P-3/15

Opravilna št.:
P-3/15
Objavljeno:
Neobjavljeno | 26.01.2017
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2017:P.3.15
Akt:
Spor o pristojnosti
Izrek:
Za odločanje o predlogu za oprostitev plačila sodne takse je pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.
 
Evidenčni stavek:

Za odločanje o predlogu za oprostitev plačila sodne takse v postopku o prekršku je pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.
 
Geslo:
1.2.51.7.2 - Ustavno sodstvo - Vrste vlog - Aktivna legitimacija v postopku pred Ustavnim sodiščem - Spor o pristojnosti - Prizadeti organ.
1.3.52.1.3 - Ustavno sodstvo - Pristojnost - Odločitev - V sporu o pristojnosti - Med sodišči in drugimi državnimi organi.
1.5.51.3.3 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - Odločitve v drugih postopkih - Odločitev o tem, kateri organ je pristojen.
Pravna podlaga:
Člen 61.4, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
P-3/15-5
26. 1. 2017
 
 
 

ODLOČBA

 
Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora glede pristojnosti, začetem z zahtevo Policijske postaje Ljubljana Bežigrad, na seji 26. januarja 2017
 
 

odločilo:

 
Za odločanje o predlogu za oprostitev plačila sodne takse je pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.
 
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. Policijska postaja Ljubljana Bežigrad (v nadaljevanju prekrškovni organ) je po pravnomočnosti odločbe o prekršku storilcu prekrška odmerila sodno takso s posebnim plačilnim nalogom št. 9910070257766-2240-960/2011-15 z dne 10. 1. 2014 na podlagi 34. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08, 97/10 – v nadaljevanju ZST-1A[1]). Storilec je zoper navedeni plačilni nalog vložil ugovor, prekrškovni organ pa ga je s sklepom št. 2240-960/2011/19 z dne 12. 3. 2014 zavrgel kot nedovoljenega. Štel je namreč, da navedbe storilca prekrška, da nima finančnih sredstev za preživljanje, kaj šele za plačevanje sodnih taks, ter da gre v navedeni zadevi za znašanje oblasti nad njim, niso razlog, zaradi katerega se lahko vloži ugovor. Storilcu je prekrškovni organ v obrazložitvi sklepa tudi pojasnil, da pravnomočne in izvršljive odločitve sodišča glede plačila sodne takse kot stroška postopka ni mogoče spreminjati v smislu, da bi storilca oprostilo plačila sodne takse, saj je treba za oprostitev plačila sodne takse zaprositi že ob vložitvi zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog, s katerim je prekrškovni organ odločal o prekršku.
 
2. Zoper navedeni sklep je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo št. ZSV 1002/2014-2453 z dne 15. 4. 2015 ugodilo zahtevi za sodno varstvo storilca in je izpodbijani sklep o zavrženju ugovora odpravilo. Hkrati se je izreklo za nepristojno za odločanje o predlogu storilca za oprostitev plačila sodnih taks in je zadevo odstopilo prekrškovnemu organu kot stvarno pristojnemu organu v nadaljnji postopek. V obrazložitvi sodbe je sodišče opozorilo, da v obravnavanem primeru sodna taksa ni bila odmerjena z odločbo o prekršku in sodbo o zahtevi za sodno varstvo, s katerima se je odločilo v postopku, za katerega je bila odmerjena sodna taksa (tretji odstavek 34. člena Zakona o sodnih taksah, Uradni list RS, št. 37/08, 97/10 in 63/13 – v nadaljevanju ZST-1B[2]), temveč se je sodna taksa odmerila v skladu z dotedanjimi predpisi. Presodilo je, da je treba vlogo storilca, ki je bila sicer naslovljena kot "ugovor za plačilo sodne takse", po vsebini šteti tudi kot predlog za oprostitev plačila sodne takse. V nasprotju s stališčem prekrškovnega organa je sodišče štelo, da bi morebitna oprostitev plačila sodne takse učinkovala tudi na dolžnost plačila te sodne takse, odmerjene s plačilnim nalogom. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je odločitev prekrškovnega organa, da ugovor zavrže, preuranjena in da mora prekrškovni organ najprej odločiti o storilčevem predlogu za oprostitev plačila sodne takse, glede na izid te odločitve pa nato še o ugovoru zoper plačilni nalog. Ker naj bi v hitrem postopku o prekršku o vprašanjih postopka o prekršku odločal prekrškovni organ z odločbo, zoper katero je dopustna zahteva za sodno varstvo (prvi odstavek 46. člena Zakona o prekrških, Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13 in 32/16 – v nadaljevanju ZP-1), naj bi bil za odločanje o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks pristojen prekrškovni organ.
 
