Opravilna št.: |
Up-59/14 |
Objavljeno: |
Neobjavljeno | 12.01.2017 |
ECLI: |
ECLI:SI:USRS:2017:Up.59.14 |
Akt: |
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 91/2013 z dne 10. 10. 2013 |
Izrek: |
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 91/2013 z dne 10. 10. 2013 se zavrne. |
Evidenčni stavek: |
Vrhovno sodišče je v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti odgovorilo na vse očitke pritožnika, ki so bili pomembni za odločitev tega sodišča. Zato ni kršilo pravice pritožnika iz 22. člena Ustave. |
Geslo: |
1.5.51.2.6 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Zavrnitev ustavne pritožbe. 1.4.10.6 - Ustavno sodstvo - Postopek - Vmesni postopki - Izločitev sodnika. 5.3.13.17 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Obrazložitev. 5.3.13.19 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Načelo kontradiktornosti. |
Pravna podlaga: |
Člen 22, Ustava [URS] Člen 59, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS] |
Opomba: |
¤ |
Dokument v PDF obliki: |
|
Polno besedilo: |
Up-59/14-15
12. 1. 2017
ODLOČBAUstavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Jožefa Potiska, Šmartno pri Litiji, na seji 12. januarja 2017
odločilo:Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 91/2013 z dne 10. 10. 2013 se zavrne.
OBRAZLOŽITEVA.
1. Občinsko sodišče v Ljubljani je s sodbo št. II K 199/76 z dne 29. 4. 1976 pritožnika spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po tretjem in prvem odstavku 271. člena Kazenskega zakonika (Uradni list FLRJ, št. 13/51, 30/59, 11/62 in 31/62, ter Uradni list SFRJ, št. 15/65, 15/67, 20/69 in 6/73 – v nadaljevanju KZFLRJ). Izreklo mu je denarno kazen in naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo št. Kž 589/76 z dne 19. 10. 1976 ugodilo pritožbi javnega tožilca in prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazni spremenilo tako, da je pritožnika po tretjem odstavku 271. člena KZFLRJ obsodilo na dva meseca zapora in mu po 61. členu tega zakona izreklo varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja.
2. Pritožnik je bil pravnomočno obsojen pred 1. 1. 1995. Za take primere je zakonodajalec uredil posebno, časovno omejeno možnost vložitve zahteve za varstvo zakonitosti kot izrednega pravnega sredstva vse do 31. 12. 2012.[1] Pritožnik je táko zahtevo za varstvo zakonitosti kot posebno izredno pravno sredstvo tudi vložil. Prav zaradi tega je prišlo tudi do obnove kazenskega spisa. Obnovo je s sklepom dovolil predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani.[2] V obnovljenem spisu sta sodba Občinskega sodišča v Ljubljani št. II K 199/76 z dne 29. 4. 1976 in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Kž 589/76 z dne 19. 10. 1976. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, ki je bila izdana v obnovljenem postopku.
3. Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi najprej pojasnilo, da se je pritožnik izjavil o odgovoru vrhovnega državnega tožilca, s katerim se ni strinjal. Navedel naj bi, da je presenečen, ker v obnovljenem spisu ni pritožbe njegovega zagovornika. V nadaljevanju je Vrhovno sodišče kot neutemeljene ocenilo pritožnikove očitke, da je šlo le za prekršek in ne za kaznivo dejanje. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče še posebej pojasnilo, zakaj šteje oceno nižjih sodišč, da je bilo očitano kaznivo dejanje ogroževalni delikt, za utemeljeno. Očitke pritožnika, da je sodišče druge stopnje samovoljno spremenilo opis kaznivega dejanja, ker naj bi v obrazložitvi spremenilo opis iz zmanjšane vidljivosti v močno zmanjšano vidljivost, v sam opis pa naj ne bi poseglo, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo okoliščin, kot sta takratna relativna mladost pritožnika in njegova neizkušenost kot voznika, in zakaj mu ni izreklo pogojne obsodbe, je Vrhovno sodišče ocenilo kot navedbe, s katerimi pritožnik podaja svojo lastno oceno okoliščin, ki so narekovale izbiro in odmero kazenske sankcije, in nasprotuje dejanskim ugotovitvam v pravnomočni sodbi.
