Up-804/14

Opravilna št.:
Up-804/14
Objavljeno:
Neobjavljeno | 19.01.2017
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2017:Up.804.14
Akt:
Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 96357/2010 z dne 4. 9. 2014
Izrek:
Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 96357/2010 z dne 4. 9. 2014 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
Evidenčni stavek:
V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave zahteva, da je treba bistveno enake položaje obravnavati enako. Če so bistveno enaki položaji urejeni različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. To načelo pa ne zavezuje samo zakonodajalca, temveč tudi izvršilno in sodno vejo oblasti.
 
Glede na stališče Vrhovnega sodišča, ki se nanaša na razlago zakonske pravice, to je instituta beneficium cohaesionis, je treba v obravnavani zadevi primerjati položaj obdolženca, ki zahteve za varstvo zakonitosti ne vloži, in položaj obdolženca, ki to izredno pravno sredstvo sicer vloži, a z njim ne uspe. Njun položaj je v bistvenem enak, saj nobeden od njiju ni uveljavljal razlogov, zaradi katerih je nato Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo. Za različno obravnavo njunih v bistvenem enakih položajev bi torej v skladu z ustavnosodno presojo moral obstajati razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog. Sámo dejstvo (ne)vložitve zahteve za varstvo zakonitosti ne more biti tak razlog za razlikovanje. Nasprotno stališče Vrhovnega sodišča je zato v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.
 
Geslo:
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje.
5.3.13.1.3 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Obseg - Kazenski postopek.
Pravna podlaga:
Člen 14.2, Ustava [URS]
Člen 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-804/14-11
19. 1. 2017
 
 
 
 

ODLOČBA

 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Mitje Bohaka, Maribor, ki ga zastopa Viktor Osim, odvetnik v Mariboru, na seji 19. januarja 2017
 

odločilo:

 
Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 96357/2010 z dne 4. 9. 2014 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
 
 

OBRAZLOŽITEV

 
A.
 
1. Zoper pritožnika in soobdolženca se je vodil kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju umora iz koristoljubnosti po 4. točki 116. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15 in 38/16 – v nadaljevanju KZ-1). Prvostopenjsko sodišče je opis dejanja spremenilo ter je pritožnika in soobdolženca spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja dogovora za kaznivo dejanje po 295. členu KZ-1. Višje sodišče je pritožbi pritožnikovega zagovornika in zagovornika soobdolženega zavrnilo kot neutemeljeni. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je to sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti njegovega zagovornika, hkrati pa je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika soobdolženega. Glede soobdolženca je razveljavilo obe sodbi in je zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presodilo je, da je prvostopenjsko sodišče s posegom v opis kaznivega dejanja dejanje, ki je bilo predmet obtožbe, spremenilo v drugo dejanje, zaradi česar ni bila več podana identiteta med obtožbo in obsodbo, na kar je utemeljeno opozarjal zagovornik soobdolženega. Zahtevo za varstvo zakonitosti pritožnikovega zagovornika, ki je po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijal zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zavrnilo. Sprejelo je stališče, da čeprav so razlogi, zaradi katerih je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika soobdolženega, podani tudi za pritožnika, ob vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti za pritožnika niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 424. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14 – v nadaljevanju ZKP).
 
2. Pritožnik izpodbijanemu stališču Vrhovnega sodišča očita, da krši načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Navaja, da je njegov zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti vložil iz vseh pritožbenih razlogov, skliceval pa se je tudi na navedbe obrambe soobdolženega, zlasti glede kršitve 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče naj bi odločilo, da pritožnik ne more biti deležen bonitet instituta beneficium cohaesionis, ker je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, čeprav je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika njegovega soobdolženega. Po mnenju pritožnika tako stališče Vrhovnega sodišča pomeni, da bi uporaba tega instituta lahko prišla v poštev samo, če zahteve za varstvo zakonitosti sploh ne bi vložil, ne pa tudi v primeru, če je zahtevo za varstvo zakonitosti sicer vložil, a z njo ni uspel. Pritožnik zatrjuje, da bosta ob potrjenem stališču Vrhovnega sodišča dva obdolženca, obsojena za isto kaznivo dejanje v sostorilstvu, doživela povsem različni usodi, kar je v nasprotju z načelom enakosti oziroma s pravico do enakega varstva pravic.
 
3. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-840/14 z dne 22. 11. 2016 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo obvestilo Vrhovno sodišče.
 
 
B.
 
4. Izpodbijano stališče Vrhovnega sodišča je, da čeprav so razlogi, zaradi katerih je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika soobdolženega, podani tudi za pritožnika, ob vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti zanj niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 424. člena ZKP. Pritožnik trdi, da to stališče krši načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Glede na navedeno je moralo Ustavno sodišče odgovoriti na vprašanje, ali je Vrhovno sodišče drugi odstavek 424. člena ZKP razložilo tako, da mu je pripisalo vsebino, ki je nesprejemljiva z vidika načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave.
 
5. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave zahteva, da je treba bistveno enake položaje obravnavati enako. Če so bistveno enaki položaji urejeni različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari.[1] To načelo pa ne zavezuje samo zakonodajalca, temveč tudi izvršilno in sodno vejo oblasti.[2] Sodišča v skladu s 125. členom Ustave odločajo na podlagi Ustave in zakona. To pomeni, da so sodišča tista, ki so poklicana k razlagi zakonskih določb, vendar pa jih morajo razlagati ustavnoskladno. Če je mogoče zakonske določbe razlagati na več načinov, je v pristojnosti sodišč odločitev, kako jih bodo v skladu s pravili razlage pravnih norm razlagala, vendar pa pri tem ne smejo izbrati razlage, ki bi hkrati pomenila kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine.[3]
 
6. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Vrhovno sodišče tako kršitev ne preizkuša po uradni dolžnosti, temveč pazi le na tiste kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik. Kljub temu pa ZKP v drugem odstavku 424. člena predvideva izjemo od tega pravila; če namreč Vrhovno sodišče spozna, da so razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v obdolženčevo korist, podani tudi v korist kakšnega drugega soobdolženca, glede katerega ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi bila taka zahteva vložena. S tem je (tudi) v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti predvidena uporaba instituta privilegija pridruženja oziroma beneficium cohaesionis.[4]
 
7. Institut beneficium cohaesionis je v ZKP urejen na več mestih: v postopku ugovora zoper obtožnico (281. člen ZKP), v pritožbenem postopku zoper sodbo sodišča prve stopnje (387. člen ZKP), v pritožbenem postopku zoper sodbo sodišča druge stopnje (tretji odstavek 398. člena ZKP), v postopku v zvezi z zahtevo za obnovo kazenskega postopka (drugi odstavek 414. člena ZKP) in v postopku v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 424. člena ZKP). Vsem navedenim določbam je skupen namen tega instituta, ki je v tem, da se pod določenimi pogoji pravno sredstvo, ki ga je uporabil eden od obdolženih, razširi tudi na druge obdolžence, če bi bilo to pravno sredstvo tudi njim v korist. Na ta način se želi preprečiti, da bi bilo v pravnomočni sodni odločbi kljub enakemu dejanskemu in pravnemu stanju različno odločeno glede posameznih obdolžencev, odvisno zgolj od tega, ali so določeno pravno sredstvo vložili in iz katerih razlogov.[5] Za uporabo instituta beneficium cohaesionis ni nujno, da gre za soobdolžence za ista kazniva dejanja, prav tako ni pomembna oblika udeležbe. Bistveno je le, da je bila za vse obdolžence v enotnem postopku izdana ista sodna odločba oziroma da so obtoženi z isto obtožnico.[6]
 
8. V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti pritožnikovega zagovornika zavrnilo, ker je štelo, da pritožnik z njo uveljavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, to je zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Čeprav je presodilo, da so razlogi, zaradi katerih je ugodilo zahtevi za varstvo zagovornika soobdolženca, podani tudi za pritožnika, ni uporabilo instituta beneficium cohaesionis. Kot je mogoče razumeti obrazložitev Vrhovnega sodišča, bi se ta institut za pritožnika lahko uporabil le, če zahteve za varstvo zakonitosti pritožnik ali njegov zagovornik sploh ne bi vložila, ne pa tudi v primeru, ko je zahtevo za varstvo zakonitosti sicer vložil pritožnikov zagovornik, a z njo ni bil uspešen.[7]
 
