Up-599/16

Opravilna št.:
Up-599/16
Objavljeno:
Neobjavljeno | 11.10.2016
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2016:Up.599.16
Akt:
Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 24167/2015 z dne 25. 5. 2016 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča Ljubljani št. I Ks 24167/2015 z dne 26. 4. 2016
Izrek:
Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 24167/2015 z dne 25. 5. 2016 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča Ljubljani št. I Ks 24167/2015 z dne 26. 4. 2016 se ne sprejme.
Evidenčni stavek:
Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.
Geslo:
1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic.
5.3.5.1 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Svoboda posameznika (19, 20) - Odvzem svobode.
5.3.5 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Svoboda posameznika (19, 20).
5.3.13.18 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Enakost orožij (22, 14).
Pravna podlaga:
Člen 55.b.2, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-599/16-5
11. 10. 2016
 
 
 
SKLEP
 
 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, kijo je vložil Zoran Zadravec, Cerklje na Gorenjskem, ki ga zastopa Branko Gvozdić, odvetnik v Sežani, na seji 11. oktobra 2016
 
 

sklenil:

 
Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 24167/2015 z dne 25. 5. 2016 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča Ljubljani št. I Ks 24167/2015 z dne 26. 4. 2016 se ne sprejme.
 
 
 
O B R A Z L O Ž I T E V
 
 
A.
 
1. Pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani teče kazenski postopek zoper 26 obdolžencev zaradi očitka storitve kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem in tretjem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15 in 38/16 – v nadaljevanju KZ-1). Eden od obdolžencev, ki se mu očita navedeno kaznivo dejanje, je tudi pritožnik, ki vlaga ustavno pritožbo zoper sklepa sodišč, navedena v izreku.
 
2. Ustavno sodišče je že obravnavalo ustavni pritožbi istega pritožnika. O njegovih ustavnih pritožbah, katerih predmet presoje so bile prav tako sodne odločbe o priporu, je senat Ustavnega sodišča že odločil s sklepom št. Up-692/15, Up-406/16 z dne 6. 7. 2016 in ustavnih pritožb ni sprejel v obravnavo.[1]
 
3. Pritožnik vlaga novo ustavno pritožbo. V njej sicer navaja, da vlaga ustavno pritožbo tudi zoper odločitve o priporu, o katerih je Ustavno sodišče že odločilo s sklepom št. Up-692/15, Up-406/16, in da uveljavlja kršitve, ki se nanašajo na navedene odločitve o odreditvi oziroma podaljšanju pripora zoper njega. Trdi, da mu takšen način grajanja kršitev narekuje tudi dejstvo, da mora pred vložitvijo pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izčrpati vsa razpoložljiva pravna sredstva pred domačimi sodišči.
 
4. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 26. 4. 2016 na podlagi drugega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14 – v nadaljevanju ZKP) ocenilo, da sta pri pritožniku še vedno podana priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Priporni nalog begosumnosti je utemeljilo s tem, da: (1) je pritožnik sicer Slovenec, ki ima slovensko državljanstvo, s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki ima svojo gospodarsko družbo in hišo v Zg. Brniku, vendar te vezi niso tako trdne, da bi odvrnile begosumnost, (2) je mogoče nepremičnino in poslovno družbo prodati ali dejavnost družbe prenesti, (3) je že večkrat, dalj časa od dveh tednov do enega meseca bival na Kubi, od koder je partnerka in od aprila 2015 tudi otrok, torej družina, (4) ima v posredni ali neposredni lasti stanovanjski hiši, kamor bi se utegnil zateči, bežeč pred kazenskim postopkom, kjer mu v primeru obsodbe grozi večletna zaporna kazen, (5) možnosti umika na Kubo naj tudi ne bi spremenilo dejstvo, da naj bi se partnerka z otrokom preselila v Republiko Slovenijo, (6) se mu očita hudo kaznivo dejanje, saj naj bi bil del mednarodne hudodelske združbe in udeležen pri organizaciji transporta več 100 kg kokaina z jadrnico iz Brazilije v Evropo, (7) naj bi bila vloga pritožnika pri storitvi kaznivega dejanja pomembna, saj naj bi pridobival skiperje za tihotapljenje kokaina. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti pa Okrožno sodišče utemelji s tem, da: (1) pritožnik res še ni bil kaznovan, vendar naj ne bi bilo mogoče spregledati dejstva, da gre za velik obseg droge in dobro organiziran način izvršitve kaznivega dejanja, ki je izrazito pridobitno motivirano, (2) je na prostosti vsaj še neugotovljeni sostorilec z imenom "Drug", s katerim bi se pritožnik utegnil povezati in nadaljevati kriminalno dejavnost, (3) predmetni kazenski postopek ni edini, saj je zoper pritožnika vložena pravnomočna obtožnica zaradi poskusa kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju KZ) in je po opravljeni preiskavi tožilstvo vložilo obtožni akt zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1; obe kaznivi dejanji sta premoženjski kaznivi dejanji, ki naj bi ju z obravnavanim povezovalo koristoljubje. Okrožno sodišče navede, da je glede na navedene okoliščine ponovitveno nevarnost in begosumnost mogoče odvrniti zgolj s priporom in ne s kakšnim od milejših ukrepov in je, ob upoštevanju velike abstraktne in konkretne teže kaznivih dejanj ter trajanja pripora, ta še vedno sorazmeren poseg v pravico pritožnika do osebne svobode.
 
5. Zoper prvostopenjski sklep z dne 26. 4. 2016 je pritožnik vložil pritožbo. V njej je med drugim trdil, da se sklepanje sodišča na podlagi navedenih okoliščin izkaže za neresno. Kronološko je navajal svojo pripravljenost, da se zasliši že v predkazenskem postopku, pa naj je sodišče ne bi upoštevalo in zato naj bi zmotno ocenilo dejansko stanje, da je begosumen. Zaključek senata o njegovi begosumnosti naj bi bil žaljiv (dostavil naj bi potrdila o tajnem poslanstvu Vlade na Kubi), za povezavo z "Drugom" naj ne bi obstajala razumna razlaga, dejansko stanje v zvezi z drugimi okoliščinami, ki po mnenju sodišča upravičujejo begosumnost, naj bi bilo zmotno ugotovljeno (npr. ne dovolj trdne vezi z Republiko Slovenijo, večkratno in dalj časa trajajoče bivanje na Kubi, zahteve po letalski karti) oziroma sklep o tem naj ne bi vseboval razlogov. Glede ponovitvene nevarnosti je pritožnik sodišču očital, da razen domnevne teže kaznivih dejanj ne obstaja noben drug argument. Prav tako naj bi med subjektivnimi okoliščinami sodišče navedlo le druge kazenske postopke, kar naj ne bi zadoščalo za utemeljevanje obstoja ponovitvene nevarnosti. Izpodbijani sklep tudi naj ne bi imel razlogov o tem, zakaj je pripor nujen in sorazmeren in ga zato ne bi bilo mogoče nadomestiti s kakšnim od milejših ukrepov.
 
6. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 25. 5. 2016 pritožbo pritožnikovega zagovornika zavrnilo. Najprej je pojasnilo, da je pritožnik na pritožbene navedbe, ki so vsebinsko enake navedbam v prejšnjih vlogah, že dobil odgovor, in sprejelo oceno prvostopenjskega sodišča o obstoju pripornih razlogov. Zakaj tudi sámo šteje, da so podane okoliščine, ki kažejo na begosumnost, je obrazložilo s tem, da: (1) konkretna odzivnost in pripravljenost pritožnika za sodelovanje v predkazenskem postopku v fazi pravnomočne obtožnice in ob očitku storitve hudega kaznivega dejanja ni tako razbremenilna, kot jo vidi pritožnik, (2) naj bi bila vloga pritožnika pomembna, saj naj bi iskal skiperje za tihotapljenje kokaina, kar naj bi kazalo na dejstvo, da ima v tujini stike z osebami, ki se ukvarjajo s kaznivimi dejanji, in (3) je pomembna oseba z vzdevkom "Drug" neznana, kar naj bi nadalje pomenilo, da ima pritožnik očitno stike s tujino, (4) ni zanemarljiva okoliščina, da je žena Kubanka, čeprav pritožnik z družino živi v Republiki Sloveniji, vendar naj bi imel možnost umika v tujino, ker se mu očita hudo kaznivo dejanje. Ponovitveno nevarnost je utemeljilo s tem, da: (1) je pritožnik v dveh kazenskih postopkih zaradi kaznivih dejanj, motiviranih s koristoljubjem, (2) način in teža očitanega dejanja nakazujeta visoko konkretno nevarnost, da bi na prostosti ponovil kaznivo dejanje, in (3) naj bi imel po opisu kaznivega dejanja v hudodelski združbi pomembno vlogo.
 
7. Pritožnik zatrjuje kršitve pravic iz drugega odstavka 14. člena, 19., 20., 21., 22. člena, prvega odstavka 23. člena, 25. in 29. člena Ustave in se pri tem sklicuje na številne odločitve Ustavnega sodišča,[2] ki naj jih sodišča pri odločanju o priporu zoper njega ne bi spoštovala. V izpodbijanih sklepih sodišča naj ne bi utemeljila objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki bi pri pritožniku kazale na ponovitveno nevarnost. To naj bi sodišča utemeljevala zgolj s tem, da pritožnik veliko potuje tudi na območja, iz katerih izvira prepovedana droga, čeprav naj bi sam ves čas pojasnjeval okoliščine, podprte tudi z listinami, v zvezi s Kubo, glede katerih pa naj na realnih življenjskih izkušnjah ne bi bilo mogoče narediti sklepa o ponovitveni nevarnosti. Tudi trditev sodišč, da naj bi enkrat "zrihtal" skiperja za plovilo, naj ne bi bila v zvezi z njegovimi potovanji v tujino. Opiranje ocene sodišč na to, da sodelovanje v tovrstnih združbah prinaša izjemne dohodke, ki vpletenim nudi luksuzno življenje, ki naj bi ga bilo mogoče že ob najmanjši ogroženosti prenesti na varnejše destinacije, naj ne bi bilo v zvezi s subjektivno okoliščino, ki bi na podlagi realnih življenjskih izkušenj omogočala sklepanje o ponovitveni nevarnosti. Takšna ocena in obrazložitev naj ne bi bili prepričljivi in konkretizirani, zaradi česar naj bi sodišča kršila pravice pritožnika iz 22. člena Ustave. To naj bi pomenilo, da sodišča niso odločala v skladu z zahtevami iz prvega odstavka 20. člena Ustave, zato naj bi s tem kršila njegovo pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Z enako kršitvijo naj bi bilo obremenjeno tudi sklepanje sodišč o begosumnosti, ki naj sploh ne bi bilo podprto z dokazi. Sodišča naj bi oceno o begosumnosti opirala na dejstvo, da ima pritožnik na Kubi partnerko in otroka, da naj bi v Republiki Sloveniji že začel s pridobivanjem dokumentov, ki so potrebni za sklenitev zakonske zveze na Kub,i kot tudi, da naj bi imel na Kubi v neposredni in posredni lasti dve nepremičnini in naj bi začel postopek prenosa sedeža svojih podjetij iz Republike Slovenije na Kubo. Pritožnik navaja, da se je njegova žena z otrokom januarja letos preselila v Republiko Slovenijo in do 6. 1. 2021 dobila dovoljenje za začasno prebivanje mladoletnega sina, da je sin slovenski državljan, ki ima na naslovu stalnega prebivališča pritožnika prijavljeno stalno bivališče, kar naj bi razblinilo vse dvome, da bi odšel na Kubo. Pojasni tudi, da je za potovanje na Kubo treba vnaprej kupiti povratno vozovnico, vizum in imeti sklenjeno zavarovanje z asistenco ter kritjem stroškov za najmanj 30.000 EUR ter da se vizum izda največ za 30 dni; mogoče naj bi bilo sicer njegovo podaljšanje še za 30 dni, po tem času pa naj bi bil iz države izgnan. Sodišča naj bi mu begosumnost pripisovala zgolj zaradi zveze s Kubanko. Vse novo navedene okoliščine nastale po odreditvi pripora naj bi pritožnik listinsko izkazal, vendar naj bi sodišče zgolj skopo navedlo, da selitev pritožnikove žene skupaj z otrokom iz Kube v Republiko Slovenijo ne pomeni take okoliščine, ki bi utemeljevala drugačno odločitev od sprejete. Prav tako naj ne bi držale navedbe sodišča o tem, da ima v posredni ali neposredni lasti nepremičnino na Kubi. Slednjih naj namreč tujci na Kubi sploh ne bi mogli kupiti, kar naj bi pojasnil preiskovalni sodnici. Prav tako naj lastnica nepremičnin na Kubi ne bi bila njegova žena, pa tudi, če bi to bila, se je s sinom preselila v Republiko Slovenijo, zato naj bi bila ta okoliščina neupoštevna. Tudi razlogi, ki jih sodišča navajajo za nujnost in sorazmernost posega, naj bi bili pavšalni, argumentacijsko nepodprti z dokazi in naj ne bi bili v zadostni meri utemeljeni. Pritožnik navaja tudi, da je Okrožno sodišče v Mariboru v primeru kaznivega dejanja, ki sicer ni isto,[3] varovana pa naj bi bila ista dobrina, pripor, odrejen zoper obdolženko zaradi ponovitvene nevarnosti, odpravilo. Pojasnjuje, da mu je jasno, da je vsak pripor primer zase. Vendar naj bi v primeru, na katerega se sklicuje, sodišča obdolženki zagotovila vsa procesna jamstva, saj naj bi presodila, ali je pripor, glede na njegovo trajanje, še sorazmeren ukrep. K temu testu naj bi bila zavezana vsa sodišča v Republiki Sloveniji. Ker tega pri pritožniku niso storila, naj ne bi bil obravnavan enakopravno in naj bi mu bila kršena pravica iz drugega odstavka 14. člena v zvezi z 22. členom Ustave.
 
