Odločitve US

Iskanje po odločbah in sklepih (skupno 15075 odločitev)

Opravilna št.:
Up-561/15
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2017:Up.561.15
Akt:
Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 7/2015 z dne 25. 5. 2015
Izrek:
Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 7/2015 z dne 25. 5. 2015 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
Evidenčni stavek:
Ker gre pri varstvu pravic delavcev v primeru prenosa podjetja ali dela podjetja za področje, ki ga s svojimi akti ureja Evropska unija, morajo sodišča nacionalne predpise razlagati v luči prava Evropske unije in v skladu z njegovim namenom. Sodišče se mora z zadostno jasnostjo opredeliti, zakaj v posameznem primeru ni dolžno postaviti vprašanja za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije, ter pri tem upoštevati merila, ki izhajajo iz 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije in prakse Sodišča Evropske unije. 
 
Obrazložitev, da ni pogojev za predložitev zadeve Sodišču Evropske unije v predhodno odločanje, ne zadosti zahtevam za izpolnjevanje dolžnosti sodišč, ko se zastavi vprašanje razlage prava Evropske unije. Zato je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo zaradi kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v zvezi s pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.
Geslo:
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje.
2.1.1.3 - Viri ustavnega prava - Razredi - Pisani viri - Pravo Skupnosti.
2.1.3.2.2 - Viri ustavnega prava - Razredi - Sodna praksa - Mednarodna sodna praksa - Sodišče Evropskih skupnosti.
5.3.13.17 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja „(19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31)“ - Obrazložitev.
5.3.13.2 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja „(19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31)“ - Dostop do sodišč.
1.5.5.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Pritrdilna mnenja.
1.5.5.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Odklonilna mnenja.
Pravna podlaga:
Člen 22, Ustava [URS]
Člen 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Polno besedilo:
Up-561/15-18                                           
16. 11. 2017
 

ODLOČBA

 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Jadrana Dodiča, Kozina, na seji 16. novembra 2017
 

odločilo:

 
Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 7/2015 z dne 25. 5. 2015 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek pritožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter reintegracijski in reparacijski zahtevek zoper prvotoženo stranko (Banka Koper, d. d., Koper) in zahtevek za izplačilo razlik v plači od novembra 2007 do januarja 2014. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti navedene odpovedi, tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je med prvo- in drugotoženo stranko (ALTA Invest, d. o. o., Ljubljana) prišlo do prenosa podjetja, reintegracijski in reparacijski zahtevek zoper drugotoženo stranko in zahtevek zoper drugotoženo stranko za izplačilo razlik v plači od novembra 2007 do januarja 2014. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, da mora prvotožena stranka tožniku plačati odpravnino. Ugotovilo je, da je bilo pritožnikovo delovno mesto borznega posrednika I pri prvotoženi stranki ukinjeno zaradi prenehanja opravljanja dejavnosti borznega posredovanja, prvotožena stranka pa je pritožniku ponudila ustrezno zaposlitev na drugem delovnem mestu, ki je ni sprejel. Zavrnitev zahtevka za plačilo razlike v plači temelji na ugotovitvi sodišča, da pritožnik ni opravljal dela iz opisa delovnih nalog borznega posrednika – analitika I. Sodišče je presodilo tudi, da ni prišlo do spremembe delodajalca po 73. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 in 103/07 – v nadaljevanju ZDR), zato so zahtevki zoper drugotoženo stranko neutemeljeni. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo. Strinjalo se je z zaključkom nižjih sodišč, da ni šlo za spremembo delodajalca, temveč je tožena stranka zgolj prenehala opravljati dejavnost borznega posredovanja, zaradi česar je bilo pritožnikovo delovno mesto ukinjeno. Zavrnilo je predlog za postavitev vprašanja za predhodno odločanje glede razlage 1. člena Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (UL L 82, 22. 3. 2001, str. 98 – v nadaljevanju Direktiva 2001/23/ES), ker naj bi se Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) do pravnih vprašanj, pomembnih za odločitev v tej zadevi, v svojih odločitvah že opredelilo. Vrhovno sodišče se je v 13. točki obrazložitve sklicevalo na sodbo SEU v zadevi Jozef Maria Antonius Spijkers proti Gebroeders Benedik Abattoir CV in Alfred Benedik en Zonen BV, C-24/85, z dne 8. 3. 1986 in sodbo SEU v zadevi Christel Schmidt proti Spar- und Leihkasse der früheren Ämter Bordesholm, Kiel und Cronshagen, C-392/92, z dne 14. 4. 1994. Pojasnilo je, da iz citiranih odločitev izhaja stališče SEU, po katerem je treba kriterije za presojo prenosa podjetja presojati celovito, upoštevaje okoliščine, ki se nanašajo na tip podjetja ali obrata, ali so prenesene nepremičnine, premičnine in pravice, vrednost pravic v času prenosa, ali je novi delodajalec prevzel večino delavcev ali ne, ali so prenesene tudi stranke, kakšna je stopnja podobnosti dejavnosti pred prenosom in po njem ter čas morebitne začasne prekinitve dejavnosti. Odgovor, ali gre v posameznem primeru za prenos, je treba iskati v značilnih dejstvih prenosa in na podlagi teh dejstev presoditi, ali je šlo za prenos ali ne. Vrhovno sodišče je v 14. točki obrazložitve pojasnilo, da zgolj opravljanje storitev, ki so enake dejavnosti, ki jo je tožena stranka ukinila, ne utemeljuje zaključka o pravnem prenosu dela podjetja. Pri tem se je sklicevalo na sodbo SEU v zadevi G. C. Allen in drugi proti Amalgamated Construction Co. Ltd., C-234/98, z dne 2. 12. 1999 in sodbo SEU v združenih zadevah Francisca Sánchez Hidalgo in drugi proti Asociación de Servicios Aser in Sociedad Cooperativa Minerva ter Horst Ziemann proti Ziemann Sicherheit GmbH in Horst Bohn Sicherheitsdienst, C-173/96 in C-247/96, z dne 10. 12. 1998, iz katerih izhaja stališče, da za prenos ne zadošča zgolj opravljanje podobne ali enake storitve, če ni tudi drugih kriterijev, ki definirajo gospodarsko entiteto oziroma ki predstavljajo organiziran skupek virov (npr. prevzem zaposlenih, vodstvenega kadra, način in organizacija dela itd). Kot neupoštevno je zavrnilo pritožnikovo primerjavo z zadevo Jozef Maria Antonius Spijkers proti Gebroeders Benedik Abattoir CV in Alfred Benedik en Zonen BV. Vrhovno sodišče je obrazložilo, da ne gre za upoštevno sodbo SEU, ker sta bila v citirani zadevi ključna kriterija prenos materialnih sredstev in skupine zaposlenih, do česar pa v obravnavani zadevi ni prišlo. Po stališču Vrhovnega sodišča namreč sredstev borznih komitentov ni mogoče kar poenostavljeno šteti za sredstva, lastna borznemu posredniku, saj je ta v položaju fiduciarja zaupanih sredstev strank. Vrhovno sodišče je kot neupoštevno zavrnilo tudi pritožnikovo sklicevanje na sodbo SEU v združenih zadevah Albert Merckx in Patrick Neuhuys proti Ford Motors Company Belgium SA, C-171/94 in C-172/94, z dne 7. 3. 1996 z obrazložitvijo, da ni uporabljiva za rešitev pravnih vprašanj v obravnavani zadevi, saj se nanaša predvsem na primer, ko delavec odkloni prehod k prevzemniku, in na to, kakšen je tedaj njegov pravni položaj. V zadevi Albert Merckx in Patrick Neuhuys proti Ford Motors Company Belgium SA pa je celo prišlo do prenosa dela delavcev, kar je SEU upoštevalo pri presoji prenosa podjetja (15. točka obrazložitve).
 
2. Pritožnik navaja, da je Vrhovno sodišče očitno napačno in samovoljno razlagalo Direktivo 2001/23/ES in prakso SEU glede instituta spremembe delodajalca v dejavnosti borznega posredovanja ter neobrazloženo zavrnilo predlog za postavitev vprašanja za predhodno odločanje SEU. S tem naj bi mu kršilo pravice iz 2., 14., 22., 23. in 66. člena Ustave. Ker Vrhovno sodišče vprašanja SEU ni postavilo, naj bi samo odločilo o vprašanju, o katerem zaradi prenosa izvrševanja dela suverenih pravic Republike Slovenije na Evropsko unijo ne bi smelo samo odločati. S tem naj bi bila pritožniku kršena pravica do zakonitega sodišča iz 23. člena Ustave in pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Pritožnik meni, da je Vrhovno sodišče njegove revizijske razloge prezrlo, zaradi česar naj bi mu bila kršena pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo razlike v plači navaja, da ni imel možnosti dokazati, kaj je v resnici delal, saj je sodišče prve stopnje vse njegove dokazne predloge brez razumne obrazložitve zavrnilo, poleg tega pa je sprejelo vnaprejšnjo dokazno oceno. S tem naj bi kršilo načelo kontradiktornosti, enakost orožij, enakopravno obravnavo in pravico do poštenega sojenja po 6. členu EKČP in 1. členu Prvega protokola k EKČP ter pravice iz 2., 14., 22., 23. in 33. člena Ustave. Vrhovno sodišče naj se do teh kršitev ne bi opredelilo, zaradi česar naj bi tudi samo kršilo navedene pravice pritožnika. Pritožnik zatrjuje tudi, da je razlaga pojma "ustrezno delovno mesto", kot so jo sprejela sodišča, arbitrarna in da krši njegovo pravico do enakopravne obravnave in varstva zaposlitve.
 
