Up-500/16

Opravilna št.:
Up-500/16
Objavljeno:
Neobjavljeno | 12.12.2017
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2017.Up.500.16
Akt:
Sodba Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. IV U 184/2015 z dne 17. 12. 2015
Izrek:
Sodba Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. IV U 184/2015 z dne 17. 12. 2015 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.
Evidenčni stavek:
Ker je Ustavno sodišče že odločilo o enakem ustavnopravnem primeru tako, da je pritožniku ugodilo, je senat izdal odločbo, s katero je ugodil ustavni pritožbi.
Geslo:
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje.
1.5.51.2.17 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Odločba senata.
Pravna podlaga:
Člen 14.2, Ustava [URS]
Člen 59.3, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
                                                       
Up-500/16-8
21. 11. 2017
 
 
SKLEP
 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Danilo Goriup, Žalec, ki ga zastopa Jasmina Gričnik, odvetnica v Žalcu, na seji 21. novembra 2017
 

sklenil:

 
1. Ustavna pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. IV U 184/2015 z dne 17. 12. 2015 se sprejme v obravnavo.
 
2. Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 60/2016 z dne 23. 3. 2016 se ne sprejme.
 

OBRAZLOŽITEV

 
1. Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper odločbi upravni organov o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile pravnemu predniku pritožnika podržavljene na podlagi Odloka o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45 – Odlok AVNOJ). Tudi po presoji sodišča pravni prednik pritožnika skladno z drugim odstavkom 10. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen) ni upravičen do denacionalizacije, ker je imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od Republike Avstrije njegova žena, in sicer na podlagi Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (t. i. Finančna in izravnalna pogodba – v nadaljevanju FIP),[1] ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija (v nadaljevanju ZR Nemčija) in Republika Avstrija, ter zakonov, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija (v nadaljevanju izvedbeni predpisi).[2] Sklicujoč se na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014, je Upravno sodišče navedlo, da za presojo z vidika drugega odstavka 10. člena ZDen ni pomembno, ali je mirovno oziroma mednarodno pogodbo v smislu navedene zakonske določbe sklenila FLRJ oziroma SFRJ (nekdanja Jugoslavija), temveč je bistveno, da so imele osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno v smislu določb ZDen, na njeni podlagi možnost pridobiti odškodnino od tuje države. Tako podlago po oceni sodišča pomeni tudi FIP. Za presojo, da je imela oseba na njeni podlagi pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije, zadošča že, da je spadala v krog oseb, ki so bile v prilogah FIP določene kot upravičenci do odškodnine. Okoliščina, ali je ta oseba odškodnino dejansko prejela ali ne, na odločitev ne more vplivati. Po mnenju sodišča je imel upravni organ v podatkih, zbranih v konkretnem postopku, dovolj podlage za ugotovitev, da je žena pritožnikovega prednika (nekdanjega lastnika podržavljenega premoženja) spadala v krog teh oseb, s tem pa tudi za zaključek, da je imela pravico dobiti odškodnino na podlagi FIP in izvedbenih predpisov. Dodalo je še, da potrdilo avstrijskega državnega organa, ki ga je predložil pritožnik in ki naj bi dokazovalo, da žena pritožnikovega pravnega prednika ni imela pravice dobiti odškodnine od Republike Avstrije, upravnega organa ne zavezuje. Gre namreč za potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/99 – ZMZPP) oziroma 7. člena Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu (Zakon o ratifikaciji Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu, Uradni list RS, št. 20/98, MP, št. 4/98 – MEKOTP). Kolikor potrjuje, da sta ZR Nemčija in Republika Avstrija sklenili FIP, je upravni organ ta akt upošteval pri ugotavljanju obstoja pravne podlage za pridobitev odškodnine od tuje države, kolikor pa potrjuje, da tudi na podlagi FIP ni obstajala pravica do odškodnine za odvzeto premoženje, to potrdilo pomeni le mnenje, ki ga je avstrijsko ministrstvo utemeljilo na avstrijski izvedbeni zakonodaji, na katerega pa upravni organ ni bil vezan.
 
2. Vrhovno sodišče je revizijo zoper sodbo Upravnega sodišča kot nedovoljeno zavrglo, ker pritožnik ni izkazal uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – v nadaljevanju ZUS-1). Po stališču Vrhovnega sodišča pritožnik ni izkazal uveljavljanega pomembnega pravnega vprašanja kot pogoja za dovoljenost revizije v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj se je o vprašanjih, ki jih je pritožnik uveljavljal v reviziji, Vrhovno sodišče izreklo že v več svojih odločitvah. Glede pogoja iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 pa je štelo, da pritožnik ni izkazal, da bi imela izpodbijana odločitev zanj hude posledice.
 