3. Prekrškovni organ v zahtevi za rešitev spora glede pristojnosti v uvodu navaja, da se je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo št. ZSV 1002/2014-2453 z dne 15. 4. 2015 izreklo za stvarno nepristojno v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse št. 9910070257766-2240-960/2011-15 z dne 10. 1. 2014. Zatrjuje, da je stališče sodišča glede pristojnosti zmotno in nepravilno, saj naj bi prezrlo, da v obravnavanem primeru sodna taksa ni bila odmerjena z odločbo o prekršku in sodbo o zahtevi za sodno varstvo, tako kot jo sicer na novo ureja Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 21/13 – v nadaljevanju ZP-1H). Prekrškovni organ opozarja, da gre v obravnavanem primeru za zadevo o prekršku, o kateri se je začelo odločati o prekršku pred uveljavitvijo ZP-1H in nato tudi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 111/13 – ZP-1I), ko se je sodna taksa po pravnomočno končanem postopku določala še s plačilnim nalogom za plačilo sodne takse, kot je to urejal postopek po ZST-1A. V skladu s citirano ureditvijo je imel zavezanec za plačilo sodne takse možnost vložiti ugovor, vendar le iz dveh razlogov: da je bila sodna taksa že plačana oziroma da je bila napačno odmerjena. Ker je storilec vložil ugovor iz nedovoljenih razlogov, naj bi ga prekrškovni organ pravilno zavrgel. Po stališču prekrškovnega organa stališče sodišča nima pravne podlage; s prehodno določbo 29. člena ZP-1H je bilo namreč vprašanje odločanja o sodni taksi urejeno na novo, tako da se o odmeri oziroma oprostitvi sodne takse odloči v odločbi o prekršku oziroma sklepu in ne več s posebnim plačilnim nalogom. Namen zakonodajalca naj bi bil, da je odslej tudi zoper odmero sodne takse mogoče vlagati le pravna sredstva po zakonu, ki ureja postopek o prekrških. Določbe ZST-1A o oprostitvi sodne takse naj se zato v postopkih o prekrških ne bi več uporabljale, temveč naj bi v teh postopkih veljal le tarifni del ZST-1A. Glede na navedeno prekrškovni organ meni, da v zadevi o prekršku, ki mu je bila odstopljena, ni pristojen za odločanje o tej vlogi, ki jo po vsebini šteje kot zahtevo za sodno varstvo zoper sklep o zavrženju, zato predlaga, naj Ustavno sodišče reši nastali spor glede pristojnosti.
 
 
B.
 
 
4. Ustavno sodišče je na podlagi osme alineje prvega odstavka 160. člena Ustave pristojno, da odloča o sporih glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi. Če pride do spora glede pristojnosti zato, ker več organov zavrača pristojnost v posamezni zadevi, lahko organ, ki mu je bila zadeva odstopljena, pa meni, da zanjo ni pristojen, zahteva rešitev spora glede pristojnosti po drugem odstavku 61. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS).
 
5. V obravnavani zadevi je moralo Ustavno sodišče najprej ugotoviti, v čem je sploh nastal spor glede pristojnosti. Prekrškovni organ namreč v zahtevi navaja, da se je sodišče izreklo za stvarno nepristojno v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse št. 9910070257766-2240-960/2011-15 z dne 10. 1. 2014, dodatno nejasnost pa povzroča tudi zaključna navedba prekrškovnega organa, da ni pristojen za odločanje "o tej vlogi, ki jo po vsebini šteje kot zahtevo za sodno varstvo zoper sklep o zavrženju". Iz stališč sodišča in prekrškovnega organa izhaja, da gre med njima tudi za nestrinjanje o tem, kakšno vlogo je storilec pravzaprav vložil.
 
