U-I-134/15

Opravilna št.:
U-I-134/15
Objavljeno:
Neobjavljeno | 28.01.2016
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2016:U.I.134.15
Akt:
Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 45/14 – uradno prečiščeno besedilo, 90/14 in 19/15) (ZTuj-2), 2. odst. 79.a čl.
Izrek:
Zahteva za oceno ustavnosti drugega odstavka 79.a člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 45/14 – uradno prečiščeno besedilo, 90/14 in 19/15) se zavrže.
 
Evidenčni stavek:
Ker predlagatelj ni izkazal, da bi bila odločitev Ustavnega sodišča o domnevni protiustavnosti zakona odločilna (nujna) za zagotovitev ustavnoskladne odločitve v konkretnem sodnem postopku, je Ustavno sodišče zahtevo zavrglo.
 
Geslo:
1.2.51.4.1 - Ustavno sodstvo - Vrste vlog - Aktivna legitimacija v postopku pred Ustavnim sodiščem - Konkretna presoja norm - Sodišče.
1.5.51.1.1.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Zavrženje zahteve - Nepopolna vloga.
Pravna podlaga:
Člen 25.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
U-I-134/15-8                                                      
28. 1. 2016
 

SKLEP

 
 
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Upravnega sodišča, na seji 28. januarja 2016
 
 

sklenilo:

 
Zahteva za oceno ustavnosti drugega odstavka 79.a člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 45/14 – uradno prečiščeno besedilo, 90/14 in 19/15) se zavrže.
 
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. Upravno sodišče je s sklepom št. I U 1201/2015 z dne 2. 9. 2015 prekinilo po uradni dolžnosti začet postopek odločanja o utemeljenosti podaljšanja omejitve gibanja tujcu v Centru za tujce Postojna (v nadaljevanju Center) in na podlagi 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) vložilo zahtevo, naj Ustavno sodišče oceni ustavnost drugega odstavka 79.a člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Ustave ter z vidika četrtega odstavka 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP).
 
2. Predlagatelj poudarja, da upoštevaje okoliščine, v katerih je tujcu v obravnavani zadevi omejeno gibanje v Centru, ki izhajajo že iz zakonskega besedila devetega odstavka 76. člena ZTuj-2, iz odločbe o pridržanju z dne 14. 3. 2015 Policijske postaje za izravnalne ukrepe Nova Gorica (v nadaljevanju Policija) in primerljive prakse Ustavnega sodišča (npr. odločba Ustavnega sodišča št. Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011, Uradni list RS, št. 22/11), izrečeni ukrep pomeni poseg v pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave ter 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 326, 26. 10. 2012 – v nadaljevanju Listina) in 5. člena EKČP.
 
3. Predlagatelj navaja, da je Policija v obravnavanem primeru ukrep pridržanja z nastanitvijo v Centru tujcu izrekla in začela izvajati 14. 3. 2015, sodišču pa je bila zadeva prvič predložena v preizkus 25. 8. 2015, to je šele pet mesecev in 12 dni po izreku ukrepa. Šele takrat naj bi tujec prvič dobil dejansko možnost dostopa do sodišča. Tujec naj bi sicer imel zoper izdano odločbo o pridržanju v Centru pravico v treh dneh vložiti tožbo na Upravno sodišče, ki mora o njej odločiti v šestih dneh, vendar predlagatelj poudarja, da to ni učinkovito pravno sredstvo, ker ZTuj-2 za odločbo o pridržanju ne predvideva, da bi morala biti na zahtevo tujca pisno ali ustno prevedena v jezik, ki ga tujec razume, niti ZTuj-2 ne določa, da bi imel tujec za vložitev tožbe zoper odločbo o pridržanju v Centru pravico do brezplačne pravne pomoči. Pridobitev brezplačne pravne pomoči po Zakonu o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 23/08 in 19/15 – ZBPP) pa v konkretnem primeru naj ne bi bila mogoča, ker za obravnavanega tujca, ki nima zakonite podlage za prebivanje, ni potrjena identiteta in s tem tudi ne državljanstvo, zato ne bi bilo mogoče dovolj hitro ugotoviti pogoja vzajemnosti.
 