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-561/15 z dne 12. 7. 2016 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o sprejemu obvestilo Vrhovno sodišče. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je ustavno pritožbo poslalo v odgovor toženima strankama iz delovnega spora kot nasprotnima udeleženkama. Drugotožena stranka na ustavno pritožbo ni odgovorila, svoj odgovor pa je poslala prvotožena stranka.
 
4. Prvotožena stranka v odgovoru navaja, da sta z drugotoženo stranko sklenili pogodbo o prenosu, ker je morala skladno s159. členom Zakona o trgu finančnih instrumentov (Uradni list RS, št. 108/10 – uradno prečiščeno besedilo, 78/11, 55/12, 30/16 in 9/17 – ZTFI) skleniti ustrezno pogodbo o prenosu računov in finančnih instrumentov svojih strank ter opravljanja investicijskih storitev, poslov in pomožnih investicijskih storitev za svoje stranke ter arhiva na drugo osebo. Šlo naj bi za zakonsko obvezo zaradi zaščite strank in ne za svoboden pogodbeni prenos dejavnosti ali dela dejavnosti oziroma poslov skladno s 73. členom ZDR v smislu instituta spremembe delodajalca. Zato naj bi bilo nepomembno, kaj sta pogodbeno urejali toženi stranki, saj naj bi pogodba zavezovala le njiju in naj ne bi mogla ustvarjati nobenih pravnih posledic za tretje osebe, niti za pritožnika. Prvotožena stranka poudarja, da je bila sama zaradi zakonske obveznosti dolžna zagotoviti možnost prenosa finančnih instrumentov, premoženja in dokumentacije, stranke pa so same odločile, ali bodo to možnost izkoristile. Zato delež komitentov, ki so sklenili razmerje z drugo borzno hišo, po mnenju prvotožene stranke ne more biti merilo za presojo, ali je šlo za spremembo delodajalca skladno z ZDR, in zato naj v tem smislu tudi postavljanje kakršnihkoli vprašanj SEU ne bi bilo na mestu. Prvotožena stranka navaja, da se sodišča v Republiki Sloveniji niso dolžna posebej sklicevati na pravni red Evropske unije in prakso SEU, zato glede tega ni podana prav nobena kršitev. Sodišča pa naj bi argumentirano in prepričljivo obrazložila, zakaj primeri, ki jih je navajal pritožnik, niso uporabljivi v obravnavani zadevi. Prvotožena stranka navaja tudi, da ni jasno, zakaj bi komercialna dejavnost odvisnega borznega posredništva pomenila znak prenosa dejavnosti, saj je sama šele kasneje pridobila dovoljenje za izvajanje storitev odvisnega borznega posrednika. Glede zahtevka za plačilo plače po dejanskem delu navaja, da je pritožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi in se dogovoril za ustrezno plačilo, ki je skladno z zakonom, kolektivno pogodbo in aktom o sistemizaciji delovnih mest pri prvotoženi stranki. Vsa sodišča naj bi pravilno ugotovila, kaj je pritožnik dejansko delal, njegova zatrjevanja, da je delal kar vse in da je brez nadzora svetoval, analiziral in upravljal, pa naj bi bila preveč pavšalna in splošna. Prvotožena stranka zavrača tudi očitke o neustreznosti ponujenega delovnega mesta in navaja, da ne gre za to, da bi sodišči nedopustno širili opredelitev iz akta o sistemizaciji prvotožene stranke, kot to skuša prikazati pritožnik, temveč za to, da sta z vsebino napolnili uporabljeno besedno zvezo "druga ustrezna izobrazba".
 
5. Ustavno sodišče je odgovor prvotožene stranke vročilo pritožniku, ki se je nanj odzval. Navaja, da so navedbe v odgovoru neutemeljene, in vztraja pri zatrjevanjih, ki jih je podal v ustavni pritožbi. Ponavlja razlage, zaradi katerih naj bi šlo v obravnavanem primeru za spremembo delodajalca, in v zvezi s tem opozarja na dolžnost postavitve vprašanja za predhodno odločanje SEU in na neobrazloženost izpodbijane odločitve z vidika upoštevanja sodne prakse SEU. Ponavlja tudi navedbe v zvezi z domnevno protiustavnostjo stališč glede plačila razlike v plači in ustreznosti ponujenega delovnega mesta.
 
 
B.
 
6. Izpodbijane odločitve sodišč temeljijo na ugotovitvi, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi pritožniku zakonita, saj je bilo pritožnikovo delovno mesto borznega posrednika I pri prvotoženi stranki ukinjeno zaradi prenehanja opravljanja dejavnosti borznega posredovanja, prvotožena stranka pa je pritožniku ponudila ustrezno zaposlitev na drugem delovnem mestu, ki je ni sprejel.
 
7. Pritožnik je v postopku pred sodišči zatrjeval, da je bila odpoved nezakonita, ker ni šlo za ukinitev dejavnosti, temveč za prenos podjetja (spremembo delodajalca) po 73. členu ZDR oziroma Direktivi 2001/23/ES. Svoja zatrjevanja je utemeljeval tudi s sklicevanjem na prakso SEU. V reviziji je Vrhovnemu sodišču podrejeno predlagal prekinitev postopka ter na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – v nadaljevanju PDEU) postavitev vprašanja za predhodno odločanje SEU. Iz revizije, ki jo je pritožnik priložil ustavni pritožbi, je razvidno, da je pritožnik predlagal Vrhovnemu sodišču, naj SEU postavi več vprašanj glede razlage 1. člena Direktive 2001/23/ES v zvezi z izpolnjevanjem kriterija prenosa delavcev, prenosa strank in prenosa materialnih sredstev.
 
8. V ustavni pritožbi pritožnik Vrhovnemu sodišču med drugim očita, da je neobrazloženo zavrnilo predlog za postavitev vprašanja za predhodno odločanje SEU.
 
9. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-1056/11 z dne 21. 11. 2013 (Uradni list RS, št. 108/13, in OdlUS XX, 18) že sprejelo merila, ki jih morajo sodišča spoštovati v primerih, ko pritožnik predlaga predložitev vprašanja v predhodno odločanje SEU. Navedlo je, da je SEU izključno pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede razlage pogodb ter veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije (267. člen PDEU). Ko se nacionalno sodišče v postopku, ki ga vodi, sreča z vprašanjem, katerega rešitev je v izključni pristojnosti SEU, o tem ne sme odločati, razen če je SEU na vprašanje že odgovorilo oziroma so izpolnjeni drugi pogoji za odločanje nacionalnega sodišča (glej sodbo SEU v zadevi C.I.L.F.I.T., C-283/81, z dne 6. 10. 1982). Če nacionalno sodišče sprejme stališča, ki niso skladna z navedenim, gre za kršitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.
 
10. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-1056/11 navedlo, da prvi odstavek 23. člena Ustave zagotavlja, da v primeru, ko se v sporu zastavi vprašanje razlage prava Evropske unije in/ali veljavnosti sekundarnega prava Evropske unije, nanj odgovori sodišče, ki je v skladu z 267. členom PDEU pristojno odgovoriti. Zato Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo preizkuša le, ali je bilo posamezniku zagotovljeno sodno varstvo pred sodiščem, ustanovljenim v skladu z zakonom, in sicer tako, da je glede na prenos izvrševanja dela suverenih pravic Republike Slovenije na Evropsko unijo (tretji odstavek 3.a člena Ustave) upoštevana tudi delitev pristojnosti med sodišči Republike Slovenije kot članice Evropske unije in SEU (267. člen PDEU).
 
11. Pomen obrazložitve v postopku, v katerem se zastavi vprašanje uporabe prava Evropske unije, in s tem pomen obrazložitve tudi odločitve o zavrnitvi strankinega predloga za predložitev vprašanja v predhodno odločanje SEU je Ustavno sodišče ponovno poudarilo v odločbah št. Up-797/14 z dne 12. 3. 2015 (Uradni list RS, št. 22/15) in št. Up-384/15 z dne 18. 7. 2016 (Uradni list RS, št. 54/16). Upoštevajoč stališča iz odločbe št. Up-1056/11 je izpostavilo, da je nujen predpogoj, da lahko Ustavno sodišče presodi, ali je bilo posamezniku zagotovljeno sodno varstvo pred zakonitim sodiščem in ali je bila upoštevana delitev pristojnosti iz 267. člena PDEU, da se sodišče do vprašanj, povezanih s pravom Evropske unije, v zadostni meri opredeli. To vključuje tudi obrazložitev, zakaj se sodišče kljub strankinemu predlogu za prekinitev postopka in predložitev zadeve v skladu z 267. členom PDEU z upoštevanjem meril, ki izvirajo iz prakse SEU, za to ni odločilo. Opustitev odgovora na predlog stranke za postavitev vprašanja v predhodno odločanje pomeni kršitev pravic iz 22. člena v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave. Upoštevati je treba, da že iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega postopka, varovanega s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, in da mora sodišče s sodno odločbo na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev (odločba Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010, Uradni list RS, št. 83/10).
 
