Up-853/15

Opravilna št.:
Up-853/15
Objavljeno:
Neobjavljeno | 12.12.2017
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2017.Up.853.15
Akt:
Sodba Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 68/2015 z dne 6. 5. 2015
Izrek:
Sodba Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 68/2015 z dne 6. 5. 2015 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.
Evidenčni stavek:
Ker je Ustavno sodišče že odločilo o enakem ustavnopravnem primeru tako, da je pritožniku ugodilo, je senat izdal odločbo, s katero je ugodil ustavni pritožbi.
Geslo:
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje.
1.5.51.2.17 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Odločba senata.
Pravna podlaga:
Člen 14.2, Ustava [URS]
Člen 59.3, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-853/15-8
14. 11. 2017
                                                                                 
 
 
SKLEP
 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Brigitte Kormann, Republika Avstrija, ki jo zastopa Dušan Ludvik Kolnik, odvetnik v Mariboru, na seji 14. novembra 2017
 

sklenil:

 
1. Ustavna pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 68/2015 z dne 6. 5. 2015 se sprejme v obravnavo.
 
2. Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 228/2015 z dne 26. 8. 2015 se ne sprejme.
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
1. Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper dopolnilno odločbo upravnega organa prve stopnje o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo pritožničinemu očetu podržavljeno na podlagi Odloka o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45 – v nadaljevanju Odlok AVNOJ). Pritrdilo je presoji, da pritožničin oče skladno z drugim odstavkom 10. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen) ni upravičen do denacionalizacije, ker je imela pritožnica, ki je njegova pravna naslednica, za odvzeto premoženje pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije, in sicer na podlagi Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (t. i. Finančna in izravnalna pogodba – v nadaljevanju FIP),[1] ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija (v nadaljevanju ZR Nemčija) in Republika Avstrija, ter zakonov, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija (v nadaljevanju izvedbeni predpisi).[2] Po mnenju sodišča pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen pomeni tudi bilateralna pogodba, ki je ni sklenila ali k njej ni pristopila FLRJ oziroma SFRJ (v nadaljevanju nekdanja Jugoslavija), če je imel razlaščenec na njeni podlagi možnost v tuji državi pridobiti odškodnino, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v nekdanji Jugoslaviji. Po oceni sodišča je taka pogodba tudi FIP, ki sta jo državi pogodbenici sklenili z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. 3. 1938 do 8. 5. 1945. Z njo je bila vzpostavljena pravna podlaga za ureditev odškodovanja za premoženjsko škodo, ki je v Prilogi 1 FIP opredeljenim osebam nastala v zvezi z dogodki druge svetovne vojne, to odškodovanje pa je Republika Avstrija uredila v predpisih, ki jih je sprejela za izvršitev te pogodbe. Ker opredelitev predmeta podržavljenja v določbah Odloka AVNOJ, ki so bile v obravnavanem primeru podlaga za podržavljenje, kaže na reparacijski značaj tega predpisa, pomeni FIP (z izvedbenimi predpisi) pravni vir, ki je urejal odškodnino za premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ. Po oceni sodišča je treba presojo, ali je imel upravičenec pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje na podlagi FIP, opraviti le z vidika kriterijev, ki so zamejevali s FIP dogovorjeno odškodninsko zavezo ZR Nemčije v razmerju do Republike Avstrije, ne pa (tudi) z vidika pogojev, ki so jih za priznanje odškodnine na njihovi podlagi določali izvedbeni predpisi. Zato za presojo, da pritožničin pravni prednik na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen ni upravičen do denacionalizacije, zadošča že, da je spadal v krog oseb, ki so bile kot upravičenci do odškodnine določene v Prilogi 1 FIP. Čeprav sam pravice do odškodnine na podlagi FIP ni mogel uveljavljati, ker je umrl že pred sklenitvijo FIP, je po mnenju sodišča izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen izpolnjen, saj je to njegovo pravico skladno z določbami FIP lahko uveljavljala pritožnica. Zato upravni organ tudi ni bil dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi šle pritožnici oziroma njenemu pravnemu predniku po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar bi presegalo odločanje o denacionalizacijskem zahtevku. Prav tako upravni organ ni bil dolžan upoštevati v postopku predloženega potrdila Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije, da pritožničin pravni prednik in njegovi pravni nasledniki niso dobili niti niso imeli pravice dobiti odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije, saj gre za potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/99 – ZMZPP) oziroma 7. člena Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu (Zakon o ratifikaciji Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu, Uradni list RS, št. 20/98, MP, št. 4/98 – MEKOTP). Ker po oceni sodišča to potrdilo pomeni le mnenje avstrijskega organa o domnevnem neobstoju pravice do odškodnine, upravni organ nanj ni bil vezan.
 