6. Iz celotne sodbe, še posebej pa iz I. točke izreka sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani št. ZSV 1002/2014-2453 z dne 15. 4. 2015 jasno izhaja, da je sodišče odločalo o zahtevi za sodno varstvo zoper sklep o zavrženju ugovora in ne o zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog, kot to zmotno navaja prekrškovni organ. Zahtevi je sodišče ugodilo in je izpodbijani sklep o zavrženju ugovora zoper plačilni nalog odpravilo. Iz II. točke izreka navedene sodbe pa izhaja, da se je sodišče izreklo za nepristojno za odločanje o predlogu za oprostitev plačila sodne takse in je zadevo odstopilo prekrškovnemu organu v nadaljnji postopek. V obrazložitvi sodbe je nato sodišče pojasnilo, da bo moral prekrškovni organ najprej odločiti o predlogu za oprostitev plačila sodne takse, glede na izid te odločitve pa potem še o ugovoru storilca zoper plačilni nalog. To pomeni, da je sodišče o zahtevi za sodno varstvo zoper sklep o zavrženju odločilo in je postopek odločanja vrnilo v fazo, ko je treba odločiti o vlogi storilca, naslovljeni kot "ugovor za plačilo sodne takse", z dne 8. 2. 2014. Te vloge nikakor ni mogoče razumeti kot zahteve za sodno varstvo zoper sklep o zavrženju, kot to navaja prekrškovni organ, temveč je pravilno stališče sodišča, da taka vloga glede na vsebino ne pomeni samó ugovora zoper plačilni nalog, temveč tudi predlog za oprostitev plačila sodne takse.
 
7. Po ustaljeni ustavnosodni presoji spor glede pristojnosti nastane šele, ko se sodišče s sodno odločbo, torej s sklepom, izreče za nepristojno za odločanje o obravnavani zadevi.[3] Glede na to, da se je sodišče izreklo za nepristojno zgolj glede odločanja o predlogu za oprostitev plačila sodne takse (II. točka izreka sodbe št. ZSV 1002/2014-2453 z dne 15. 4. 2015), je Ustavno sodišče štelo, da je spor glede pristojnosti za odločanje o vlogi storilca, naslovljeni kot "ugovor za plačilo sodne takse", nastal zgolj v delu, v katerem gre to vlogo šteti kot predlog za oprostitev plačila sodne takse.
 
8. Vprašanje odločanja o sodni taksi je bilo s prehodno določbo 29. člena ZP-1H, ki je stopil v veljavo 14. 6. 2013, spremenjeno, kar poudarjata tako sodišče kot tudi prekrškovni organ. O odmeri oziroma oprostitvi sodne takse se je od uveljavitve ZP-1H odločilo že v odločbi o prekršku oziroma sklepu in ne več s posebnim plačilnim nalogom iz 34. člena ZST-1A. Vendar pa omenjena sprememba zakonodaje glede odločanja o sodnih taksah v postopku o prekršku na obravnavano zadevo nima vpliva. Glede na prehodno določbo 30. člena ZP-1H[4] in dejstvo, da je bila odločba o prekršku izdana 17. 2. 2012, se je namreč sodna taksa odmerila še s posebnim plačilnim nalogom iz 34. člena ZST-1A.
 
9. Tretji odstavek 1. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08, 97/10, 63/13 in 30/16 – v nadaljevanju ZST-1) določa, da se v postopkih odločanja glede plačil sodnih taks po ZST-1 smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če ZST-1 ne določa drugače. V postopkih o prekrških se torej za odločanje o sodnih taksah uporablja ZP-1, razen če ZST-1 ne določa drugače. ZP-1 opredeljuje stroške postopka med splošnimi določbami; to so izdatki, ki nastanejo v postopku o prekršku ali zaradi njega, in izdatki, ki za potrebe postopka nastanejo pred njegovo uvedbo ali po njegovi zaključitvi.[5] Prvi odstavek 143. člena ZP-1, ki je sicer uvrščen v poglavje o rednem sodnem postopku, a se na podlagi drugega odstavka 58. člena ZP-1 smiselno uporablja tudi v hitrem postopku o prekršku, med stroške postopka uvršča tudi sodno takso (8. točka prvega odstavka 143. člena ZP-1). V skladu s petim odstavkom 144. člena ZP-1, ki se prav tako smiselno uporablja tudi za hitri postopek o prekršku, pa sme sodišče, ki vodi postopek o prekršku, oprostiti obdolženca, ki mu je bila izrečena sankcija, povrnitve stroškov postopka iz prvega odstavka 143. člena ZP-1, razen nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika, če bi bilo zaradi plačila stroškov ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje tistih, ki jih je dolžan preživljati. ZP-1 torej za odločanje o oprostitvi plačila sodne takse določa pristojnost sodišča.
 