12. Zadostnost obrazložitve v postopku, v katerem se zastavi vprašanje uporabe prava Evropske unije, je bistvena ne le zaradi ustavnoprocesnih jamstev, zagotovljenih s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, temveč tudi zato, ker se z opustitvijo ali pomanjkljivostjo obrazložitve lahko prezrejo ali celo zanikajo pogoji, določeni v pravu Evropske unije, pod katerimi je treba vprašanje predložiti v predhodno odločanje SEU. Nepredložitev vprašanja temu sodišču ima zato lahko za posledico, da o vprašanjih prava Evropske unije odloči sodišče, ki za odgovor nanje ni pristojno. Z opustitvijo obrazložitve ali s pomanjkljivo obrazložitvijo je Ustavnemu sodišču onemogočeno, da opravi preizkus odločitve z vidika prvega odstavka 23. člena Ustave. Obrazložitev sodišča, ki se nanaša na vidike prava Evropske unije, vključno z zavrnitvijo strankinega predloga za predložitev vprašanja SEU, mora torej biti takšna, da omogoča preizkus, ali so bili upoštevani pogoji dolžnosti predložitve iz tretjega odstavka 267. člena PDEU na način, ki je skladen s temi pogoji.[1] Ti pogoji so namreč odločilni za presojo, katero sodišče je pristojno razlagati pravo Evropske unije.[2]
 
13. Pogoje, pod katerimi morajo sodišča držav članic zadevo predložiti SEU, ureja tretji odstavek 267. člena PDEU. Opustitev te dolžnosti mora biti skladna s prakso SEU, izoblikovano glede tretjega odstavka 267. člena PDEU (tretji odstavek 3.a člena Ustave). Po njej morajo sodišča, kadar se pred njimi postavi vprašanje razlage prava Evropske unije, izpolniti svojo dolžnost, da SEU predložijo vprašanje, razen če se ugotovi, 1) da vprašanje ni upoštevno, pri čemer je nacionalno sodišče tisto, ki presodi o upoštevnosti vprašanja,[3] 2) da je upoštevna določba prava Evropske unije že bila predmet razlage SEU[4] ali 3) da se pravilna uporaba prava Evropske unije ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za razumen dvom.[5] Preden nacionalno sodišče zaključi, da gre za tak primer, mora biti prepričano, da je to enako očitno tudi za sodišča drugih držav članic in SEU. Samo če so izpolnjeni ti pogoji, lahko nacionalno sodišče opusti predložitev vprašanja SEU in o njem odloči na lastno odgovornost.[6] Pri tem mora upoštevati značilnosti prava Evropske unije in posebne težave, ki jih prinaša njegova razlaga, vključno s primerjavo vseh jezikovnih različic besedila, spoštovanjem posebne terminologije prava Evropske unije in umestitvijo razlage v kontekst tega prava.[7]
 
14. Ob predstavljenih izhodiščih je Ustavno sodišče moralo presoditi, ali obrazložitev Vrhovnega sodišča, ki se nanaša na razloge, zaradi katerih sodišče ni sledilo pritožnikovemu predlogu za postavitev vprašanja za predhodno odločanje SEU, dosega zahteve iz 22. člena in prvega odstavka 23. člena Ustave.
 
15. Pritožnik je Vrhovnemu sodišču predlagal, naj SEU zastavi več vprašanj za predhodno odločanje glede razlage 1. člena Direktive 2001/23/ES v zvezi z izključitvijo prenosa delavcev, prenosom strank in premoženja v dejavnosti borznega posredovanja ter glede razumevanja subjektivne volje prevzemnika, da nobenega delavca ne želi prevzeti, in subjektivne volje strank, da s prehodom soglašajo.[8] Vrhovno sodišče je tudi sámo ugotovilo, da je za presojo obstoja pravic pritožnika, kolikor se nanaša na vprašanje pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, treba upoštevati Direktivo 2001/23/ES, za razlago te direktive pa tudi prakso SEU (12. točka obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča). Vendar pa je pritožnikov predlog za predložitev vprašanja v predhodno odločanje SEU zavrnilo z obrazložitvijo, da se je SEU do pravnih vprašanj, pomembnih za odločitev v tej zadevi, v svojih odločitvah že opredelilo (17. točka obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča). Vrhovno sodišče je torej sprejelo stališče, da je upoštevna določba Direktive 2001/23/ES z vidikov, ki so pravno pomembni v obravnavani zadevi, že bila predmet razlage SEU. Pritožnik pa z očitkom o neobrazloženosti opozarja, da v stališčih, zavzetih v sodbah SEU, ki so povzeta v izpodbijani sodbi Vrhovnega sodišča, ni odgovorov na njegova vprašanja.
 
16. Direktiva 2001/23/ES je bila v slovenski pravni red prenesena s 73. členom ZDR oziroma 75. členom Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr. in 52/16 – v nadaljevanju ZDR-1). Določbe ZDR (ZDR-1) je treba ob upoštevanju načela lojalnega sodelovanja iz tretjega odstavka 4. člena Pogodbe o Evropski uniji (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – PEU), vključno z načelom skladne razlage, ki je eno od splošnih pravnih načel prava Evropske unije,[9] uporabljati in razlagati ob upoštevanju Direktive 2001/23/ES in prakse SEU v zvezi s prenosom podjetij. To vključuje tudi presojo vprašanja, kdaj pride do pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja. Direktiva 2001/23/ES v pododstavku (b) prvega odstavka 1. člena določa, da se ob upoštevanju pododstavka (a) in drugih določb istega člena "za prenos v smislu te direktive šteje prenos gospodarske enote, ki ohrani svojo identiteto, se pravi organiziranega skupka virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali je ta dejavnost glavna ali stranska". Kot je SEU že pred leti ugotovilo v zvezi s prvotno različico besedila v Direktivi Sveta 77/187/EGS z dne 14. februarja 1977 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (UL L 61, 5. 3. 1977, str. 26), je namen te direktive zagotoviti varovanje pravic delavcev, če se spremeni delodajalec, kolikor je to mogoče.[10]
 
17. Vrhovno sodišče je, upoštevaje analizo navedenih sodb SEU, zavzelo stališče, da je odgovor na vprašanje, ali je v konkretnem primeru prišlo do prenosa podjetja v smislu Direktive 2001/23/ES, treba iskati v značilnih dejstvih prenosa (13. točka obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča), med katerimi je poleg prenosa organizacijskega ustroja kot ključna kriterija prepoznalo prenos materialnih sredstev in prenos skupine zaposlenih (14. in 16. točka obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča). V svoji presoji je stališču, da v obravnavanem primeru do prenosa podjetja ni prišlo, pritrdilo iz dveh razlogov. Najprej zato, ker je presodilo, da ni izpolnjen nobeden izmed navedenih ključnih kriterijev. Poleg tega pa je pojasnilo še, da "ni ugotovljen noben drug kriterij, ki bi kazal na prenos gospodarske entitete oziroma skupka virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti" (16. točka obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča). Pri tem ni mogoče spregledati, da Vrhovno sodišče zastavljenih vprašanj ni umestilo v okvir sodb SEU s področja razlage 1. člena Direktive 2001/23/ES, na katere se sklicuje, niti ni podalo vsebinskega odgovora o pomenu zastavljenih vprašanj z vidika nedoločenih pravnih pojmov, s katerimi je v 1. členu navedene direktive opredeljen pojem prenosa podjetja. Ustavno sodišče v zvezi s tem posebej izpostavlja dvoje. Prvič, zgolj posplošena presoja, "da prenos strank sam po sebi ne zadostuje za utemeljitev prenosa podjetja v skladu z Direktivo in 73. členom ZDR" (prim. 16. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča), ne zadosti zahtevi po vsebinski opredelitvi sodišča do zastavljenega vprašanja o pomenu prehoda kar 91 % strank k novemu borznemu posredniku za presojo z vidika pojma "organiziranega skupka virov" iz pododstavka (b) prvega odstavka 1. člena Direktive 2001/23/ES. Drugič, smiselno enako velja v razmerju do zastavljenih vprašanj za zgolj splošno ugotovitev, da "ni ugotovljen noben drug kriterij, ki bi kazal na prenos gospodarske entitete oziroma skupka virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti".[11]
 
18. Zato v obravnavani zadevi Vrhovno sodišče s svojo presojo (v 16. točki obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča) pritožniku ni vsebinsko odgovorilo na njegova vprašanja o pomenu konkretnih dejanskih okoliščin (pogodbene izključitve obveznosti prevzema vseh delavcev, prehoda strank in njihovega premoženja ter subjektivne volje prevzemnika in strank) in na vprašanje obstoja prenosa v smislu Direktive 2001/23/ES, prav tako pa nanje vsebinsko ne odgovarja vključena analiza sodb SEU (13. do 15. točka obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča).
 
