Up-597/14

Opravilna št.:
Up-597/14
Objavljeno:
Neobjavljeno | 05.05.2016
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2016:Up.597.14
Akt:
Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 623/2014 z dne 23. 4. 2014, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Zg 32/2014 z dne 24. 2. 2014 in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. 0737 Z 366/2013 z dne 19. 11. 2013
Izrek:
Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 623/2014 z dne 23. 4. 2014, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Zg 32/2014 z dne 24. 2. 2014 in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. 0737 Z 366/2013 z dne 19. 11. 2013 se v delih, ki se nanašajo na pritožnico, razveljavijo, in v tem obsegu se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.
 
Evidenčni stavek:
Kadar temelji izdaja predhodne odredbe na nepravnomočnem sklepu o izvršbi, izdanem na podlagi verodostojne listine, je dolžniku pravica do izjave o obstoju terjatve v celoti odvzeta, saj gre za sodno odločbo, ki je izdana v enostranskem (avtomatiziranem) postopku zgolj na podlagi upnikovih navedb, razprava o verjetnosti obstoja terjatve v postopku izdaje predhodne odredbe pa je ravno zaradi predložitve odločbe domačega sodišča izključena. To pa pomeni, da je dolžnikova pravica do izjave v tem primeru izvotljena, saj je glede na navedeno njegovo sodelovanje v postopku izdaje predhodne odredbe v tem delu le navidezno. Ker so torej sodišča štela, da tak sklep o izvršbi pomeni odločbo domačega sodišča, s katero je verjetnost obstoja terjatve izkazana, so kršila pritožnikovo (tj. dolžnikovo) pravico do kontradiktornega postopka oziroma pravico do izjave iz 22. člena Ustave.
 
S tem, ko so sodišča neizvršljiv sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine štela za odločbo domačega sodišča, je bil kršen tudi drugi odstavek 14. člena Ustave. Nekontradiktornost postopka je v obravnavanem primeru povzročila namreč neenakost strank pri izkazovanju stopnje verjetnosti obstoja terjatve, ki je v takem primeru precej nižja od tiste, ki je ugotovljena na primer z nepravnomočno sodbo po končanem kontradiktornem postopku na prvi stopnji. Upniki v prvem postopku pridejo do nje zgolj na podlagi lastnih enostranskih trditev (brez sodelovanja dolžnikov), medtem ko imajo tožniki v drugem primeru precej težjo nalogo, ki terja večje procesne napore, saj imajo toženci enakovredno procesno vlogo. Kljub temu da sta si položaja upnika po izdanem neizvršljivem sklepu o izvršbi in toženca ob izdaji prvostopenjske sodbe glede stopnje izkazanosti verjetnosti obstoja terjatve različna, so sodišča ta položaja brez razumnega in stvarnega razloga enačila. 
Geslo:
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje.
5.3.13.19 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Načelo kontradiktornosti.
5.2 - Temeljne pravice - Enakost (14.2).
Pravna podlaga:
Člen 14.2, 22, Ustava [URS]
Člen 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
 
Up-597/14-5
1. 8. 2014
 
 
 
SKLEP
 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila družba GLOBRENT NEPREMIČNINE, d. o. o., Ljubljana, ki jo zastopa Vanja Šisernik, odvetnica v Ljubljani, 1. avgusta 2014
 

sklenil:

 
1. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 623/2014 z dne 23. 4. 2014 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Zg 32/2014 z dne 24. 2. 2014 in sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani  št. 0737 Z 366/2013 z dne 19. 11. 2013 se sprejme v obravnavo.
 
2. Do končne odločitve Ustavnega sodišča se delno zadrži izvrševanje sklepov iz prejšnje točke izreka tako, da Okrajno sodišče v Ljubljani prekliče prepoved organizacijama za plačilni promet SKB, d. d., Ljubljana, in Sberbank, d. d., Ljubljana, s katero jima je naložilo, da ne smeta pritožniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačevati iz njegovih računov št. SI56 0310 6100 0763 259 in št. SI56 3000 0001 0334 804 denarnega zneska, določenega s predhodno odredbo.
 
 

OBRAZLOŽITEV

 
A.
 