8. Pritožnik trdi tudi, da pripor traja nesorazmerno dolgo. Sklicuje se na kriterije, ki jih je v svojih sodbah sprejelo ESČP.[4] Navaja, da je v priporu že 12 mesecev, da je od vložitve obtožbe minilo že skoraj 7 mesecev, v tem času naj bi bil v obravnavani zadevi opravljen predobravnavni narok, in sicer po skoraj 6 mesecih, kar naj bi bilo za priporno zadevo nesprejemljivo. Tudi o predlogu za izločitev dokazov naj še ne bi bilo pravnomočno odločeno. Sodišča vsaka dva meseca ugotavljajo obstoj pripornih razlogov, dokazni postopek pa naj se še ne bi začel izvajati, prav tako naj ne bi bile razpisane glavne obravnave. Meni, da sorazmernost posega v odnosu do pravice do osebnega dostojanstva iz 21. člena Ustave in osebne varnosti drugih iz 34. člena Ustave ni več podana, zato naj bi bila kršena njegova pravica iz 21. člena Ustave. Vendar tudi, če bi napačno šteli, da je ponovitvena nevarnost podana, naj bi slednja, s potekom časa, ki ga je pritožnik prestal v priporu, izzvenela. Sodišča se namreč s konkretnimi razlogi naj ne bi opredelila do vprašanja, ali je glede na čas trajanja pripor še vedno sorazmeren ukrep. Pritožnik trdi, da se sodišča niso opredelila do sorazmernosti trajanja pripora, zaradi česar naj bi prav tako kršila pravico do obrazloženosti sodne odločbe iz 22. člena Ustave. Sodišča naj ne bi konkretizirala razlogov za trajanje pripora, upravičevala naj bi ga zgolj s pavšalno navedbo o upoštevanju abstraktne in konkretne teže kaznivih dejanj, kar naj bi zadoščalo za trajanje posega v pravico pritožnika do osebne svobode. Pritožnik trdi, da bi že Okrožno sodišče pri presoji, ali so še podani razlogi za pripor, moralo oceniti, ali je trajanje pripora še v skladu z zahtevami, ki jih je v svojih sodbah postavilo ESČP. Edino merilo še dopustnega trajanja pripora namreč ne bi smela biti dolžina kazni zapora za očitano kaznivo dejanje. Trdi, da je 12 mesecev pripora zanj zadostna negativna izkušnja, ki nanj vpliva tako, da kaznivih dejanj na prostosti ne bo ponavljal. Ker sodišča niso opravila strogega testa sorazmernosti, naj ne bi ravnala v skladu z zahtevami iz 20. člena Ustave in naj bi zato kršila pravico pritožnika do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.
 