9. Navedeno pomeni, da je po stališču Vrhovnega sodišča pri uporabi navedene zakonske pravice treba razlikovati med tistimi, ki pravnega sredstva sploh ne vložijo, in tistimi, ki ga vložijo, pa odločilnih razlogov, zaradi katerih je bilo treba ugoditi soobdolžencu, ne uveljavljajo. Za ene in za druge je treba ugotoviti, da so v bistveno enakem položaju – skupno jim je to, da niso uveljavljali odločilnih razlogov, ki bi pripeljali do zanje ugodne sodne odločitve. Razlikujejo pa se po tem, da so eni vložili pravno sredstvo, v katerem teh razlogov niso uveljavljali, drugi pa pravnega sredstva sploh niso vložili. Zato je odločilno, ali samo dejstvo, da je bilo ali ni bilo vloženo pravno sredstvo, pomeni razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari, zaradi katere bi bilo dopustno navedene enake položaje obravnavati različno.
 
10. Kot je bilo že poudarjeno (7. točka obrazložitve te odločbe), je temeljni namen instituta beneficium cohaesionis prav v tem, da se prepreči neenaka obravnava soobdolžencev, obsojenih z isto pravnomočno sodbo, zgolj na podlagi tega, ali so pravno sredstvo vložili, oziroma če so ga vložili, glede na to, katere razloge so v njem uveljavljali. Smisel tega instituta je torej zagotoviti enak položaj vsem obdolžencem, celo tistim, ki pravnega sredstva sploh ne vložijo. Zato razlikovanje med tistimi, ki so ga vložili, pa niso uveljavljali odločilnih razlogov, in tistimi, ki pravnega sredstva sploh niso vložili, ne more izhajati iz narave stvari. Stališče Vrhovnega sodišča tako temelji na razlikovanju enakih položajev, ne da bi zanj imelo razumne razloge, ki izhajajo iz narave stvari. Zato je v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.
 
11. Glede na navedeno je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Pri novem odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti bo moralo Vrhovno sodišče upoštevati razloge iz te odločbe in drugi odstavek 424. člena ZKP razložiti v skladu z Ustavo.
 
 
C.
 
12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Ernest Petrič in Jasna Pogačar. Sodnika Marko Šorli in Jan Zobec sta bila pri odločanju v tej zadevi izločena. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Mežnar.
 
 
dr. Jadranka Sovdat
Predsednica
 
[1] Prim. npr. odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 45/06, in OdlUS XV, 26), 14. točka obrazložitve, št. U-I-275/05 z dne 6. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 118/07, in OdlUS XVI, 85), 7. točka obrazložitve, št. U-I-218/07 z dne 26. 3. 2009 (Uradni list RS, št. 27/09, in OdlUS XVIII, 12), 22. točka obrazložitve, št. U-I-287/10 z dne 3. 11. 2011 (Uradni list RS, št. 94/11), 12. točka obrazložitve, in št. U-I-57/15, U-I-2/16 z dne 14. 4. 2016 (Uradni list RS, št. 31/16), 9. točka obrazložitve.
[2] Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-336/03 z dne 10. 2. 2005 (Uradni list RS, št. 18/05, in OdlUS XIV, 34), 7. točka obrazložitve, in št. Up-1727/08 z dne 1. 4. 2010 (Uradni list RS, št. 33/10), 10. točka obrazložitve.
[3] Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-492/11 z dne 9. 5. 2013 (Uradni list RS, št. 47/13), 6. točka obrazložitve.
[4] Prim. Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 919.
[5] Prav tam, str. 837–838. Podobno tudi A. Garačić, Načelo beneficium cohaesionis u kaznenom postupovnom pravu (I. dio), Odvjetnik, št. 9–10 (2006), str. 23.
[6] Š. Horvat, nav. delo, str. 622 in 837.
[7] Iz pregleda sodne prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z drugim odstavkom 424. člena ZKP izhaja, da je tako stališče Vrhovnega sodišča ustaljeno, saj se enako stališče ponavlja tudi v drugih njegovih odločbah. Glej npr. sodbo št. I Ips 167/2008 z dne 25. 9. 2008, 14. točka obrazložitve, ter sodbo in sklep št. I Ips 355/2008 z dne 19. 2. 2009, 38. točka obrazložitve.
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Mitja Bohak, Maribor
Datum vloge:
27.10.2014
Datum odločitve:
19.01.2017
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Dokument:
US31080