Up-1006/13

Opravilna št.:
Up-1006/13
Objavljeno:
Uradni list RS, št. 51/2016 in OdlUS XXI, 34 | 09.06.2016
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2016:Up.1006.13
Akt:
Točka II izreka sodbe Vrhovnega sodišča št. I Ips 10713/2010 z dne 12. 9. 2013, sodba Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 10713/2010 z dne 19. 12. 2012 in sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. II K 10713/2010 z dne 29. 2. 2012
Izrek:
Točka II izreka sodbe Vrhovnega sodišča št. I Ips 10713/2010 z dne 12. 9. 2013, sodba Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 10713/2010 z dne 19. 12. 2012 in sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. II K 10713/2010 z dne 29. 2. 2012 se razveljavijo v delu, ki se nanaša na Jožeta Vincetiča glede kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami.
 
Zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Murski Soboti v novo odločanje.
Evidenčni stavek:
Odreditev in posledična izvedba hišne preiskave pomeni odločitev o posegu v posameznikovo pravico do prostorske zasebnosti iz prvega odstavka 36. člena Ustave.
 
V obrazložitvi odredbe o hišni preiskavi morajo biti obrazloženi tako utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, kot tudi verjetnost, da se bo pri preiskavi prijel obdolženi ali se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja oziroma predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek.
 
Sodnik mora razloge oziroma okoliščine, na podlagi katerih dovoli hišno preiskavo, konkretizirati in določno izraziti že v sami odredbi za hišno preiskavo, torej še pred posegom v pravico posameznika do nedotakljivosti stanovanja, in to v taki meri, da razumnega človeka prepričajo, da so pogoji za hišno preiskavo izpolnjeni. 
 
Obrazložitev sodne odredbe je namenjena temu, da se lahko preizkusi sodnikova presoja o obstoju pogojev za poseg v pravico do nedotakljivosti stanovanja iz prvega odstavka 36. člena Ustave in s tem omogoči naknadna kontrola, tudi z vidika pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. 
 
Zahteve po predhodni obrazloženi sodni odločbi ni mogoče zaobiti z naknadno kontrolo, saj ta ne zagotavlja ustreznih in zadostnih jamstev pred morebitnimi zlorabami, temveč odpira vrata arbitrarnim posegom v izrecnem nasprotju z zakonsko predvidenim postopkom.  
Geslo:
1.4.10.6 - Ustavno sodstvo - Postopek - Vmesni postopki - Izločitev sodnika.
1.5.5.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Odklonilna mnenja.
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje.
2.1.3.2.1 - Viri ustavnega prava - Razredi - Sodna praksa - Mednarodna sodna praksa - Evropsko sodišče za človekove pravice.
5.3.32 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Nedotakljivost stanovanja (36).
5.3.30 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Pravica do zasebnega življenja (35, 36, 37).
5.3.13.17 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Obrazložitev.
Pravna podlaga:
Člen 22, Ustava [URS]
Člen 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-1006/13-20
9. 6. 2016
 
 

ODLOČBA

 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Jožeta Vincetiča, Murska Sobota, ki ga zastopata Igor Vinčec in Andreja Tratnjek, odvetnika v Lendavi, na seji 9. junija 2016
 

odločilo:

 
1. Točka II izreka sodbe Vrhovnega sodišča št. I Ips 10713/2010 z dne 12. 9. 2013, sodba Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 10713/2010 z dne 19. 12. 2012 in sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. II K 10713/2010 z dne 29. 2. 2012 se razveljavijo v delu, ki se nanaša na Jožeta Vincetiča glede kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami.
 
2. Zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Murski Soboti v novo odločanje.
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je pritožnika obsodilo za kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15 in 38/16 – v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1 ter za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Izreklo mu je enotno kazen dve leti in štiri mesece zapora. Višje sodišče v Mariboru je ugodilo pritožbi državne tožilke in je pritožniku zvišalo izrečeno kazen na dve leti in deset mesecev zapora, pritožnikovo pritožbo pa je zavrnilo. Vrhovno sodišče je nato delno ugodilo pritožnikovi zahtevi za varstvo zakonitosti in je izpodbijano sodbo razveljavilo glede kaznivega dejanja ropa ter je zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Razveljavilo je tudi odločbo o izrečeni enotni kazni in je pritožniku izreklo kazen, določeno za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1.
 
2. Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 35. in 36. člena Ustave ter 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Navaja, da so bili dokazi glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 pridobljeni pri hišni preiskavi, ki je bila opravljena na podlagi neobrazložene in zato nezakonite ter protiustavne sodne odredbe. Iz drugega odstavka 36. člena Ustave naj bi jasno izhajalo, da brez odločbe sodišča proti volji stanovalca ni dopustno vstopati v stanovanje. Pritožnik meni, da v primeru, ko odredba nima nobene obrazložitve in je ni mogoče preizkusiti, sploh ne gre za odredbo. Zatrjuje, da mora biti odredba o hišni preiskavi takšna, da je mogoče opraviti preizkus zakonitosti tega posega. To naj bi pomenilo, da mora vsebovati utemeljitev zakonskih pogojev za preiskavo – utemeljenih razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ter utemeljitev, zakaj bo mogoče pri preiskavi odkriti sledove kaznivega dejanja ali predmete, ki so pomembni za kazenski postopek. Pri izdaji odredbe za hišno preiskavo naj bi sodnik nastopal v funkciji garanta, zaradi česar bi moral preizkusiti, ali predlog za izvedbo ukrepov vsebuje vse potrebne sestavine in ali je dovolj prepričljiv, svojo odločitev pa bi moral tudi vsebinsko obrazložiti. Obrazložitev odredbe mora biti po mnenju pritožnika plod sodnikovega lastnega razmišljanja in intelektualnega napora, sklicevanje na predloge policije pa naj bi bilo nedopustno. Ker naj bi v njegovem primeru obrazložitev odredbe o hišni preiskavi vsebovala samo štiri stavke, od tega naj bi se na zakonske pogoje nanašala le dva, pritožnik meni, da bi bilo treba kot nedovoljene izločiti vse dokaze, najdene pri hišni preiskavi, ki je bila opravljena na podlagi take neobrazložene odredbe, saj naj bi bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic.
 
3. Pritožnik trdi tudi, da v času odločanja o hišni preiskavi niso obstajali utemeljeni razlogi za sum in da zakonski pogoji za odreditev hišne preiskave niso bili izpolnjeni. Navaja, da je odredba temeljila zgolj na izjavi anonimnega vira, njena dokazna vrednost pa ni bila ustrezno preverjena in potrjena. Glede vira naj policija ne bi navedla nobene okoliščine, iz katere bi izhajalo, na kakšen način so se policisti prepričali o njegovi zanesljivosti in o resničnosti informacije. Preverila naj bi le, kdo so osebe, ki jih je z vzdevki navedel vir kot sodelujoče pri ropu. Policija naj bi v predlogu za izdajo odredbe tudi zavajala sodišče, saj naj bi lažno trdila, da pritožnik stanuje pri enem od soobdolžencev. Tako naj ne bi bilo nobenega dokaza, ki bi povezoval pritožnika s soobdolženci. Navedbe policije o komunikaciji med pritožnikom in soobdolženci v času pred ropom in po njem, o tem, da naj bi bil pritožnik "ulični diler", in o tem, da naj bi bili pri pregledu pritožnikovega avtomobila dve leti pred ropom najdeni električni kabli, naj ne bi bile z ničimer izkazane. Celo nasprotno, naknadno preverjanje naj bi pokazalo, da komunikacije med pritožnikom in soobdolženci ni bilo. Pritožnik zato meni, da ob izdaji odredbe za hišno preiskavo utemeljeni razlogi za sum niso bili podani, posledično pa naj bi bila kršena njegova pravica do nedotakljivosti stanovanja.
 
4. Vrhovno sodišče je na očitke pritožnika o neobrazloženi odredbi za hišno preiskavo odgovorilo, da po ustaljeni sodni praksi vsaka nepravilnost pri opravi preiskovalnega dejanja nima nujno za posledico, da bi bili s preiskavo pridobljeni dokazi nedovoljeni. Kršitve, ki naj bi imele tako nujno posledico, naj bi izrecno določal 219. člen Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14 – v nadaljevanju ZKP).[1] Namen obrazložitve sodne odredbe je po stališču Vrhovnega sodišča v zagotovitvi možnosti naknadne presoje zakonitosti preiskovalnega dejanja. Samo dejstvo, da je odredba o hišni preiskavi obrazložena bolj šibko, naj zato ne bi pomenilo take kršitve pri opravi preiskovalnega dejanja, da bi lahko govorili o tem, da je bila hišna preiskava opravljena brez pisne odredbe sodišča in bi sledila sankcija iz 219. člena ZKP. Po presoji Vrhovnega sodišča pomanjkljiva obrazložitev sicer pomeni kršitev 215. člena ZKP, zaradi česar je treba tako prakso omejiti oziroma odpraviti. Vendar pa se po njegovi presoji obsodilna sodba ne bi smela opreti na dokaze, pridobljene v hišni preiskavi, le v primeru, če se zaradi pomanjkljive odredbe, predloga in njemu priloženih dokumentov ne bi dalo sklepati o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da je bilo storjeno določeno kaznivo dejanje. Pri presoji obravnavane zadeve je nato Vrhovno sodišče pritrdilo stališčem nižjih sodišč, da so bili glede na podatke, navedene v predlogu za izdajo odredbe o hišni preiskavi in priloženih uradnih zaznamkih policije, podani utemeljeni razlogi za sum, da je pritožnik skupaj z drugimi soosumljenci storil kaznivo dejanje ropa. Kljub temu, da odredba o hišni preiskavi ne vsebuje in ne obrazloži podrobneje konkretnih okoliščin, iz katerih izhajajo utemeljeni razlogi za sum, pa so tudi po presoji Vrhovnega sodišča te okoliščine navedene v predlogu policije za izdajo odredbe, na katerega se sodišče v odredbi sklicuje.
 
5. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-1006/13 z dne 16. 6. 2015 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče.
 
 
B. – I.
 
6. V postopku odločanja o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. II K 10713/2010.
 
7. Iz kazenskega spisa je razvidno, da je preiskovalni sodnik izdal dve odredbi o hišni preiskavi pri pritožniku. Z odredbo št. Kpd 11378/2009 z dne 15. 12. 2009 je bila odrejena hišna preiskava na naslovu Vrtna ulica 3 v Murski Soboti, z odredbo št. Kpd 11782/2009 z dne 16. 12. 2009 pa je bila odrejena hišna preiskava stanovanja št. 13 na naslovu Staneta Rozmana 2, Murska Sobota. Obe odredbi imata identično obrazložitev, ki se glasi: "Iz predloga SKP PU Murska Sobota št. […] izhaja utemeljen sum, da je Vincetič Jože storil kaznivo dejanje po čl. 206/II KZ-1. Na podlagi ugotovitev, navedenih v tem predlogu, šteje sodišče za verjetno, da se bodo pri hišni preiskavi odkrili sledovi kaznivega dejanja in našli predmeti, predvsem plastična zatega, električni kabel, temne kape z izrezom za oči, električni paralizator in izolirni trak, ki so pomembni za kazenski postopek v dokazne namene. S tem so izpolnjeni vsi zakoniti pogoji za izdajo te odredbe."
 
8. Policisti so nato izvršili le odredbo št. Kpd 11782/2009 in so hišno preiskavo pri Jožetu Vincetiču opravili v stanovanju št. 13 na naslovu Staneta Rozmana 2, Murska Sobota. Predmetov, povezanih s kaznivim dejanjem ropa, policisti pri hišni preiskavi niso našli, so pa našli 82,88 g konoplje. Posledično je bil zoper pritožnika sprožen še kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Predmet odločanja v tej ustavni pritožbi so samo sodne odločbe, kolikor se nanašajo na to kaznivo dejanje.
 
 
B. – II.
 
9. Iz kazenskega spisa je razvidno tudi, da je Vrhovno sodišče na predlog zagovornika pritožnika 8. 11. 2013 izdalo popravni sklep, s katerim je popravilo I. točko izreka svoje sodbe št. I Ips 10713/2010 z dne 12. 9. 2013 tako, da je na koncu te točke dodalo stavek, da "se v razveljavljenem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje". Kljub temu je izrek sodbe Vrhovnega sodišča še vedno pomanjkljiv, saj iz njega ni razvidno, kako je Vrhovno sodišče odločilo o zahtevi za varstvo zakonitosti pritožnika v delu, ki se je nanašal na kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Na podlagi dejstva, da je Vrhovno sodišče kazen za to kaznivo dejanje izreklo (II. točka izreka), ter zapisa v 25. točki obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča, da je delno ugodilo pritožnikovi zahtevi za varstvo zakonitosti, Ustavno sodišče ocenjuje, da je Vrhovno sodišče v navedenem delu pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.
 
 
B. – III.
 
10. Pritožnik je ves čas kazenskega postopka zatrjeval, da odredba o hišni preiskavi ni bila zadostno obrazložena, zaradi česar bi bilo treba dokaze, pridobljene pri hišni preiskavi, kot nedovoljene izločiti iz spisa. Obrazloženost sodne odredbe po mnenju pritožnika služi temu, da se lahko naknadno preveri, ali je bil poseg v pritožnikovo pravico do nedotakljivosti zasebnosti in stanovanja zakonit in v skladu s 35. in 36. členom Ustave.
 
11. Ustava v 35. členu zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Pravica do zasebnosti posamezniku vzpostavlja krog lastnega delovanja, v katerem sme sam odločati o tem, katere posege vanj bo dopustil. Čim bolj je področje zasebnega življenja posameznika intimno, tem večjo pravno zaščito mora uživati. To velja še toliko bolj, kadar je dopustno, da v to pravico posežejo država oziroma pristojni državni organi.[2] Poleg te splošne določbe o varstvu zasebnosti pa Ustava v prvem odstavku 36. člena vsebuje še specialno določbo, ki posebej varuje nedotakljivost stanovanja oziroma t. i. prostorski vidik zasebnosti.[3] Po ustaljeni ustavnosodni presoji je posameznik pred razkritjem svojega ravnanja varovan tam, kjer utemeljeno pričakuje, da bo sam. Njegovo domovanje je prvi, ne pa edini tak kraj. Varovan je na vsakem kraju, kjer lahko utemeljeno in s tem razvidno za druge pričakuje, da ne bo izpostavljen očem javnosti.[4] Ustava torej ne varuje stanovanja kot objekta, temveč varuje posameznikovo zasebnost v tem prostoru.[5] Varuje se torej stanovanje kot dom, kot zasebnost, ki se dogaja v bivalnem prostoru, glede katerega posameznik upravičeno pričakuje zasebnost in ga šteje kot svoj bivalni prostor.[6] 
 
12. Odreditev in posledična izvedba hišne preiskave pomeni odločitev o posegu v posameznikovo pravico do nedotakljivosti stanovanja, to je o posegu v njegovo pravico do prostorske zasebnosti iz prvega odstavka 36. člena Ustave. Posebne pogoje za poseg v to pravico določajo nadaljnji odstavki 36. člena Ustave; nihče ne sme brez odločbe proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali v druge tuje prostore, niti jih ne sme preiskovati (drugi odstavek), pri preiskavi ima pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo, ali njegov zastopnik (tretji odstavek), hišna preiskava se sme opraviti samo v navzočnosti dveh prič (četrti odstavek), peti odstavek 36. člena Ustave pa ob sklicevanju na zakon določa pogoje, pod katerimi sme uradna oseba opraviti preiskavo brez odločbe sodišča in izjemoma brez navzočnosti prič. Kljub temu, da so pogoji za izvedbo hišne preiskave v Ustavi dokaj podrobno določeni, pa sklicevanje na zakon kaže, da ustavodajalec ni imel namena materije hišne preiskave izčrpno in izključno urediti v Ustavi. Zakonsko podlago za poseganje v pravico do nedotakljivosti stanovanja tako pomenijo določbe ZKP, ki urejajo hišno preiskavo.
 
13. V skladu s prvim odstavkom 214. člena ZKP se sme preiskava stanovanja in drugih prostorov obdolženca ali drugih oseb opraviti, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prijeti ali da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. Hišna preiskava se sme opraviti brez privolitve tistega, čigar stanovanje ali prostor se preiskuje, le v primeru, če to odredi sodišče z obrazloženo pisno odredbo (prvi odstavek 215. člena ZKP) oziroma pod pogoji iz prvega odstavka 218. člena ZKP.[7] Če se pri hišni ali osebni preiskavi najdejo predmeti, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, pač pa kažejo na drugo kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, se v skladu z 217. členom ZKP tudi ti opišejo v zapisniku in zasežejo. V skladu z 219. členom ZKP pa sodišče svoje odločbe ne sme opreti na dokaze, najdene pri hišni preiskavi, če je bila ta opravljena brez pisne odredbe sodišča (prvi odstavek 215. člena) ali brez oseb, ki morajo biti navzoče pri preiskavi (prvi in tretji odstavek 216. člena), ali če je bila preiskava opravljena v nasprotju z določbami prvega, tretjega in četrtega odstavka 218. člena ZKP.
 
14. ZKP ne določa izrecno, kaj mora vsebovati obrazložitev odredbe o hišni preiskavi. Glede na prvi odstavek 214. člena ZKP pa je jasno, da morajo biti obrazloženi tako utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, kot tudi verjetnost, da se bo pri preiskavi prijel obdolženi ali se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja oziroma predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek.[8] Po stališču sodne prakse mora odredba o hišni preiskavi poleg navedenega vsebovati še podatke o osebi, pri kateri se bo preiskava opravila, ter navedbo obdolženca in prostora, v katerem se bo hišna preiskava opravila.[9] Bistvo predhodne sodne kontrole je v tem, da sodnik, ki odloča o predlogu za izdajo odredbe, kot predstavnik sodne veje oblasti preizkusi obstoj ustavnih in zakonskih pogojev za hišno preiskavo. Pri tem nastopa v vlogi garanta, torej varuha pravic obdolženca in nadzornika nad delom tožilstva ter policije. To pomeni, da mora najprej kritično, neodvisno in nepristransko presoditi, ali so pogoji za hišno preiskavo izpolnjeni, ter nato svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti. Zakonska zahteva po obrazloženi sodni odredbi namreč ni sama sebi namen, temveč služi temu, da se preprečijo samovoljno ravnanje organov pregona in morebitne zlorabe ter da se omogoči naknadna sodna kontrola. Obrazložitev odredbe ima tako dvojno vlogo: omogoča preizkušanje ustavnih in zakonskih pogojev za odreditev hišne preiskave ter oblikovanje stališč o tem, katere so tiste situacije, v katerih je poseg organov pregona v zasebnost posameznika sploh dopusten.[10] Posameznik, pri katerem se hišna preiskava izvede, namreč nima možnosti, da bi sodeloval pri odločanju o predlogu za odreditev hišne preiskave in takrat uporabil učinkovita pravna sredstva, saj je za izvedbo hišne preiskave bistveno, da se odredi in izvede nepričakovano. Zato je toliko bolj pomembno, da obrazložitev odredbe o hišni preiskavi zagotavlja možnost naknadnega preizkusa, ali so bili zakonsko določeni pogoji za odreditev hišne preiskave izpolnjeni in ali je bila slednja sploh ustavno dopustna.
 