1. Okrajno sodišče je z izpodbijanim sklepom izdalo predhodno odredbo za zavarovanje terjatve, s katero je pritožnici onemogočilo razpolaganje z denarnimi sredstvi na njenih računih pri bankah do višine, navedene v sklepu. Hkrati je odredilo rubež premičnin na njenem poslovnem  naslovu ter predznambo zastavne pravice v korist upnika v zemljiški knjigi na njenih nepremičninah. Presodilo je, da je upnik izkazal oba pogoja za njeno izdajo iz prvega odstavka 157. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11 in 53/14 – v nadaljevanju ZIZ). Prvi pogoj naj bi bil izkazan z nepravnomočnim sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine (zaradi ugovora, razveljavljenega v delu, v katerem je dovoljena izvršba, zadeva pa je bila nato odstopljena Okrožnemu sodišču v obravnavo). Upnik pa naj bi prav tako izkazal drugi pogoj, tj. verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Okrajno sodišče je pojasnilo, da iz predložene bilance izhaja pritožnikova močna zadolženost, da nima nobenih kratkoročnih sredstev in da nima zaposlenih, kar vzbuja velik dvom, ali sploh posluje. Poleg opredmetenih sredstev naj bi razpolagal še z naložbenimi nepremičninami, ki pa so v večjem delu pod hipoteko. Vendar pa glede na padec cen nepremičnin naj to lastništvo ne bi zagotavljalo poplačila upnikove terjatve. Pritožničin ugovor zoper navedeni sklep je nato Okrožno sodišče zavrnilo in pritrdilo razlogom v izpodbijanem sklepu. Pojasnilo je, da je prvi pogoj iz prvega odstavka 257. člena ZIZ izpolnjen, saj je sklep o izvršbi glede na uveljavljeno sodno prakso odločba domačega sodišča, na podlagi katere se lahko odredi zavarovanje s predhodno odredbo, sklicujoč se pri tem na sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 14/2010 z dne 25. 3. 2010. Glede drugega pogoja iz navedene določbe ZIZ pa naj bi zadostoval izkaz objektivne nevarnosti, ki izhaja iz objektivnih okoliščin dolžnikovega poslovanja in njegovega poslovnega okolja. Ocenilo je, da delno poplačilo kreditov pritožničine finančne slike v ničemer ne spremeni in da so sicer pritožnikove navedbe glede vrednosti njegovega premoženja pavšalne. Pritožbeno sodišče je pritožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko odločitev ter pritrdilo njenim razlogom. Pojasnilo je, da sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, po presoji zakonodajalca z dovolj visoko stopnjo verjetnosti izkazuje obstoj upnikove terjatve, in zavrnilo pritožničino primerjavo predhodne odredbe z začasno odredbo. Zakonodajalec naj bi postavil upnika v boljši položaj od dolžnika, ker naj bi bilo to potrebno za zavarovanje njegovih interesov, saj naj bi bilo verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, sicer težko izkazati. Pritožbeno sodišče se je strinjalo tudi z razlogi prvostopenjskega sodišče glede  izpolnjevanja drugega pogoja iz prvega odstavka 257. člena ZIZ.
 
2. Izpodbijane odločitve naj bi kršile 2. člen, drugi odstavek 14. člena, 22., 23. in 33. člen Ustave. Pritožnica meni, da v primeru obstoja sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine v primeru, ko verodostojna listina ni priložena predlogu za izvršbo in je dolžnik v ugovoru zoper navedeni sklep o izvršbi obrazloženo ugovarjal, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo takega sklepa, ta ne more predstavljati odločbe domačega sodišča v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ vsaj do takrat ne, dokler ugovora dolžnika sodišče vsebinsko ne obravnava in mu ugodi ali ga zavrne. Sodišče se naj ne bi opredeljevalo do pritožničinih navedb o nemožnosti uporabe stališča Vrhovnega sodišča v sklepu št. II Ips 14/2010 z dne 25. 10. 2010. Pri tem opozarja na dve odločitvi Višjih sodišč, ki sta zavzeli povsem drugačno stališče. Hkrati opozarja na stališče Ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-169/10 z dne 12. 9. 2013 (Uradni list RS, št. 83/13), da okoliščina, da upnik razpolaga z listino, ki jo ZIZ šteje za verodostojno, izgubi pomen, ko terjatev, ki je izkazana z verodostojno listino v izvršilnem postopku, postane sporna. Položaja upnikov pravdnega postopka, ki izvira iz izvršbe na podlagi verodostojne listine, in tožnika v drugih pravdnih postopkih naj bi bila v bistvenem enaka, saj se obstoj sporne terjatve, o kateri še ni bilo odločeno v kontradiktornem postopku, ugotavlja v pravdnem postopku na podlagi enakih pravil in ustavno procesnih jamstvih, ki veljajo za vse pravdne zadeve. Pritožnica se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-148/13 z dne 10. 7. 2014 (Uradni list RS, št. 58/14) in stališče Ustavnega sodišča, da je zakonodajalec v okviru 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ v bistvenem različne položaje obravnaval enako, ne da bi za enako obravnavo imel razumen razlog. Meni, da s takim stališčem Ustavno sodišče odreka naravo sodne odločbe tudi sklepu o izvršbi, izdanem na podlagi verodostojne listine, saj naj bi bila položaja pritožničine upnice po vložitvi njenega obrazloženega ugovora in napotitvi na pravdo ter tožnikov v drugih pravdnih postopkih v bistvenem enaka in zato ne bi smela biti različno obravnavana v postopku izdaje predhodne odredbe. Pritožnica opozarja tudi na neutemeljeno enačenje plačilnega naloga in sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Meni, da jima ni mogoče pripisati enakih učinkov in da bi moralo sodišče to upoštevati pri presoji obstoja odločbe domačega sodišča. V postopku izdaje plačilnega naloga naj bi namreč sodišče presojalo utemeljenost izdaje plačilnega naloga, dolžnik pa lahko konkretizirano nasprotuje upnikovi terjatvi, v postopku izdaje sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine pa naj te možnosti ne bi bilo. Izpodbijane odločbe naj bi kršile tudi pritožničino pravico do izjave in kontradiktornega postopka. Pritožnica navaja, da je sodišče že v pravnem pouku sklepa opozorilo, da je sklep izdalo na podlagi podatkov, posredovanih od upnika, resničnosti vsebine pa ni preverilo. Meni, da zato njen položaj kot dolžnice in upnika nista v ravnovesju kot v klasičnih postopkih, ker je sodišče njen ugovor upoštevalo zgolj v formalnem smislu obrazloženosti, ne pa v vsebinskem, saj kondemnatorni del sklepa o izvršbi ostane v primeru obrazloženega ugovora v veljavi, razveljavi se zgolj dovolitveni del. Meni še, da v primerjavi z upnikom ni bila enakopravno obravnavana, saj ob izdaji predhodne odredbe ni imela možnosti izjaviti se o verjetnosti terjatve, ker je sodišče štelo, da je terjatev verjetna glede na veljavni kondemnatorni del sklepa o izvršbi, ki je bil podlaga za izdajo te odredbe. Stranki naj torej ne bi imeli enakih možnosti predstaviti svoja stališča, saj naj bi bile vsebinsko upoštevane le navedbe upnika, ne pa tudi pritožnice, ki ni mogla izpodbijati obstoja terjatve z navedbami, ki bi se nanašale na okoliščine njenega nastanka. Zato naj bi ji bila kršena tudi pravica do kontradiktornosti postopka. Tudi kadar gre za izdajo začasne odredbe, ki prav tako kot predhodna odredba služi kot sredstvo zavarovanja terjatve, mora upnik dokazati verjetnost terjatve, pri tem pa mora biti (drugače kot v postopku s predhodno odredbo) kontradiktornost zagotovljena. Pritožnica zatrjuje tudi kršitev pravice do sodnega varstva, ki naj bi ji jo sodišče kršilo s tem, ko je izdalo sklep o izvršbi v avtomatiziranem postopku brez vsebinske presoje, pred izdajo predhodne odredbe pa pritožničinega ugovora ni vsebinsko obravnavalo. Zatrjuje tudi kršitev njene pravice do zasebne lastnine, ker naj bi ji sodišče s predhodno odredbo omejilo razpolaganje z njenim premoženjem, ker je sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine neutemeljeno štelo za odločbo domačega sodišča iz prvega odstavka 257. člena ZIZ.
 