 
B. – I.
 
9. Ker pritožnik v ustavni pritožbi izpodbija tudi sodne odločbe, o katerih je Ustavno sodišče že odločilo, je treba pojasniti, da te ne morejo biti predmet ponovne presoje. V skladu z ustavnosodno presojo gre za razsojeno stvar,[5] gre tudi za ustavno pritožbo, ki je prepozna. Zato je Ustavno sodišče štelo, da sta predmet presoje v postopku z ustavno pritožbo le sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 24167/2015 z dne 25. 5. 2016 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 24167/2015 z dne 26. 4. 2016.
 
10. Veljavnost pripornih sklepov, ki ju pritožnik izpodbija z ustavno pritožbo, je v času te odločitve že potekla. Ustavno sodišče praviloma šteje, da ni izkazan pravni interes za odločanje, ko izpodbijani akt ne velja več. Zgolj ugotovitev kršitve človekove pravice – ne da bi bil izpodbijani posamični akt razveljavljen ali odpravljen (prvi odstavek 59. člena ZUstS) – namreč praviloma ne spreminja pritožnikovega pravnega položaja. Vendar pa Ustavno sodišče odloča drugače, kadar gre za zadeve, v katerih je predmet ustavne pritožbe sodno odločanje o omejitvi osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.[6] Učinkovito varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v teh primerih zahteva, naj ima prizadeti možnost ustavnopravnega varstva tudi v primeru, ko izpodbijani sklep ni več veljaven. Zato je Ustavno sodišče opravilo vsebinsko presojo zatrjevanih kršitev človekovih pravic.
 
11. Pritožnik trdi, da pripor traja že nerazumno in nesorazmerno dolgo. Ta njegov očitek ni materialno izčrpan, saj ga ni uveljavljal v pritožbi zoper prvostopenjski sklep. Zahteva po izčrpanju pravnih sredstev iz prvega odstavka 51. člena ZUstS poleg formalnega izčrpanja (tj. vložitev pravnega sredstva) pomeni tudi zahtevo po materialnem izčrpanju (tj. vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic v že vloženem pravnem sredstvu). Ker pritožnik tega očitka ni materialno izčrpal, ga Ustavno sodišče ni moglo presojati. Enako velja tudi za očitke pritožnika, da je Okrožno sodišče v Mariboru pripor zoper obdolženko, ki naj bi bil v bistvenem enak kot pripor pritožnika, odpravilo, zoper pritožnika pa tega Okrožno sodišče v Ljubljani naj ne bi storilo.
 
 
B. – II.
 
12. Po drugem odstavku 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po prvem odstavku 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP se sme pripor odrediti, če se določena oseba skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so podane druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila (begosumnost). V 3. točki prvega odstavka 201. člena pa ZKP določa, da se sme pripor odrediti, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih oseba živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi (ponovitvena nevarnost).
 
