U-I-204/15

Opravilna št.:
U-I-204/15
Objavljeno:
Neobjavljeno | 03.03.2016
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2016:U.I.204.15
Akt:
Zakon o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14 in 54/15) (ZIZ), 1. in 2. odst. 61. čl.
Izrek:
Zahteva za oceno ustavnosti prvega in drugega odstavka 61. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14 in 54/15) se zavrže.
Evidenčni stavek:
Ustavno sodišče zavrže zahtevo sodišča za oceno ustavnosti zakona, če niso izpolnjeni pogoji iz 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču.
Geslo:
1.2.51.4.1 - Ustavno sodstvo - Vrste vlog - Aktivna legitimacija v postopku pred Ustavnim sodiščem - Konkretna presoja norm - Sodišče.
1.5.51.1.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Zavrženje zahteve.
Pravna podlaga:
Člen 156, Ustava [URS]
Člen 25.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
U-I-204/15-6
3. 3. 2016
 
 

SKLEP

 
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrajnega sodišča v Mariboru, na seji 3. marca 2016
 

sklenilo:

 
Zahteva za oceno ustavnosti prvega in drugega odstavka 61. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14 in 54/15) se zavrže.
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. Okrajno sodišče v Mariboru vlaga zahtevo za oceno ustavnosti prvega in drugega odstavka 61. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Pojasnjuje, da mora odločiti o ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, s katerim je bilo dolžniku naloženo, da poravna upnikovo terjatev. Dolžnik naj bi v ugovoru zatrdil določena dejstva, vendar naj ne bi predlagal izvedbe nobenega dokaza. Predlagatelj zato meni, da bi moral na podlagi 61. člena v zvezi s 53. členom ZIZ zavrniti dolžnikov neobrazložen ugovor. Predlagatelj v zahtevi natančno povzema določbe ZIZ, ki urejajo postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, navaja, kako sodna praksa razlaga posamezne od teh določb prikazuje nekatera s tem povezana stališča pravne teorije, in primerja ureditev po ZIZ z ureditvijo po Uredbi (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog (UL L 399, 30. 12. 2006 – Uredba o evropskem plačilnem nalogu).
 
2. Predlagatelj trdi, da sta prvi in drugi odstavek 61. člena ZIZ v neskladju s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Brez razumnih razlogov naj bi bili neenako obravnavani dolžniki, ki ugovarjajo zoper kondemnatorni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v primerjavi s toženci v pravdnem postopku, ki odgovarjajo na tožbo v skladu z 278. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP). Predlagatelj pri tem postopek izdaje plačilnega naloga (kondemnatornega dela sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine) uvršča med kognicijske postopke, kjer je treba upoštevati enakost orožij strank oziroma potrebo po ravnovesju njihovih procesnih položajev. V zvezi z argumentom neenakosti predlagatelj opozarja, da v rednem pravdnem postopku sodišče, ki prejme nesklepčen odgovor na tožbo, ne ugodi avtomatsko zahtevku, pač pa razpiše narok in na njem izvaja materialno procesno vodstvo. ZPP naj bi v primerih odgovora na tožbo, ki mu niso priloženi dokazi, sodišču narekoval razpis naroka, na katerem lahko stranke navajajo novote.
 
3. Po mnenju predlagatelja je položaj tožencev iz redne pravde ugodnejši tudi, če je njihov odgovor na tožbo neobrazložen: celo v tem primeru naj ne bi bilo avtomatske ugoditve zahtevku, saj se zamudna sodba izda le, če je tožba sklepčna, zatrjevana dejstva pa niso v nasprotju s predloženimi dokazi. Pri izdaji plačilnega naloga naj bi imel neobrazložen ugovor za posledico zavrnitev in de facto ugoditev upnikovemu zahtevku brez preverjanja sklepčnosti predloga za izvršbo. Sicer pa predlagatelj priznava, da preverjanje sklepčnosti predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine v postopku pri Centralnem oddelku za verodostojno listino (v nadaljevanju COVL) v sedanji ureditvi niti ni mogoče, glede na to, da upnikov predlog ne vsebuje dejanske podlage zahtevka in mu tudi ni mogoče priložiti verodostojne listine ali drugih dokazov. Predlagatelju se zdi problematična stroga zahteva dolžniku, da naj obrazloženo (sklepčno) ugovarja zoper neobrazložen sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je bil izdan brez preverjanja sklepčnosti upnikovega zahtevka. Ta zahteva naj bi bila v neskladju tudi z 22. in 23. členom Ustave ter s 6. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 –EKČP). Dolžnik naj bi se mogel obrazloženo izjaviti o sklepu o izvršbi le, če bi bila predlog za izvršbo in sklep obrazložena. Predlagatelj zatrjuje, da nesorazmerno kratki roki za ugovor (v meničnih in čekovnih sporih le tri dni) skupaj z zahtevo po sklepčnem ugovoru, ki so mu predloženi dokazi, načenjajo dolžnikovo pravico do učinkovite obrambe v postopku.
 