4. Pritožnik zatrjuje kršitve 2. člena, drugega odstavka 14. člena v zvezi z 22. členom, 21. člena, prvega odstavka 23. člena, 25. člena in prve alineje 29. člena Ustave. Trdi, da se kljub večkratnemu iskanju kazenskega spisa tako na Okrožnem sodišču v Ljubljani kot v Zgodovinskem arhivu Ljubljana kazenski spis v njegovi zadevi ni našel. Našli naj bi se samo prvostopenjska in drugostopenjska sodba. Dejstvo, da se njegova zadeva še vedno vodi v posebnem arhivu, pritožnik šteje kot kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena v zvezi z 22. členom Ustave. Do te zatrjevane kršitve naj bi prišlo tudi zato, ker naj (po pooblaščeni hčerki) ne bi mogel vpogledati v kazenski vpisnik, v katerem je bila vodena zadeva, čeprav naj bi se evidenca hranila trajno. Pritožnik meni, da se sodišča niso potrudila, da bi se spis našel, saj naj ne bi opravila nikakršnih poizvedb glede njegovega nahajališča. Zaradi nedostopnosti oziroma uničenja spisa naj bi poleg že zatrjevane kršitve prišlo še do kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva in prikrajšanja za pravico do izjave. Pritožnik trdi, da se zaradi oddaljenosti zadeve vseh stvari ni mogel spomniti in jih uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato naj bi bil prikrajšan za pravico do poštenega sojenja. Vse navedeno naj bi bilo v nasprotju tudi z 2. členom Ustave. Do kršitve pravice pritožnika do osebnega dostojanstva iz 21. člena Ustave naj bi prišlo zaradi obveznega, težkega fizičnega dela na žagi v času prestajanja kazni zapora kot tudi s tem, da mu nista tekli delovna in pokojninska doba, kar pritožnik šteje kot sužnjelastniško delo, ter tudi zato, ker naj bi mu zaradi obsodbe prenehalo delovno razmerje pri delodajalcu. Pritožnik očita Vrhovnemu sodišču, da v sodbi ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo nobenih predlaganih dokazov, niti tistih, ki so se nanašali na iskanje izginulega spisa, niti tistih, ki so bili v zvezi s pritožbo, ki naj bi jo pritožnikov zagovornik vložil zoper prvostopenjsko sodbo. Prav tako naj Vrhovno sodišče ne bi pojasnilo, zakaj je bila v zadevi pritožnika kršena sodna praksa pri izrekanju kazenske sankcije, saj naj bi kazen zapora prestajal skupaj s tistimi obsojenci, ki so povzročili smrt nekoga, pri pritožniku pa naj bi bila prepovedana posledica samo materialna škoda. V nasprotju z načelom individualizacije kazenske sankcije naj bi bila odločitev drugostopenjskega sodišča, da pritožniku izreče strožjo kazen iz generalno preventivnih razlogov. Tudi do te kršitve, ki naj bi jo pritožnik uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti, naj se Vrhovno sodišče ne bi opredelilo. Obrazložitev izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča naj bi bila pomanjkljiva in brez opore v celotnem kazenskem spisu, zato naj bi bilo pritožniku pravno sredstvo zagotovljeno zgolj navidezno. Pritožnik meni, da se njegova zadeva ni obravnavala po vrstnem redu, kar naj bi utemeljevalo kršitev pravice iz drugega odstavka 14. člena v zvezi z 22. členom Ustave. Po izdaji drugostopenjske sodbe naj bi že v začetku naslednjega leta začela veljati nova, milejša zakonodaja, po kateri ne bi bilo več kazenske obsodbe, sploh pa ne več obsodbe na kazen zapora. Zaradi "hitrosti in ažurnosti" postopka naj pritožnik ne bi imel ustreznega časa za pripravo svoje obrambe. Pritožnik navaja, da zato ni mogel dobiti ustreznega zagovornika, ki bi si ga sam izbral, temveč je lahko