13. Ustavno sodišče je v svoji ustavnosodni presoji že postavilo kriterije in zahteve, ki jih morajo spoštovati sodišča, ko zoper posameznika odredijo pripor iz razloga begosumnosti ali ponovitvene nevarnosti. Sodišče je dolžno vselej, ko odloča o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti, (1) ugotoviti in navesti tiste konkretne okoliščine, iz katerih je mogoče napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno specifično kaznivo dejanje, (2) ugotoviti in obrazložiti, da obstaja nevarnost ponavljanja takšnega dejanja, ki pomeni ogrožanje varnosti ljudi, in (3) ob uporabi načela sorazmernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru varnost ljudi zaradi nevarnosti ponovitve določenega kaznivega dejanja ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode.[7] Glede presoje obstoja nevarnosti ponavljanja kaznivega dejanja je Ustavno sodišče sprejelo stališče,[8] da okoliščine storitve in teža očitanega kaznivega dejanja same po sebi ne utemeljujejo sklepa o ponovitveni nevarnosti. Pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti je mogoče odrediti šele, ko tudi osebnost obdolženca, okolje in razmere, v katerih živi, in njegovo dosedanje življenje, omogočajo zanesljiv konkretiziran sklep o obstoju realne nevarnosti ponovitve nekega specifičnega kaznivega dejanja pred izrekom sodbe. V sklepu št. Up-205/95 z dne 9. 4. 1996 (OdlUS V, 212) pa je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da v primerih, ko gre za nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, ki predstavljajo hudo ogrožanje varnosti ljudi, zadostuje za odreditev pripora nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja kot v primerih, ko gre za nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, s katerimi varnost ljudi ni tako ogrožena.
 
14. Sklepanje sodišča o obstoju begosumnosti mora temeljiti na konkretno izkazanih okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče z veliko verjetnostjo sklepati, da obstaja nevarnost bega.[9] Nanjo ni mogoče sklepati zgolj na podlagi očitanega kaznivega dejanja ali morebitne visoke zagrožene kazni. Če pa se tej okoliščini pridružijo še druge okoliščine, ki zadevajo predvsem značaj osebe, domicil, poklic, premoženje, družinske vezi in vse v zvezi z domačim oziroma tujim okoljem, se ob morebitni pričakovani visoki kazni nevarnost bega lahko potrdi ali  ovrže. Sodišče mora ugotoviti, ali takšne okoliščine obstajajo, in presoditi, ali je nevarnost bega večja od negotovosti, ki bi se ji posameznik z begom nedvomno izpostavil.
 
15. Iz ustaljene ustavnosodne presoje nadalje izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistven del poštenega sodnega postopka. Z njo mora sodišče na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.[10] Obrazložitev sodne odločbe je samostojna in avtonomna prvina pravice do poštenega sojenja, ki ga – v okviru pravice do enakega varstva pravic – zagotavlja 22. člen Ustave. Ima izvirno vrednost, ki je v zagotavljanju uvida v razloge za odločitev samega po sebi. Za zagotovitev človekove pravice do poštenega sojenja in za zagotovitev zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da stranka, še posebej, če v postopku ni bila uspešna, lahko spozna, kakšni so bili razlogi za odločitev, nanašajočo se na njeno pravico, obveznost oziroma obtožbo proti njej.[11] Če njenemu pravnemu sredstvu ni ugodeno, mora biti iz obrazložitve sodišča razvidno, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo; tako stranka ne ostane v dvomu, ali jih ni sodišče enostavno prezrlo.[12] Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.[13]
 
16. Zadostnost obrazložitve v postopku, v katerem se preverja obstoj pogojev za pripor, je bistvena ne le zaradi ustavnoprocesnih jamstev, zagotovljenih s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, temveč tudi zato, da ima posameznik uvid v konkretne razloge, ki po oceni sodišča utemeljujejo poseg v njegovo pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Konkretne okoliščine so namreč odločilne za presojo, ali je pripor, ki pomeni hud poseg v eno najvišje varovanih človekovih pravic, sploh dopusten.
 