3. Pritožnica predlaga delno začasno zadržanje izpodbijanih sklepov sodišč, in sicer v delu, ki se nanaša na prepoved izplačil denarnih sredstev organizacijam za plačilni promet z njenih transakcijskih računov. Pojasnjuje, da ji izdana predhodna odredba v celoti onemogoča njeno poslovanje, zaradi blokade računov pa ne more poravnavati niti tekočih stroškov niti mesečnih zapadlih obveznosti do njenih upnikov. Zato naj bi obstajala nevarnost uvedbe stečajnega postopka nad njo še pred odločitvijo Ustavnega sodišča.
 
B.
 
4. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo zoper izpodbijane sklepe sprejel v obravnavo (1. točka izreka). O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijanimi sklepi kršene pritožničine človekove pravice oziroma temeljne svoboščine.
 
5. Če je ustavna pritožba sprejeta v obravnavo, lahko po 58. členu Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) senat na nejavni seji zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo izpodbija, če bi z izvršitvijo nastale težko popravljive škodljive posledice. Pritožnica zaradi blokade njenih računov pri organizacijah za plačilni promet dejansko ne more poslovati in plačevati niti sprotnih mesečnih zapadlih obveznosti. Zato lahko postane insolventna in se nad njo lahko zaradi tega uvede stečajni postopek (prim. 14. člen v zvezi z 231. in 232. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo – ZFFPPIPP), kar pomeni težko popravljivo posledico. Pritožnica se namreč glede na svojo insolventnost ne bo mogla uspešno braniti pred uvedbo stečajnega postopka nad njo, po zaključku stečajnega postopka pa se pravna oseba izbriše iz sodnega registra in vrnitev v prejšnje stanje ni več mogoče. Glede na to je senat do končne odločitve zadržal izvršitev izpodbijanih sklepov tako, da je Okrajnemu sodišču, ki je izdalo sklep o zavarovanju s predhodno odredbo, naložilo preklic prepovedi izplačila denarnega zneska pritožnici ali tretjemu pri organizacijah za plačilni promet, pri katerih je bila dosežena prepoved, za katerega je sodišče odredilo predhodno odredbo (2. točka izreka).
 
6. Senat Ustavnega sodišča je še sklenil, da se zadeva obravnava absolutno prednostno.
 
 
C.
 
7. Senat je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena in 58. člena ZUstS v sestavi: namestnik predsednice senata Jan Zobec ter članici Jasna Pogačar in dr. Jadranka Sovdat. Ta sklep je sprejel soglasno.
 
 
 
 
 
                                                                                                 Jan Zobec
                                                                                Namestnik predsednice senata
 
 
Up-597/14-14
5. 5. 2016
 
 
 

ODLOČBA

 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe GLOBRENT NEPREMIČNINE, d. o. o., Ljubljana, ki jo zastopa Vanja Šisernik, odvetnica v Ljubljani, na seji 5. maja 2016
 

odločilo:

 
Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 623/2014 z dne 23. 4. 2014, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Zg 32/2014 z dne 24. 2. 2014 in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. 0737 Z 366/2013 z dne 19. 11. 2013 se v delih, ki se nanašajo na pritožnico, razveljavijo, in v tem obsegu se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. Izvršilno sodišče je na podlagi prvega odstavka 257. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14 in 54/15 – v nadaljevanju ZIZ) zaradi zavarovanja denarne terjatve s predhodno odredbo dvema organizacijama za plačilni promet odredilo prepoved izplačila v odredbi določenega denarnega zneska pritožnici ali komu drugemu po njegovem nalogu, rubež pritožničinih premičnin na njenem poslovnem naslovu in predznambo zastavne pravice na pritožničinih nepremičninah v zemljiški knjigi v korist upnika. Ugotovilo je, da je prvi pogoj iz navedene določbe ZIZ izpolnjen, ker naj bi nepravnomočni sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, pomenil neizvršljivo odločbo domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev. Ocenilo je, da je upnik izkazal tudi obstoj drugega pogoja, tj. nevarnost, da bo sicer uveljavitev njegove terjatve otežena, ter pri tem izhajalo iz pritožničine bilance stanja in zemljiškoknjižnih podatkov o stanju pritožničinih nepremičnin. Pravdno sodišče je pritožničin ugovor zavrnilo kot neutemeljen in pritrdilo odločitvi izvršilnega sodišča. Pojasnilo je, da ni dvoma o izpolnjevanju prvega pogoja za izdajo predhodne odredbe, saj iz uveljavljene sodne prakse (sklicujoč se pri tem na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu št. II Ips 14/2010 z dne 25. 3. 2010) izhaja, da sklep o izvršbi, kot je bil izdan v obravnavani zadevi, pomeni sodno odločbo o neizvršljivi denarni terjatvi, na podlagi katere se lahko odredi zavarovanje s predhodno odredbo, saj v dajatvenem delu ni bil razveljavljen, le pravnomočen ni postal. Pojasnilo je še, da primerljivosti s sodno prakso, ki jo navaja pritožnica, v tem primeru ni, saj ne gre za primer menice iz 258. člena ZIZ, pač pa je upnik izkazoval obstoj nevarnosti na podlagi 257. člena ZIZ, ki jo je po mnenju sodišča tudi izkazal. Pritožbeno sodišče je pritožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev nižjega sodišča. Pri tem je obširno pojasnilo, zakaj je nepravnomočni sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, odločba domačega sodišča iz prvega odstavka 257. člena ZIZ. Poudarilo je, da je s tem izkazana dovolj visoka verjetnost obstoja upnikove terjatve in da zato zakonodajalec v izvršilnem postopku oziroma v postopku zavarovanja ni določil obveznosti predložitve verodostojne listine in njene presoje, poleg tega pa je želel upnikom v teh postopkih dati večje varstvo. Upnika naj bi postavil v boljši položaj od dolžnika, kar naj bi bilo potrebno za zavarovanje njegovih interesov. Sodišče je pritrdilo tudi oceni nižjega sodišča glede obstoja drugega pogoja za izdajo predhodne odredbe.
 
2. Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 2. člena, drugega odstavka 14. člena, 22., 23., 33. in 74. člena Ustave. Navaja, da sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, ki po vložitvi ugovora velja le v kondemnatornem delu, ne more biti odločba domačega sodišča iz prvega odstavka 257. člena ZIZ, vsaj dokler sodišče ugovora dolžnika vsebinsko ne presodi in o njem ne odloči. Sodišče naj bi sklep o izvršbi izdalo zgolj na podlagi upnikovih navedb oziroma podatkov v predlogu za izvršbo, kar naj bi v tem sklepu izrecno navedlo. Kontradiktornost naj torej ne bi bila vzpostavljena. Pritožnici naj zato v tem primeru ne bi bila dana možnost predstavitve njenih stališč, saj se pri izdaji predhodne odredbe njene navedbe v ugovoru niso upoštevale, kljub temu da je z njim uspela in da se bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku. Ker pritožnici ni bila dana možnost izjave o okoliščinah primera, naj bi prišlo do neenakega obravnavanja strank (pritožnica naj bi bila postavljena v slabši položaj kot upnik). Pritožnica navaja, da se mora v postopku z začasno odredbo izvesti kontradiktorni postopek, v postopku s predhodno odredbo pa ne. Meni, da je pritožbeno sodišče napačno uporabilo navedeno določbo ZIZ in zato tudi zavzelo napačno stališče, da jezikovne razlage besedne zveze "odločba domačega sodišča" ni mogoče ožiti, ker bi sicer zakonodajalec, če bi menil, da sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ta odločba ne more biti, to izjemo določil. Po pritožničinem mnenju je razlaga navedenega pojma tudi v nasprotju z novejšo ustavnosodno presojo. Pri tem navaja odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-286/12, U-I-266/12 z dne 4. 6. 2012 (Uradni list RS, št. 45/14), št. U-I-169/10 z dne 12. 9. 2013 (Uradni list RS, št. 83/13, in OdlUS XX, 8) in št. U-I-148/13 z dne 10. 7. 2014 (Uradni list RS, št. 58/14) ter povzema njihovo vsebino, pomembno za obravnavano zadevo. Zatrjuje, da razlaga pojma "odločba domačega sodišča" iz prvega odstavka 257. člena ZIZ v izpodbijanih odločbah krši tudi drugi odstavek 14. člena Ustave, ker se kondemnatorni del sklepa o izvršbi glede na postopek, v katerem je izdan, bistveno razlikuje od drugih sodnih odločb. Navaja še, da glede verjetnosti obstoja terjatve ni mogoče šteti za enakovredna plačilni nalog in sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, saj naj bi šlo za različna postopka. Zaradi protiustavne razlage pojma "odločba domačega sodišča" naj bi izpodbijane odločitve posegle tudi v pritožničino pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave) in posledično v njeno pravico do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave). Ker upnik lahko zahteva zavarovanje terjatve s predhodno odredbo takoj po izdaji sklepa o izvršbi, naj bi šlo tudi za kršitev pravice do sodnega varstva, saj iz te pravice izhaja tudi pravica do meritorne odločitve, kar pa navedeni sklep ni.
 
3. Senat Ustavnega sodišča je pritožničino ustavno pritožbo s sklepom št. Up-579/14 z dne 1. 8. 2014 sprejelo v obravnavo. Z istim sklepom je ugodilo predlogu za začasno zadržanje izvrševanja izpodbijanih odločitev v delu, kot je predlagala pritožnica. O navedenem so bili obveščeni Višje sodišče v Ljubljani, Okrožno sodišče v Ljubljani in Okrajno sodišče v Ljubljani. Ustavno sodišče je na podlagi drugega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki iz pravdnega spora, ki pa nanjo ni odgovorila.
 
 
B.
 