15. Z vprašanjem, kako kvalitetno in natančno mora biti obrazložena sodna odredba, s katero se posega v človekove pravice, se je Ustavno sodišče ukvarjalo v odločbi št. Up-2094/06 z dne 20. 3. 2008.[11] Uvodoma je opozorilo, da "[d]osledno upoštevanje zakonskih določb o postopku odrejanja prikritih preiskovalnih ukrepov ni zgolj formalistična zahteva. Gre za mehanizem, ki ga mora sodišče uporabljati na način, ki naj pri pridobivanju dokaznega gradiva prepreči možnost zlorab. Zato dejstvo, da sta pobuda policije in predlog državnega tožilca obrazložena, preiskovalnega sodnika ne odvezuje dolžnosti, da utemelji obstoj zakonskih pogojev za uvedbo ukrepa. Preiskovalna sodnica bi morala v odredbah navesti dejstva in okoliščine, iz katerih izhajajo utemeljeni razlogi za sum, da gre za izvrševanje kaznivih dejanj […], in utemeljen sum, da se pri izvrševanju kaznivih dejanj uporabljajo določena komunikacijska sredstva, ter utemeljiti neogibno potrebnost uporabe ukrepa v razmerju do zbiranja dokazov na drug način (nujnost zbiranja dokazov na tak način). Namesto tega se je v odredbah zgolj sklicevala na predlog tožilca in ga ocenila kot takega, ki tem zahtevam ustreza." Vendar taka pomanjkljivost po presoji Ustavnega sodišča ni pomenila kršitve pravic iz 35. in 37. člena Ustave, zato je ustavno pritožbo zavrnilo. Navedena kršitev bi lahko bila podana, "če bi sodišča izhajala s stališča, da presoja, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za odreditev ukrepa, s katerim se posega v pravico prizadete osebe iz prvega odstavka 37. člena Ustave, ni potrebna, ker so razlogi za odreditev ukrepa razvidni iz predloga državnega tožilca (osebe, ki zastopa interese kazenskega pregona)." Ker pa je preiskovalna sodnica v obravnavani zadevi ocenila, da vsebuje predlog državnega tožilca vse elemente, ki so določeni v prvem odstavku 152. člena ZKP, in je ugotovila tudi obstoj pogojev za odreditev ukrepov po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP, je s tem opravila preizkus zakonskih pogojev za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov in zadostila standardom, brez katerih sojenja ne moremo šteti kot poštenega.
 
16. Obrazložitev sodne odločbe po ustaljeni ustavnosodni presoji pomeni poseben vidik pravice iz 22. člena Ustave.[12] Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96, in OdlUS V, 40)[13] sprejelo stališče, da mora biti odločba sodišča v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (ne pavšalen, abstrakten, splošen) način, ki bo omogočal presojo, ali je država v zadostni meri izpolnila vse zahteve, ki ji jih glede trditvenega in dokaznega bremena nalagajo zakonske določbe. To pomeni, da mora sodišče s sodno odločbo na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.[14] Obrazložena sodna odločba pomeni tudi bistven del poštenega postopka, ki ga zagotavljajo 22. člen, prvi odstavek 23. člena in v kazenskem postopku 29. člen Ustave.[15] Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.[16]
 
17. Obveznost, da sodišča za svojo odločitev navedejo razloge, izhaja tudi iz 6. člena EKČP, kar v svojih odločitvah poudarja tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Obseg te obveznosti je sicer odvisen od narave odločitve in okoliščin posameznega primera.[17] Na pomen obrazložitve sodne odredbe je ESČP opozorilo tudi v sodbi v zadevi Dragojević proti Hrvaški z dne 15. 1. 2015.[18] Zadevo je presojalo sicer z vidika pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP; ugotovilo je kršitev te pravice, v obrazložitvi navedene sodbe pa je med drugim sprejelo stališča, ki se nanašajo na obrazložitev sodnih odredb, s katerimi se posega v človekove pravice. Odredba o prikritem preiskovalnem ukrepu prisluškovanja v navedeni zadevi namreč ni vsebovala nobenih konkretnih podrobnosti ali okoliščin, na podlagi katerih bi se dalo sklepati o obstoju ustrezne stopnje suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in da preiskave ne bi bilo mogoče izvesti z drugimi posegi, ki bi manj posegali v človekove pravice. ESČP je poudarilo, da sodno preverjanje, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo odredbe (torej ustrezna stopnja suma kot tudi dejstvo, da je poseg nujen in sorazmeren glede na okoliščine konkretnega primera), zagotavlja, da prikriti ukrepi ne bodo odrejeni kar na slepo, neenako in brez dolžnega ter primernega razmisleka.[19] Stališče hrvaškega Vrhovnega in Ustavnega sodišča, po katerem je kljub jasni zahtevi zakona, da se sme ukrep prisluškovanja izvajati le na podlagi vnaprejšnje in obrazložene sodne odredbe, mogoče pomanjkljivo obrazložitev odredbe sanirati z naknadno presojo in obrazložitvijo v kasnejših fazah kazenskega postopka v okviru odločanja o zahtevi za izločitev dokazov, je ESČP označilo kot nesprejemljivo.[20] V položaju, kjer je zakonodajalec predvidel natančno in predhodno sodno kontrolo, te zahteve po presoji ESČP ni mogoče obiti z naknadno sodno kontrolo, saj ne zagotavlja ustreznih in zadostnih jamstev pred morebitnimi zlorabami, temveč odpira vrata arbitrarnim posegom v izrecnem nasprotju z zakonsko jasno predvidenim postopkom.[21]
 
18. Ustava glede zahtev po obrazloženi sodni odločbi nudi v bistvenem enak obseg varstva kot EKČP, glede posegov v prostorsko zasebnost pa so zahteve iz 36. člena Ustave strožje. Zato je Ustavno sodišče očitke pritožnika presojalo z vidika zahtev iz 22. in 36. člena Ustave.
 
 
B. – IV.
 
19. V obravnavani zadevi se je preiskovalni sodnik v obrazložitvi odredbe o hišni preiskavi št. Kpd 11782/2009 z dne 16. 12. 2009 skliceval na predlog policije za izdajo odredbe, ki so mu bili priloženi trije uradni zaznamki. Zapisal je tudi, da iz tega predloga izhaja utemeljen sum,[22] da je pritožnik storil kaznivo dejanje ropa, ter da šteje za verjetno, da se bodo našli določeni predmeti. Kot je bilo že navedeno, je bila odredba za hišno preiskavo izdana v zvezi s kaznivim dejanjem ropa, pri hišni preiskavi pa so policisti našli predmete, ki so kazali na drugo kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, to je kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami iz prvega odstavka 186. člena KZ-1. Šlo je torej za položaj iz 217. člena ZKP. Odredba o hišni preiskavi bi torej morala (med drugim) vsebovati tudi obrazložitev, na podlagi česa preiskovalni sodnik ocenjuje, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje ropa. Vendar pa odredba št. Kpd 11782/2009 z dne 16. 12. 2009, na podlagi katere so policisti opravili hišno preiskavo, ne vsebuje presoje pogojev iz prvega odstavka 214. člena ZKP, čeprav prvi odstavek 215. člena ZKP jasno določa, da sodišče hišno preiskavo odredi z obrazloženo pisno odredbo.
 
20. Kot je bilo že navedeno v 11. in 12. točki obrazložitve te odločbe, pomeni hišna preiskava hud poseg v človekovo pravico do zasebnosti iz prvega odstavka 36. člena Ustave. Zato mora sodišče predhodno, torej pred izdajo odredbe o hišni preiskavi, presoditi, ali so zanjo podani ustavni in zakonski pogoji. Presoja sodnika se odraža v obrazloženi odredbi o hišni preiskavi, v kateri mora sodnik pojasniti, na podlagi česa ocenjuje, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, pa tudi, zakaj ocenjuje, da obstaja verjetnost, da se bodo iskani predmeti našli prav pri določeni osebi in na določenem naslovu.[23] Dejstvo, da je predlog za odreditev hišne preiskave obrazložen, preiskovalnega sodnika ne odvezuje dolžnosti, da sam presodi obstoj pogojev za hišno preiskavo in nato svojo odločitev skrbno obrazloži. Pri tem se sicer lahko sklicuje na dokumente, ki mu jih predloži policija oziroma tožilstvo, saj so ti dokumenti praviloma edini vir informacij za preiskovalnega sodnika, vendar pa tako sklicevanje ne more nadomestiti sodnikove lastne presoje o tem, ali so pogoji za hišno preiskavo dejansko izpolnjeni. Odločitev o posegu v nedotakljivost stanovanja je namreč pridržana sodniku kot predstavniku sodne veje oblasti in ne tožilstvu ali policiji. Zato mora sodnik kritično in poglobljeno presoditi, ali predloženi podatki zadostujejo za poseg v človekovo pravico, razlogi za njegovo presojo pa morajo biti razvidni iz obrazložitve sodne odredbe. Le na tak način se lahko preprečijo neupravičeni posegi v nedotakljivost stanovanja, kadar (zakonski in) ustavni pogoji zanje niso izpolnjeni, upoštevaje, da v času njihovega odrejanja še vedno velja domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave.[24] Zakonske in ustavne zahteve, ki morajo biti za hišno preiskavo izpolnjene, namreč ne ščitijo posameznikov, ki se ukvarjajo s kaznivimi dejanji, temveč vse ljudi, zoper katere ne obstajajo zadostni razlogi za poseg v njihovo zasebnost.
 