4. Predlagatelj tako ugotavlja, da po veljavni zakonski ureditvi tujcem v položaju, v kakršnem je tožnik, ni mogoče zagotoviti brezplačne pravne pomoči za vložitev tožbe, sodni preizkus zakonitosti pridržanja po uradni dolžnosti pa je ob uporabi Zakona, kot izhaja iz konkretnega primera, mogoč prvič šele pet mesecev in 12 dni po začetku pridržanja. Opozarja, da bi lahko jezikovna razlaga drugega odstavka 79.a člena v zvezi z 79. členom ZTuj-2 vodila celo do stališča, da se sodni preizkus utemeljenosti ukrepa pridržanja po uradni dolžnosti prvič opravi šele, če je pridržanje po poteku šestih mesecev podaljšano, to je šele pred iztekom devetih mesecev od odreditve. Takšni časovni okviri odločanja po mnenju predlagatelja očitno presegajo standarde hitrega sodnega preizkusa, ki izhajajo iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), drugi odstavek 79.a člena ZTuj-2 pa je zaradi nejasnosti tudi v neskladju z načelom zaupanja v pravo (2. člen Ustave). Ob tem predlagatelj opozarja še na peti odstavek 79.a člena ZTuj-2, po katerem ima zoper odločitev Upravnega sodišča, da je omejitev gibanja še vedno utemeljena, tujec pravico do pritožbe na isto sodišče, kar predlagatelju prav tako zbuja dvom z vidika pravne varnosti in načela zaupanja v pravo.
 
5. Na podlagi navedenega predlagatelj zatrjuje, da je drugi odstavek 79.a člena ZTuj-2 v nasprotju s pravico do hitrega in učinkovitega sodnega varstva oziroma dostopa do sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave ter četrtega odstavka 5. člena EKČP. Pri tem se sklicuje na obsežno sodno prakso, ki naj bi jo ESČP razvilo v zvezi z vprašanjem še sprejemljivega časovnega standarda za odločitev sodišča o nezakonitosti ukrepa odvzema prostosti in odreditvi izpustitve pridržane osebe. Predlagatelj meni, da bi zakonodajalec to področje uredil v skladu z Ustavo in EKČP, če bi tujcu, ki ne razume uradnega jezika in nima sredstev za pravno pomoč, bodisi omogočil pridobitev brezplačne pravne pomoči za postopek sodne presoje zakonitosti akta o pridržanju ali pa ob odsotnosti možnosti za brezplačno pravno pomoč sodni preizkus po uradni dolžnosti uredil bistveno hitreje (v roku treh dni od pridržanja). Ustavnemu sodišču predlaga, naj drugi odstavek 79.a člena ZTuj-2 razveljavi in zakonodajalcu določi kratek rok za ustrezno spremembo Zakona ali pa ugotovi protiustavnost izpodbijane določbe in določi način izvrševanja zakona do sprejetja ustrezne zakonske ureditve.
 
 
B.
 
6. V skladu s 156. členom Ustave mora sodišče prekiniti postopek in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven.[1] To ustavno pooblastilo sodiščem je treba razlagati skupaj s 125. členom Ustave, po katerem so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani ne samo na zakon, temveč tudi na Ustavo. Upoštevaje ustavni položaj rednih sodišč, kot izhaja iz 125. člena Ustave, ima Ustavno sodišče po 156. členu Ustave subsidiarno vlogo. Ustavno sodišče je po tej določbi Ustave upravičeno intervenirati le takrat, kadar je ustavnosodna presoja zakona potrebna za zagotovitev ustavnoskladne odločitve v konkretnem sodnem postopku.[2] To pomeni, da mora biti odločitev Ustavnega sodišča o domnevni protiustavnosti zakona odločilna (nujna) za odločanje sodišča v konkretnem  sodnem postopku. Ne zadošča kakršna koli zvezanost med domnevno protiustavnim zakonom in konkretnim sodnim postopkom.[3]
 
7. Predlagatelj izpodbija drugi odstavek 79.a člena ZTuj-2, ki določa, da v primeru podaljšanja omejitve gibanja sodišče po uradni dolžnosti opravi preizkus utemeljenosti podaljšanja odrejenega ukrepa.[4] Neskladje drugega odstavka 79.a člena ZTuj-2 s prvim odstavkom 23. člena Ustave in četrtim odstavkom 5. člena EKČP utemeljuje s sklicevanjem na okoliščine konkretnega primera. Zatrjuje, da je sodni preizkus zakonitosti pridržanja po uradni dolžnosti ob uporabi Zakona, kot izhaja iz konkretnega primera, mogoč prvič šele pet mesecev in 12 dni po začetku pridržanja, kar očitno presega standarde hitrega sodnega preizkusa, ki izhajajo iz sodne prakse ESČP.
 