4. Pritožnica zatrjuje, da izpodbijane odločitve sodišč o predhodni odredbi temeljijo na nepravnomočnem sklepu o izvršbi, izdanem v nekontradiktornem postopku, ki zato po njenem mnenju ne bi smel veljati za sodno odločbo iz prvega odstavka 257. člena ZIZ, s katero se izkazuje verjetnost obstoja terjatve, saj temelji zgolj na enostranski izjavi upnika. Zato naj bi ji bila kršena pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave iz 22. člena Ustave.
 
5. Pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave je eden najpomembnejših izrazov pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ta pravica stranki zagotavlja možnost, da predstavi svoja stališča v postopku pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti drugi stranki, da lahko na ta način vpliva na odločitev sodišč v zadevah, ki posegajo v njene pravice in interese. Pravica do izjave, ki temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva (34. člen Ustave), torej stranki zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic – da torej ne bo le objekt, ampak bo subjekt postopka. Pri tem mora biti stranki dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev o njeni pravici, in sicer tako o dejanskih kot o pravnih vidikih zadeve.[1]
 
6. V obravnavani zadevi so sodišča na podlagi prvega odstavka 257. člena v zvezi z 260. členom ZIZ izdala več predhodnih odredb. Po prvem odstavku 257. člena ZIZ sodišče lahko izda predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev in ki še ni izvršljiva, če upnik izkaže za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Za izdajo predhodne odredbe morata biti torej izpolnjena dva pogoja, in sicer mora biti obstoj denarne terjatve verjetno izkazan z odločbo domačega sodišča ali drugega organa, upnik pa mora hkrati verjetno izkazati tudi siceršnjo nevarnost nemožnosti oziroma precejšnje oteženosti uveljavitve terjatve.[2] Če upnik torej razpolaga z neizvršljivo odločbo domačega sodišča, je prvi pogoj izpolnjen, za izdajo predhodne odredbe pa mora verjetno izkazati le še drugi pogoj. Sodišče na upnikov predlog glede na okoliščine primera odredi dve ali več predhodnih odredb iz prvega odstavka 260. člena ZIZ, če je to potrebno, ter pri tem določi znesek zavarovane terjatve z obrestmi in stroški ter čas, za katerega jo dovoljuje (prim. prvi odstavek 263. člena ZIZ).
 
7. Prvostopenjsko sodišče je v pritožničinem primeru izdalo več predhodnih odredb, saj je štelo, da sta oba pogoja iz prvega odstavka 257. člena ZIZ izpolnjena. Pritožnica je že v postopkih pred rednimi sodišči in nato tudi v ustavni pritožbi problematizirala obstoj prvega pogoja, ker so sodišča štela, da je nepravnomočni sklep o izvršbi (veljaven zgolj v kondemnatornem delu), ki se glasi na denarno terjatev in ki je bil izdan na podlagi verodostojne listine, odločba domačega sodišča.[3] Vendar pa so sodišča svoje odločitve utemeljevala s sklicevanjem na uveljavljeno sodno prakso, pri tem pa predvsem na odločitev Vrhovnega sodišča št. II Ips 14/2010 z dne 25. 3. 2010,[4] ter na namen, ki naj bi ga zakonodajalec imel pri sprejemanju 257. člena ZIZ.[5]
 
8. Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine se izda v izvršilnem postopku, ki se začne na upnikov predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine.[6] Ta postopek, v katerem se izterjuje denarna terjatev, je bil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 115/06 – ZIZ-E) in Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 93/07 – ZIZ-F) avtomatiziran. Kot tak se je začel izvajati z uveljavitvijo Pravilnika o obrazcih, vrstah izvršb in poteku avtomatiziranega izvršilnega postopka (Uradni list RS, št. 121/07, 71/10, 35/11 in 104/11) 1. 1. 2008, ki zaradi uveljavitve novega pravilnika ne velja več.[7] Ne glede na to, ali se tak predlog vloži v papirni ali elektronski obliki, mora biti vložen na za to predpisanem obrazcu (4. člen v zvezi s prvim odstavkom 12. člena Pravilnika),[8] sicer mora sodišče tako vlogo obravnavati kot nepopolno in upnika pozvati k dopolnitvi s poukom, kje lahko ta obrazec dobi (prim. tretji odstavek 29. člena ZIZ in prvi odstavek 25. člena Pravilnika). Tako vloženi predlogi se v informacijskem sistemu obdelujejo avtomatizirano, razen predlogov za izvršbo na podlagi priložene menice (41.a člen ZIZ). Za to obdelavo je zadolžen Centralni oddelek za verodostojno listino (v nadaljevanju CoVL) pri Okrajnem sodišču v Ljubljani (prim. peti odstavek 18. člena in 26. člen Pravilnika).[9] Po prejetju popolnega predloga za izvršbo se na podlagi podatkov, ki jih upnik pošlje v predlogu za izvršbo, in katerih resničnost vsebine CoVL ne preverja, izdela sklep o izvršbi brez podpisa, opremljen zgolj s strojnim odtisom sodnega pečata (prvi odstavek 26. člena Pravilnika). Verodostojne listine, na podlagi katere zahteva izvršbo, upniku ni treba priložiti, pač pa jo mora le določno označiti in navesti datum zapadlosti terjatve (četrti odstavek 40. člena ZIZ). Dolžnik lahko zoper izdani sklep o izvršbi vloži ugovor v roku osmih dni od vročitve sklepa (tretji odstavek 9. člena ZIZ). Ugovor mora biti obrazložen, ker ga sicer sodišče s sklepom zavrne (šesti odstavek 62. člena v zvezi z drugim odstavkom 53. člena ZIZ). Če dolžnik pravilno ugovarja, se o obstoju sporne terjatve odloči v kontradiktornem postopku. Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, se obravnava kot tožba v pravdnem postopku (prim. drugi odstavek 62. člena ZIZ).
 
