Up-403/17

Opravilna št.:
Up-403/17
Objavljeno:
Neobjavljeno | 12.12.2017
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2017:Up.403.17
Akt:
Sodba Upravnega sodišča št. I U 1589/2015 z dne 4.10.2016
Izrek:
Sodba Upravnega sodišča št. I U 1589/2015 z dne 4. 10. 2016 se razveljavi  in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.
Evidenčni stavek:
Ker je Ustavno sodišče že odločilo o enakem ustavnopravnem primeru tako, da je pritožniku ugodilo, je senat izdal odločbo, s katero je ugodil ustavni pritožbi.
Geslo:
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje.
1.5.51.2.17 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Odločba senata.
Pravna podlaga:
Člen 14.2, Ustava [URS]
Člen 59.3, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-403/17-8
14. 11. 2017
                                                                                                         
 
SKLEP
 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Brigitte Krimbacher, Republika Avstrija, ki jo zastopa Slavka Grabrovec-Junger, odvetnica na Ptuju, na seji 14. novembra 2017
 

sklenil:

 
1. Ustavna pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 1589/2015 z dne 4. 10. 2016 se sprejme v obravnavo.
 
2. Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 361/2016 z dne 1. 2. 2017 se ne sprejme.
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
1. Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče zavrnilo pritožničino tožbo zoper odločbo Ministrstva za kulturo o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo nepremičnine, ki je bila pritožničinemu očetu (do ½) podržavljena na podlagi Odloka o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45 – v nadaljevanju Odlok AVNOJ), pritožničinemu staremu očetu (do ½) pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova v smislu 4. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen). Pritrdilo je odločitvi upravnega organa, da pritožnica skladno z drugim odstavkom 10. člena v zvezi z 12. členom ZDen ni upravičena do denacionalizacije, ker sta imela nekdanja lastnika za podržavljeno nepremičnino pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije na podlagi Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (t. i. Finančna in izravnalna pogodba – v nadaljevanju FIP),[1] ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija (v nadaljevanju ZR Nemčija) in Republika Avstrija, ter zakonov, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija (v nadaljevanju izvedbeni predpisi).[2] Sklicujoč na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014, je sodišče navedlo, da za presojo z vidika drugega odstavka 10. člena ZDen ni nujno, da je mirovno ali mednarodno pogodbo v smislu navedene zakonske določbe sklenila FLRJ oziroma SFRJ (v nadaljevanju nekdanja Jugoslavija). Zato pravno podlago za plačilo odškodnine za premoženje, ki je bilo podržavljeno v nekdanji Jugoslaviji, pomeni tudi FIP. Za presojo, da je imela oseba pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije, po oceni sodišča zadošča že, da je spadala v krog oseb, ki so bile v prilogah FIP določene kot upravičenci do odškodnine. Ker iz podatkov upravnih spisov izhaja, da sta pritožničina pravna prednika spadala v krog teh oseb, je po oceni Upravnega sodišča upravni organ utemeljeno zaključil, da sta imela na podlagi FIP in izvedbenih predpisov pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od Republike Avstrije. Pritožničino sklicevanje na socialno naravo s FIP in izvedbenimi predpisi urejenih odškodnin je Upravno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno. Pojasnilo je tudi, da je v upravnosodni praksi uveljavljeno stališče, po katerem za presojo, ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ni pomembno, kakšna je bila višina te odškodnine in tudi ne, za katere vrste se je tuja država odločila izplačati odškodnino. Za izločitev iz denacionalizacije zadošča že, da je nekdanji lastnik imel pravico dobiti odškodnino od tuje države, in sicer ne glede na to, ali jo je dejansko tudi dobil, saj ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katere so imeli nekdanji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države.
 
2. Vrhovno sodišče je pritožničino revizijo zoper sodbo Upravnega sodišča kot nedovoljeno zavrglo, ker pritožnica ni izkazala uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – ZUS-1). Po oceni sodišča namreč pritožnica z navedbami v reviziji ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede izpolnjenosti vrednostnega pogoja za dovoljenost revizije, natančno in konkretno pa tudi ni opredelila za odločitev v zadevi pomembnega pravnega vprašanja niti zatrjevanega odstopa od sodne prakse.
 