2. Vrhovno sodišče je revizijo zoper sodbo Upravnega sodišča kot nedovoljeno zavrglo, ker pritožnica ni izkazala uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – ZUS-1). Po presoji revizijskega sodišča namreč vprašanja, s katerimi je utemeljevala dovoljenost revizije, niso pomembna pravna vprašanja v smislu navedene zakonske določbe, saj je Vrhovno sodišče v svojih odločbah nanje že odgovorilo.
 
3. Pritožnica nasprotuje stališču, da pomeni FIP pravni akt, na podlagi katerega so imele v njem določene osebe pravico dobiti odškodnino za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije. FIP naj bi kot dvostranska mednarodna pogodba lahko zavezovala le državi pogodbenici in naj nikakor ne bi mogla pomeniti pozitivnega prava, ki bi posameznikom omogočalo izplačilo odškodnin za nastalo škodo. V FIP določeni kriteriji, ki opredeljujejo pravno priznano škodo (2. člen FIP) in krog upravičencev do njenega povračila (točka A Priloge 1 FIP), naj bi določali le pogodbeno zavezo ZR Nemčije v razmerju do Republike Avstrije, zato naj za presojo obstoja okoliščin v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen ne bi bili upoštevni. Ker naj bi Republika Avstrija s FIP dogovorjeno odškodovanje uredila v izvedbenih predpisih, v katerih je za priznanje pravice do odškodnine določila posebne kriterije subjektivne (kdo je oškodovanec, z upoštevanjem dohodkovnega cenzusa) in objektivne narave (kaj je pravno priznana škoda, za katero je bilo mogoče dobiti odškodnino), naj bi bili za presojo, ali je imel upravičenec na podlagi teh predpisov pravico dobiti odškodnino, odločilni le ti kriteriji. Pritožnica meni, da pravno priznana škoda, za katero je bilo na podlagi FIP in izvedbenih predpisov mogoče dobiti odškodnino, ni škoda, ki je v Prilogi 1 FIP opredeljenim skupinam oseb nastala zaradi podržavljenja, temveč škoda, ki je tem osebam nastala na gospodinjski opremi in predmetih, potrebnih za opravljanje poklica. Ker naj bi bili ti predmeti po izrecni določbi 6. člena Zakona o konfiskaciji imovine in izvrševanju konfiskacije (Uradni list DFJ, št. 40/45) izvzeti iz zaplembe in zato njenemu pravnemu predniku niti niso mogli biti podržavljeni, naj zanje niti pritožnica niti njen oče ne bi mogla dobiti nikakršne odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Stališče, po katerem je izključitveni razlog iz navedene zakonske določbe izpolnjen že, če je v tuji državi obstajala pravna podlaga, ki je omogočala "načelno pravico" dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, pri čemer ni pomembno, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine, naj bi bilo v primerih, kot je obravnavani, v katerem organi odločanja sploh niso ugotavljali vseh za presojo odločilnih okoliščin, v nasprotju z načelom materialne resnice iz 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 – uradno prečiščeno besedilo, in Uradni list RS, št. 80/99 – v nadaljevanju ZUP/86)[3] in z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Pritožnica navaja, da je neobstoj okoliščin iz drugega odstavka 10. člena ZDen dokazovala s potrdilom Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije, da njenemu očetu in njegovim pravnim naslednikom za izgubo premoženja v nekdanji Jugoslaviji ni bila izplačana nikakršna odškodnina v Republiki Avstriji niti do nje niso bili upravičeni. To potrdilo naj bi skladno s Konvencijo o odpravi potrebe legalizacije tujih javnih listin z dne 5. 10. 1961 (Uradni list FLRJ, Dodatek št. 10/62) in 41. členom Pogodbe med FLRJ in Republiko Avstrijo o medsebojnem pravnem prometu z dne 16. 12. 1954 (Uradni list FLRJ, MP, št. 8/55) v Republiki Sloveniji veljalo brez posebne overitve in naj bi zato imelo dokazno moč domače javne listine. Zaradi neupoštevanja tega edinega dokaza, na podlagi katerega bi lahko ovrgla presojo, da je imela kot hči nekdanjega lastnika podržavljenega premoženja pravico dobiti odškodnino na podlagi FIP in izvedbenih predpisov, naj bi bilo pritožnici onemogočeno dokazovanje dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo z vidika drugega odstavka 10. člena ZDen. Zato naj bi ji bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Pritožnica meni, da ni videti nobenega razumnega razloga za razlago, po kateri so osebe, ki sicer izpolnjujejo pogoje za denacionalizacijo, iz kroga denacionalizacijskih upravičencev izključene zgolj zato, ker so v povezavi z dogodki druge svetovne vojne izgubile bivališče na območju nekdanje Jugoslavije in so imele na dan sklenitve FIP avstrijsko državljanstvo in na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Republiki Avstriji. Ker naj bi ji sodišče na podlagi take nerazumne razlage onemogočilo uveljavljanje upravičenj na podlagi ZDen, naj bi bila pritožnici kršena tudi pravica iz 33. člena Ustave.
 