 
B. – I.
 
4. Predlagatelj je s pravnomočnim sklepom št. VL 149665/2014 z dne 19. 11. 2015 do odločitve Ustavnega sodišča o zahtevi za oceno ustavnosti prekinil postopek odločanja o ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VL 149665/2014 z dne 7. 11. 2014 v delu, s katerim mu je bilo naloženo, da poravna terjatev. Dolžnik je v svojem ugovoru navedel določena dejstva, na podlagi katerih nasprotuje zahtevku, ni pa ugovoru predložil ali predlagal nobenih dokazov.
 
5. V skladu s prvim odstavkom 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) in 156. členom Ustave mora sodišče prekiniti postopek in začeti postopek za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. To ustavno pooblastilo sodiščem je treba razlagati skupaj s 125. členom Ustave, po katerem so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani ne samo na zakon, temveč tudi na Ustavo. Upoštevaje ustavni položaj rednih sodišč, kot izhaja iz 125. člena Ustave, ima Ustavno sodišče po 156. členu Ustave subsidiarno vlogo. Ustavno sodišče je po tej določbi Ustave upravičeno intervenirati le takrat, kadar je ustavnosodna presoja zakona potrebna za zagotovitev ustavnoskladne odločitve v konkretnem sodnem postopku.[1] Sodišče kot predlagatelj mora v zahtevi jasno in določno utemeljiti, da mora v konkretni zadevi, v kateri sodi, uporabiti (domnevno protiustavno) zakonsko ureditev na način, ki mu preprečuje ustavnoskladno odločitev.[2] Njegova naloga v obravnavanem primeru je torej, da jasno, nedvoumno in določno najprej (a) izkaže zveznost (koneksnost)[3] med konkretno zadevo, v kateri sodi, in domnevno protiustavno ureditvijo, in nato še (b) pojasni razloge, zakaj so določbe ZIZ, ki jih izpodbija in ki jih mora uporabiti, v neskladju z Ustavo.
 
 
B. – II.
 
6. Predlagatelj z zahtevo za oceno ustavnosti izpodbija prvi in drugi odstavek 61. člena ZIZ. Prvi odstavek 61. člena ZIZ določa, da za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine veljajo določbe 53. in 54. člena ZIZ,[4] s tem, da znaša v meničnih in čekovnih sporih rok za ugovor tri dni. Drugi odstavek 61. člena ZIZ določa – glede dela sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s katerim je dolžniku naloženo, da poravna terjatev –, da je ugovor obrazložen, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru.
 
7. Predlagatelj v zahtevi za oceno ustavnosti, zgoščeno povzeto, prvemu in drugemu odstavku 61. člena ZIZ namenja naslednje očitke: (a) dolžniki po sklepih o izvršbi na podlagi verodostojne listine so obravnavani neenakopravno v primerjavi s toženci v pravdnem postopku, ker se zahteva, da je njihov ugovor sklepčen; (b) dolžniki po sklepih o izvršbi na podlagi verodostojne listine so obravnavani neenakopravno v primerjavi s toženci v pravdnem postopku, ker ZPP dopušča vložitev odgovora na tožbo, ki mu niso predloženi dokazi, pač pa je dokaze mogoče predložiti na prvem naroku za glavno obravnavo; (c) upniki v postopkih izvršbe na podlagi verodostojne listine so protiustavno privilegirani v primerjavi s tožniki v pravdnem postopku, ker ureditev izvršbe na podlagi verodostojne listine ne predvideva preverjanja sklepčnosti predlogov za izvršbo, s čimer omogoča – če ni vložen obrazložen ugovor – ugoditev tudi nesklepčnemu upnikovemu zahtevku; (č) dolžniki v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine bi se mogli obrazloženo izjaviti o sklepu o izvršbi le, če bi bila predlog za izvršbo in sklep obrazložena; (d) roki za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine so nesorazmerno kratki.
 