19. Iz navedenega izhaja, da Vrhovno sodišče svojega stališča o zavrnitvi predloga za postavitev vprašanja za predhodno odločanje SEU ni obrazložilo v skladu z zahtevami pravice do enakega varstva pravic in pravice do sodnega varstva. S tem je kršilo 22. člen v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave. Odsotnost razlogov Ustavnemu sodišču onemogoča presojo, ali je prišlo do kršitve prvega odstavka 23. člena Ustave. Zato je izpodbijano sodbo razveljavilo že zaradi kršitve 22. člena Ustave in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje, ki naj upošteva stališča Ustavnega sodišča iz te odločbe. Ker je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo zaradi kršitve pravice iz 22. člena v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave, ni presojalo drugih zatrjevanih kršitev.
 
 
C.
 
20. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: podpredsednica dr. Etelka Korpič – Horvat ter sodnici in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik in Marko Šorli. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovali sodnici Korpič – Horvat in Mežnar, ki sta dali odklonilni ločeni mnenji. Sodnik Accetto je dal pritrdilno ločeno mnenje.
 
 
 
dr. Etelka Korpič – Horvat
Podpredsednica
 
[1] Prim. tudi odločbe nemškega Zveznega ustavnega sodišča št. 1 BvR 1036/99 z dne 9. 1. 2001, št. 2 BvR 264/06 z dne 14. 7. 2006, št. 1 BvR 2722/06 z dne 20. 2. 2008 in št. 1 BvR 230/09 z dne 25. 2. 2010.
[2] Glej 13. in 14. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-1056/11.
[3] Glej zlasti sodbi SEU v zadevi C.I.L.F.I.T., 10. točka, in v zadevi Mecanarte – Metalúrgica da Lagoa Ld.a proti Chefe do Serviço da Conferência Final da Alfândega do Porto, C-348/89, z dne 27. 6. 1991, 47. točka.
[4] Sodbi SEU v združenih zadevah Da Costa en Shaake NV in drugi proti Netherlands Inland Revenue Administration, C-28–30/62, z dne 27. 3. 1963 in v zadevi C.I.L.F.I.T., 14. točka.
[5] Glej sodbi SEU v zadevi C.I.L.F.I.T., 21. točka, in v zadevi Intermodal Transports BV proti Staatssecretaris van Financiën, C-495/03, z dne 15. 9. 2005, 33. točka.
[6] Sodba SEU v zadevi C.I.L.F.I.T., 16. točka.
[7] Prav tam, 18. do 20. točka. Primerjaj odločbe Ustavnega sodišča št. Up-1056/11, 12. točka, št. Up-797/14, 13. točka, in št. Up-384/15, 12. točka.
[8] Iz revizije (str. 12, točka 7.3), ki jo je pritožnik priložil ustavni pritožbi, je razvidno, da je Vrhovnemu sodišču predlagal, naj SEU predloži v predhodno odločanje naslednja vprašanja:
"– Ali je treba [č]len 1(b) Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov razlagati tako, da je kriterij prenosa zaposlenih pri pravnem prenosu investicijskih storitev na prevzemnika izpolnjen, če prenosnik ali prevzemnik pogodbeno vnaprej izključita obveznost prevzema vseh delavcev?
– [Če] je odgovor na vprašanje negativen, ali v dejavnosti borznega posredovanja, kjer je bilo preneseno 91 % vseh strank in njihovega premoženja, sploh lahko pride do spremembe delodajalca, če se prenos strank in njihovega premoženja ne upošteva kot kriterij, pogodbeno izključen prenos delavcev pa je upoštevan kot odločilni kriterij!?
– Ali je potrebno, ko gre za dejavnost borznega posredovanja, kriterij prenosa premoženja strank šteti kot materialna ali kot nematerialna sredstva oz. pravice prenosa te dejavnosti in kako je treba razumeti subjektivno voljo prevzemnika, da nobenega delavca ne želi prevzeti, in subjektivno voljo strank, da s prehodom soglašajo?"
[9] Glej npr. že sodbo SEU v zadevi Sabine Von Colson in Elisabeth Kamann protiLand Nordrhein-Westfalen, 14/83, z dne 10. 4. 1984, 27. točko obrazložitve.
[10] Sodba SEU v zadevi Landsorganisationen i Danmark for Tjenerforbundet i Danmark proti Ny Mølle Kro, 287/86, z dne 17. 12. 1987, 12. točka obrazložitve.
[11] Prim. v zvezi s tem npr. sodbi SEU v zadevi Ayse Süzen proti Zehnacker Gebäudereinigung GmbH Krankenhausservice, C-13/95, z dne 11. 3. 1997, 18. točka obrazložitve, ter v zadevi Dietmar Klarenberg proti Ferrotron Technologies GmbH, C-466/07, z dne 12. 2. 2009, 43.–48. točka obrazložitve.
 
 
Up-561/15-19           
8. 12. 2017
 
 
Odklonilno ločeno mnenje sodnice dr. Etelke Korpič – Horvat
 
 
1. Ustavno sodišče je sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips7/2015 z dne 25. 5. 2015 razveljavilo zaradi kršitve 22. člena Ustave in zadevo temu sodišču vrnilo v novo odločanje iz razloga nezadostne vsebinske obrazložitve.[1] Ta naj bi bila tako pomanjkljiva, da je Ustavnemu sodišču onemogočala, da bi opravilo preizkus odločitve z vidika prvega odstavka 23. člena Ustave.
 
2. V obravnavanem primeru gre za vprašanje, ali je dejansko prišlo do spremembe delodajalca oziroma prenosa dela podjetja po 73. členu ZDR (75. členu ZDR-1) in Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (UL L 82, 22. 3. 2001, str. 98 – v nadaljevanju Direktiva 2001/23/ES), ki je bila v slovenski pravni red prenesena v navedenem členu ZDR oziroma sedaj veljavnem ZDR-1. [2]
 
3. O vprašanjih, kdaj gre za prenos podjetja ali dela podjetja, je SEU v skladu z Direktivo 2001/23/ES oblikovalo bogato sodno prakso. Za prenos je pomembno, da gospodarska enota ohrani svojo identiteto, se pravi, da gre za prenos organiziranega skupka virov zaradi opravljanja gospodarske dejavnosti; pri čemer ni pomembno, ali gre za glavno ali stransko dejavnost (točka a prvega odstavka 1. člena Direktive).[3] SEU je s svojimi številnimi odločitvami polnilo 1. člen Direktive 2001/23/ES, kdaj se šteje, da gre za prenos gospodarske enote (organiziranega skupka virov), ki ohrani svojo identiteto. [4] V glavnem velja, da so nacionalna sodišča dolžna presoditi vsak primer posebej s testiranjem različnih kriterijev. Pri presoji, ali gre za spremembo delodajalca, ni zadosti, da prevzemnik nadaljuje z enako ali podobno dejavnostjo, ampak je sprememba delodajalca odvisna tudi od drugih kriterijev, kot so prenos delavcev, vodstvenih delavcev, organizacija dela in metode poslovanja ter sredstva za delo (sodba SEU v zadevi Süzen, C-13/95, z dne 11. 3. 1997). V nekaterih dejavnostih je pomemben materialni substrat, premično in nepremično premoženje (sodba SEU v zadevi Liikenne, C-172/99, z dne 25. 1. 2001), v drugih pa so delavci (personalni substrat) ključni za opravljanje dejavnosti (sodba SEU v združenih zadevah Hernandes Vidal, C-127/96, C-229/96 in C-74/97, z dne 10. 12. 1998). [5]
 
4. V izpodbijani sodbi je Vrhovno sodišče prakso SEU, ki se nanaša na prenos podjetja oziroma dela podjetja, analiziralo in je možnost njene uporabe presojalo na obravnavanem, konkretnem primeru dejavnosti borznega posredovanja. Tako je Vrhovno sodišče pritožniku odgovorilo, da "Zgolj opravljanje storitev, ki so enake dejavnosti, ki jo je tožena stranka ukinila ne utemeljuje zaključka o pravnem prenosu dela podjetja". Razložilo je, da je pritožnikovo sklicevanje na sodbo v zadevi Spijkers (C-24/85) neutemeljeno, ker sta v zadevi Spijkers ključna kriterija za prenos materialna sredstva in prenos delavcev; v obravnavani zadevi pa ne gre za prenos materialnih sredstev niti delavcev ali organizacijskega ustroja. Po presoji Vrhovnega sodišča pa se "sredstva borznih komitentov ne more poenostavljeno šteti za sredstva lastna borznemu posredniku, saj je ta v položaju fiduciarja zaupanih sredstev strank" (14. točka obrazložitve). Prenos strank je bil izveden na prostovoljni ravni, pa tudi sicer le prenos strank ne zadošča za utemeljitev pravnega prenosa podjetja po Direktivi 2001/23/ES in 73. členu ZDR, je zapisalo Vrhovno sodišče v 16. točki obrazložitve. Po stališču Vrhovnega sodišča dejstvo, da gre za prostovoljni prehod strank, zadošča, da se ta okoliščina ne šteje za bistveno, ne glede na to, da je prešlo k drugi pravni osebi 91 % strank. Vrhovno sodišče posebej navede, da drugega kriterija, ki bi kazal na prenos gospodarske entitete oziroma organiziranega skupka virov, ni ugotovilo. Razložilo je tudi, zakaj v obravnavani zadevi niso uporabljivi primeri sodb SEU v zadevah: Allen, C-234/98, Hidalgo in Ziemann, združeni zadevi C-173/96 in C-247/96, Merckx in NeuhuYs, združeni zadevi C-171/94 in C-172/94 (14. in 15. točka obrazložitve).
 