pooblastil samo odvetnika, ki je bil takrat edino prost. Zato naj bi mu bila kršena tudi pravica iz prve alineje 29. člena Ustave. V zahtevi za varstvo zakonitosti naj bi uveljavljal očitek, da je njegov zagovornik, ki naj bi mu takrat plačal 10.000,00 DIN, zoper prvostopenjsko sodbo vložil pritožbo, kar bi sodišče lahko preverilo, če bi poiskalo celotno kazensko zadevo. V dokaz, da je bila pritožba zagovornika vložena, naj bi že predlagal in tudi ponovno predlaga, naj ga sodišče zasliši, prav tako naj zasliši njegovo ženo in njegovega takratnega zagovornika. Trdi, da Okrožno sodišče v Ljubljani o pritožbi njegovega zagovornika sploh ni odločalo, saj iz te sodbe izhaja le to, da je odločilo o pritožbi takratnega javnega tožilca. Zato naj bi bila pritožniku kršena pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave in pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave. Pritožnik Vrhovnemu sodišču očita, da se do te kršitve, ki jo je uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti, ni opredelilo. V svoji sodbi naj bi v 4. točki obrazložitve pod točko A zapisalo le povzetek pritožnikovega očitka, da je presenečen, ker v obnovljenem spisu ni pritožbe njegovega takratnega zagovornika. Pritožnik navaja, da je opozoril tudi na dejstvo, da je družina vrhovnega državnega tožilca Mirka Vrtačnika njegovi ženi in njemu poznana, zato bi moral na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoriti drug, neodvisen in nepristranski tožilec. Tudi do tega očitka naj se Vrhovno sodišče ne bi opredelilo. Pritožnik Ustavnemu sodišču predlaga, naj ga zaradi slabega premoženjskega stanja oprosti plačila sodnih taks oziroma mu odobri njihovo obročno odplačilo.
5. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom senata št. Up-59/14 z dne 3. 9. 2015 sprejelo v obravnavo. O tem je skladno s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Vrhovno sodišče.
6. Ustavno sodišče je v postopku preizkusa ustavne pritožbe vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV Kr 91/2013.
B.
7. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitve 2. člena, drugega odstavka 14. člena v zvezi z 22. členom in prvega odstavka 23. člena Ustave v zvezi s postopkom iskanja in obnove kazenskega spisa. Ti očitki ne morejo biti predmet presoje v postopku s to ustavno pritožbo. V zahtevi za varstvo zakonitosti je namreč pritožnik zgolj kot pojasnilo navajal okoliščine v zvezi z iskanjem in obnovo kazenskega spisa. Ni pa teh okoliščin, ki jih med drugim zatrjuje v ustavni pritožbi (vodenje zadeve v posebnem arhivu, nemožnost, da bi po svoji pooblaščenki vpogledal v kazenski spis, neaktivnost sodišč v zvezi z iskanjem spisa, neizvajanje dokazov v zvezi z "izginulim spisom", nemožnost, da bi se zaradi oddaljenosti zadeve spomnil vseh stvari in jih navajal v zahtevi za varstvo zakonitosti), uveljavljal kot očitek o morebitnih kršitvah človekovih pravic. Vrhovno sodišče se do tega zato tudi ni opredeljevalo. Zato ta očitek pritožnika ni materialno izčrpan. Zahteva po izčrpanju pravnih sredstev iz prvega odstavka 51. člena ZUstS poleg formalnega izčrpanja (tj. vložitev pravnega sredstva) pomeni tudi zahtevo po materialnem izčrpanju (tj. vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic v že vloženem pravnem sredstvu). Ker pritožnik tega očitka ni materialno izčrpal, ga Ustavno sodišče ni moglo presojati. Enako velja tudi za očitek pritožnika o kršitvi njegove pravice iz 21. člena Ustave.
