata Ustavnega sodišča (četrti odstavek 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču).

Kratka navodila za iskanje

Za iskanje lahko uporabite enostavni iskalnik ali napredni, iskalnik kjer lahko postavite še dodatne pogoje oziroma kriterije, kot so datum odločitve, način rešitve, vrsta zadeve, področje, … .

Iskalnik lahko uporabljate enako kot Googlov iskalnik. V prazno polje vpišite eno ali več iskanih besed. Presledki med besedami pomenijo logični IN, če želite izključiti kakšno ključno besedo iz iskanja, uporabite – (logični NE), OR med besedami pa pomeni logični ALI. Pri iskanju lahko uporabite tudi narekovaje, npr. če iščete določeno besedno zvezo, ki vsebuje več besed skupaj.

Če je zadetkov preveč, poskusite bolj natančno določiti iskalne pojme ali izberite posamezne kategorije, ki se pojavijo na desni strani. Za začetek iskanja kliknite na gumb za iskanje.

Če želite odločitve posredovati drugim, jih izpisati ali shraniti izberite ustrezne ikone pri rezultatih iskanja.
aasfdsfsddbrowseraasfdsfsddbrowser