21. Glede na navedeno ter stališča ESČP v sodbi v zadevi Dragojević proti Hrvaški Ustavno sodišče spreminja svoje stališče iz odločbe št. Up-2094/06. Če namreč pristanemo na to, da za obrazložitev odredbe o hišni preiskavi zadostuje zgolj sklicevanje na predlog tožilstva oziroma policije, ter o presoji sodnika sklepamo iz samega dejstva, da je hišno preiskavo odredil, se s tem odrečemo tako garantni funkciji sodnika, ki z razvojem kazenskega postopka sicer vse bolj pridobiva na pomenu, kot tudi učinkovitemu naknadnemu preizkusu, ali je bil tak poseg v skladu z ZKP in Ustavo. Razloge oziroma okoliščine, na podlagi katerih sodnik odredi hišno preiskavo, je tako treba konkretizirati in določno izraziti že v sami odredbi za hišno preiskavo, torej pred posegom v pravico do nedotakljivosti stanovanja, in to v taki meri, da razumnega človeka prepričajo, da so pogoji iz prvega odstavka 214. člena ZKP izpolnjeni. Le taka obrazložitev odredbe o hišni preiskavi omogoča tudi učinkovito naknadno (instančno) kontrolo. Naknadno utemeljevanje, da so bili pogoji za hišno preiskavo izpolnjeni, namreč ne zagotavlja ustreznih varovalk pred morebitnimi zlorabami. Zlasti to velja v primeru, če so se pri hišni preiskavi odkrili določeni predmeti, povezani s kaznivimi dejanji, saj je v takem primeru že zaradi psihološkega učinka najdenih predmetov onemogočena neodvisna presoja o tem, ali so bili v času odločanja o predlogu policije pogoji za hišno preiskavo izpolnjeni.[25]
 
22. V obravnavani zadevi bi morala torej odredba o hišni preiskavi najprej vsebovati konkretno obrazložitev o tem, zakaj so podani utemeljeni razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje ropa, ter utemeljitev, na podlagi česa je sodnik zgradil svojo presojo. Policisti so namreč pritožnika sumili, da je sodeloval pri kaznivem dejanju ropa. Šele pri hišni preiskavi so našli 82,88 g konoplje, kar je kazalo na storitev drugega kaznivega dejanja. Logično je torej, da obrazložitev odredbe ni vsebovala utemeljenih razlogov za sum v zvezi s kaznivim dejanjem po prvem odstavku 186. člena KZ-1, česar pritožnik niti ne izpodbija. Vendar je bil šele na podlagi sodne odredbe za hišno preiskavo v zvezi s kaznivim dejanjem ropa dovoljen poseg v pritožnikovo prostorsko zasebnost, ki je pomenil preiskavo stanovanja, v katerem je pritožnik bival. V obrazložitvi odredbe o tej hišni preiskavi pa ni najti obrazložitve o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje ropa. Preiskovalni sodnik se je namreč v zvezi s tem skliceval zgolj na predlog za odreditev hišne preiskave, ki ga je podala policija, ne da bi sam navedel razloge, ki so ga prepričali o tem, da so izpolnjeni vsi pogoji za odreditev hišne preiskave. Glede na navedeno sicer ni mogoče pritrditi pritožniku, da gre za enak položaj, kot če odredba sploh ne bi bila izdana, je pa mogoče zaključiti, da taka odredba ne vsebuje obrazložitve, iz katere bi bila razvidna izpolnjenost pogojev za hud poseg v zasebnost. Posledično sodišča, ki so odločala o očitkih pritožnika, da odredba ni bila ustrezno obrazložena, zaradi vsebinsko prazne odredbe o hišni preiskavi niso mogla ustavnoskladno opraviti presoje morebitne kršitve pravice do zasebnosti iz prvega odstavka 36. člena Ustave. Taka presoja bi bila mogoča, če bi preiskovalni sodnik svojo odločitev, da z odredbo dovoli hišno preiskavo pri pritožniku, vsebinsko obrazložil. Šele vnaprej sodno odrejen ustavnoskladen poseg v pritožnikovo pravico do prostorske zasebnosti zaradi utemeljenih razlogov za sum, da je storil kaznivo dejanje ropa, bi bil lahko podlaga za začetek postopka za novo kaznivo dejanje glede na najdeno drogo. Le pod temi pogoji je namreč dovoljena uporaba dokaza, na katerega policisti nenamerno naletijo ob izvajanju hišne preiskave v zvezi z drugim kaznivim dejanjem.[26]
 
23. Vrhovno sodišče je presodilo, da pomanjkljiva obrazložitev vsekakor pomeni kršitev prvega odstavka 215. člena ZKP, vendar po njegovem stališču taka pomanjkljivost ne pomeni, da so s preiskavo pridobljeni dokazi nedovoljeni.[27] Izpostavilo je, da ZKP kršitve, ki imajo nujno táko posledico, določa v 219. členu. Samo dejstvo, da je odredba o hišni preiskavi obrazložena "bolj šibko", pa po stališču Vrhovnega sodišča ne pomeni take kršitve, da bi lahko govorili o tem, da je bila hišna preiskava opravljena brez pisne odredbe in bi sledila sankcija iz 219. člena ZKP. Obsodilna sodba se po presoji Vrhovnega sodišča ne bi smela opreti na dokaze, pridobljene v hišni preiskavi, le v primeru, če se zaradi pomanjkljive odredbe, predloga in njemu priloženih dokumentov ne bi dalo sklepati o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da je bilo storjeno določeno kaznivo dejanje. Glede na podatke, navedene v predlogu za izdajo odredbe o hišni preiskavi in priloženih uradnih zaznamkih policije, pa je Vrhovno sodišče presodilo, da so bili podani utemeljeni razlogi za sum, da je pritožnik skupaj z drugimi soosumljenci storil kaznivo dejanje ropa.
 
24. Neobrazložena odredba o hišni preiskavi pomeni kršitev prvega odstavka 215. člena ZKP, kar je v izpodbijani sodbi ugotovilo že Vrhovno sodišče sámo. Vendar pa pravica do obrazložene sodne odredbe ni zgolj zakonska pravica, temveč je tudi ustavno določena in varovana človekova pravica iz 22. člena Ustave. Vsebinsko prazna obrazložitev odredbe o hišni preiskavi zato ne pomeni le kršitve zakonske določbe o obrazloženosti odredbe o hišni preiskavi iz prvega odstavka 215. člena ZKP, temveč preraste v kršitev ustavno določene človekove pravice iz 22. člena Ustave. ZKP pa v prvem delu drugega odstavka 18. člena kot prvo kategorijo dokazov, na katere ni dovoljeno opreti sodne odločne, določa dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ustavnemu sodišču se ni treba opredeliti do tega, ali Ustava zahteva prav táko zakonsko ureditev izločanja dokazov v primeru kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jo določa navedeni člen ZKP. V skladu s petim odstavkom 15. člena Ustave lahko zakonodajalec določi višjo raven varstva človekove pravice, kot jo določa Ustava.[28] Tako lahko ravna, če pri tem ne poseže nedopustno v drugo ustavno varovano vrednoto. Da bi šlo za tako ustavno sporno ureditev, v tem primeru ni izkazano. Pač pa gre prav za položaj, ko je treba preizkusiti ustavnost stališča, po katerem ni treba izločiti dokaza, obremenjenega s kršitvijo ustavno zagotovljene človekove pravice. Sodišče je namreč dovolilo poseg v pritožnikovo prostorsko zasebnost, ne da bi v sodni odredbi obrazložilo, zaradi katerih razlogov so izpolnjeni (zakonski in) ustavni pogoji za poseg v pritožnikovo pravico do prostorske zasebnosti. S tem je kršilo pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave. Obrazložitev sodne odredbe pa je namenjena temu, da se sploh lahko preizkusi sodnikova presoja o obstoju pogojev za poseg v pravico do nedotakljivosti stanovanja iz prvega odstavka 36. člena Ustave in s tem omogoči naknadna kontrola, vključno z vidika pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Pomanjkljive obrazložitve v odredbi za hišno preiskavo zato ni mogoče odpraviti z naknadno (instančno) presojo, ki jo opravijo sodišča po tem, ko je bila hišna preiskava že izvedena. Bistvo naknadne kontrole namreč ni v tem, da Vrhovno sodišče (pred njim pa tudi Višje in Okrožno) namesto preiskovalnega sodnika opravi presojo, temveč v tem, da preveri, ali je obstoječa presoja, kakršno je predhodno, torej še pred hišno preiskavo, opravil preiskovalni sodnik, v skladu z določbami ZKP in Ustavo. Če odredba razlogov za tovrstno presojo preiskovalnega sodnika sploh ne vsebuje, je ne more nadomestiti niti presoja Vrhovnega sodišča, ki jo je opravilo namesto njega in za nazaj. Zahteve po predhodni obrazloženi sodni odločbi namreč ni mogoče zaobiti z njeno naknadno kontrolo, saj ta ne zagotavlja ustreznih in zadostnih jamstev pred morebitnimi zlorabami, temveč odpira vrata arbitrarnim posegom v izrecnem nasprotju z zakonsko predvidenim postopkom, kot je v citirani sodbi poudarilo tudi ESČP.  
 
25. Preiskovalni sodnik je torej s tem, ko je hišno preiskavo zoper pritožnika odredil z izpodbijano sodno odredbo, ki ne vsebuje razlogov za presojo izpolnjenosti pogojev za poseg v prostorsko zasebnost, kršil pritožnikovo pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave. Zaradi nje bi lahko bila, ob upoštevanju navedenega v 20. in 24. točki te obrazložitve, z izvedbo hišne preiskave na podlagi take neobrazložene odredbe nedopustno prizadeta tudi pritožnikova pravica do nedotakljivosti stanovanja iz prvega odstavka 36. člena Ustave. Enako kršitev pomenijo tudi stališča Vrhovnega, Višjega in Okrožnega sodišča v izpodbijanih sodbah, saj so štela, da lahko izrecno zakonsko zahtevo po predhodno obrazloženi sodni odredbi nadomestijo z naknadno sodno presojo, ali so bili pogoji za hišno preiskavo izpolnjeni. Ker pri odrejanju hišne preiskave glede kaznivega dejanja ropa nista bili spoštovani navedeni človekovi pravici, je z enakimi kršitvami obremenjen dokaz, na katerega so policisti nenamerno naleteli ob izvajanju hišne preiskave za drugo kaznivo dejanje. Zato je Ustavno sodišče izpodbijane sodbe razveljavilo v delu, ki se nanaša na pritožnika glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 (1. točka izreka), in je zadevo v tem obsegu vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje (2. točka izreka).
 
 
C.
 
26. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in dr. Jadranka Sovdat. Sodnik Jan Zobec je bil pri odločanju v tej zadevi izločen. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo s petimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovali sodnici Jadek Pensa in Pogačar. Sodnica Jadek Pensa je dala odklonilno ločeno mnenje.
 
 
mag. Miroslav Mozetič
Predsednik
 

[1] Zakon o kazenskem postopku je bil sicer med kazenskim postopkom zoper pritožnika večkrat spremenjen, določbe 214.–219. člena pa so v bistvenem ostale enake.
[2] Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-272/98 z dne 8. 5. 2003 (Uradni list RS, št. 48/03, in OdlUS XII, 42), 20. točka obrazložitve, ter št. U-I-40/12 z dne 11. 4. 2013 (Uradni list RS, št. 39/13, in OdlUS XX, 5), 14. točka obrazložitve.
[3] Na vsebinsko povezanost pravice do zasebnosti s pravico do nedotakljivosti stanovanja kaže tudi prvi odstavek 8. člena EKČP, ki se glasi: "Vsakdo ima pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja." Enako tudi prvi odstavek 17. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71, in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – MPDPP): "Nikomur se ne sme nihče samovoljno ali nezakonito vmešavati v zasebno življenje, v družino, v stanovanje ali dopisovanje ali nezakonito napadati njegovo čast ali ugled."
[4] Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997 (Uradni list RS, št. 5/98, in OdlUS VI, 158), 75. točka obrazložitve. Primerjaj tudi odločbe Ustavnega sodišča št. Up-430/00 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/03, in OdlUS XII, 57), št. U-I-40/12 ter št. U-I-115/14, Up-218/14 z dne 21. 1. 2016 (Uradni list RS, št. 8/16).
[5] Prim. 23., 24. in 31. točko obrazložitve odločbe št. U-I-115/14, Up-218/14. Enako tudi Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 507, ter B. M. Zupančič v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 388.
[6] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-3381/07 z dne 4. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 25/10).
[7] V skladu s prvim odstavkom 218. člena ZKP smejo policisti "[…] tudi brez odredbe sodišča stopiti v tuje stanovanje in druge prostore in po potrebi opraviti preiskavo, če imetnik stanovanja to želi, če kdo kliče na pomoč, če je treba, da se prime storilec kaznivega dejanja, ki je bil zasačen pri samem dejanju, ali če je to potrebno za varnost ljudi in premoženja, če je v stanovanju ali kakšnem drugem prostoru kdo, ki ga je treba po odredbi pristojnega državnega organa pripreti ali prisilno privesti ali se je zaradi pregona tja zatekel".
[8] Prim. tudi Š. Horvat, nav. delo, str. 509–510, in K. Šugman Stubbs, P. Gorkič, Dokazovanje v kazenskem postopku, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 129–130.
[9] Prim. npr. sodbi Vrhovnega sodišča št. I Ips 214/97 z dne 28. 11. 2002 in št. I Ips 11861/2010 z dne 11. 7. 2012.
[10] Prim. 16. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-2094/06 z dne 20. 3. 2008 (Uradni list RS, št. 37/08, in OdlUS XVII, 28).
[11] Predmet presoje je bila odredba, s katero je preiskovalna sodnica dovolila izvajanje prikritega preiskovalnega ukrepa (nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem), sprejeta stališča pa je mogoče uporabiti na splošno glede obrazložitve odredb, s katerimi se posega v človekove pravice.
[12] Prim. npr. odločbi št. Up-399/05 z dne 15. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 55/08, in OdlUS XVII, 32) in št. Up-2442/06 z dne 4. 12. 2008 (Uradni list RS, št. 119/08, in OdlUS XVII, 95).
[13] Glej 73. točko obrazložitve.
[14] Primerjaj npr. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-195/00 z dne 15. 11. 2001 (Uradni list RS, št. 96/01, in OdlUS X, 230), sklep Ustavnega sodišča št. Up-189/02 z dne 21. 5. 2002 (OdlUS XI, 130) ter odločbe Ustavnega sodišča št. Up-150/03 z dne 12. 10. 2005 (Uradni list RS, št. 101/05, in OdlUS XIV, 100), št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10) in št. Up-162/09 z dne 16. 12. 2010 (Uradni list RS, št. 3/11).
[15] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-729/03, U-I-187/04 z dne 8. 7. 2004 (Uradni list RS, št. 83/04, in OdlUS XIII, 81).
[16] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09).
[17] Primerjaj npr. sodbe ESČP v zadevah Ruiz Torija proti Španiji z dne 9. 12. 1994, Hiro Balani proti Španiji z dne 9. 12. 1994, Garcia Ruiz proti Španiji z dne 21. 1. 1999, Helle proti Finski z dne 19. 12. 1997, Hirvisaari proti Finski z dne 27. 9. 2001 in Salov proti Ukrajini z dne 6. 9. 2005.
[18] Sodba se nanaša na primer, ko je bilo prisluškovanje pritožnikovemu telefonu odrejeno s šibko obrazloženo sodno odredbo, v kateri se je preiskovalni sodnik skliceval zgolj na predlog tožilstva za odreditev ukrepa, prepisal pa je tudi zakonsko besedilo, da "preiskave ne bi bilo mogoče izvesti drugače".
[19] Prim. 94. točko obrazložitve, pa tudi sodbo ESČP Klass in drugi proti Nemčiji z dne 6. 9. 1978, 51. točka obrazložitve.
[20] Iz sodbe je razvidno, da je hrvaško Ustavno sodišče v odločbi št. U-III-857/2008 z dne 1. 10. 2008 najprej sprejelo stališče, da slabo obrazložena sodna odredba krši pravico do nedotakljivosti zasebnosti, kasneje pa je z odločbo št. U-III-2781/2010 z dne 9. 1. 2014 stališče spremenilo (glej 93. in 96. točko obrazložitve).
[21] Prim. zlasti 97. in 98. točko obrazložitve.
[22] Gre za očitno napako, saj je bil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 43/04 – ZKP-F), ki je začel veljati 23. 5. 2004, dokazni standard za hišno preiskavo znižan na utemeljene razloge za sum. Tako so morali biti tudi v skladu s tedaj veljavnim prvim odstavkom 214. člena ZKP (hišna preiskava je bila odrejena 16. 12. 2009) za odreditev hišne preiskave podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, in ne (več) utemeljen sum. 
[23] Kot je bilo že navedeno, mora sodnik v skladu s sodno prakso v obrazložitvi odredbe opredeliti oziroma določiti tudi okvir, meje in cilje preiskave, kar pomeni navedbo, kateri prostori naj se preiščejo in kateri predmeti naj se zasežejo oziroma kateri sledovi naj se iščejo (prim. sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 17128/2010 z dne 31. 1. 2013, 8. točka obrazložitve).
[24] Ustava v 27. členu določa: "Kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo."
[25] Tudi po praksi Vrhovnega sodišča morajo biti razlogi, ki utemeljujejo potrebno stopnjo verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje (oziroma da kaznivo dejanje izvršuje), podani v času odreditve ukrepa in jih ni dopustno utemeljevati za nazaj z dokazi, pridobljenimi z izvajanjem ukrepa. Prim. npr. sodbo št. I Ips 333/2005 z dne 3. 11. 2005.
[26] Prim. sklep Ustavnega sodišča št. Up-366/05 z dne 19. 4. 2007, 22. točka obrazložitve.
[27] Pri tem se je sklicevalo na svojo ustaljeno prakso, kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča št. I Ips 17128/2010.
[28] Ta določa, da nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri. "Pravni akti, ki veljajo v Sloveniji", pa niso le mednarodni instrumenti, temveč tudi zakoni.
 
Up-1006/13-22         
6. 7. 2016
 
Odklonilno ločeno mnenje sodnice dr. Dunje Jadek Pensa
 
I.
 
1. Strinjam se z večino, da so stališča o konvencijski pravici v sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki trčijo v stališče Ustavnega sodišča, vredna pozornosti. Že zaradi petega odstavka 15. člena Ustave, ki zapoveduje (med drugim) širši obseg področja varovanja posamezne človekove pravice, če je ta urejena v pravnih aktih, ki veljajo v Republiki Sloveniji. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) vsekakor je tak akt. Stališče v sodbi ESČP je zato lahko tehten razlog za spremembo stališča Ustavnega sodišča, po katerem je obseg področja varovanja pravice ožji. In strinjam se, da je dani primer analogen s primerom, obravnavanim v odločbi Ustavnega sodišča št. Up-2094/06 z dne 20. 3. 2008 (Uradni list RS, št. 37/08, in OdlUS XVII, 28), ter da je bilo zaradi stališč ESČP v sodbi Dragojević proti Hrvaški z dne 15. 1. 2015 potrebno ponovno pretehtati stališče iz odločbe št. Up-2094/06 in ga morebiti tudi spremeniti. Toda, katero izmed nosilnih stališč iz odločbe št. Up-2094/06?
 
2. Večinska odločba, če jo pravilno razumem, zmotno predpostavi, da odločba št. Up-2094/06 temelji na enem stališču. Prav tako, menim, izhaja iz zmotnega izhodišča, da spreminja eno samo stališče iz navedene odločbe (primerjaj 21. točko obrazložitve). Drugače kot večina menim, da odločba št. Up-2094/06 temelji na (shematsko gledano) dveh stališčih in da večinska odločba tudi spreminja obe stališči (več v nadaljevanju).
 
3. Razumem, da sprememba stališča predpostavlja prepoznavanje stališča, ki naj se spremeni. Kako pa naj stališče spremenimo, če ne vemo, kaj spreminjamo. In kako naj utemeljimo razlog za spremembo stališča, če njegove vsebine prej niti definirali nismo. Stališče, ki naj se spremeni, je vendar izhodišče za razumevanje potrebe po njegovi spremembi in s tem utemeljevanja razloga za spremembo. Opredelitev stališča, ki naj se spremeni, in razlog za spremembo sta zato v vsebinskem pogledu neločljivo povezana.
 
