Up-760/14

Opravilna št.:
Up-760/14
Objavljeno:
Neobjavljeno | 06.10.2016
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2016:Up.760.14
Akt:
Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1079/2014 z dne 9. 7. 2014
Izrek:
Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1079/2014 z dne 9. 7. 2014 se razveljavi in zadeva se vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.
Evidenčni stavek:
Sodna odločitev, ki je v očitnem nasprotju z zakonom, iz nje pa ne izhaja, na podlagi katerih pravnih in dejanskih kriterijev je sodišče odločalo, je očitno napačna in brez razumnih argumentov. Zato je arbitrarna in krši pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.  
Geslo:
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje.
5.3.13.18 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Enakost orožij (22, 14).
Pravna podlaga:
Člen 22, Ustava [URS]
Člen 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-760/14-17
6. 10. 2016                                                        
 
 

ODLOČBA

 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Ivanke Zorko, Leskovec pri Krškem, ki jo zastopa Marko Sikošek, odvetnik v Ljubljani, na seji 6. oktobra 2016
 
 
odločilo:
 
Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1079/2014 z dne 9. 7. 2014 se razveljavi in zadeva se vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. Višje sodišče v Ljubljani je delno ugodilo pritožbi zoper sklep o razdružitvi nepremičnin v solasti udeleženk do ene polovice. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje glede vrednosti vseh nepremičnin, ki se delijo, zmotno presodilo izvedensko mnenje. Ugotovilo je, da glede vrednosti gospodarskega poslopja sodišče prve stopnje ni upoštevalo ocenjenih stroškov v zvezi z njegovo legalizacijo v višini 11.467,68 EUR, zato so ti v celoti pripadli predlagateljici razdružitve solastnih nepremičnin (v nadaljevanju predlagateljica), ki je ta objekt prejela v naravi. Predlagateljica se je pritožila zoper višino zneska, ki ga mora na račun svojega solastniškega deleža plačati nasprotni udeleženki (sedanji ustavni pritožnici). Pritožbeno sodišče je sledilo njenim argumentom in je delno spremenilo sklep sodišča prve stopnje tako, da je predlagateljica dolžna plačati nasprotni udeleženki namesto 62.988,38 EUR znesek, ki je zmanjšan za celotne stroške legalizacije objekta, to je 51.520,70 EUR.
 
2. Nasprotna udeleženka je zoper sklep Višjega sodišča vložila ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave ter pravic iz okvira načela pravne države (2. člen Ustave). Navaja, da ji je Višje sodišče, ne da bi spremenilo ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem in obsegom solastnega premoženja, naložilo v plačilo celotni strošek oziroma breme tega premoženja, to je strošek legalizacije objekta. Zaradi takšne odločitve naj bi ustavna pritožnica prejela manj iz solastnega premoženja kot predlagateljica, čeprav bi morali obe prejeti vrednostno enak delež. Izpodbijani sklep Višjega sodišča naj bi bil v nasprotju z 68. in 70. členom Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02 in 91/13 – v nadaljevanju SPZ) in sodno prakso Vrhovnega sodišča (zadeva št. II Ips 55/2004 z dne 9. 6. 2005), po kateri pravnomočno določena deleža na solastnem premoženju veljata tako za njegovo aktivo kot tudi za pasivo. Ker naj bi Višje sodišče kljub pravnomočno določenemu deležu do ene polovice premoženja v solasti v izpodbijanem sklepu pritožnici namenilo 46,68 odstotka njegove vrednosti, predlagateljici pa 53,32 odstotka, naj bi Višje sodišče udeleženki tudi neenako obravnavalo, in sicer v škodo ustavne pritožnice (drugi odstavek 14. člena Ustave).
 
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-760/14 z dne 16. 2. 2016 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Višje sodišče, v skladu z drugim odstavkom istega člena ZUstS pa je ustavno pritožbo poslalo v odgovor predlagateljici razdružitve solastnih nepremičnin.
 
4. Predlagateljica v odgovoru navaja, da je sodišče prve stopnje pri presoji izhajalo iz napačnega podatka o vrednosti solastnega premoženja, ki naj bi se razdružilo, saj ni upoštevalo stroška legalizacije objekta, ki je del tega premoženja, temveč je upoštevalo njegovo prvotno oziroma nezmanjšano vrednost. Tako naj bi predlagateljici naložilo za vrednost teh stroškov preveč plačila na račun njenega deleža, zato se je pritožila. Predlagala je za znesek teh stroškov manjše izplačilo nasprotni udeleženki (sedanji pritožnici) in pritožbeno sodišče ji je sledilo. Predlagateljica meni, da s tem ustavna pritožnica ne bo v ničemer prikrajšana. Samo ona, torej predlagateljica, je dobila dosojen objekt, ki potrebuje legalizacijo, in samo vrednost tega objekta je manjša zaradi potrebne legalizacije. Posledično naj bi bilo nekoliko manjše tudi izplačilo, do katerega je upravičena ustavna pritožnica. Navaja, da naj bi bili dejanski stroški legalizacije v širšem smislu še bistveno višji od ugotovljene manjvrednosti predmetnega objekta, kar pa je pritožbeno sodišče, po mnenju predlagateljice napačno, zavrnilo.
 