4. Senat je ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča sprejel v obravnavo (1. točka izreka).
 
5. Senat ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) (2. točka izreka).
 
6. Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Jadranka Sovdat. Sklep je sprejel soglasno.
 
 
dr. Špelca Mežnar
Predsednica senata
 
 
 
[1] Vertrag zwischen der Republik Österreich und der Bundesrepublik Deutschland zur Regelung von Schäden der Vertriebenen, Umsiedler und Verfolgten, über weitere finanzielle Fragen und Fragen aus dem sozialen Bereich (Finanz- und Ausgleichsvertrag, BGBl, št. 76/62).
[2] Sodišče se v zvezi s tem sklicuje na Zakon o razširitvi področja uporabe Zakona o povračilu škode zaradi okupacije z dne 13. junija 1962 (Erweiterung des Anwendungsbereiches des Besatzungsschäden- und des Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 176/62), Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem z dne 13. junija 1962 (Umsiedler- und Vertreibenen- Entschädigungsgesetz, BGBl, št. 177/62) in Zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona z dne 14. decembra 1961 (Anmeldegesetz, BGBl, št. 12/62).
[3] ZUP/86 se v postopkih denacionalizacije uporablja na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDen.
 
Up-853/15-17
12. 12. 2017
                                                                                             
 
 

ODLOČBA

 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Brigitte Kormann, Republika Avstrija, ki jo zastopa Dušan Ludvik Kolnik, odvetnik v Mariboru, na seji 12. decembra 2017
 

odločil:

 
Sodba Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 68/2015 z dne 6. 5. 2015 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.
 

OBRAZLOŽITEV

 
A.
 
1. Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper dopolnilno odločbo upravnega organa prve stopnje o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno pritožničinemu očetu. Pritrdilo je presoji, da pritožničin oče skladno z drugim odstavkom 10. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen) ni upravičen do denacionalizacije, ker je imela pritožnica (njegova pravna naslednica) za odvzeto premoženje pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije, in sicer na podlagi Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (t. i. Finančna in izravnalna pogodba – v nadaljevanju FIP),[1] ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija (v nadaljevanju ZR Nemčija) in Republika Avstrija, ter zakonov, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija (v nadaljevanju izvedbeni predpisi).[2] Po mnenju sodišča je bila namreč s FIP vzpostavljena pravna podlaga za ureditev odškodovanja za premoženje, ki je bilo podržavljeno na območju nekdanje Jugoslavije. Zato ta pogodba pomeni pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Po oceni sodišča so za presojo, ali je imel upravičenec pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje na podlagi FIP, odločilni le kriteriji, ki so zamejevali s FIP dogovorjeno odškodninsko zavezo ZR Nemčije v razmerju do Republike Avstrije, ne pa (tudi) pogoji, ki so jih za priznanje s FIP dogovorjene odškodnine določali izvedbeni predpisi. Zato za presojo, da pritožničin oče na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen ni upravičen do denacionalizacije, zadošča že, da je spadal v krog oseb, ki so bile kot upravičenci do odškodnine določene v Prilogi 1 FIP. Po mnenju Upravnega sodišča upravni organ ni bil dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi šle njemu ali pritožnici (kot njegovi pravni naslednici) po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa bi presegalo odločanje o denacionalizacijskem zahtevku. Zoper sodbo je pritožnica vložila revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče s sklepom zavrglo kot nedovoljeno.
 