8. Pretežnemu delu teh očitkov je skupno to, da niso vsebinsko povezani z izpodbijanima določbama ZIZ, in to, da ne zadevajo pravnega vprašanja, ki naj bi po mnenju predlagatelja narekovalo zavrnitev dolžnikovega ugovora. Kot že navedeno, je zahtevo sodišča za oceno ustavnosti mogoče vsebinsko obravnavati le, če izpodbijane zakonske določbe sodišču preprečujejo sprejem ustavnoskladne odločitve v konkretnem primeru. Drugače povedano, dilema o (proti)ustavnosti posamezne izpodbijane zakonske določbe v zahtevi za oceno ustavnosti ne sme ostati na abstraktni ravni (kot v strokovnem članku), pač pa mora sodišče v razlogih zahteve izkazati, da se je natančno tisti ustavnopravni pomislek, ki ga je navedlo v zahtevi, "kristaliziral" (izostril, izkazal za pravno odločilnega) v konkretnih okoliščinah zadeve, v kateri je sodišče zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti prekinilo postopek. Še drugače: zatrjevana protiustavnost zakona mora biti pomembna za odločitev o strankini pravici ali obveznosti.
 
9. Predlagatelj navaja, da mora – če ne bo ustrezne intervencije Ustavnega sodišča – dolžnikov neobrazložen ugovor zavrniti, ker dolžnik ni v ugovoru predlagal izvedbe nobenega dokaza. S to navedbo (in samo z njo) poskuša izkazati zahtevano koneksnost med zadevo, v kateri sodi, in izpodbijano zakonsko ureditvijo. Upoštevaje vsebino njegove zahteve za oceno ustavnosti (glej 7. točko obrazložitve tega sklepa) in vsebino izpodbijanih določb (glej 6. točko obrazložitve tega sklepa), je mogoče šteti, da je predlagatelj navedel razloge protiustavnosti, ki so v zvezi s tistim delom drugega odstavka 61. člena ZIZ, ki določa, da je ugovor obrazložen, če dolžnik predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru.[5] Vendar to samo po sebi še ne zadošča za zaključek, da je izpolnjena zahteva 156. člena Ustave, da je odločitev Ustavnega sodišča o domnevni protiustavnosti zakona odločilna za odločanje sodišča v konkretnem sodnem postopku.[6] Posledica, katero ima predlagatelj za protiustavno – torej takojšnja zavrnitev dolžnikovega ugovora, kateremu niso priloženi oziroma v njem niso predlagani dokazi –, namreč ne izhaja iz izpodbijanega drugega odstavka 61. člena ZIZ, ampak iz petega odstavka 62. člena ZIZ, ki (med drugim) določa, da sodišče zavrne neobrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Petega odstavka 62. člena ZIZ pa predlagatelj ne izpodbija.
 
10. Poleg navedenega obstaja še en razlog, zakaj ni moč šteti, da je predlagatelj prepričljivo pojasnil, da mu s to zahtevo izpodbijani določbi ZIZ brezpogojno preprečujeta zavarovanje dolžnikovih človekovih pravic v konkretnem sporu. Ustavno sodišče bi to lahko sprejelo le, če bi zavrnitev ugovora, kateremu ni priložen noben dokaz, konkretnega dolžnika v konkretnem primeru nedvoumno in enoznačno izhajala iz zakonskega besedila, ki ga ni moč razlagati drugače in (glede na stališča predlagatelja) ustavnoskladno. Drugi odstavek 61. člena ZIZ sam po sebi določa le (upoštevaje sklepanje po nasprotnem razlogovanju), da je ugovor neobrazložen, če dolžnik v njem ne predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru. Navedena določba izrecno ne pove nič o tem, kako naj izvršilno sodišče ravna, če pomeni zahteva po predložitvi dokazov, glede na vse okoliščine primera, ravnanje upnika in celotno procesno situacijo, za dolžnika očitno pretežko in nevzdržno breme. Da je sodna praksa, prav v zvezi z vprašanji obrazloženosti ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v splošnem sposobna na pragmatičen in razumen (torej tudi ustavnoskladen) način reševati take primere, izhaja iz navedb samega predlagatelja v drugem odstavku na osmi strani zahteve. Prav v tem delu zahteve je izraženo do neke mere zgrešeno pojmovanje predlagatelja o tem, kakšne so v zvezi z varovanjem ustavnosti naloge sodišča prve stopnje – predlagatelj se namreč ne sprašuje o tem, kako naj avtonomno razlaga (širok in ustavnokonformni razlagi dostopen) pojem "obrazloženost" ugovora, pač pa se sprašuje zgolj in samo o tem, ali se morda lahko v konkretnem izvršilnem primeru "nasloni" na kakšnega od judikatov Vrhovnega sodišča, ki je v preteklosti razložilo iste ali sorodne zakonske določbe. Vsako sodišče, ne glede na stopnjo v pravosodni hierarhiji, mora aktivno in kreativno, po lastni "ustavni vesti", iskati možnost ustavnoskladne razlage zakona tudi, če se Vrhovno sodišče o nekem vprašanju uporabe zadevne določbe še ni izreklo, in celo, če se je o identičnem primeru že izreklo (vendar po mnenju tega sodišča napačno ali pomanjkljivo). Glede na okoliščine konkretnega izvršilnega primera, ki jih predlagatelj opisuje v 3. točki sklepa o prekinitvi izvršilnega postopka,[7] predlagatelj ni izkazal, da je izčrpal[8] vse možnosti ustavnoskladne razlage izpodbijanih določb, ki bi mu omogočila zavarovanje dolžnikovih človekovih pravic, ki naj bi jih kršila izpodbijana ureditev v prvem in drugem odstavku 61. člena ZIZ.
 