9. Tudi sklep o izvršbi, ki je bil podlaga za izdajo predhodnih odredb v obravnavanem primeru, je bil izdan po opisanem (avtomatiziranem) postopku, torej na podlagi upnikovega predloga za izvršbo za izterjavo denarne terjatve na podlagi verodostojne listine. Upnik je predlog vložil na predpisanem tipiziranem obrazcu v elektronski obliki, verodostojne listine pa na podlagi četrtega odstavka 40. člena ZIZ ni bil dolžan predložiti.[10] Pri izdaji sklepa o izvršbi se resničnost podatkov, ki jih je upnik podal, ni preverjala (prim. prvi odstavek 26. člena Pravilnika). Predmetni sklep o izvršbi je bil torej tako, kot zatrjuje pritožnica, izdan zgolj na podlagi enostranskih podatkov, ki jih je sodišču posredoval upnik.
 
10. Pritožnica je sicer zoper ta sklep pravočasno vložila obrazložen ugovor, s katerim je utemeljevala, zakaj upniku ničesar ne dolguje. S tem ugovorom je tudi uspela, saj je sodišče na njegovi podlagi sklep o izvršbi v dovolitvenem delu razveljavilo (v kondemnatornem delu je ostal v veljavi) in zadeva je bila odstopljena v reševanje pravdnemu sodišču. Vendar pa ta ugovor pri izdaji predhodnih odredb ni bil upošteven, saj so sodišča zavzela stališče, da je navedeni sklep o izvršbi odločba domačega sodišča iz prvega odstavka 257. člena ZIZ, ker je bil sklep na podlagi pritožničinega ugovora razveljavljen zgolj v dovolitvenem delu, ne pa tudi v dajatvenem. Sodišča so torej ocenila, da kljub navedenemu sklep o izvršbi pomeni odločbo domačega sodišča, s katero je izkazana verjetnost obstoja denarne terjatve (kot prvega pogoja za izdajo predhodne odredbe). Pritožnica je zato že pred sodišči uveljavljala kršitev svoje pravice do izjave oziroma do kontradiktornega postopka. Menila je, da zaradi teh kršitev verjetnost obstoja upnikove terjatve z navedenim sklepom o izvršbi ne more biti izkazana.
 
11. Ustavno sodišče poudarja pomen pravice do izjave v vseh sodnih postopkih in v vseh fazah postopka, pri čemer pri opredeljevanju njene vsebine upošteva posebnosti posameznih postopkov (na primer pri postopkih zavarovanja z začasno odredbo).[11] Tudi postopek s predhodno odredbo je postopek zavarovanja, v katerem veljajo določene posebnosti. Postopek je hiter, verjetnost obstoja terjatve pa se na podlagi prvega odstavka 257. člena ZIZ izkazuje z odločbo domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev in ki še ni izvršljiva.[12] V sodni praksi se je uveljavila razlaga, da je taka odločba tudi neizvršljiv sklep o izvršbi, izdan na podlagi katerekoli verodostojne listine, zoper katerega je dolžnik obrazloženo ugovarjal in ki je bil zato razveljavljen v dovolitvenem delu.[13] Na tako sodno prakso sta se sklicevali tudi sodišči v izpodbijanih odločitvah kakor tudi na namen zakonodajalca (slednje je bil predvsem argument pritožbenega sodišča).
 
12. Glede izkazovanja verjetnosti obstoja denarne terjatve (kot prvega pogoja za izdajo predhodne odredbe na podlagi prvega odstavka 257. člena ZIZ) je razprava v postopku izdaje predhodne odredbe izključena, ker se ta verjetnost izkazuje z odločbo domačega sodišča. Vendar pa to z ustavnopravnega vidika ni sporno, kolikor gre za odločbe, izdane po končanem kontradiktornem postopku (npr. sodba sodišča prve stopnje, izdana v pravdnem postopku), saj je bila v tem postopku razprava o verjetnosti obstoja terjatve omogočena. Drugače pa je, kadar predhodna odredba temelji na neizvršljivem sklepu o izvršbi, izdanem na podlagi verodostojne listine, kot je v obravnavanem primeru, saj gre za sodno odločbo, ki je izdana v enostranskem postopku zgolj na podlagi upnikovih navedb (glej 8. in 9. točko obrazložitve). Pritožnica se namreč pred izdajo sklepa o izvršbi o verjetnosti obstoja terjatve zaradi avtomatiziranega postopka ni mogla izreči. Zoper navedeni sklep o izvršbi je sicer vložila obrazložen ugovor, vendar ta pri izdaji predhodne odredbe ni bil upošteven.[14] Razprava o verjetnosti obstoja terjatve je bila v tem primeru tako povsem izključena.[15] To pomeni, da je bila pritožnici pravica do izjave glede obstoja terjatve v tem primeru odvzeta, kljub temu da je predhodna odredba ukrep, ki močno poseže v dolžnikov položaj, saj se lahko z njeno izdajo povsem onemogoči razpolaganje z dolžnikovim celotnim premoženjem (glej 260. člen ZIZ) vse do pravnomočnosti sodbe, izdane na prvi stopnji, oziroma največ petnajst dni po nastopu pogojev za izvršbo (primerjaj drugi odstavek 263. člena in 3. točko prvega odstavka 264. člena ZIZ). Tako je bilo tudi v obravnavanem primeru, saj je prvostopenjsko sodišče izdalo več predhodnih odredb in s tem praktično poseglo na celotno pritožničino premoženje (rubež premičnin, predznamba zastavnih pravic na nepremičninah, rubež denarnih zneskov na dolžnikovih računih pri organizacijah za plačilni promet), njihovo veljavnost pa je določilo do izteka osmega dne po nastopu pogojev za izvršbo oziroma osem dni po nastopu izvršljivosti sodbe, izdane v pravdnem postopku. Ker ta nemožnost razpolaganja lahko traja več let do pravnomočnega končanja postopkov pred sodišči, ima lahko za dolžnika zelo hude oziroma nepopravljive posledice, še posebej za dolžnika, ki je pravna oseba, saj je lahko s temi odredbami precej omejen ali celo onemogočen v svojem delovanju. Posledica tega pa je lahko njegov stečaj oziroma prenehanje in izbris iz sodnega registra. Ker je bila pritožnici pravica do izjave glede verjetnosti obstoja terjatve v celoti odvzeta, to v obravnavanem primeru ne pomeni zgolj posega v to pravico, pač pa gre za njeno izvotlitev, saj je bilo glede na navedeno pritožničino sodelovanje v postopku izdaje predhodne odredbe na podlagi navedenega neizvršljivega sklepa o izvršbi v tem delu le navidezno. Zato so sodišča s tem, ko so nepravnomočni sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, štela za odločbo domačega sodišča, s katero je verjetnost obstoja denarne terjatve izkazana, pritožnici kršila pravico do kontradiktornega postopka oziroma pravico do izjave iz 22. člena Ustave.[16]
 