4. Žal večinska odločba ne posveti nobene pozornosti vsebini stališča, ki ga spreminja. Stališča, ki ga spreminja, ne opredeli. Zdi se mi, da prav zato tudi zgolj posplošeno utemeljuje razlog za spremembo enega stališča. Posplošenje na tej točki obrazložitve večinske odločbe pa se mi nikakor ne zdi skladno z zahtevo, da se opredeli tehtni razlog za spremembo že sprejetega stališča.[1] Z večinsko odločbo se že v tem njenem izhodišču nisem mogla strinjati.
 
II.
 
5. Iz razlogov odločbe št. Up-2094/06 lahko izpeljem, da je odločitev o zavrnitvi ustavne pritožbe temeljila na dveh stališčih. Sprejeti sta bili z gledišča pravic iz 35. in 37. ter 22. in 23. člena Ustave. Iz te odločbe, menim, povsem jasno sledi tudi, da je Ustavno sodišče razločevalo med fazama predkazenskega postopka in kazenskega postopka. V prvem se je odločilo o pooblastilu organom pregona za prikrite preiskovalne ukrepe s pomanjkljivo obrazloženo odredbo preiskovalnega sodnika. To pomanjkljivost, umeščeno v predkazenski postopek, je Ustavno sodišče presojalo z vidika varstva pravice do komunikacijske zasebnosti. Sklicevalo se je na 35. in 37. člen Ustave. Nadaljnje vprašanje, to je vprašanje dolžnosti sodišč, da obsodilne kazenske sodbe ne oprejo na obremenilne dokaze, pridobljene s strani organov pregona, katerih poseg v pravico zasebnosti je temeljil na pomanjkljivo obrazloženi odredbi preiskovalnega sodnika, je Ustavno sodišče presojalo v kontekstu kazenskega postopka. In pomen pomanjkljive obrazložitve odredbe preiskovalnega sodnika za prikrite preiskovalne ukrepe za fazo kazenskega postopka je presojalo z vidika pravic iz 22. in 23. člena Ustave. Za odločitev o zavrnitvi pritožbe zoper obsodilno kazensko obsodbo je bil odločilen odgovor, da uporaba obremenilnih dokazov v kazenskem postopku, pridobljenih na podlagi pomanjkljivo obrazložene odredbe preiskovalnega sodnika v okoliščinah tistega primera, sama zase ni pomenila kršitve iz 22. in 23. člena Ustave. Naj še povzamem nosilni stališči iz odločbe št. Up-2094/06: (1) kršitve pravic iz 35. in 37. člena Ustave ni, če se sklep preiskovalnega sodnika, izdan v predkazenskem postopku, v obrazložitvi zgolj sklicuje na predlog tožilca, v primeru, v katerem je sodnik ocenil, da ta predlog vsebuje vse elemente, ki so določeni v prvem odstavku 152. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14 – v nadaljevanju ZKP); ta pomanjkljivost sama zase ne pomeni, da bi sodišča izhajala iz stališča, da presoja zakonskih pogojev za odreditev ukrepa, s katerim se posega v pravico iz 37. člena Ustave, ne bi bila potrebna; (2) uporaba s tako spornim ukrepom pridobljenih obremenilnih dokazov v kazenskem postopku zoper pritožnika ne pomeni kršitve pravic iz 22. in 23. člena Ustave.
 
6. ESČP je v zadevi Dragojević proti Hrvaški presojalo očitano pomanjkljivost obrazložitve odredbe sodnika za prikrite preiskovalne ukrepe z vidika 8. člena EKČP (pravica do spoštovanja zasebnosti), vprašanje izločitve obremenilnih dokazov, pridobljenih na podlagi te, pomanjkljivo obrazložene odredbe preiskovalnega sodnika, pa z vidika 6. člena EKČP (pravica do poštenega sojenja). Presodilo je, da je podana kršitev pravice do spoštovanja zasebnosti (primerjaj 17. točko obrazložitve večinske odločbe), medtem ko kršitve pravice do poštenega postopka v zvezi z neizločitvijo tako pridobljenih dokazov Hrvaški ni očitalo (primerjaj 134. točko navedene sodbe ESČP).
 
7. Večinska odločba potrebo po spremembi stališča iz odločbe št. Up-2094/06 navezuje na citirano sodbo ESČP (primerjaj 21. točko obrazložitve). Tako ESČP kot tudi Ustavno sodišče sta pomanjkljivosti obrazložitve odredbe preiskovalnega sodnika presojali z vidika pravice zasebnosti (ne z vidika poštenosti postopka). ESČP je v zvezi s to pomanjkljivostjo, kot sem že obrazložila, ugotovilo kršitev pravice iz 8. člena EKČP,[2] [3] Ustavno sodišče pa je v odločbi št. Up-2094/06 presodilo, da kršitve pravic iz 35. in 37. člena Ustave ni. A večinska odločba se izogne presoji z vidika 36. člena Ustave in 8. člena EKČP. Če so bila v resnici razlog za spremembo stališča Ustavnega sodišča iz odločbe št. Up-2094/06 stališča ESČP iz navedene sodbe o kršitvi pravice iz 8. člena EKČP in če se spreminja že sprejeto stališče Ustavnega sodišča o pomenu pomanjkljive obrazložitve odredbe preiskovalnega sodnika, s katero so bili organi pregona pooblaščeni za poseg v pritožnikovo (komunikacijsko) zasebnost, se mi je zdelo ključno, da se opravi presoja očitanih pomanjkljivosti obrazložitve odredbe o hišni preiskavi z vidika 36. člena Ustave in 8. člena EKČP. Še toliko bolj, ker so po stališču večinske odločbe zahteve glede posegov v prostorsko zasebnost iz 36. člena Ustave strožje, kot so zahteve 8. člena EKČP, in je bila celo napovedana presoja z vidika 36. člena Ustave (primerjaj 18. točko obrazložitve večinske odločbe). Kljub temu večina to presojo zaobide. Non sequitur.
 
8. V 25. točki obrazložitve večinska odločba le nakaže, da bi lahko bila nedopustno prizadeta pravica iz prvega odstavka 36. člena Ustave. Sprašujem, kdo pa bo, če ne Ustavno sodišče, podal odgovor na vprašanje kršitve pravice iz prvega odstavka 36. člena Ustave, ko pa so za to presojo prav vse pomembne okoliščine primera že poznane? In, še enkrat, ali ni bila sprememba stališča iz odločbe št. Up-2094/06 izzvana prav s presojo ESČP o kršitvi pravice iz 8. člena EKČP v sodbi Dragojević proti Hrvaški?
 
9. Žal mi je, da tega odgovora v večinski odločbi ni. Tudi zato, ker mi je obravnavani primer porajal ustavnopravna vprašanja, ki presegajo pomen obravnavanega primera. So načelne in sistemske narave. Gre za vprašanje pravice do (naknadnega) sodnega varstva pravice do zasebnosti in pravice do odprave posledic njene kršitve (primerjaj četrti odstavek 15. člena Ustave) v položaju, ko je do očitanih nepravilnosti prišlo v postopku udejanjanja sodnikovega pridržka, ki ga zapoveduje za poseg v prostorsko zasebnost drugi odstavek 36. člena Ustave. Ali, kot to dilemo zgolj nakaže (a žal ne razreši) večinska odločba s sklicevanjem na pravico do pritožbe (primerjaj 24. točko obrazložitve). Na nakazana vprašanja bi kazalo odgovoriti prav zato, ker, kot mi je znano, v domačem pravnem redu ni pritožbe zoper odredbo preiskovalnega sodnika o hišni preiskavi. Zastopa se namreč stališče, da "zoper odredbe ni pritožbe, zaradi česar se lahko takoj izvršijo."[4] [5]
 
10. Na tem mestu dodajam dvoje. Prvič. ESČP je v sodbi Dragojević proti Hrvaški posebej izpostavilo pomen možnosti, da se z deklaratorno sodbo (naknadno) ugotovi kršitev pravice do zasebnosti ali da se varstvo kršene pravice uveljavi z odškodninskim sodnim varstvom (primerjaj 100. točko obrazložitve). ESČP je torej v okviru razlogov o kršitvi pravice iz 8. člena EKČP posebej obravnavalo opustitev sankcij, ki bi jih imel prizadeti možnost uveljaviti prav za primer kršitve pravice do zasebnosti. Gre za sankcije, ki so neodvisne od možnosti, da se zahteva izločitev na podlagi take odredbe pridobljenih dokazov v kazenskem postopku. Teh razlogov ESČP ne morem razumeti drugače kot opozorila na sistemski problem pravnega reda, če ta ne omogoča (naknadnega) sodnega varstva domnevno kršene pravice do zasebnosti, prilagojenega posebnostim tovrstnega varstva. A fortiori, ker je ESČP poudarilo tudi, da kazensko sodišče sicer lahko presoja o poštenosti pripustitve določenih dokazov v kazenskem postopku, vendar pa mu ni omogočeno, da bi se lahko ukvarjalo z vsebinskimi vprašanji, ki se dotikajo prav varstva pritožnikove pravice zasebnosti (primerjaj 99. točko obrazložitve). Drugič. Nemško pravo od spremembe stališča nemškega Zveznega ustavnega sodišča (v nadaljevanju BVerfG) v sklepu drugega senata BVerfG št. 2 BvR 817/90, 728/92 in 1065/95 z dne 30. 4. 1997 priznava pravni interes za pritožbo zoper sklep preiskovalnega sodnika, s katerim je bila odrejena hišna preiskava, čeprav je bila hišna preiskava opravljena že pred iztekom pritoženega roka. Sprememba stališča je bila izzvana s presojo BVerfG, da je v primerih resnih posegov v pravice, ki so direktna posledica izpodbijanega oblastnega akta, pravni interes za pritožbo podan, če se, upoštevaje normalni potek postopka, učinek akta izteče prej, kot bi ga bilo mogoče izpodbijati pred pristojno instanco. Med take akte spada po nadaljnjem stališču BVerfG tudi odredba o hišni preiskavi, ki jo izda sodnik in s katero se odloči o resnem posegu v pravico. BVerfG je (med drugim) poudarilo tudi, da se v kazenskem postopku odloča o krivdi/oprostitvi obdolženega in ne o zakonitosti odredbe o hišni preiskavi.[6]
 
11. Naj sklenem. Žal mi je, da je Ustavno sodišče zamudilo priložnost, da bi odgovorilo na vprašanje, ali je v domačem pravnem redu s subsidiarnim upravnim sporom (drugi odstavek 157. člena Ustave)[7] in odškodninskim varstvom zagotovljeno učinkovito (naknadno) sodno varstvo domnevno kršene pravice do prostorske zasebnosti v primerih, v katerih je do posega vanjo prišlo na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika, obstoji pa spor o pomanjkljivostih, do katerih naj bi prišlo v postopku udejanjanja sodnikovega pridržka iz drugega odstavka 36. člena Ustave. Domnevam, da bi se ob tej presoji izpostavil smisel in namen izločitve obremenilnih dokazov. To je procesne možnosti, ki jo lahko uveljavi obdolženi v kazenskem postopku, če so bili obremenilni dokazi pridobljeni s kršitvijo pravic, kar je bilo sicer tema tu obravnavanega kazenskega postopka (primerjaj prvi del drugega odstavka 18. člena ZKP). Gre za specifično, v zakonu urejeno posledico za primer kršitev v postopku pridobivanja dokazov. Menim namreč, da je smisel in namen uveljavitve te specifične posledice, da se zagotovi obdolženčeva pravica do poštenega postopka, medtem ko je smisel in namen sankcij za kršeno pravico do prostorske zasebnosti, se zdi, drugačen.
 