10. Okrajno sodišče v Ljubljani je svoje stališče, da je za odločanje o predlogu storilca za oprostitev plačila sodne takse pristojen prekrškovni organ, oprlo na prvi odstavek 46. člena ZP-1.[6] Vendar pa je navedena določba umeščena v poglavje o splošnih določbah in se nanaša tako na hitri postopek o prekršku kot tudi na redni sodni postopek. Tako že iz same dikcije tega člena izhaja, da je odločanje o drugih vprašanjih postopka, kamor spada tudi odločanje o stroških, v pristojnosti prekrškovnega organa oziroma sodišča. Iz navedenega člena torej ni mogoče nedvomno zaključiti, da je za odločanje v obravnavani zadevi pristojen prekrškovni organ.
 
11. Ob upoštevanju tretjega odstavka 1. člena ZST-1 pa je treba preveriti še, ali morda ZST-1 "ne določa drugače", torej drugačnega načina odločanja o oprostitvi sodne takse, kot je urejen v ZP-1.[7] Ker tudi prvi odstavek 12. člena ZST-1 določa, da o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks odloči sodišče prve stopnje na predlog stranke, torej ne gre za drugačno ureditev in je za oprostitev plačila sodne takse v postopku o prekršku določena pristojnost sodišča.
 
12. Glede na predstavljeno ureditev odločanja o predlogu za oprostitev plačila sodne takse v postopku o prekrških je mogoče zaključiti, da je za odločanje o tistem delu vloge storilca prekrška, ki jo je treba šteti kot predlog za oprostitev plačila sodne takse, pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani. To bo moralo najprej odločiti o prosilčevem predlogu za oprostitev plačila sodne takse, zatem pa bo moral – glede na I. točko izreka sodbe št. ZSV 1002/2014-2453 z dne 15. 4. 2015 ter v odvisnosti od odločitve sodišča o predlogu za oprostitev plačila sodne takse – o tistem delu vloge, ki ga je treba šteti kot ugovor, ponovno odločiti še prekrškovni organ.
 
 
 
C.
 
 
13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena ZUstS in četrte alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, Marko Šorli in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.
 
 
 
dr. Jadranka Sovdat
Predsednica
 
[1] Kadar je v tej odločbi uporabljena kratica ZST-1A, je s tem mišljen zakon, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 37/08 in 97/10.
[2] Kadar je v tej odločbi uporabljena kratica ZST-1B, je s tem mišljen zakon, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 37/08, 97/10 in 63/13.
[3] Prim. npr. sklep Ustavnega sodišča št. P-10/12 z dne 10. 10. 2012 (Uradni list RS, št. 82/12).
[4] ZP-1H v 30. členu določa: "Določba 29. člena tega zakona o odmeri sodne takse se uporablja za zadeve, v katerih do uveljavitve tega zakona [torej do 14. 6. 2013], še ni bila izdana odločba o prekršku ali sodba na prvi stopnji v rednem sodnem postopku za prekrške."
[5] Tako določa 47. člen ZP-1, ki je uvrščen v poglavje o splošnih določbah.
[6] Prvi odstavek 46. člena ZP-1 določa: "O storitvi prekrška, o sankciji in o drugih vprašanjih postopka o prekršku, prekrškovni organ oziroma sodišče odloči z odločbo, zoper katero so dopustna pravna sredstva, ki jih določa ta zakon."
[7] V tem delu pomeni ZST-1 lex specialis glede na ZP-1.
Vrsta zadeve:
spori o pristojnosti
Vrsta akta:
drugi akti
Vlagatelj:
Policijska postaja Ljubljana Bežigrad
Datum vloge:
29.04.2015
Datum odločitve:
26.01.2017
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
določitev pristojnega organa
Dokument:
US31086