3. Pritožnik zatrjuje kršitev 14., 22., 23. in 25. člena Ustave ter 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Ne strinja se s stališčem Vrhovnega sodišča, da ni izkazal zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije. Posebej poudarja, da mu je Vrhovno sodišče zgolj s posplošenim sklicevanjem na svoje že sprejete odločitve neutemeljeno odreklo vsebinsko obravnavo njegove zadeve. Meni, da je izkazal, da ima odločitev Upravnega sodišča zanj hude posledice, saj naj bi temeljila na razlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, ki mu onemogoča, da bi dosegel vrnitev odvzete lastnine. Upravnemu sodišču očita nerazumno in z namenom zakonodajalca neskladno razlago navedene zakonske določbe, ki ga postavlja v neenak položaj v primerjavi z drugimi denacionalizacijskimi upravičenci. Nesprejemljivo se mu zdi stališče, da za izpolnjenost izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen zadošča že, da je obstajala le možnost dobiti odškodnino za odvzeto premoženje po tujem pravu, ne da bi bilo tudi v konkretnem postopku ugotovljeno, katere pravice in v kakšnem obsegu bi upravičencu oziroma njegovemu pravnemu nasledniku šle po tujih predpisih. V zvezi s tem poudarja, da je z uradnimi potrdili dokazoval, da po pravu Republike Avstrije (vključno s FIP) niti njegov pravni prednik, ki mu je bilo premoženje podržavljeno, niti njegova sestra in žena niso bili upravičeni do odškodnine za to premoženje, česar upravni organ in sodišče nista upoštevala. Pritožnik Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo sprejme v obravnavo ter izpodbijani sodni odločbi razveljavi.
 
4. Senat je ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča sprejel v obravnavo (1. točka izreka).
 
5. Senat ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) (2. točka izreka).
 
6. Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Jadranka Sovdat. Sklep je sprejel soglasno.
 
dr. Špelca Mežnar
Predsednica senata
 
 
 
 

[1] Vertrag zwischen der Republik Österreich und der Bundesrepublik Deutschland zur Regelung von Schäden der Vertriebenen, Umsiedler und Verfolgten, über weitere finanzielle Fragen und Fragen aus dem sozialen Bereich (Finanz- und Ausgleichsvertrag, BGBl, št. 76/62).
[2] Sodišče se v zvezi s tem sklicuje na Zakon o razširitvi področja uporabe Zakona o povračilu škode zaradi okupacije z dne 13. junija 1962 (Erweiterung des Anwendungsbereiches des Besatzungsschäden- und des Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 176/62), Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem z dne 13. junija 1962 (Umsiedler- und Vertreibenen- Entschädigungsgesetz, BGBl, št. 177/62) in Zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona z dne 14. decembra 1961 (Anmeldegesetz, BGBl, št. 12/62).
 
 
 
 
Up-500/16-17
12. 12. 2017
 
 
 

ODLOČBA

 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Danila Goriupa, Žalec, ki ga zastopa Jasmina Gričnik, odvetnica v Žalcu, na seji 12. decembra 2017
 
 

odločil:

 
Sodba Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. IV U 184/2015 z dne 17. 12. 2015 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.
 
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper odločbi upravnih organov o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile podržavljene pravnemu predniku. Tudi po presoji sodišča pravni prednik pritožnika skladno z drugim odstavkom 10. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen) ni upravičen do denacionalizacije, ker je imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od Republike Avstrije njegova žena, in sicer na podlagi Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (t. i. Finančna in izravnalna pogodba – v nadaljevanju FIP),[1] ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija, ter zakonov, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija (v nadaljevanju izvedbeni predpisi).[2] Sklicujoč se na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014, je Upravno sodišče navedlo, da za presojo z vidika drugega odstavka 10. člena ZDen ni pomembno, ali je mirovno oziroma mednarodno pogodbo v smislu navedene zakonske določbe sklenila FLRJ oziroma SFRJ (nekdanja Jugoslavija), temveč je bistveno, da so imele osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno v smislu določb ZDen, na njeni podlagi možnost pridobiti odškodnino od tuje države. Tako podlago po oceni sodišča pomeni tudi FIP. Za presojo, da je imela oseba na njeni podlagi pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije, zadošča že, da je spadala v krog oseb, ki so bile v prilogah FIP določene kot upravičenci do odškodnine. Okoliščina, ali je ta oseba odškodnino dejansko prejela ali ne, na odločitev ne more vplivati. Po mnenju sodišča je imel upravni organ v podatkih, zbranih v konkretnem postopku, dovolj podlage za ugotovitev, da je žena pritožnikovega prednika (nekdanjega lastnika podržavljenega premoženja) spadala v krog teh oseb, s tem pa tudi za zaključek, da je imela pravico dobiti odškodnino na podlagi FIP in izvedbenih predpisov. Pritožnik je zoper sodbo Upravnega sodišča vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno.
 
2. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija obe sodni odločbi. Zatrjuje kršitev 14., 22., 23. in 25. člena Ustave ter 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Upravnemu sodišču med drugim očita nerazumno in z namenom zakonodajalca neskladno razlago drugega odstavka 10. člena ZDen, ki ga postavlja v neenak položaj v primerjavi z drugimi denacionalizacijskimi upravičenci. Nesprejemljivo se mu zdi stališče, da za izpolnjenost izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen zadošča že, da je obstajala le možnost dobiti odškodnino za odvzeto premoženje po tujem pravu, ne da bi bilo tudi v konkretnem postopku ugotovljeno, katere pravice in v kakšnem obsegu bi upravičencu oziroma njegovemu pravnemu nasledniku šle po tujih predpisih. V zvezi s tem poudarja, da je z uradnimi potrdili dokazoval, da po pravu Republike Avstrije (vključno s FIP) niti njegov pravni prednik, ki mu je bilo premoženje podržavljeno, niti njegova sestra in žena, niso bili upravičeni do odškodnine za to premoženje, česar upravni organ in sodišče nista upoštevala.
 
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-500/16 z dne 21. 11. 2017 ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča sprejel v obravnavo (1. točka izreka sklepa). O tem je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) obvestil Upravno sodišče in upravna organa, skladno z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS pa tudi nasprotne udeležence iz denacionalizacijskega postopka s pozivom, da se izjavijo o ustavni pritožbi.
 
4. Slovenski državni holding, d. d., Ljubljana, v odgovoru na ustavno pritožbo podaja svoja stališča glede upoštevnosti FIP in izvedbenih predpisov kot pravnih podlag za ugotavljanje okoliščin, pomembnih za presojo z vidika drugega odstavka 10. člena ZDen. Pritožnikove očitke zavrača kot neutemeljene in Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo zavrne.
 
 
B.
 
5. Pritožnik izpodbija stališče Upravnega sodišča, po katerem za presojo o obstoju pravice dobiti odškodnino v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen zadošča že, da je po tujem pravu obstajala "načelna pravica" do odškodnine. Med drugim zatrjuje, da mu taka razlaga, ki mu v nasprotju z navedeno zakonsko določbo odreka pravico do denacionalizacije, krši pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.
 
6. Ustavno sodišče je o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo z odločbo št. Up-282/15 z dne 5. 10. 2017 (Uradni list RS, št. 59/17). Ustavni pritožbi je ugodilo in izpodbijani sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Iz enakih razlogov, kot so navedeni v citirani odločbi, je bila z izpodbijano sodbo tudi pritožniku kršena pravica iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Zato je senat v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZUstS odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.
 
7. Ker je senat Ustavnega sodišča izpodbijano sodbo razveljavil že zaradi kršitve pravice iz drugega odstavka 14. člena Ustave, mu očitkov o kršitvah drugih ustavnih pravic ni bilo treba presojati.
 
 
C.
 
8. Senat Ustavnega sodišča je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Jadranka Sovdat. Odločbo je sprejel soglasno.
 
dr. Špelca Mežnar
Predsednica senata
 
 
 
                                                                    
 
 

[1] Vertrag zwischen der Republik Österreich und der Bundesrepublik Deutschland zur Regelung von Schäden der Vertriebenen, Umsiedler und Verfolgten, über weitere finanzielle Fragen und Fragen aus dem sozialen Bereich (Finanz- und Ausgleichsvertrag, BGBl, št. 76/62).
[2] Sodišče se v zvezi s tem sklicuje na Zakon o razširitvi področja uporabe Zakona o povračilu škode zaradi okupacije z dne 13. junija 1962 (Erweiterung des Anwendungsbereiches des Besatzungsschäden- und des Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 176/62), Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem z dne 13. junija 1962 (Umsiedler- und Vertreibenen- Entschädigungsgesetz, BGBl, št. 177/62) in Zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona z dne 14. decembra 1961 (Anmeldegesetz, BGBl, št. 12/62).
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Danilo Goriup, Žalec
Datum vloge:
13.06.2016
Datum odločitve:
12.12.2017
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Dokument:
US31264