5. Ustavno sodišče je odgovor predlagateljice vročilo ustavni pritožnici, ki se je o njem izjavila. Meni, da predlagateljica napačno predstavlja dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi cenitvenega poročila, in da odgovarjajoči del cenitvenega poročila tudi napačno razlaga. Izvedenec naj bi namreč ugotovil tako vse stroške legalizacije kot tudi iz tega razloga zmanjšano ocenjeno vrednost solastnega premoženja. Le v cenitvenem poročilu ocenjeni stroški legalizacije naj bi pomenili pasivo solastnega premoženja, ki se deli. Ustavna pritožnica ponavlja očitke in utemeljitve iz ustavne pritožbe ter navaja, da bi morala vsaka od solastnic do ene polovice nositi polovico stroškov legalizacije objekta kot dela solastnega premoženja, to je 5.733,84 EUR. Izpodbijana odločitev Višjega sodišča naj bi bila zaradi uveljavljanih razlogov očitno napačna. Ustavna pritožnica ponavlja predlog, naj Ustavno sodišče izpodbijano odločitev razveljavi in zadevo vrne Višjemu sodišču v ponovno odločanje.
 
B.
 
6. Pritožnica očita Višjemu sodišču, da je z izpodbijano sodbo kršilo njeno pravico do enakega varstva pravic pred sodiščem, ki je odločalo o pravilni in pošteni razdelitvi solastnine, ker naj bi udeleženki postopka neenako obravnavalo, in sicer v škodo pritožnice. Izpodbijana sodna odločitev naj bi zato kršila pritožničine pravice iz 22. člena in iz drugega odstavka 14. člena Ustave.
 
7. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je poseben izraz splošnega načela enakosti iz 14. člena Ustave na področju sodnega in drugega varstva pravic) vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem. Za kršitev pravice iz 22. člena Ustave med drugim gre, če je odločitev sodišča tako očitno napačna in brez razumnih argumentov, da jo je mogoče šteti za samovoljno oziroma arbitrarno. Po ustaljeni ustavnosodni presoji iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave izhaja tudi zahteva po prepovedi sodniške samovolje. To ustavno procesno jamstvo je kršeno v primeru, ko je sodna odločba že na prvi pogled napačna. Za očitno napačno sodno odločitev gre v primeru, če sporne razlage prava ni mogoče zagovarjati z uveljavljenimi pravnimi pristopi, zaradi česar je utemeljen sklep, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, ampak na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev, torej samovoljno. Iz te pravice tudi izhaja, da morajo sodišča, ki razlagajo zakon v konkretnih primerih, enake položaje obravnavati enako in dosledno uporabljati zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne (glej npr. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-647/15 z dne 19. 5. 2016, Uradni list RS, št. 39/16, in št. Up-484/14 z dne 3. 12. 2015). Glede na očitke pritožnice je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo z vidika morebitne kršitve teh ustavnopravnih jamstev.
 
8. Višje sodišče je ugotovilo, da je vrednost gospodarskega poslopja, ki je v naravi pripadel predlagateljici, zaradi stroškov potrebne legalizacije manjša, kot jo je upoštevalo sodišče prve stopnje. Smiselno je torej ugotovilo, da so po odločitvi tega sodišča ti stroški v celoti bremenili predlagateljico. Glede na to je odločitev sodišče prve stopnje spremenilo tako, da je znižalo znesek, ki ga mora predlagateljica izplačati ustavni pritožnici na račun svojega deleža, in sicer za celotno višino stroškov legalizacije (to je na 51.520,70 EUR). S tem je pritožbeno sodišče celotne stroške legalizacije gospodarskega poslopja kot dela solastnega premoženja prevalilo na ustavno pritožnico. V posledici to pomeni, da udeleženki postopka za razdružitev premoženja v solastnini ne prejmeta vsaka po eno polovico njegove vrednosti, kolikor je pred razdružitvijo znašal delež vsake od njiju, ampak prejme ustavna pritožnica iz solastnega premoženja manj od ene polovice, predlagateljica pa več.[1]
 
9. Višje sodišče ni navedlo pravnega temelja za svojo odločitev, a iz izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da se nanaša na stroške premoženja v solastnini, ki se deli. Solastnino ureja SPZ. Bremena skupne stvari SPZ ureja v 68. členu, v katerem določa, da stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev. Ta ureditev se nanaša tudi na premoženje, ki je v solasti in ki ga sestavlja več stvari. To pomeni, da pravnomočno določeni deleži na solastnem premoženju veljajo tako za njegovo aktivo kot tudi za pasivo. Tako stališče izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča.[2] Višje sodišče svoje odločitve ni utemeljilo na SPZ, ampak je njegova presoja v očitnem nasprotju s tem zakonom in s sodno prakso. Tudi sicer iz izpodbijanega sklepa ni jasno, na podlagi katerih pravnih in dejanskih kriterijev je Višje sodišče odločalo. Ker iz SPZ in iz sodne prakse jasno izhaja, da bi si morali ustavna pritožnica in predlagateljica na polovico deliti aktivo solastnega premoženja in stroške, torej pasivo, ki ga bremeni, je izpodbijana sodna odločitev očitno napačna in brez razumnih argumentov. Utemeljen je sklep, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, ampak na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev, torej samovoljno oziroma arbitrarno. Višje sodišče je zato z izpodbijanim sklepom kršilo pravico pritožnice iz 22. člena Ustave.
 
10. Glede na navedeno je Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu sodišču v Ljubljani v ponovno sojenje.
 
 
C.
 
11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: podpredsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič – Horvat, Jasna Pogačar in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.
 
 
 
dr. Jadranka Sovdat
Podpredsednica
 
[1] Iz zmanjšane vrednosti solastnega premoženja za vrednost ocenjenih stroškov legalizacije bi namreč obe udeleženki morali vrednostno prejeti 86.577,35 EUR, tako pa pritožnica, upoštevaje še njeno premoženje v naravi, prejme le 80.657,96 EUR, predlagateljica pa ustrezno več.
[2] Sodba in sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 55/2004 z dne 9. 6. 2005.
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Ivanka Zorko, Leskovec pri Krškem
Datum vloge:
10.10.2014
Datum odločitve:
06.10.2016
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Dokument:
US31035