5. Po presoji Vrhovnega sodišča so odločitve SEU, ki jih je povzelo v sodbi, omogočile presojo dejanskega stanja z vidika prenosa dela podjetja. Zato je menilo, da je dosedanja praksa SEU zajela upoštevne kriterije za ohranitev identitete gospodarske enote in je zato zadostna za presojo v obravnavanem primeru, da je lahko razložilo in odgovorilo pritožniku, da ne gre za prenos dela podjetja, ker se v obravnavanem primeru identiteta ni ohranila. Ni se ohranila zato, ker niso izpolnjeni temeljni kriteriji za prenos, ker se v obravnavani zadevi ni preneslo premoženje, sredstva strank pa se ne morejo šteti za sredstva borznega posrednika, prenos delavcev ni bil opravljen, prenos strank pa ni ključen, ker je ta temeljil na prostovoljni odločitvi in prenos strank tudi sicer sam po sebi ne pomeni ohranitve identitete. Le prenos dejavnosti je isti, ta pa ni zadosten kriterij za obstoj instituta spremembe delodajalca (16. točka obrazložitve). Vrhovno sodišče ni opravilo zgolj analizo sodb SEU, ki se nanašajo na spremembo delodajalca, ampak je iz odločitev SEU sklepalo na obravnavani primer z upoštevanjem ključnih kriterijev, pomembnih za spremembo delodajalca. Menilo je, da je s tako obrazložitvijo zadostilo pogoju, določenem v 2. točki tretjega odstavka 267. člena PDEU, "da je upoštevna določba prava Evropske unije že bila predmet razlage SEU," zaradi česar je odločilo, ne da bi predložilo SEU predhodno vprašanje, in je samo izreklo sodbo.
 
6. Menim, da pravno stališče, ki ga je v obravnavani zadevi zavzelo Vrhovno sodišče in po katerem se presoja kriterij obrazloženosti, zadošča za standard zadostne obrazloženosti. [6] Tako po doktrini Ustavnega sodišča kot po doktrini Evropskega sodišča za človekove pravice obrazložitev mora vsebovati tiste pravne razloge, ki so ključni za odločitev; obseg razlogov pa je odvisen od narave in odločitve okoliščin posameznega primera.[7] Menim, da je Vrhovno sodišče temu standardu zadostilo, saj ni spregledalo bistvenih kriterijev, ki so pomembni za prenos podjetja, do njih se je opredelilo in navedlo razloge za svojo odločitev. Iz sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da je svojo odločitev gradilo na kriterijih, ki po sodni praksi SEU in Direktivi 2001/23/ES veljajo za prenos dela podjetja. Razlogi, da ne gre za spremembo delodajalca, so iz izpodbijane sodbe vidni (glej 4. točko). Na podlagi dosedanje prakse SEU je Vrhovno sodišče navedlo, kdaj se ohranja gospodarska celota, kar pomeni, da gre za spremembo delodajalca. Upoštevati je treba tudi, da gre za primer, ko je Vrhovno sodišče pritrdilo pravnemu stališču nižjih sodišč in je zato pritožnik lahko jasno razbral in razumel razloge za sporno pravno stališče, saj je že ugotovil iz sodb nižjih sodišč, zakaj niso izpolnjeni pogoji za spremembo delodajalca.[8] Ti razlogi tudi niso arbitrarni ali očitno napačni. Gre za razloge, ki jih je po moji oceni mogoče zagovarjati. Vrhovno sodišče bi lahko zavzelo tudi drugačno pravno stališče, na primer, da pri borznem poslovanju prenos strank pomeni zadostni kriterij za prenos dela podjetja. Vendar pravno stališče, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo in po moji oceni zadostno obrazložilo, je drugačno. Ali je sprejeto stališče pravilno, sodi v presojo materialnega prava EU, kamor pristojnost Ustavnega sodišča ne seže.
 
7. Poleg vsega zgoraj navedenega se mi zdi pomembno poudariti še naslednje. Res se SEU v dosedanjih odločitvah ni posebej opredelilo, kateri kriterij je ključen pri prenosu dejavnosti pri borznem posredovanju, vendar menim, da to ne pomeni, da bi se SEU moralo opredeliti do vsake dejavnosti, da bi lahko nacionalno sodišče izreklo sodbo. To bi bilo praktično tudi nemogoče glede na številne dejavnosti in glede na pojem "pravni prenos", ki tako po 73. členu ZDR (75. členu ZDR-1) kakor tudi po sodni praksi SEU zajema spremembe predpisov, odločitve sodišč, sklepanja pravnih poslov in statusne spremembe, ki nastajajo pri poslovanju različnih subjektov in lahko pomenijo spremembo delodajalca.[9] Specifičnih primerov, kot je obravnavani, je veliko in menim, da je prav, da nacionalna sodišča z upoštevanjem prakse SEU, ki se je izoblikovala pri posameznih institutih, v obravnavanem primeru pri presoji, kdaj gre za prenos podjetja ali dela podjetja, uporabijo logiko SEU in razrešijo konkreten primer. Gre za razlagalna vprašanja, ki temeljijo na utečenih razsodbah SEU. V okvirih pravnega reda EU in sprejetih odločitev SEU mora biti nacionalnim sodiščem dopuščen prostor lastne razlage, polje proste presoje pri razlagi in uporabi prava EU. Ustavnosodne presoje jih pri tem ne bi smele zavirati.
 
8. To so razlogi, zakaj sem menila, da je Vrhovno sodišče svojo odločitev v zadostni meri prilagodilo pravu EU, da je zadostilo merilu bistvenosti in minimalnim standardom obrazložitve.
 
 
 
                                                                       Dr. Etelka Korpič – Horvat
                                                                                     Sodnica
 

[1] Glej odločbo št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010, 8. točka obrazložitve: "Obrazložena sodna odločba je bistveni del poštenega postopka. Z njo je sodišče dolžno na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Z obrazložitvijo, ki tem zahtevam ne zadosti, sodišče krši 22. člen Ustave." Glej tudi A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 282, in P. van Dijk in drugi, Theory and Practice of the European Convention on Human Rights, Kluwer Law International, Haag 1998, str. 437.
[2] Pritožnik je bil zaposlen v Banki Koper, d. d., Koper, kot borzni posrednik I. Banka je navedeno delovno mesto ukinila zaradi prenehanja opravljanja dejavnosti borznega posredovanja. Ker pritožnik ni sprejel drugega ponujenega ustreznega delovnega mesta, mu je Banka Koper odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je ukinila dejavnost borznega posredovanja. Pritožnik je menil, da ne gre za ukinitev dejavnosti, ampak za spremembo delodajalca, kar bi mu omogočilo avtomatičen prehod k prevzemniku.
[3] Glej D. Senčur Peček, Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2016, str. 429.
[4] Menim, da pojem "organiziranega skupka virov," ki je določen v b točki prvega ostavka 1. člena Direktive 2001/23/ES ni neznan pojem niti nedoločen pravni pojem, saj ga je SEU pomembno zapolnilo s kriteriji (premoženje, delavci, idr.), ki so pomembni za prenos delodajalca. Da se bo navedena sintagma še dopolnjevala z novimi presojami SEU pa obstaja velika verjetnost, vendar to ne pomeni, da gre za nedoločen pravni pojem ali neznan pojem. Da gre za spremembo delodajalca je pomembno , da se organizirani skupek virov ohrani kot gospodarska enota.
[5] Glej D. Senčur Peček, Aktualna vprašanja spremembe delodajalca, Delavci in delodajalci, št. 2–3 (2010), str. 301–303.
[6] Glej T. Šorli, Standard obrazloženosti sodnih odločb v civilnih zadevah (s poudarkom na praksi Ustavnega sodišča Republike Slovenije), mag. naloga, Ljubljana 2015, str. 20–49.
[7] Glej odločbo št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (8. točka obrazložitve), sodbo ESČP v zadevi Salov proti Ukrajini z dne 6. 9. 2005 in druge. Glej tudi 6. člen EKČP. Glej tudi A. Galič, nav. delo, str. 282, in P. van Dijk in drugi, nav. delo, str. 437.
[8] Glej odločbo št. Up-1273/09 z dne 13. 10. 2011. Glej pritrdilno ločeno mnenje sodnika Jana Zobca k zadevi št. Up-147/09 z dne 11. 10. 2010.
[9] Glej sodbo SEU v zadevi Allen in drugi, C-234/98, iz katere izhaja, da se pojem "pravni prenos" upošteva za vse pravne spremembe delodajalca (17. točka obrazložitve ).
 