 
                                                                                     III.
 
12. Namesto soočenja s stališči o pomanjkljivi obrazložitvi odredbe preiskovalnega sodnika, ki je pooblaščala organe pregona za poseg v pravico do zasebnosti in ki sta jih z gledišča te pravice sprejeli Ustavno sodišče v odločbi št. Up-2094/06 in ESČP v sodbi Dragojević proti Hrvaški, večinska odločba to danost, menim, brez razlogov preseže, zamenja objekt varstva in s tem področje varovanja. Pomanjkljivo obrazloženo odredbo preiskovalnega sodnika za hišno preiskavo, sprejeto v predkazenskem postopku, namreč presoja z vidika pravice do obrazložene sodne odločbe, varovane v okviru pravice iz 22. člena Ustave.
 
13. Večinska odločba tudi potrebo po spremembi stališča iz odločbe št. Up-2094/06 utemeljuje z ustavnim jamstvom obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave. A navedena odločba z vidika te pravice v fazi predkazenskega postopka nima prav nobenega stališča. Ali večinska odločba torej spreminja stališče odločbe št. Up-2094/06, ki ga v tej odločbi ni, ali spreminja stališče, da tega stališča v navedeni odločbi ni, ali pa spreminja stališče Ustavnega sodišča o kvalifikaciji objekta varstva? V večinski odločbi ni odgovora na to vprašanje. Da tega odgovora večinska odločba nima, me ne preseneča, saj ne opredeljuje niti, katero stališče iz odločbe št. Up-2094/06 sploh spreminja. In če ni definirano niti stališče, ki se spreminja, kaj je potem tehten razlog za spremembo stališča?
 
14. Trdno sem prepričana, da Ustavno sodišče v primeru iz odločbe št. Up-2094/06 ob presoji o pomanjkljivo obrazloženi odredbi preiskovalnega sodnika ni spregledalo pravice do obrazložene sodne odločbe, varovane v okviru pravice iz 22. člena Ustave. Zakaj? Konkretno pooblastilo sodnika organom pregona za nadzor posameznikove komunikacije, izraženo v obliki sodne odločbe, kot razumem, neizogibno trči v pravico do komunikacijske zasebnosti preiskovanca. Ker je tako, je kvalifikacija objekta varstva – pravica do zasebnosti, menim, najmočneje stvarno povezana z dejanskim stanjem, ki je bilo predmet preizkusa. Od tu kvalifikacija in presoja z vidika pravic iz 35. in 37. člena Ustave v odločbi št. Up-2094/06. Naj dodam, da so po drugem odstavku 37. člena Ustave elementi dopustnosti posega v pravico do komunikacijske zasebnosti navezani na to pravico; enako kot so elementi dopustnosti posega v pravico do prostorske zasebnosti navezani na to pravico. Določen pa je tudi pogoj, da se o konkretnem pooblastilu za ukrep odloči s sodno odločbo. Razume se, da je od ustavno zapovedanih elementov dopustnosti posega v pravico treba razločevati dodatne elemente, ki jih za poseg (morebiti) opredeli zakon. Da so tudi ti relevantni za obseg varstva pravice do zasebnosti, se mi zdi na prvi pogled jasno, tega Ustavno sodišče v odločbi št. Up-2094/06 ni spregledalo,[8] njihov pomen za presojo zakonitosti konkretnega posega pa je izčrpno obrazložilo tudi ESČP v sodbi Dragojević proti Hrvaški. Toda, naj ponovim, zakonsko opredeljene dodatne elemente dopustnosti posega je treba razločevati od ustavno zahtevanih. Če te razlike ne upoštevamo in zakonsko opredeljenim dodatnim elementom pripišemo ustavnopravni pomen, menim, zakonsko skladno razlagamo Ustavo. Taka razlaga Ustave je zgrešena, saj ni združljiva z nadrejenostjo Ustave zakonu.
 
15. To, da večinska odločba stališč Ustavnega sodišča glede zahtev v pogledu obrazložitve sodnih odločb, ki jih je Ustavno sodišče izpeljalo iz 22. člena Ustave v drugih primerih, ne postavi v korelacijo z elementi omejitve pravice do nedotakljivosti stanovanja iz drugega odstavka 36. člena Ustave, med katerimi ni zahteve po predhodno obrazloženi odločbi sodišča, se mi zdi sporno. Za povrh se presoji z vidika pravice iz 36. člena Ustave večinska odločba, kot sem že obrazložila, sploh izogne. Pri tem pa z uporabo 22. člena Ustave vzpostavi standard za pojem sodne odločbe iz drugega odstavka 36. člena Ustave, ki je celo strožji, kot ga Ustava izrecno opredeljuje za sodno odločbo, s katero se po prvem odstavku 20. člena Ustave sme odrediti pripor. Če namreč berem prvi in drugi odstavek 20. člena Ustave skupaj, se zapoveduje vročitev pisne, obrazložene sodne odločbe priprtemu najkasneje v 24 urah od odreditve pripora s sodno odločbo. Ob tem poudarjam, da se sicer v celoti pridružujem večinski odločbi glede garantne vloge sodnika, ki odloča o odreditvi hišne preiskave. Zadržana sem le do zahteve, da mora biti po Ustavi, če pravilno razumem, brez izjeme sodna odločba o odreditvi hišne preiskave iz drugega odstavka 36. člena Ustave (očitno predhodno) tudi obrazložena z izčrpnimi razlogi o vseh elementih dopustnosti konkretnega posega v pravico do prostorske zasebnosti.
 
16. Naj sklenem. Ne zdijo se mi prepričljivi razlogi večinske odločbe, ki stališče iz odločbe št. Up-2094/06, po katerem v okoliščinah primera (predpostavljam, da so te v bistvenem primerljive s tu obravnavanim primerom) ni kršitve pravic iz 35. in 37. člena Ustave zaradi pomanjkljivo obrazložene odredbe preiskovalnega sodnika, spreminjajo z zamenjavo (objekta in) področja (varovanja).          
 
 
IV.
 
17. Strinjam se z večino, da zakonske zahteve po predhodno obrazloženi sodni odredbi ni mogoče nadomestiti z naknadno izraženimi argumenti, da so bili pogoji za hišno preiskavo pravzaprav izpolnjeni. Zakaj? Pomanjkljivo obrazložena sodna odredba je bila že izvršena, torej je do domnevno nedopustnega posega v posameznikovo pravico do nedotakljivosti stanovanja na njeni podlagi že prišlo. V naravi stvari je, da naknadno sodno varstvo, namenjeno razrešitvi spora o domnevni kršitvi pravice in morebitnemu sankcioniranju kršitve,  kršitve pravice ne more niti preprečiti niti odpraviti, kot da je ne bi bilo.[9]
 
18. A Vrhovno sodišče v danem primeru, kot razumem, ni nadomeščalo zakonske zahteve po predhodno obrazloženi sodni odredbi s svojo naknadno presojo. V obrazložitvi sodbe je vendar izrecno zapisalo, da pomanjkljiva obrazložitev pomeni kršitev 215. člena ZKP (primerjaj 23. točko obrazložitve večinske odločbe). Torej ni zaobšlo zakonske zahteve po predhodni obrazložitvi te odredbe. Le dolžnost izločitve dokazov, pridobljenih na podlagi pomanjkljivo obrazložene odredbe o hišni preiskavi, je zanikalo in zato te specifične posledice ni izreklo. Z dejstvom, da je bila odredba preiskovalnega sodnika obrazložena bolj šibko, se je  ukvarjalo zgolj zato, da je lahko odločilo o tej specifični posledici zaradi pomanjkljivosti iz predkazenskega postopka, ki jo izrecno ureja 219. člen ZKP. Ta določba namreč izrecno našteva, katere pomanjkljivosti pri hišni preiskavi so tiste, ki nalagajo sodišču dolžnost, da sodbe ne opre na dokaze, pridobljene v hišni preiskavi. Pomanjkljivo obrazložene odredbe o hišni preiskavi, kot razumem, ni med njimi. Ker so sodniki vezani na Ustavo in zakon (125. člen Ustave), je sodišče, ki je moralo odločiti, ali se obsodilna sodba sme opreti na dokaze, pridobljene s hišno preiskavo, ki je bila odrejena s pomanjkljivo obrazložitvijo, to svojo presojo tudi moralo opraviti skozi prizmo 219. člena ZKP. Še enkrat: sodišče je presojalo le o procesnih kršitvah v zvezi z dolžnostjo izločitve obremenilnih dokazov ter je le s tem v zvezi zaradi uporabe 219. člena ZKP sprejemalo stališča o teži pomanjkljivosti obrazložitve odredbe o hišni preiskavi v danem primeru. Ali, še jasneje, sodišče očitno ni zavzelo stališča, da je dopustno v kazenskem postopku z naknadno utemeljitvijo razlogov za hišno preiskavo zanikati ali odpravljati kršitev zakonske zahteve po predhodno obrazloženi odredbi o hišni preiskavi. Razlogi večinske odločbe na temo nedopustnosti tovrstne "naknadne kontrole" (prim. 24. točko obrazložitve večinske odločbe) in s katerimi se sicer na načelni ravni v celoti strinjam, se, menim, zato sploh ne prilegajo razlogom izpodbijane sodbe.
 