13. Posledično so sodišča z izpodbijanima odločitvama kršila tudi drugi odstavek 14. člena Ustave. Nekontradiktornost postopka je v obravnavanem primeru povzročila namreč tudi neenakost strank pri izkazovanju stopnje verjetnosti obstoja terjatve, ki je v takem primeru precej nižja od tiste, ki je ugotovljena na primer z nepravnomočno sodbo po končanem kontradiktornem postopku na prvi stopnji. Upniki v prvem postopku pridejo do nje zgolj na podlagi lastnih enostranskih trditev (brez sodelovanja dolžnikov), medtem ko imajo tožniki v drugem primeru precej težjo nalogo, ki terja večje procesne napore, saj imajo toženci enakovredno procesno vlogo. Kljub tej bistveni razliki v stopnji izkazanosti obstoja terjatve so sodišča v tem položaje teh upnikov in tožnikov pri izdaji predhodne odredbe brez stvarnega in razumnega razloga izenačila. Da teh položajev ni mogoče enačiti, izhaja že iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-169/10, ki ugotavlja, da je upnikov položaj po sklepu o izvršbi, izdanem na podlagi verodostojne listine, zoper katerega je dolžnik vložil obrazložen ugovor, v bistvenem enak položaju tožnika v pravdi ob vložitvi tožbe, saj postane obstoj terjatve med strankama sporen in se nato zato razčiščuje v kontradiktornem postopku na podlagi enakih pravil in ob enakih ustavni procesnih jamstvih, ki veljajo za vse pravdne zadeve (glej 17. točko obrazložitve). Glede stopnje izkazanosti verjetnosti obstoja terjatve upnikov položaj po navedenem sklepu o izvršbi torej ni enak položaju tožnika ob izdaji prvostopenjske sodbe po končanem kontradiktornem postopku (ki je sicer tudi lahko podlaga za izdajo predhodne odredbe v postopku zavarovanja). To pa pomeni, da sta si v bistvenem različna tudi položaja dolžnika po izdanem neizvršljivem sklepu o izvršbi in toženca ob izdaji prvostopenjske sodbe. Da je tako enačenje položajev, ki so si sicer v bistvenem različni, brez razumnega in stvarnega razloga, pa izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-148/13.[17]
 
14. Ustavno sodišče je glede na navedeno izpodbijane sklepe razveljavilo v delih, ki se nanašajo na pritožnico, in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno odločanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani glede na to, da v tej zadevi teče pravda pred tem sodiščem, v kateri zavarovanje s predhodno odredbo velja (primerjaj drugi odstavek 256. člena ZIZ). Ker je Ustavno sodišče izpodbijane odločitve sodišč razveljavilo že zaradi kršitev drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave, se z drugimi očitki v ustavni pritožbi ni ukvarjalo.
 
 
C.
 
15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.
 
 
 
mag. Miroslav Mozetič
Predsednik
 
 
 