17. Ob predstavljenih izhodiščih in trditvah pritožnika je Ustavno sodišče presojalo ustavnost posega v pritožnikovo pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.
 
 
B. – III.
 
18. Iz izpodbijanih sklepov izhaja, da je pri pritožniku podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Iz obrazložitve izpodbijanih sklepov izhaja, da sta sodišči ugotovili in navedli tiste konkretne okoliščine, iz katerih je mogoče napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja resna nevarnost, da bo pritožnik ponovil enako kaznivo dejanje, kot se mu očita. Obe sodišči sta ob upoštevanju dejstva, da pritožnik res še ni bil kaznovan, posebno pozornost posvetili okoliščinam, tako objektivne kot subjektivne narave, ki so pomembne za odločitev o obstoju ponovitvene nevarnosti. Upoštevali sta velik obseg droge (šlo naj bi za več 100 kg kokaina) in dobro organiziran način storitve kaznivega dejanja, ki je izrazito pridobitno motiviran. Pri tem sta upoštevali tudi dejstvo, da zoper pritožnika teče kazenski postopek še zaradi dveh premoženjskih kaznivih dejanj, ki sta prav tako motivirani s koristoljubjem; zaradi očitka o kaznivem dejanju goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ naj bi bila že vložena pravnomočna obtožnica, zaradi očitka o storitvi kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 pa naj bi po opravljeni preiskavi tožilstvo že vložilo obtožni akt. Kot izhaja iz izpodbijanih sklepov, sta sodišči upoštevali tudi dejstvo, da naj bi imel pritožnik, glede na opis očitanega kaznivega dejanja, v hudodelski združbi pomembno vlogo (pridobival naj bi skiperje za tihotapljenje kokaina z jadrnico iz Brazilije v Evropo), kar naj bi pomenilo, da so mu drugi v združbi zaupali. Sodišči sta upoštevali še nadaljnjo okoliščino, da je na prostosti vsaj še neugotovljeni storilec z imenom "Drug", s katerim bi se pritožnik utegnil povezati in nadaljevati kriminalno dejavnost. Pri teh izkazanih okoliščinah, ki so razumno obrazložene, ne gre spregledati dejstva, da gre za nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, ki pomenijo hudo ogrožanje ne le zdravja ljudi, temveč tudi njihovih življenj, medtem ko gre na drugi strani za pridobivanje visokih premoženjskih koristi. Zato v takih primerih zadostuje za odreditev pripora nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja kot v primerih, ko gre za nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, s katerimi varnost ljudi ni tako ogrožena. Zato je treba ugotoviti, da sta sodišči zadostili ustavnim pogojem v zvezi z ugotavljanjem obstoja ponovitvene nevarnosti.
 
19. Ocena neogibne potrebnosti nadaljnjega trajanja pripora za varnost ljudi je v izpodbijanih sklepih sicer skopo obrazložena, vendar pa je iz njune obrazložitve razvidno, da sta sodišči pri presoji upoštevali načelo sorazmernosti. Kaznivo dejanje, ki se pritožniku očita v tem kazenskem postopku, ter kaznivi dejanji, glede katerih sta zoper pritožnika v teku še dva kazenska postopka, kažejo na to, da naj bi šlo za posege pritožnika tako v zdravje in življenje ljudi kot tudi v njihovo premoženje, ki jih očitno spremlja drznost in vztrajnost pritožnika, njihov cilj pa je pridobitev relativno visokih zneskov premoženjske koristi. Iz tega sodišči sklepata na njegovo ravnanje, ki se ne nanaša zgolj na očitano kaznivo dejanje, temveč tudi na njegovo osebnost in drugo dosedanje življenje. Zato gre za razumno obrazložitev razlogov, zaradi katerih je v konkretnem primeru varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v pritožnikovo pravico do osebne svobode, ki ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom.
 
20. Glede na navedeno, sta sodišči pri ugotavljanju obstoja ponovitvene nevarnosti odločali v skladu s pogoji, ki jih določa prvi odstavek 20. člena Ustave, zato pritožniku njegova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave ni bila kršena.
 