11. Predlagatelj torej ni zadostil trditvenemu bremenu, ki mu nalaga, da izkaže, da mora v konkretni zadevi uporabiti domnevno protiustavni določbi ZIZ na način, ki mu preprečuje ustavnoskladno odločitev o ugovoru dolžnika.
 
12. Po prvem odstavku 25. člena ZUstS Ustavno sodišče zahtevo zavrže, če niso izpolnjeni pogoji iz 23. člena ZUstS. Ker zahteva za oceno ustavnosti prvega in drugega odstavka 61. člena ZIZ ne izpolnjuje pogojev iz navedenega člena ZUstS, jo je Ustavno sodišče zavrglo.
 
 
C.
 
13. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUstS in druge alineje drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.
 
 
 
mag. Miroslav Mozetič
Predsednik
 
 
 
[1] Primerjaj s sklepoma Ustavnega sodišča št. U-I-238/12 z dne 23. 1. 2014 (Uradni list RS, št. 10/14) in št. U-I-63/15 z dne 16. 12. 2015. 
[2] Glej tudi sklep Ustavnega sodišča št. U-I-141/15 z dne 16. 12. 2015. 
[3] Da bi bilo mogoče o zahtevi sodišča za oceno ustavnosti zakona meritorno odločiti, se mora nanašati na tiste določbe zakona, na katere mora sodišče opreti svojo odločitev o stvari. Ne zadošča kakršna koli zveznost med domnevno protiustavnim zakonom in konkretnim sodnim postopkom (glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-189/13 z dne 18. 9. 2013).
[4] Člen 53 ZIZ se glasi: "Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom, razen če izpodbija samo odločitev o stroških.
Ugovor mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen."
 Za neobrazložen ugovor ne velja določba 57. člena tega zakona".
 Člen 54 ZIZ se glasi:
 "O ugovoru odloča sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi, če zakon ne določa drugače".
[5] Ta določba izrecno ureja posebno situacijo, ko se z ugovorom zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine izpodbija sklep o izvršbi v delu, s katerim je dolžniku naloženo, da poravna terjatev. Dolžnik v predlagateljevi zadevi izpodbija sklep o izvršbi prav v tem delu. Kriterije za obrazloženost njegovega ugovora vsebuje prav drugi odstavek 62. člena ZIZ, ne pa odkazilo prvega odstavka 61. člena ZIZ na drugi odstavek 53. člena ZIZ, ki vsebuje kriterije obrazloženosti ugovora zoper sklep o izvršbi v splošnem smislu.
[6] Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-238/12.
[7] Dolžnik je trdil, da za obdobje po 1. 8. 2011 ni podpisal najemne pogodbe, niti ni uporabljal parcele v kampu. Torej je za to obdobje zanikal sam obstoj pogodbenega razmerja med seboj in upnikom. Vrhovno sodišče je v sklepu št. II Ips 751/2006 z dne 28. 1. 2009 pojasnilo, da je v dokaznem pravu uveljavljeno pravilo, da vsaka stranka nosi trditveno in dokazno breme za tista dejstva, ki so ji v korist oziroma ki utemeljujejo njene zahtevke ali ugovore. Predmet dokazovanja so tudi tako imenovana negativna dejstva, natančneje trditve, da dejstva z določeno vsebino ne obstajajo. V teoriji in sodni praksi se je ustalilo stališče, da je dokazno breme (praviloma) na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva. Zato v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine dolžniku, ki zatrjuje negativna dejstva, ni treba predlagati niti tega, naj sodišče upnika pozove na predložitev ustreznih listin – taka zahteva bi bila napačna tudi z vidika varstva temeljnih procesnih jamstev, saj bi brez utemeljenega razloga vzpostavila neravnovesje med upnikom in dolžnikom.
[8] Kljub nasprotnemu zatrjevanju na 3. in 4. strani zahteve.
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov
Vrsta akta:
zakon
Vlagatelj:
Okrajno sodišče v Mariboru
Datum vloge:
17.12.2015
Datum odločitve:
03.03.2016
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
zavrženje
Dokument:
US30890