8. V pretežnem delu ustavne pritožbe pritožnik trdi, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do očitkov, ki jih je uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti. Te trditve pritožnika je Ustavno sodišče preizkusilo z vidika zahtev iz 22. člena Ustave.
9. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistven del poštenega sodnega postopka. Z njo mora sodišče konkretno in zadosti jasno opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.[3] Obrazložitev sodne odločbe je samostojna in avtonomna prvina pravice do poštenega sojenja, ki ga – v okviru pravice do enakega varstva pravic – zagotavlja 22. člen Ustave. Ima izvirno vrednost, ki je v zagotavljanju uvida v razloge za odločitev samega po sebi. Za zagotovitev človekove pravice do poštenega sojenja in za zagotovitev zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da stranka, še posebno, če v postopku ni bila uspešna, lahko spozna, kakšni so bili razlogi za odločitev, nanašajočo se na njeno pravico, obveznost oziroma pravni interes.[4] Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je pomembno, da stranka, če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, iz obrazložitve sodišča lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, ter da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče ni enostavno prezrlo.[5] Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.[6]
10. Iz sodbe instančnega sodišča mora biti torej jasno razvidno, da je sodišče pri odločanju upoštevalo vse bistvene navedbe strank in se do njih tudi opredelilo. Enako velja tudi za odločitev Vrhovnega sodišča, ko odloča o izrednem pravnem sredstvu. Opredeliti se mora do njihovih nosilnih pravnih naziranj, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso neupoštevna.[7] Zahtevi po obrazloženosti je lahko zadoščeno tudi zgolj z argumenti, s katerimi instančno sodišče utemelji svojo razlago zakonskih določb, vendar le, če s tem hkrati odgovori na nasprotne argumente, na katerih je temeljila izpodbijana sodba.[8]
11. Ko se posameznik seznani s procesnim gradivom, ki ga je v postopku odločanja o izrednem pravnem sredstvu predložila nasprotna stranka, ima v skladu z 22. členom Ustave možnost, da se do njenih navedb opredeli, torej poda svojo izjavo. Če taka izjava pritožnika izpostavlja in uveljavlja očitke, ki so pomembni za odločitev o zadevi, se mora Vrhovno sodišče do njih opredeliti, če so izpolnjeni pogoji za njihovo obravnavo.
12. Vrhovnemu sodišču ni mogoče očitati, da pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni ravnalo v skladu z zahtevami, navedenimi v 9. do 11. točki obrazložitve te odločbe. Zelo podrobno in s konkretnimi argumenti, ki jim ni mogoče odreči razumne presoje, je Vrhovno sodišče obrazložilo svoj odgovor na očitke pritožnika, ki so bili pomembni za odločitev tega sodišča. Taki so bili nedvomno očitki pritožnika o kršitvi kazenskega zakona glede obstoja očitanega mu kaznivega dejanja. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je Vrhovno sodišče pojasnilo, v čem je bila razmejitev med prekrškom in kaznivim dejanjem, očitanim pritožniku. Pri presoji, da je šlo in zakaj je šlo za kaznivo dejanje, je pritrdilo tudi oceni, da je bilo obravnavano kaznivo dejanje ogroževalni delikt. Pri tem je poleg strinjanja z oceno nižjih sodišč tudi sámo opravilo presojo, zakaj šteje, da v takem položaju ni treba, da bi moral pritožnik povzročiti še prepovedano posledico.
13. Vrhovno sodišče se res ni opredelilo do očitkov o odstopu od sodne prakse glede vrste in višine pritožniku izrečene kazni ter o hitrem in ažurnem končanju kazenskega postopka. Vendar sta bila navedena očitka pavšalna in z ničimer konkretizirana oziroma izkazana. Zato Vrhovnemu sodišču ni mogoče očitati, da ni spoštovalo ustavnopravnih zahtev iz 22. člena Ustave.