 
Up-561/15-20
5. 12. 2017
 
Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Mateja Accetta 
 
 
1. K odločbi Ustavnega sodišča v tej zadevi (zadevi Dodič), ki sem jo podprl, tu dodajam še nekaj osebnih poudarkov o razlogih, zaradi katerih sem sam glasoval zanjo, ter o pomenu, ki ga po mojem mnenju ima za prihodnje odločanje v tej in morebitnih drugih sorodnih zadevah.
 
2. To se mi zdi še pomembnejše, ker Vrhovno sodišče v svoji sodbi prava EU ni v celoti spregledalo ali zanemarilo. Kot povzema tudi odločba, je Vrhovno sodišče že samo sprejelo stališče, da je pravo EU (in zlasti Direktiva 2001/23/ES o pridobljenih pravicah delavcev, ki je nasledila prvotno Direktivo 77/187/EGS) merodajno za odločitev v zadevi, nato pa s sklicevanjem na predhodne odločitve Sodišča EU utemeljilo, zakaj so po njegovi presoji s temi sodbami Sodišča EU vprašanja že docela razjasnjena in mu jih ni treba predložiti v predhodno odločanje Sodišča EU. Pri presoji Ustavnega sodišča je torej šlo za odločanje o tem, ali je Vrhovno sodišče v konkretni zadevi zadostilo ustavni zahtevi po zadostni obrazložitvi svoje odločitve v luči zahtev, ki jih je v zvezi s postopkom predhodnega odločanja razvilo Sodišče EU, ob upoštevanju uveljavljenih standardov v pravu EU in narave zadeve.
 
3. Vrhovno sodišče je sodišče, ki mu tretji odstavek 267. člena PDEU nalaga dolžnost predložitve vprašanja o razlagi prava EU v predhodno odločanje Sodišča EU,[1] razen če je [2] i) vprašanje neupoštevno za rešitev spora, ii) Sodišče EU s svojimi odločitvami na vprašanje že odgovorilo (doktrina acte éclairé) ali iii) odgovor nanj tako očiten, da ne pušča nobenega razumnega dvoma (doktrina acte clair). Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da je v zadevi Dodič podan drugi razlog, da je torej Sodišče EU s citiranimi odločitvami že podalo jasne odgovore na zastavljena vprašanja o razlagi prava EU.
 
4. Za to presojo ni zanemarljivo, da je področje varstva pravic delavcev ob prenosu podjetja ali obrata pomembno in problematično področje prava EU, ki je skozi leta sprožilo veliko število vprašanj za predhodno odločanje Sodišča EU s strani nacionalnih sodišč. Prav tako ni zanemarljivo, da je tudi Sodišče EU v različnih zadevah zavzemalo različno strogo stališče glede upoštevnosti in izpolnjenosti pogojev za ugotovitev obstoja prenosa podjetja.
 
5. Ilustrativna in pomenljiva je naslednja ponazoritev, ki jo navaja eden od komentarjev tega področja prava EU,[3] ko analizira, kako se je Sodišče EU od bolj vključujočega pristopa v vrsti zgodnejših zadev, kot npr. v zadevi Schmidt[4] iz leta 1994, tri leta kasneje prevesilo k bolj strogi presoji v zadevi Süzen[5] V zadevi Süzen je Sodišče EU med drugim razlikovalo med gospodarskimi sektorji s poudarjenim pomenom obratnih sredstev, kjer je obstoj prenosa podjetja v smislu Direktive 2001/23/ES (oziroma tedaj še prvotne Direktive 77/187/EGS) v večji meri odvisen od prenosa teh sredstev, in tistimi sektorji, v katerih dejavnost bolj ali manj temelji na ročnem delu in je sklepanje o prenosu podjetja odvisno tudi od prevzema večjega števila delavcev.[6] Komentar opozarja na problematičnost takšnega stališča, še toliko bolj v luči temeljnega namena Direktive 2001/23/ES,[7] kot ga je prepoznalo tudi Sodišče EU,[8] da v kar največji možni meri zagotavlja varovanje pravic delavcev, če se spremeni delodajalec, saj
 
s tem, ko sta uporaba direktive in njeno varstvo odvisna od prenosa delovne sile, ponuja delodajalcem v delovno-intenzivnih sektorjih mehanizem, s katerim se lahko izognejo uporabi direktive preprosto s tem, da zavrnejo prevzem zaposlenih, kar ogrozi varovalni učinek direktive za tiste, ki ga morda prav najbolj potrebujejo.[9]
 
Avtorice komentarja nato nadaljujejo, da odločitev Sodišča EU iz leta 2003 v zadevi Abler[10] nakazuje, da se je Sodišče EU vendarle spet nagnilo k bolj vključujoči razlagi, a da bo več vidikov glede tega vprašanja moralo še dodatno razjasniti.[11]
 
6. Vrhovno sodišče v svoji sodbi v zadevi Dodič navaja pet sodb Sodišča EU,[12] med katerimi je bila zadnja oziroma najnovejša sprejeta leta 1999, štiri leta pred zgoraj omenjeno zadevo Abler oziroma šestnajst let pred izdajo sodbe Vrhovnega sodišča. To dejstvo seveda samo po sebi še ne pomeni, da že zaradi take časovne oddaljenosti sodbe nikoli in glede nobenega vprašanja ne bi mogle utemeljiti sklepa, da je določeno vprašanje razlage prava EU z njimi dokončno razrešeno, a glede na kasneje izraženo nihanje Sodišča EU in razmeroma obsežno prakso tega sodišča prav glede vprašanja prenosa podjetja, ki se je tudi po letu 2003 še krepko razvijala, že vzbuja dvom o sklepu Vrhovnega sodišča, da je Sodišče EU s temi petimi sodbami iz devetdesetih (in osemdesetih) let prejšnjega stoletja dokončno odgovorilo na vprašanja, ki jih odpira zadeva Dodič.
 
7. To še toliko bolj velja v luči dejstva, da je vsaj[13] v zvezi z dvema sodbama (Merckx in Neuhuys ter Spijkers) Vrhovno sodišče v sodbi pojasnjevalo, da po njegovi presoji nista uporabljivi za zadevo Dodič. Tudi če to docela drži, tovrsten sklep hkrati omejuje upoštevnost takih zadev za sklepanje o uporabi doktrine acte éclairé: bolj ko neko zadevo njene dejanske okoliščine ločujejo od drugih, manj lahko te druge zadeve služijo kot avtoritativen odgovor na v njej zastavljena vprašanja. Ob tem ne gre spregledati pogostega poudarka Sodišča EU, da je ob presoji vprašanja, ali je prišlo do prenosa podjetja, treba upoštevati vse dejanske okoliščine in da je pomen, ki ga je treba pripisati različnim merilom, nujno različen glede na dejavnost ali celo na način proizvodnje ali poslovanja.[14]
 
8. Povedano drugače: dejstvo, da je Vrhovno sodišče v svojo presojo vključilo tudi analizo nekaj izbranih sodb Sodišča EU, ne pomeni avtomatične odveze dolžnosti, ki jo zanj določa tretji odstavek 267. člena PDEU v luči razlage v zadevi C.I.L.F.I.T., če ta analiza tudi po vsebini ni ustrezna in zadostna.
 
9. Da je temu tako in da je morda prav področje Direktive 2001/23/ES oziroma vprašanje prenosa podjetja ali obrata še posebej težavno ter da je treba v njegovo presojo vključiti tudi kasnejše sodbe Sodišča EU po letu 2003, ki jih v sodbi Vrhovnega sodišča ni zaslediti, izpričuje tudi sodba Sodišča EU v zadevi Ferreira da Silva[15] iz leta 2015, v kateri je Sodišče EU prvič odločilo, da je vrhovno sodišče ene izmed držav članic, v tem primeru Portugalske, prekršilo svojo obveznost iz tretjega odstavka 267. člena PDEU. Sodba Sodišča EU v zadevi Ferreira da Silva je bila sicer sprejeta po izdaji sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi Dodič, a se nanaša na položaj v času izdaje sporne sodbe portugalskega vrhovnega sodišča leta 2009, zato so ugotovitve Sodišča EU upoštevne tudi za zadevo Dodič.
 