8. Predlagatelj zmotno izhaja iz predpostavke, da je (tudi) drugi odstavek 79.a člena ZTuj-2 namenjen zagotovitvi (prvega) sodnega preizkusa zakonitosti odreditve omejitve gibanja (pridržanja) v čim krajšem času po odreditvi ukrepa v smislu pravice, ki jo zagotavljata četrti odstavek 5. člena EKČP in 19. člen Ustave. To pravico je zakonodajalec uredil v 78. členu ZTuj-2, po katerem ima tujec zoper odločbo o odreditvi nastanitve v Center pravico do vložitve tožbe na Upravno sodišče v roku treh dni po vročitvi odločbe, sodišče pa mora o tožbi odločiti v roku šestih dni. Poleg pravice tujca, da zahteva hiter sodni pregled odrejenega ukrepa, in neodvisno od tega, ali je tujec to pravico izkoristil, je zakonodajalec v 79.a členu ZTuj-2 uredil nadzor po uradni dolžnosti oziroma t. i. periodične preizkuse nadaljnje zakonitosti odrejenega ukrepa pridržanja. Izpodbijani drugi odstavek 79. a člena ZTuj-2 je jasen, zagotavlja sodni nadzor po uradni dolžnosti v primeru, kadar pride do podaljšanja odrejenega ukrepa pridržanja iz 79. člena ZTuj-2, ki je daljše od treh mesecev,[5] in ni v funkciji zagotavljanja pravice do hitrega (prvega) sodnega preizkusa zakonitosti odrejenega ukrepa.
 
9. V obravnavanem primeru ne gre za to, da bi predlagatelj očital protiustavnost določbi, na katero mora opreti odločitev, sami po sebi. Predlagatelj očita protiustavnost ureditvi, ki tujcu sicer omogoča zahtevati sodni preizkus zakonitosti odrejenega ukrepa v kratkem času in mu zagotavlja hitro odločitev sodišča (78. člen ZTuj-2), vendar pa tujcu, ki ne razume uradnega jezika in nima sredstev za pravno pomoč, ne omogoča pridobitve brezplačne pravne pomoči, zaradi česar predlagatelj zatrjuje, da tako določeno sodno varstvo ni učinkovito.
 
10. Predlagatelj s takimi očitki ni utemeljil, zakaj v konkretnem postopku, v katerem mora po uradni dolžnosti preveriti le, ali so še vedno podani razlogi iz 76. in 79. člena ZTuj-2, ki upravičujejo nadaljnjo odreditev nastanitve v Centru, in v primeru, da ti razlogi niso več podani, policiji naložiti, da tujca nemudoma izpusti iz Centra, ne more sprejeti ustavnoskladne odločitve brez odločitve Ustavnega sodišča o protiustavnosti zakona.
 
11. Ker predlagatelj ni izkazal, da bi bila odločitev Ustavnega sodišča o domnevni protiustavnosti zakona odločilna (nujna) za njegovo odločanje v konkretnem sodnem postopku, procesna predpostavka iz 156. člena Ustave in iz prvega odstavka 23. člena ZUstS ni izpolnjena. Ustavno sodišče je zato zahtevo zavrglo.
 
 
C.
 
12. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUstS in petega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnici Pogačar in Sovdat ter sodnik Mozetič.
 
 
 
mag. Miroslav Mozetič
Predsednik
 
 
 
[1] Vsebinsko enako določbo vsebuje prvi odstavek 23. člena ZUstS.
[2] Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-238/12 z dne 23. 1. 2014 (Uradni list RS, št. 10/14).
[3] Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-189/13 z dne 18. 9. 2013.
[4] Drugi odstavek 79.a člena ZTuj-2 se glasi: "V primeru omejitve gibanja po prejšnjem členu, ki je daljše od treh mesecev, preizkus utemeljenosti omejitve gibanja po uradni dolžnosti pred iztekom treh mesecev od določitve omejitve gibanja opravi upravno sodišče. V primeru, da sodišče ugotovi, da razlogi za omejitev gibanja niso več podani, policiji naloži, da tujca nemudoma izpusti iz centra."
[5] Pred tem po uradni dolžnosti opravlja nadzor, ali so pogoji za odreditev ukrepa nastanitve v Centru še vedno podani, vsake tri mesece (oziroma pred iztekom tega obdobja) Ministrstvo za notranje zadeve (prvi odstavek 79.a člena ZTuj-2).
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov
Vrsta akta:
zakon
Vlagatelj:
Upravno sodišče Republike Slovenije, Ljubljana
Datum vloge:
14.09.2015
Datum odločitve:
28.01.2016
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
zavrženje
Dokument:
US30849