3. Pritožnica, ki izpodbija obe sodni odločbi, zatrjuje kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave ter 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Meni, da je z navedbo vrednosti podržavljene nepremičnine izpolnila trditveno in dokazno breme glede izpolnjenosti vrednostnega pogoja za dovolitev revizije, natančno pa naj bi tudi pojasnila, zakaj nosilno stališče sodbe Upravnega sodišča o upoštevnosti FIP in izvedbenih predpisov kot pravne podlage v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen, odstopa od uveljavljenih stališč upravnosodne prakse. Ker naj bi bila Vrhovnemu sodišču ta stališča in materialni predpisi, na podlagi katerih so bila sprejeta, znana, naj bi bila neutemeljena njegova zahteva, da je treba obstoj v reviziji zatrjevanih kršitev ustavnih in konvencijskih pravic izkazati s citiranjem in predložitvijo sodnih odločb, iz katerih izhajajo. Stališče, po katerem FIP in izvedbeni predpisi pomenijo upoštevno pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen in s tem podlago za zavrnitev denacionalizacijskega zahtevka, naj bi Vrhovno sodišče sprejelo šele v sodbi št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014. Čeprav naj bi bili FIP in izvedbeni predpisi objavljeni v Zveznem uradnem listu Republike Avstrije že leta 1962, se vse do jeseni 2010, ko naj bi bilo po podatkih Ministrstva za pravosodje pravnomočno rešenih 98,5 % denacionalizacijskih zadev, zavezanci za denacionalizacijo, upravni organi in sodišča nanje ne bi sklicevali. Če naj bi ti pravni akti res urejali odškodovanje za podržavljeno premoženje, bi bili na njihovi podlagi pred tem zavrnjeni že številni zahtevki za vrnitev premoženja oseb nemške narodnosti, ki so se po drugi svetovni vojni odselile v Republiko Avstrijo, kar pa naj iz sodne prakse ne bi izhajalo. Pritožnica meni, da potek časa (več kot dvajset let po uveljavitvi ZDen) ali pomanjkanje denarja za plačilo odškodnin kot oblike denacionalizacije, ne moreta biti ustavno dopustna razloga za spremembo stališč sodne prakse in s tem za različno obravnavo upravičencev, o katerih zahtevkih še ni bilo odločeno, v primerjavi z upravičenci, ki jim je bilo premoženje vrnjeno pred uveljavitvijo izpodbijanega stališča. Izpodbijana sodba Upravnega sodišča naj bi temeljila na napačni razlagi, da FIP in izvedbeni predpisi urejajo odškodnino za podržavljeno premoženje, saj naj bi vprašanje odškodnin za premoženje, ki je bilo odvzeto na podlagi Odloka AVNOJ, urejala le Državna pogodba o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije z dne 15. 5. 1955 (Uradni list FLRJ, MP, št. 2/56). Namen FIP, ki določa le, katera od držav pogodbenic je pristojna za odobritev socialnih in izravnalnih izplačil, in izvedbenih predpisov, naj ne bi bil ureditev izplačila odškodnin za premoženje, ki je predmet vračanja na podlagi ZDen, temveč vzpostavitev pravne podlage za izplačilo socialno naravnanih in po višini omejenih odškodnin, ki bi prizadetim osebam, ki so utrpele škodo za odvzete, izgubljene ali uničene predmete gospodinjske opreme ali predmete za opravljanje poklica, olajšale začetek življenja po preselitvi v Republiko Avstrijo. Na tak namen teh pravnih aktov naj bi kazala tudi ureditev Zakona o prijavi škode in UVEG, po katerih so bile do te odškodnine upravičene le osebe, ki so škodo na teh predmetih prijavile, če so hkrati izpolnjevale tudi vse s tema zakonoma določene pogoje (med drugim tudi dohodkovni cenzus). Zato pritožnica meni, da razlaga, po kateri navedeni FIP in izvedbeni predpisi pomenijo pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen, z vidika te zakonske določbe ni sprejemljiva.
 
4. Senat je ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča sprejel v obravnavo (1. točka izreka).
 
5. Senat ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) (2. točka izreka).
 
6. Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Jadranka Sovdat. Sklep je sprejel soglasno.
 
dr. Špelca Mežnar
Predsednica senata
 
 
 
 
[1] Vertrag zwischen der Republik Österreich und der Bundesrepublik Deutschland zur Regelung von Schäden der Vertriebenen, Umsiedler und Verfolgten, über weitere finanzielle Fragen und Fragen aus dem sozialen Bereich (Finanz- und Ausgleichsvertrag, BGBl, št. 76/62).
[2] Sodišče se v zvezi s tem sklicuje na Zakon o razširitvi področja uporabe Zakona o povračilu škode zaradi okupacije z dne 13. junija 1962 (Erweiterung des Anwendungsbereiches des Besatzungsschäden- und des Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 176/62), Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem z dne 13. junija 1962 (Umsiedler- und Vertreibenen- Entschädigungsgesetz, BGBl, št. 177/62 – v nadaljevanju UVEG) in Zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona z dne 14. decembra 1961 (Anmeldegesetz, BGBl, št. 12/62 – v nadaljevanju Zakon o prijavi škode).
 
 
Up-403/17-17
12. 12. 2017
                                                                                             
 
 
 

ODLOČBA

 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Brigitte Krimbacher, Republika Avstrija, ki jo zastopa Slavka Grabrovec-Junger, odvetnica na Ptuju, na seji 12. decembra 2017
 
 

odločil:

 
Sodba Upravnega sodišča št. I U 1589/2015 z dne 4. 10. 2016 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče zavrnilo pritožničino tožbo zoper odločbo Ministrstva za kulturo o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo nepremičnine, ki je bila podržavljena pritožničinima očetu in staremu očetu (vsakemu do ½). Pritrdilo je odločitvi upravnega organa, da pritožnica skladno z drugim odstavkom 10. člena v zvezi z 12. členom Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen) ni upravičena do denacionalizacije, ker sta imela nekdanja lastnika za podržavljeno premoženje pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije na podlagi Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (t. i. Finančna in izravnalna pogodba – v nadaljevanju FIP),[1] ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija, ter zakonov, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija (v nadaljevanju izvedbeni predpisi).[2] Sklicujoč na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014, je Upravno sodišče navedlo, da pravno podlago za plačilo odškodnine za premoženje, ki je bilo podržavljeno v nekdanji Jugoslaviji, pomeni tudi FIP. Zato je to pogodbo z njenimi izvedbenimi predpisi treba šteti za pravni vir v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Za presojo, da je imela oseba pravico dobiti odškodnino na podlagi navedenih pravnih aktov, po oceni sodišča zadošča že, da je spadala v krog oseb, ki so bile v prilogah FIP določene kot upravičenci do odškodnine. Ker sta pritožničina pravna prednika spadala v krog teh oseb, je po oceni Upravnega sodišča upravni organ utemeljeno zaključil, da sta imela na podlagi FIP in izvedbenih predpisov pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od Republike Avstrije. Vrhovno sodišče je pritožničino revizijo zoper sodbo Upravnega sodišča s sklepom kot nedovoljeno zavrglo.
 
2. Pritožnica, ki izpodbija obe sodni odločbi, zatrjuje kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave ter 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Ne strinja se s presojo, da FIP in izvedbeni predpisi urejajo odškodnino za podržavljeno premoženje. Med drugim izpodbija stališče izpodbijane sodbe, po katerem za presojo obstoja pravice dobiti odškodnino v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen zadošča že, da je po tujem pravu obstajala "načelna pravica" do odškodnine za odvzeto premoženje. Pritožnica zatrjuje, da ji taka z namenom drugega odstavka 10. člena ZDen neskladna razlaga, ki se je v upravnosodni praksi uveljavila šele s sodbo Vrhovnega sodišča št. X Ips 85/2013, v nasprotju z Ustavo onemogoča enako obravnavanje pri uveljavljanju upravičenj na podlagi ZDen v primerjavi z drugimi upravičenci do denacionalizacije.
 
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-403/17 z dne 14. 11. 2017 ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča sprejel v obravnavo (1. točka izreka sklepa). O tem je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) obvestil Upravno sodišče in upravni organ, skladno z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS pa tudi nasprotna udeleženca iz denacionalizacijskega postopka s pozivom, da se izjavita o ustavni pritožbi.
 
4. Slovenski državni holding, d. d., Ljubljana, v odgovoru na ustavno pritožbo podaja svoje stališče glede upoštevnosti FIP in izvedbenih predpisov kot pravnih podlag za ugotavljanje okoliščin, pomembnih za presojo z vidika drugega odstavka 10. člena ZDen. Pritožničine očitke zavrača kot neutemeljene in Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo zavrne.
 
 
B.
 
5. Pritožnica izpodbija stališče Upravnega sodišča, po katerem za presojo o obstoju pravice dobiti odškodnino v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen zadošča že, da je po tujem pravu obstajala "načelna pravica" do odškodnine. Med drugim zatrjuje, da ji taka razlaga onemogoča enako obravnavo pri uveljavljanju upravičenj na podlagi ZDen v primerjavi z drugimi upravičenci do denacionalizacije. Zato naj bi ji bila iz izpodbijano sodbo kršena pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.
 
6. Ustavno sodišče je o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo z odločbo št. Up-282/15 z dne 5. 10. 2017 (Uradni list RS, št. 59/17). Ustavni pritožbi je ugodilo in izpodbijani sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Iz enakih razlogov, kot so navedeni v citirani odločbi, je bila z izpodbijano sodbo tudi pritožnici kršena pravica iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Zato je senat v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZUstS odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.
 
7. Ker je senat Ustavnega sodišča izpodbijano sodbo razveljavil že zaradi kršitve pravice iz drugega odstavka 14. člena Ustave, mu očitkov o kršitvah drugih ustavnih pravic ni bilo treba presojati.
 
 
C.
 
8. Senat Ustavnega sodišča je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Jadranka Sovdat. Odločbo je sprejel soglasno.
 
 
dr. Špelca Mežnar
Predsednica senata
 
 
 
[1] Vertrag zwischen der Republik Österreich und der Bundesrepublik Deutschland zur Regelung von Schäden der Vertriebenen, Umsiedler und Verfolgten, über weitere finanzielle Fragen und Fragen aus dem sozialen Bereich (Finanz- und Ausgleichsvertrag, BGBl, št. 76/62).
[2] Sodišče se v zvezi s tem sklicuje na Zakon o razširitvi področja uporabe Zakona o povračilu škode zaradi okupacije z dne 13. junija 1962 (Erweiterung des Anwendungsbereiches des Besatzungsschäden- und des Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 176/62), Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem z dne 13. junija 1962 (Umsiedler- und Vertreibenen- Entschädigungsgesetz, BGBl, št. 177/62) in Zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona z dne 14. decembra 1961 (Anmeldegesetz, BGBl, št. 12/62).
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Brigitte Krimbacher, Republika Avstrija
Datum vloge:
04.05.2017
Datum odločitve:
12.12.2017
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Dokument:
US31259