[1] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1352/11 z dne 9. 5. 2013 (Uradni list RS, št. 47/13), 6. točka obrazložitve.
[2] Ta določba se glede na drugi odstavek 257. člena ZIZ uporablja tudi za poravnavo, sklenjeno pred domačim sodiščem ali upravnim organom, iz katere terjatev še ni zapadla, ali pred notarjem v obliki notarskega zapisa, ki je izvršilni naslov.
[3] Ta sklep o izvršbi je veljal le v kondemnatornem (dajatvenem) delu, saj je bil s sklepom izvršilnega sodišča na podlagi pritožničinega ugovora v dovolitvenem delu razveljavljen (hkrati pa je bila s tem sklepom zadeva odstopljena v reševanje pravdnemu sodišču, kjer se bo o obstoju denarne terjatve in stroških postopka odločalo v kontradiktornem postopku).
[4] Da je bila sodna praksa takšna, izhaja tudi iz članka I. Strnada, Sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojen listine, in izdaja predhodnih odredb, Pravna praksa, št. 48 (2013), str. 6.
[5] Ob izdaji izpodbijanih odločb sodišč je bila še v veljavi 1. točka 258. člena ZIZ, ki je določala primere domačih sodnih odločb, pri katerih nevarnosti iz prvega odstavka 257. člena ZIZ ni bilo treba izkazovati. Kot odločbi domačega sodišča je jasno opredeljevala nepravnomočna sklep o izvršbi in plačilni nalog, oba izdana na podlagi verodostojne listine. Iz navedenega je torej izhajal namen zakonodajalca, da se med sodne odločbe domačega sodišča uvrstita tudi ti dve vrsti sodnih odločb. Ta določba je preprečevala drugačno razlago pojma "odločba domačega sodišča", ki je vsebovan v prvem odstavku 257. člena ZIZ. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-148/13 z dne 10. 7. 2014 (Uradni list RS, št. 58/14) razveljavilo 1. točko 258. člena ZIZ. S tem pa je bil izničen tudi omenjeni namen zakonodajalca. Z razveljavitvijo navedene določbe je tako odpadla ovira, ki je preprečevala teleološko redukcijo.
[6] Verodostojne listine po 23. členu ZIZ so faktura, za katero se šteje tudi obračun obresti, menica in ček s protestom in povratnim računom, kadar je to potrebno za nastanek terjatve, javna listina, izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe, po zakonu overjena zasebna listina in listina, ki ima po posebnih predpisih naravo javne listine, in pisni obračun prejemkov iz delovnega razmerja v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja.
[7] S 1. marcem 2012 je začel veljati Pravilnik o obrazcih, vrstah izvršb in poteku avtomatiziranega izvršilnega postopka (Uradni list RS, št. 104/11 in 88/14 – v nadaljevanju Pravilnik).
[8] Ta obrazec je sestavni del Pravilnika (Priloga 1) in je objavljen skupaj z njim (prvi odstavek 12. člena Pravilnika).
[9] To sodišče je na podlagi 40.c člena ZIZ izključno krajevno pristojno za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine do ugotovitve pravnomočnosti sklepa o izvršbi.
[10] Po pritožničinih navedbah naj bi upnikov predlog za izvršbo temeljil na izpisku iz poslovnih knjig, ki ga je overila odgovorna oseba in ki ga upnik ni predložil.
[11] Tako na primer sklep Ustavnega sodišča št. Up-321/96 z dne 15. 1. 1997 (OdlUS VI, 80), 3. točka obrazložitve, in odločba št. Up-3/00 z dne 2. 3. 2000 (OdlUS IX, 132), 8. točka obrazložitve.
[12] Kot je bilo pojasnjeno že v 6. točki obrazložitve te odločbe, mora upnik izkazati še verjetnost obstoja nevarnosti, da bo sicer uveljavitev denarne terjatve onemogočena ali precej otežena. Te nevarnosti ni treba izkazati v primerih iz prvega odstavka 258. člena ZIZ, med katere pa pritožničin primer ne spada.
[13] Prim. I. Strnad, nav. delo, str. 6.
[14] Ta ugovor je povzročil le razveljavitev navedenega sklepa v dovolilnem delu (ne pa tudi v kondemnatornem delu) in odprl možnost nadaljnje razprave o obstoju terjatve v kontradiktornem pravdnem postopku.
[15] Predmet razprave bo postala šele v kontradiktornem pravdnem postopku, kamor je bila zadeva odstopljena na podlagi pritožničinega obrazloženega ugovora in ki se bo zaključil s sodbo na prvi stopnji (ki je tudi lahko podlaga za izdajo predhodne odredbe na podlagi prvega odstavka 257. člena ZIZ).
[16] Do enake kršitve bi prišlo tudi v primeru, če bi sodišče predhodno odredbo izdalo na podlagi neizvršljivega plačilnega naloga, ki je bil izdan na podlagi verodostojne listine, saj je Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-148/13 ugotovilo, da sta si postopek s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine in postopek s plačilnim nalogom na podlagi verodostojne listine v bistvenem podobna (glej 11. točko obrazložitve navedene odločbe). Pri tem je še pojasnilo, da gre pri postopku izdaje plačilnega naloga prav tako za enostranski postopek, saj se tudi navedeni plačilni nalog izda zgolj na podlagi procesnega gradiva, ki ga prispeva upnik, ne da bi se dolžnik pred izdajo navedenega sklepa imel možnost izjaviti (glej 10. točka obrazložitve navedene odločbe).
[17] S to odločbo je Ustavno sodišče opravilo presojo 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ, ki je urejala primere izdaje predhodne odredbe na podlagi plačilnega naloga in sklepa o izvršbi (izdanih na podlagi verodostojne listine) brez obveznosti izkazovanja nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Ugotovilo je njeno neskladje z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Pri tej presoji je izhajalo iz primerjave položaja upnika v postopku s plačilnim nalogom oziroma v izvršilnem postopku, začetem na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine (ugotovilo je, da sta si ta dva postopka v bistvenem podobna), in položaja tožnika v pravdi. Ocenilo je, da sta si ta dva položaja v bistvenem različna, saj morajo upniki/tožniki iz kontradiktornega pravdnega postopka vložiti mnogo večje procesne napore in trpeti mnogo večjo negotovost, da pridobijo sodno odločbo, na podlagi katere je mogoča izdaja predhodne odredbe. Ugotovilo je, da ju izpodbijana ureditev kljub temu enači, za kar pa ni razumnega in stvarnega razloga (to naj ne bi mogla biti niti učinkovitost izvršilnega postopka sama po sebi).
 
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
GLOBRENT NEPREMIČNINE d. o. o., Ljubljana
Datum vloge:
25.07.2014
Datum odločitve:
05.05.2016
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Dokument:
US30953