19. Sodišče je torej, kot razumem, odločalo le o morebitni dolžnosti izločitve obremenilnih dokazov in to dolžnost v danem primeru zanikalo. Zato, se zdi, je lahko "zaobšlo" to svojo dolžnost. V tem kontekstu tudi razumem razloge večinske odločbe v zvezi s prvim delom drugega odstavka 18. člena ZKP. Če pravilno razumem, večina meni, da mora avtomatično (v smislu vzroka in posledice) zaradi ugotovljene kršitve pravice iz 22. člena Ustave v predkazenskem postopku na podlagi prvega dela drugega odstavka 18. člena ZKP preizkušati ustavnost stališča sodišč o neizločitvi dokazov (primerjaj 24. točko obrazložitve). Iz večinske odločbe s tem v zvezi izhaja še, da je ustavnopravni razlog za to konstrukcijo peti odstavek 15. člena Ustave, to je dolžnost upoštevati največji obseg varstva pravice (primerjaj 24. točko obrazložitve).
 
20. S pomenom petega odstavka 15. člena Ustave za obseg varstva pravic v državi, ki ga izraža večinska odločba na načelni ravni, se lahko le strinjam. Toda prepričana sem, da bi večinska odločba morala, da bi lahko ta princip uporabila v obravnavanem primeru, utemeljiti, upoštevaje v znanosti uveljavljene metode razlage zakona, da zahteva iz prvega dela drugega odstavka 18. člena ZKP razširja varstvo pravice do poštenosti postopka tudi v položaju, ko gre za pomanjkljivosti v zvezi z obrazložitvijo odredbe o hišni preiskavi. Ker te utemeljitve v večinski odločbi ne najdem, menim, da večinska odločba kratko malo šteje za dokazano to, kar bi bilo (za uporabo petega odstavka 15. člena Ustave v danem primeru) šele treba dokazati. Ali drugače, večinska odločba zgolj iz možnosti zakonsko opredeljenega širšega varstva pravice do poštenega postopka deducira obstoj zakonsko opredeljenega širšega varstva pravice do poštenega postopka v položaju, ko se obsodilna kazenska sodba opira na obremenilne dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi pomanjkljivo obrazložene odredbe o hišni preiskavi. S takšno poenostavitvijo se nisem mogla strinjati. Večinska odločba se hkrati sklicuje na zakon kot vir širšega obsega varstva pravice do poštenega postopka v primeru, ko se zastavi vprašanje dolžnosti izločitve obremenilnih dokazov, pridobljenih s pomanjkljivo obrazloženo odredbo o hišni preiskavi, in hkrati ta isti zakon, menim, ignorira, saj v celoti prezre 219. člen ZKP. Na ta način ignorira tudi zakonodajalčevo ovrednotenje tu obravnavane pomanjkljivosti iz predkazenskega postopka v kontekstu pravice do poštenega postopka, kot jo je opredelil zakonodajalec v ZKP, in vnaša v ZKP protislovje. Poleg tega večinska odločba, menim, povsem spregleda stališče Vrhovnega sodišča o neizločitvi dokazov, ki je oprto prav na 219. člen ZKP.
 
21. Z drugim stališčem iz odločbe št. Up-2094/06 je bila, kot sem že obrazložila, zavrnjena teza, da bi v okoliščinah primera (te so analogne tu obravnavanemu) uporaba obremenilnih dokazov, pridobljenih v predkazenskem postopku na podlagi pomanjkljivo obrazložene odredbe preiskovalnega sodnika organom pregona, lahko pomenila kršitev pravic iz 22. in 23. člena Ustave. Menim zato, da tu obravnavano stališče večinske odločbe tacite spreminja tudi to (drugo) stališče iz navedene odločbe. Dvomim, da je razloge za spremembo drugega stališča iz odločbe št. 2094/06 večina našla v sodbi ESČP v zadevi Dragojević proti Hrvaški. ESČP namreč zaradi tega, ker se je obsodilna sodba opirala na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi pomanjkljivo obrazložene odredbe sodnika o nadzoru komunikacije pritožnika, Hrvaški kršitve pravice iz 6. člena EKČP ni očitalo.
 
22. Sklep. Menim, da izločitev obremenilnih dokazov ni in ne sme biti edina možna posledica kršitve, do katere je prišlo zaradi tu obravnavane pomanjkljivosti obrazložitve odredbe o hišni preiskavi. Naj ponovim, da mi je zato žal, da je Ustavno sodišče zamudilo priložnost, da odgovori na načelno vprašanje, ali je poleg te posledice v domačem pravnem redu zagotovljeno učinkovito (naknadno) sodno varstvo pravice do prostorske zasebnosti v primerih, ko je do posega, ki ga je odobril sodnik, že prišlo, obstoji pa spor, ali je v postopku izvajanja sodnikovega pridržka prišlo do pomanjkljivosti. Razumem, da omenjeno načelno vprašanje postane v celoti nepomembno, če se a priori osredotoča izključno na specifično, v zakonu predvideno posledico – dolžnost izločitve obremenilnih dokazov, torej na v zakonu opredeljeno specifično posledico kršitve obdolženčevih pravic v postopku pridobivanja dokazov, s katero se varuje pravica do poštenega postopka (prvi del drugega odstavka 18. člena ZKP). Vendar za odločbo, ki ob osredotočanju na prav to specifično posledico spregleda (1) drugačno stališče Vrhovnega sodišča o tej specifični posledici za tu obravnavani položaj, ki je oprto na zakonsko določbo 219. člena ZKP, (2) zakonsko določbo, ki izrecno ureja pomanjkljivosti pri hišni preiskavi, ki imajo za posledico izločitev dokazov, pridobljenih pri hišni preiskavi, med temi pa pomanjkljiva obrazložitev sodne odredbe ni našteta, in (3) stališče Ustavnega sodišča, ki je v analognem primeru zanikalo kršitev obdolženčevih pravic iz 22. in 23. člena Ustave in s tem kršitev pravice do poštenega postopka, čeprav so bili obremenilni dokazi pridobljeni na podlagi pomanjkljivo obrazložene odredbe preiskovalnega sodnika, nisem mogla glasovati.
 
 
dr. Dunja Jadek Pensa
Sodnica
 

[1] V zvezi s pomenom principa stare decisis za izgrajevanje zaupanja v sodišča prim. moje odklonilno ločeno mnenje k odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-269/12 z dne 23. 12. 2014 (Uradni list RS, št. 2/15, in OdlUS XX, 29).
[2] Iz 98. točke obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Dragojević proti Hrvaški (prevod DJP): »… v položaju, v katerem domača zakonodaja predvideva vnaprejšnjo strogo presojo sorazmernosti prikritega preiskovalnega ukrepa s strani sodnika, pomeni praksa retrospektivne utemeljitve zakonskih pogojev obid zakonskih zahtev, ki ne ponuja primernih in zadostnih varovalk zoper potencialne zlorabe, ker z dovoljevanjem izvrševanja prikritih preiskovalnih ukrepov v nasprotju z zakonsko predvidenimi pogoji odpira možnost zlorab.«
[3] Iz 101. točke obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Dragojević proti Hrvaški (prevod DJP): »..Sodišče ugotavlja, da domače pravo, kot ga interpretirajo pristojna domača sodišča, ne zagotavlja zadostne jasnosti v pogledu načina in izvrševanja pooblastil organov oblasti, ter še posebej v praksi ne zagotavlja ustreznih varovalk zoper različne možne zlorabe. Torej, postopek odrejanja in nadzorovanja izvajanja ukrepa prisluškovanja pritožnikovim telefonskim pogovorom, ni odražal skladnosti z zahtevo zakonitosti posega niti ni ustrezal ….kriteriju »nujnosti v demokratični družbi«.
[4] Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 282.
[5] Drugi stavek prvega odstavka 132. člena ZKP se glasi: "Odredbe se izvršijo takoj, razen če organ, ki je odredbo izdal, ne odredi drugače."
[6] Primerjaj sklep drugega senata nemškega Zveznega ustavnega sodišča št. 2 BvR 817/90, 728/92 in 1065/95 z dne 30. 4. 1997.
[7] Drugi odstavek 157. člena Ustave se glasi: "Če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika."
[8]  Iz 17. točke obrazložitve odločbe št. Up-2094/06: "… Zatrjevana kršitev bi bila podana, če bi sodišča izhajala iz stališča, da presoja, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za odreditev ukrepa, s katerim se posega v pravico prizadete osebe iz prvega odstavka 37. člena Ustave, ni potrebna, ker so razlogi za odreditev ukrepa razvidni iz predloga državnega tožilca (osebe, ki zastopa interese kazenskega pregona). Za tak primer pa v obravnavanem primeru ne gre." Poudarila DJP.
[9] Že sem obrazložila, da pravo za tak primer lahko omogoči na primer deklaratorno sodbo, ki ugotovi kršitev pravice, ali odškodninsko sodno varstvo, vendar kazensko sodišče o teh posledicah ugotovljene kršitve zahteve po vnaprejšnji obrazloženi odredbi preiskovalnega sodnika o hišni preiskavi po našem pravu ne odloča.
 
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Jože Vincetič, Murska Sobota
Datum vloge:
20.12.2013
Datum odločitve:
09.06.2016
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Dokument:
US30985