2. Pritožnica v ustavni pritožbi, s katero izpodbija odločitvi obeh sodišč, zatrjuje kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena ter 22. in 33. člena Ustave. Nasprotuje stališču, da pomeni FIP pravni akt, na podlagi katerega so imele v njem določene osebe pravico dobiti odškodnino za podržavljeno premoženje ter da so za presojo obstoja okoliščin v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen upoštevni le v FIP določeni kriteriji, ki opredeljujejo pravno priznano škodo (2. člen FIP) in krog upravičencev do njenega povračila (točka A Priloge 1 FIP), ne pa tudi kriteriji, ki so jih za priznanje odškodnine določali izvedbeni predpisi. Pritožnica zatrjuje, da ji je bilo zaradi neupoštevanja z izvedbenimi predpisi določenih pogojev za priznanje odškodnine v konkretnem postopku onemogočeno dokazovanje za presojo z vidika drugega odstavka 10. člena ZDen odločilnih dejstev in okoliščin. Stališču Upravnega sodišča, po katerem za izključitev iz denacionalizacije zadošča že, da je imela oseba v tuji državi na voljo pravno podlago, ki je omogočala "načelno pravico" dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, pritožnica očita kršitev pravice do enakosti pred zakonom, saj naj bi ji taka razlaga onemogočila enako obravnavo pri uveljavljanju upravičenj na podlagi ZDen v primerjavi z drugimi upravičenci do denacionalizacije. Ustavno pritožbo je pritožnica dopolnila z vlogo, ki jo je vložila 17. 3. 2016.
 
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-853/15 z dne 14. 11. 2017 ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča sprejel v obravnavo (1. točka izreka sklepa). O tem je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) obvestil Upravno sodišče in upravna organa, skladno z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS pa tudi nasprotna udeleženca iz denacionalizacijskega postopka s pozivom, da se izjavita o ustavni pritožbi.
 
4. Slovenski državni holding, d. d., Ljubljana, v odgovoru na ustavno pritožbo podaja svoje stališče glede upoštevnosti FIP in izvedbenih predpisov kot pravnih podlag za ugotavljanje okoliščin, pomembnih za presojo z vidika drugega odstavka 10. člena ZDen. Pritožničine očitke zavrača kot neutemeljene in Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo zavrne.
 
B.
 
5. Dopolnitve ustavne pritožbe z dne 17. 3. 2016 senat Ustavnega sodišča ni upošteval pri odločanju, ker je bila vložena po roku, dovoljenem za vložitev ustavne pritožbe (prvi odstavek 52. člena ZUstS).[3]
 
6. Pritožnica med drugim izpodbija stališče Upravnega sodišča, po katerem za izključitev iz denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen zadošča že, da je imela oseba v tuji državi na voljo pravno podlago, ki je omogočala "načelno pravico" dobiti odškodnino za odvzeto premoženje. Zatrjuje, da ji je bila s tako razlago, ki ji v primerjavi z drugimi upravičenci do denacionalizacije onemogoča enako obravnavo pri uveljavljanju upravičenj na podlagi ZDen, kršena pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.
 
7. Ustavno sodišče je o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo z odločbo št. Up-282/15 z dne 5. 10. 2017 (Uradni list RS, št. 59/17). Ustavni pritožbi je ugodilo in izpodbijani sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Iz enakih razlogov, kot so navedeni v citirani odločbi, je bila z izpodbijano sodbo tudi pritožnici kršena pravica iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Zato je senat v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZUstS odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.
 
8. Ker je senat Ustavnega sodišča izpodbijano sodbo razveljavil že zaradi kršitve pravice iz drugega odstavka 14. člena Ustave, mu očitkov o kršitvah drugih ustavnih pravic ni bilo treba presojati.
 
C.
 
9. Senat Ustavnega sodišča je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Jadranka Sovdat. Odločbo je sprejel soglasno.
 
 
 
dr. Špelca Mežnar
Predsednica senata
 
 
 

[1] Vertrag zwischen der Republik Österreich und der Bundesrepublik Deutschland zur Regelung von Schäden der Vertriebenen, Umsiedler und Verfolgten, über weitere finanzielle Fragen und Fragen aus dem sozialen Bereich (Finanz- und Ausgleichsvertrag, BGBl, št. 76/62).
[2] Sodišče se v zvezi s tem sklicuje na Zakon o razširitvi področja uporabe Zakona o povračilu škode zaradi okupacije z dne 13. junija 1962 (Erweiterung des Anwendungsbereiches des Besatzungsschäden- und des Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 176/62), Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem z dne 13. junija 1962 (Umsiedler- und Vertreibenen- Entschädigungsgesetz, BGBl, št. 177/62) in Zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona z dne 14. decembra 1961 (Anmeldegesetz, BGBl, št. 12/62).
[3] Glej npr. sklep Ustavnega sodišča št. Up-297/02 z dne 27. 1. 2004.
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Brigitte Kormann, Republika Avstrija
Datum vloge:
09.11.2015
Datum odločitve:
12.12.2017
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Dokument:
US31261