14. Pritožnik očitka o kršitvi pravice do pritožbe ni uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti. Uveljavljal pa ga je v izjavi na odgovor, ki ga je vrhovni državni tožilec podal na pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti. V tej izjavi je med drugim navedel, da se sam neposredno ni pritožil, da pa je ob vpogledu v spis presenečen ugotovil, da v njem ni pritožbe, ki naj bi jo zoper prvostopenjsko sodbo vložil njegov takratni odvetnik, za kar naj bi mu tudi plačal. Za dokaz, da je bila pritožba vložena, je predlagal, naj sodišče zasliši njegovega takratnega zagovornika, pritožnika in njegovo ženo. Izrecno je opozoril tudi na to, da je iz drugostopenjske sodbe razvidno, da pritožbeno sodišče o pritožbi njegovega zagovornika sploh ni odločilo, temveč je odločilo le o pritožbi takratnega javnega tožilca. S tem naj bi prišlo do kršitve kazenske zakonodaje. V navedeni izjavi naj bi opozoril tudi na dejstvo, da je družina vrhovnega državnega tožilca Mirka Vrtačnika njegovi ženi in njemu poznana, zato bi moral na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoriti drug, neodvisen in nepristranski tožilec.
15. Pritožnik ne v navedeni izjavi ne v ustavni pritožbi ne trdi, da mu sodba instančnega sodišča z dne 19. 10. 1976 ni bila vročena. Z njo se je torej seznanil in že takrat je iz nje lahko razbral, o katerem pravnem sredstvu in kako je instančno sodišče odločilo. Če je menil, da o pritožbi, ki jo je vložil njegov takratni zagovornik, instančno sodišče (še) ni odločilo, bi moral ukrepati že takrat, saj je bil na tej podlagi pozvan na prestajanje kazni zapora. Pa tega ne pritožnik ne njegov takratni zagovornik nista storila. Dejstvo je, da pritožnik ne v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca ne v ustavni pritožbi ne trdi, da je bil na prestajanje kazni pozvan na podlagi sodbe, ki ni postala pravnomočna. Zato taki očitki ne morejo biti upoštevni in se Vrhovnemu sodišču do njih ni bilo treba opredeliti. Glede na to se Ustavnemu sodišču ni bilo treba opredeliti do tega, ali lahko pravico do pritožbe v kazenskih zadevah uvrščamo med pravice, ki so jih kot splošna načela že v času sojenja pritožniku priznavali civilizirani narodi. Ustava namreč ne more veljati za razmerja, ki so bila zaključena pred njeno uveljavitvijo. Očitek pritožnika, da bi moral na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoriti drug, neodvisen in nepristranski tožilec, pa ne sega na ustavno raven.
16. Glede na navedeno ustavna pritožba ni utemeljena. Zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo.
17. Ker se v postopku pred Ustavnim sodiščem sodne takse ne plačujejo, o predlogu pritožnika za oprostitev oziroma njihovo obročno odplačilo ni bilo treba odločiti.
C.
18. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Ernest Petrič in Jasna Pogačar. Sodnika Marko Šorli in Jan Zobec sta bila pri odločanju o zadevi izločena. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo s petimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnik Deisinger in sodnica Sovdat.
dr. Jadranka Sovdat
Predsednica
[1] Med drugim je zakonodajalec določil, da se v 20. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 101/05 – ZKP-G) določen datum "2. 7. 1990" nadomesti z datumom "1. januarja 1995" in da se datum "31. 12. 2008" nadomesti z datumom "31. 12. 2012".
[2] Sklep predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Su 77/2013, IV Kr 91/2013 z dne 9. 4. 2013.
[3] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10).
[4] Prim. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011 (Uradni list RS, št. 43/11, in OdlUS XIX, 22).
[5] Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108).
[6] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09).
[7] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-919/10 z dne 8. 11. 2012 (Uradni list RS, št. 91/12).
[8] Prav tam.
|
Vrsta zadeve: |
ustavna pritožba |
Vrsta akta: |
posamični akt |
Vlagatelj: |
Jožef Potisek, Šmartno pri Litiji |
Datum vloge: |
21.01.2014 |
Datum odločitve: |
12.01.2017 |
Vrsta odločitve: |
odločba |
Vrsta rešitve: |
zavrnitev |
Dokument: |
US31078 |