10. V zadevi Ferreira da Silva se je portugalsko vrhovno sodišče soočilo z vprašanjem, ali je prišlo do prenosa podjetja oziroma obrata v zvezi s kolektivnim odpustom delavcev čarterske letalske družbe, pri čemer je del njenih že dogovorjenih poletov in prog nato prevzela druga letalska družba. V razmeroma obsežni sodbi[16] je portugalsko vrhovno sodišče analiziralo tudi vidike prava EU in podobno kot Vrhovno sodišče v zadevi Dodič citiralo nekaj sodb Sodišča EU. Ob tem je ugotovilo, da naj sodna praksa Sodišča EU v tej zadevi ne bi puščala "nobenega upoštevnega dvoma[,] zaradi katerega bi moral biti vložen predlog za sprejetje predhodne odločbe", ter da ima "Sodišče […] obširno in ustaljeno sodno prakso glede problematike v zvezi z razlago določb prava [Unije], ki se nanašajo na 'prenos obrata', tako da […] Direktiva [2001/23] zaradi navedene sodne prakse že odseva poenotenje v njej navedenih pojmov, in ti so zdaj z vidika razlage v sodni praksi (Skupnosti, pa tudi nacionalni sodni praksi) jasni, zato v obravnavanem primeru predhodno posvetovanje s Sodiščem […] ni potrebno".[17]
 
11. Ko je nato v novem postopku po vloženi tožbi zaradi nepogodbene odškodninske odgovornosti drugo portugalsko sodišče zadevo predložilo v predhodno odločanje Sodišča EU, je slednje najprej odgovorilo na vprašanje, ali je v danih razmerah prišlo do prenosa podjetja oziroma obrata. S sklicevanjem na vrsto lastnih sodb, v pomembnem delu tudi na sodbo v zadevi Klarenberg,[18] ki jo je sprejelo leta 2009 malo pred sodbo portugalskega vrhovnega sodišča, je prišlo do nasprotnega zaključka kot portugalsko vrhovno sodišče. Kot je povzelo ugotovitve iz zadeve Klarenberg,[19] "upoštevni element za to, ali je prenesena enota ohranila identiteto, ni ohranitev posebne organizacijske sestave, ki jo je glede različnih dejavnikov proizvodnje, ki se prenašajo, določil podjetnik, ampak ohranitev funkcionalne povezave na podlagi soodvisnosti in dopolnjevanja med temi dejavniki[, ki pridobitelju] omogoča, da jih uporablja za opravljanje iste ali podobne gospodarske dejavnosti, tudi če so po prenosu vključeni v novo in drugačno organizacijsko sestavo".
 
12. Nato pa je Sodišče EU ugotovilo še, da je portugalsko vrhovno sodišče v tej zadevi kršilo svojo obveznost predložitve vprašanja v predhodno odločanje Sodišča EU. Uvodoma je v tem delu presoje sicer ponovilo svoje stališče, da je odločitev o tem praviloma v rokah samega nacionalnega sodišča, a nadaljevalo, da je v danih okoliščinah ravno zaradi že omenjene problematičnosti vprašanja prenosa podjetja ali obrata ta dolžnost vendarle posebno obvezujoča:[20]
 
43 Vendar je treba poudariti, da so, kar zadeva področje v obravnavani zadevi in kot izhaja iz točk od 24 do 27 te sodbe, številna nacionalna sodišča, ki so se čutila zavezana zadevo predložiti Sodišču, zastavila veliko vprašanj o razlagi pojma "prenos obrata". Ta vprašanja kažejo ne le na težave pri razlagi, ampak tudi na tveganja za razhajanja v sodni praksi na ravni Unije.
 
44 Iz tega je razvidno, da mora v okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, ki jih zaznamujejo hkrati nasprotujoče si smeri sodne prakse na nacionalni ravni glede pojma "prenos obrata" v smislu Direktive 2001/23 in ponavljajoče se težave pri razlagi tega pojma v več državah članicah, nacionalno sodišče, zoper odločitve katerega v nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, izpolniti obveznost predložitve zadeve Sodišču, in sicer zato, da se prepreči tveganje napačne razlage prava Unije.
 
13. O pomenu in vsebinskih poudarkih te sodbe Sodišča EU je sicer seveda tudi mogoče razpravljati, še toliko bolj v luči dejstva, da je isti dan kot sodbo v zadevi Ferreira da Silva Sodišče EU prek istega senata izdalo tudi sodbo v združenih zadevah X in Van Dijk,[21] v kateri je ponovno poudarilo pristojnost najvišjih nacionalnih sodišč, da sama ugotavljajo, ali gre v konkretni zadevi za acte clair, in to ne glede na dejstvo, da je nižje nacionalno sodišče o istem vprašanju na Sodišče EU že naslovilo predlog za predhodno odločanje.[22] A ravno v luči siceršnje zadržanosti Sodišča EU, ki nacionalnim sodiščem na splošno priznava pristojnost za presojo, ali za sprejem odločitve v konkretnem sporu potrebujejo predhodno odločbo, ni mogoče zanikati sporočila zadeve Ferreira da Silva, da je problematika obstoja prenosa podjetja ali obrata težavno vprašanje, ki ga ni mogoče v vseh primerih enostavno razrešiti s sklepanjem na podlagi nekaj bolj ali manj primerljivih predhodnih sodb Sodišča EU. Portugalsko vrhovno sodišče v zadevi Ferreira da Silva s takim sklepanjem po presoji Sodišča EU ni prišlo le do napačnega odgovora na zastavljeno vprašanje, ampak je z njim prekršilo tudi svojo obveznost iz tretjega odstavka 267. člena PDEU po predložitvi vprašanja v predhodno odločanje Sodišča EU.
 
14. Na podoben način je zadeva Dodič s svojimi specifičnimi dejanskimi okoliščinami in vprašanji, ki jih je poudarjal že sam pritožnik, prav tako zahtevala vsebinsko bolj(e) usmerjeno in utemeljeno obravnavo v luči prava EU in upoštevne sodne prakse Sodišča EU, morda pa tudi predložitev vprašanja v predhodno odločanje Sodišča EU.
 
 
 
                                                                       dr. Matej Accetto
                                                                                          Sodnik
 
 
[1] Prim. sodbo Sodišča EU v zadevi C‑416/10, Križan, ECLI:EU:C:2013:8, 72. točko obrazložitve.
[2] V skladu z doktrino iz sodbe Sodišča EU v zadevi 283/81, C.I.L.F.I.T, ECLI:EU:C:1982:335.
[3] Glej J. Shaw, J. Hunt in C. Wallace, Economic and Social Law of the European Union, Palgrave Macmillan, Basingtoke 2007, str. 404–406.
[4] Zadeva C-392/92, Schmidt, ECLI:EU:C:1994:134.
[5] Zadeva C-13/95, Süzen, ECLI:EU:C:1997:141.
[6] Prav tam, 18. –21. točka obrazložitve.
[7] Kot poudarja tudi odločba na koncu 16. točke obrazložitve.
[8] Zadeva 287/86, Ny Mølle Kro, ECLI:EU:C:1987:573, 12. točka obrazložitve.
[9] Shaw in dr., op. 3 zgoraj, str. 405.
[10] Zadeva C-340/01, Abler, ECLI:EU:C:2003:629.
[11] Shaw in dr., op. 3 zgoraj, str. 405-406.
[12] Zadeva C-24/85, Spijkers, ECLI:EU:C:1986:127; zadeva C-392/92, Schmidt, ECLI:EU:C:1994:134; zadeva C-234/98, Allen, ECLI:EU:C:1999:594; združeni zadevi C-173/96 in C-247/96, Hidalgo in Ziemann, ECLI:EU:C:1998:595; ter združeni zadevi C-171/94 in C-172/94, Merckx in Neuhuys, ECLI:EU:C:1996:87.
[13] V svojem ločenem mnenju sodnica Korpič–Horvat na enak način poleg sodbe v zadevah Merckx in Neuhuys omenja še razlago Vrhovnega sodišča v zadevah Allen ter Hidalgo in Ziemann.
[14] Tako kot rečeno tudi že v zadevi Süzen, op. 5 zgoraj, 18. točka obrazložitve.
[15] Zadeva C‑160/14, Ferreira da Silva, ECLI:EU:C:2015:565.
[16] Acórdão do STJ de 25/02/2009, Processo 08S2309.
[17] Navajam po sodbi Sodišča EU v zadevi Ferreira da Silva, op. 15 zgoraj, 16. in 18. točki obrazložitve.
[18] Zadeva C-466/07, Klarenberg, ECLI:EU:C:2009:85.
[19] Zadeva Ferreira da Silva, op. 15 zgoraj, 33. in 34. točka obrazložitve.
[20] Prav tam, 43. in 44. točka obrazložitve.
[21] Združeni zadevi C‑72/14 in C‑197/14, X in Van Dijk, ECLI:EU:C:2015:564.
[22] Prav tam, 56.–62. točka obrazložitve.
 
 
Up-561/15-21           
11. 12. 2017
 
Odklonilno ločeno mnenje sodnice dr. Špelce Mežnar 
 
 
1. Ključno pravno vprašanje v postopku pred rednimi sodišči je bilo, ali je šlo pri pritožnikovi odpovedi pogodbe o zaposlitvi za spremembo delodajalca po 73. členu (takrat veljavnega) Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Sprememba delodajalca (prenos podjetja) je poseben institut delovnega prava, s katerim se zagotavlja ohranitev pravic delavca v primeru, ko pride do prenosa delodajalčevega poslovnega podjema (podjetja).
 
2. Sodišča so presodila, da do spremembe delodajalca v pritožnikovem primeru ni prišlo. To je pomenilo, da pritožnik ni upravičen do posebnega varstva, ki ga je zagotavljal 73. člen ZDR; odpoved njegove pogodbe o zaposlitvi je bila zakonita.
 
3. Delovnopravne posledice prenosa podjetja (spremembe delodajalca) so v okviru EU harmonizirane že od leta 1977. Trenutno so urejene v Direktivi Sveta 2001/23/ES. V slovenski pravni red so prenesene v 75. in 76. členu ZDR-1, ki sta v bistvenem enaka določbi 73. člena ZDR.
 