21. Pritožnik sicer oporeka ustavnosti odreditve pripora tudi iz pripornega razloga begosumnosti. Vendar pomeni zadostno podlago za zakonit pripor in s tem dopustno omejitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave že obstoj enega pripornega razloga, v tem primeru ponovitvene nevarnosti. Tako Ustavnemu sodišču ni treba presojati očitkov, s katerimi pritožnik izpodbija obstoj drugega pripornega razloga, to je begosumnosti. To pa ne pomeni, da sodišč, ko pripor utemeljujejo na dveh ali treh pripornih razlogih, ne vežejo glede vsakega posebej zahteve, da o posegu v pravico do osebne svobode odločajo v skladu z Ustavo.
 
22. Senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS.
 
 
 
 
 
 
 
 
C.
 
23. Senat je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik senata dr. Ernest Petrič ter člana dr. Mitja Deisinger in dr. Jadranka Sovdat. Sklep je sprejel soglasno.
 
 
                                                                               
                                                                                  
                                                                                  dr. Ernest Petrič
                                                                                 Predsednik senata
 
 
[1] Predmet presoje v ustavnih pritožbah so bile naslednje odločitve o priporu: sodba Vrhovnega sodišča št. XI Ips 24167/2015 z dne 27. 8. 2015 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 24167/2015 z dne 17. 7. 2015 in s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. X Kpr 24167/2015 z dne 16. 7. 2015, sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 24167/2015 z dne 24. 8. 2015 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 24167/2015 z dne 29. 7. 2015 in sodba Vrhovnega sodišča št. XI Ips 24167/2015 z dne 22. 10. 2015 v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča št. II Kr 24167/2015 z dne 28. 9.2015 (št. Up-692/15) ter sodba Vrhovnega sodišča št. XI Ips 24167/2015 z dne 3. 3. 2016 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 24167/2015 z dne 26. 1. 2016 in s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 24167/2015 z dne 31. 12. 2015, sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 24167/2015 z dne 17. 3. 2016 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 24167/2015 z dne 29. 2. 2016 (št. Up-406/16).
[2] Pritožnik se sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96, in OdlUS V, 40), št. Up-152/06 z dne 23. 3. 2006 (Uradni list RS, št. 33/06), št. Up-970/06 z dne 11. 9. 2007 (Uradni list RS, št. 87/07, in OdlUS XVI, 103), št. Up-123/95, št. Up-127/95 z dne 6. 10. 1995 (obe OdlUS, IV 135), št. Up-74/95, št. Up-75/95, št. Up-57/95 vse z dne 7. 7. 1995 (OdlUS IV, 131, 132 in 133), št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86), št. Up-399/05 z dne 15. 5. 2008 (Uradni list RS, 55/08, in OdlUS XVII, 32) in št. Up-45/16 z dne 17. 3. 2016.
[3] Šlo naj bi za kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po tretjem, drugem in prvem odstavku 113. KZ-1.
[4] Pritožnik se sklicuje na sodbo v zadevi  Neumeister proti Avstriji z dne 27. 6. 1968.
[5] Prim. sklep Ustavnega sodišča št. Up-181/06 z dne 15. 2. 2007, objavljen na www.us-rs-si.
[6] V zvezi s tem glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-50/09, Up-260/09 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 29/10, in OdlUS XIX, 2).
[7] Prim. odločbe št. Up-74/95, št. Up-75/95 in št. Up-57/95.
[8] Prim. odločbi št. Up-123/95 in št. Up-127/95.
[9] Prim. odločbo št. Up-185/95 z dne 24. 10. 1996 (OdlUS V, 186).
[10] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10).
[11] Prim. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011 (Uradni list RS, št. 43/11, in OdlUS XIX, 22).
[12] Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108).
[13] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09).
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Zoran Zadravec, Cerklje na Gorenjskem
Datum vloge:
18.07.2016
Datum odločitve:
11.10.2016
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
nesprejem ustavne pritožbe
Dokument:
US31033