4. Na vprašanje, ali gre v konkretnem primeru za spremembo delodajalca ali ne, morajo odgovoriti nacionalna sodišča države članice EU ob upoštevanju vseh okoliščin primera. Seveda pri tem uporabljajo pravo EU (Direktivo 2001/23/ES).
 
5. Kadar se v sporu pred slovenskimi sodišči zastavi vprašanje razlage prava EU, mora najvišje sodišče v državi takšno vprašanje zastaviti Sodišču EU na podlagi 267. člena PDEU (predhodno odločanje), ki je za razlago prava EU izključno pristojno. Vrhovnemu sodišču pa kljub temu, da gre za razlago prava EU, predhodnega vprašanja ni potrebno zastaviti, če je podana katera izmed naslednjih treh situacij (sodba Sodišča EU v zadevi C.I.L.F.I.T., C-283/81): (i) vprašanje razlage prava EU za odločitev ni pomembno, (ii) določbo prava EU, ki jo mora nacionalno sodišče uporabiti, je SEU že razložilo (acte éclairé) in (iii) določba prava EU je tako jasna, da ne zahteva razlage (acte clair).
 
6. Vrhovno sodišče je v obravnavanem primeru najprej (pravilno) ugotovilo, da uporablja pravo EU (Direktivo 2001/23/ES), nato pa presodilo, da postavitev vprašanj Sodišču EU v predhodno odločanje, kot je predlagal pritožnik, ni potrebna. Štelo je namreč, da so pravno pomembna vprašanja, ki se v konkretni zadevi zastavljajo, že bila predmet razlage Sodišča EU (acte éclairé). Pri tem je citiralo prakso Sodišča EU in navedlo, kakšno je stališče Sodišča EU glede pravno upoštevnih vprašanj v konkretni zadevi. Vprašanja, katerih postavitev je predlagal pritožnik, po oceni Vrhovnega sodišča niso pravno upoštevna (relevantna).
 
7. Večina meni, da je s takšno utemeljitvijo Vrhovno sodišče prekršilo pritožnikovo ustavno pravico do obrazložene sodne odločbe. S tem se ne morem strinjati.
 
8. Neprepričljivost večinskega stališča se prične v 1. točki obrazložitve odločbe, v kateri je (na strani 2) povzeta argumentacija Vrhovnega sodišča, vključno s stališči glede postavitve vprašanja v predhodno odločanje. Že na prvi pogled (obsežen povzetek navedb Vrhovnega sodišča) se zdi, da je Vrhovno sodišče svojo nalogo (ustavnoskladno obrazložiti sodno odločbo) opravilo. Zakaj je zavrnilo postavitev vprašanja Sodišču EU, je obrazložilo obširno in s sklicevanjem na primere iz prakse SEU. Vrhovno sodišče je uporabilo t. i. doktrino acte éclairé in pojasnilo, da je bila Direktiva 2001/23/ES v delu, ki ga mora Vrhovno sodišče uporabiti, že predmet razlage Sodišča EU, zato postopek na podlagi 267. člena PDEU ni potreben.
 
9. Pravi razlog za razveljavitev sodbe Vrhovnega sodišča se po mojem mnenju zato skriva drugje. Večina se ne strinja z odločitvijo Vrhovnega sodišča, da pritožnikovih vprašanj ne zastavi Sodišču EU. Temu pritrjuje 17. točka obrazložitve, v kateri večina polemizira z vsebinskimi stališči Vrhovnega sodišča, ki se nanašajo na razlago Direktive in prakse Sodišča EU.
 
10. Dopuščam možnost, da je odločitev Vrhovnega sodišča o tem, da vprašanja glede uporabe Direktive 2001/23/ES v predhodno odločanje ne postavi, napačna in to prav iz razlogov, vsebovanih v 17. točki obrazložitve. Tudi če je, pa to še ni kršitev Ustave. Zanjo bi šlo le, če bi bila utemeljitev Vrhovnega sodišča očitno napačna. Takšna brez dvoma ni. Menim, da očitne napačnosti ne vidi niti večina, ki je ravno zato do razveljavitve sodbe poiskala drugo pot.
 
11. Kadar Vrhovno sodišče s sklicevanjem na prakso Sodišča EU pojasni, zakaj ne bo postavilo vprašanja Sodišču EU v predhodno odločanje, kar pomeni, da je že (pravilno) detektiralo, da mora pri odločitvi uporabiti pravo EU, ima po mojem mnenju Ustavno sodišče zelo malo manevrskega prostora za ugotovitev kršitve 22. člena Ustave. Sodišču, ki je (i) ugotovilo, da v konkretni zadevi uporablja pravo EU, (ii) štelo, da je za razlago prava EU izključno pristojno Sodišče EU, (iii) posledično analiziralo in uporabilo prakso Sodišča EU  ter na tej podlagi (iv) zaključilo, da postavitev vprašanja v predhodno odločanje skladno z doktrino acte éclairé (po kriterijih sodbe v zadevi C.I.L.F.I.T.) ni potrebna, ne moremo očitati neobrazloženosti sodne odločbe. Edini očitek, ki ostaja ustavnosodni presoji v takem primeru dosegljiv, je samovoljnost (arbitrarnost) sodniške odločitve.
 
12. Da je takšna pot ustavnopravno primernejša, izhaja tudi iz stališč nemškega Zveznega ustavnega sodišča (BVerfG). BVerfG kršitve predložitvene dolžnosti presoja le po t. i. preizkusu samovolje (Willkürkontrolle).[1] BVerfG meni, da mora biti njegova presoja v tem pogledu zadržana, saj je nadzor nad spoštovanjem pravil o pristojnosti načeloma poverjen rednim sodiščem, ki morajo pri svojih odločitvah na tem področju uživati določeno polje proste presoje.[2]
 
13. Ker se z večino razhajam glede načina in obsega ustavnosodne presoje v obravnavanem primeru, odločitve nisem mogla podpreti. Ustavno pritožbo bi morali po moji oceni zavrniti, saj sodba Vrhovnega sodišča ustavnopravno ni problematična. Ni pomanjkljivo obrazložena, še manj očitno napačna.
 
 
dr. Špelca Mežnar
Sodnica
 
 

[1] Glej npr. odločitev tretje sekcije prvega senata v zadevi št. 1 BvR 2996/13 z dne 27. 4. 2016, dostopno na: http://www.bverfg.de/e/rk20160427_1bvr299613.html, kjer BVerfG v 6. točki pojasni, da se ne zahteva celovito presojanje kršitev predložitvene dolžnosti, ki bi presegalo preizkus samovolje.
Preizkus samovolje v nemški ustavnosodni praksi ustreza preizkusu očitne napačnosti (arbitrarnosti, samovolje) v slovenski ustavnosodni presoji (22. člen Ustave).
[2] Iz prakse BVerfG tako izhaja, da gre v primeru, ko redno sodišče ne predloži predhodnega vprašanja Sodišču EU, za kršitev Temeljnega zakona (pravice do zakonitega sodnika) le, (i) če obstajajo razlage upoštevnega vprašanja prava EU, ki nasprotujejo razlagi, ki jo je v obravnavani zadevi uporabilo redno sodišče, in (ii) če bi kateri od teh alternativnih razlag očitno bilo treba dati prednost pred razlago, ki jo je uporabilo redno sodišče. Kršitev pa ni podana, če je nacionalno sodišče upoštevno vprašanje materialnega prava EU rešilo vsaj na način, ki ga je mogoče zagovarjati.
 
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Jadran Dodič, Kozina
Datum vloge:
31. 7. 2015
Datum odločitve:
16. 11. 2017
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Objava:
OdlUS XXII, 32
Dokument:
US31232

Mobilna aplikacija

Nasveti za iskanje

Na tem spletnem mestu so objavljene vse odločitve Ustavnega sodišča od osamosvojitve dalje, razen sklepov o zavrženju ali o nesprejemu ustavnih pritožb, katerih obrazložitev vsebuje samo navedbo razloga za odločitev in sestavo senata Ustavnega sodišča (četrti odstavek 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču).

Kratka navodila za iskanje

Za iskanje lahko uporabite enostavni iskalnik ali napredni, iskalnik kjer lahko postavite še dodatne pogoje oziroma kriterije, kot so datum odločitve, način rešitve, vrsta zadeve, področje, … .

Iskalnik lahko uporabljate enako kot Googlov iskalnik. V prazno polje vpišite eno ali več iskanih besed. Presledki med besedami pomenijo logični IN, če želite izključiti kakšno ključno besedo iz iskanja, uporabite – (logični NE), OR med besedami pa pomeni logični ALI. Pri iskanju lahko uporabite tudi narekovaje, npr. če iščete določeno besedno zvezo, ki vsebuje več besed skupaj.

Če je zadetkov preveč, poskusite bolj natančno določiti iskalne pojme ali izberite posamezne kategorije, ki se pojavijo na desni strani. Za začetek iskanja kliknite na gumb za iskanje.

Če želite odločitve posredovati drugim, jih izpisati ali shraniti izberite ustrezne ikone pri rezultatih iskanja.
aasfdsfsddbrowseraasfdsfsddbrowser