Up-930/16

Opravilna št.:
Up-930/16
Objavljeno:
Neobjavljeno | 12.12.2017
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2017:Up.930.16
Akt:
Sodba Vrhovnega sodišča št. X Ips 157/2015 z dne 7. 9. 2016 in sodba Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 159/2014 z dne 18. 3. 2015
Izrek:
Sodba Vrhovnega sodišča št. X Ips 157/2015 z dne 7. 9. 2016 in sodba Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 159/2014 z dne 18. 3. 2015 se razveljavita in zadeva se vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje.
 
Evidenčni stavek:
Ker je Ustavno sodišče že odločilo o enakem ustavnopravnem primeru tako, da je pritožniku ugodilo, je senat izdal odločbo, s katero je ugodil ustavni pritožbi.
 
Geslo:
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje.
1.5.51.2.17 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Odločba senata.
Pravna podlaga:
Člen 14.2, Ustava [URS]
Člen 59.3, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-930/16-13
12. 12. 2017
 
 
 

ODLOČBA

 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Christe Haase, Republika Avstrija, na seji 12. decembra 2017
 
 

odločil:

 
Sodba Vrhovnega sodišča št. X Ips 157/2015 z dne 7. 9. 2016 in sodba Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 159/2014 z dne 18. 3. 2015 se razveljavita in zadeva se vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje.
 
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. Upravni organ prve stopnje je v postopku denacionalizacije izdal dopolnilno odločbo, s katero je pritožnici za podržavljene nepremičnine priznal odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe. V pritožbenem postopku je upravni organ druge stopnje to odločbo odpravil in pritožničin zahtevek zavrnil. Pritožnica je odločitev pritožbenega upravnega organa izpodbijala s tožbo v upravnem sporu, ki jo je Upravno sodišče zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo tudi njeno revizijo zoper sodbo sodišča prve stopnje.
 
2. Z izpodbijanima sodbama sta sodišči pritrdili odločitvi upravnega organa druge stopnje, da pritožnica skladno z drugim odstavkom 10. člena v zvezi z 12. členom Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen) ni upravičena do odškodnine za nepremičnine, ki so bile podržavljene njenemu očetu. Ta je imel namreč pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje na podlagi Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (t. i. Finančna in izravnalna pogodba – v nadaljevanju FIP),[1] ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija, ter zakonov, ki jih je za izvršitev te pogodbe sprejela Republika Avstrija.[2] Po mnenju sodišč pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen pomenijo tudi FIP in izvedbeni predpisi. Za presojo, ali je imela oseba za podržavljeno premoženje pravico dobiti odškodnino od tuje države, je po mnenju sodišč odločilno le, ali je "po pravu tuje države obstajala načelna možnost za pridobitev odškodnine zaradi podržavljenja premoženja v nekdanji Jugoslaviji". Če je v tuji državi obstajala (četudi zgolj načelna) pravica dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, je po mnenju revizijskega sodišča zahtevek na podlagi določb ZDen v celoti izključen celo, če upravičenec odškodnine od tuje države dejansko ni prejel. Pri presoji, ali je izpolnjen izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, upravni organ ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, prav tako ni vezan na potrdila avstrijskih državnih organov o tem, ali je imel razlaščenec pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil pritožničin oče nemške narodnosti, ki se je v Republiko Avstrijo priselil z območja nekdanje Jugoslavije in je imel leta 1948 avstrijsko državljanstvo, na dan 1. 1. 1960 pa stalno prebivališče v Republiki Avstriji, je tudi po presoji sodišč izpolnjeval v 1. točki razdelka A in v 6. točki razdelka C Priloge 1 FIP določene pogoje za pridobitev odškodnine za premoženje, ki mu je bilo podržavljeno na podlagi Odloka o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45).
 
3. Pritožnica zatrjuje kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena ter 22. in 33. člena Ustave. Trdi, da sta izpodbijani odločitvi očitno napačni in brez razumne pravne utemeljitve. Sodiščema očita, da sta drugi odstavek 10. člena ZDen razlagali samovoljno, v nasprotju z jezikovno, teleološko in logično razlago ter ga zato uporabili v nasprotju z namenom zakonodajalca, ki naj bi bil preprečiti dvojno odškodovanje za podržavljeno premoženje. Po mnenju pritožnice zgolj možnost uveljavljanja "načelne pravice do odškodnine", ki jo omogoča pravo tuje države, ne more pomeniti ovire za denacionalizacijo, saj naj bi pravica dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen lahko obstajala le tedaj, ko jo je mogoče tudi dejansko uveljaviti. Pritožnica meni, da bi morali sodišči vsebino FIP in izvedbenih predpisov razlagati skladno s pravili, ki veljajo za razlago mednarodnih pogodb, tj. dobronamerno, po običajnem smislu, ki ga je treba dati izrazom v pogodbi (in izvedbenih predpisih), ter v kontekstu in v luči predmeta te pogodbe in njenih ciljev. Ker naj sodišči tega ne bi storili, naj bi te pravne akte razlagali arbitrarno, zaradi česar naj bi drugi odstavek 10. člena ZDen uporabili v nasprotju z namenom zakonodajalca. S tem naj bi pritožnici v nasprotju s 33. členom Ustave onemogočili uveljavitev pravic, ki jih ima na podlagi ZDen, ter jo zgolj na podlagi ugotovitve, da je njen oče izpolnjeval nekatere od pogojev za priznanje statusa upravičenca po določbah FIP, v nasprotju z drugim odstavkom 14. člena Ustave in razlogi odločbe Ustavnega sodišča št. Up-547/02 z dne 8. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 106) obravnavali neenako v primerjavi z upravičenci, ki jim ZDen priznava pravico do denacionalizacije.
 
4. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-930/16 z dne 21. 11. 2017 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. O tem je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) obvestil Vrhovno sodišče in upravni organ, skladno z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS pa tudi nasprotnega udeleženca iz denacionalizacijskega postopka s pozivom, da se izjavi o ustavni pritožbi.
 
5. Slovenski državni holding, d. d., Ljubljana, v odgovoru na ustavno pritožbo podaja svoje stališče glede upoštevnosti FIP in izvedbenih predpisov kot pravnih podlag za ugotavljanje okoliščin, pomembnih za presojo z vidika drugega odstavka 10. člena ZDen. Očitke pritožnice zavrača kot neutemeljene in Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo zavrne.
 
 
B.
 
6. Pritožnica med drugim izpodbija stališče, po katerem za izključitev iz denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen zadošča že, da je imela oseba, ki uveljavlja upravičenja na podlagi ZDen, v tuji državi na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje. Zatrjuje, da ji je bila s tako razlago, ki ji v nasprotju z navedeno zakonsko določbo odreka pravico do denacionalizacije, kršena pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.
 
7. Ustavno sodišče je o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo z odločbo št. Up-282/15 z dne 5. 10. 2017 (Uradni list RS, št. 59/17). Ustavni pritožbi je ugodilo in izpodbijani sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Iz enakih razlogov, kot so navedeni v citirani odločbi, je bila z izpodbijanima sodbama tudi pritožnici kršena pravica iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Zato je senat v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZUstS odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.
 
8. Ker je senat Ustavnega sodišča izpodbijani sodbi razveljavil že zaradi kršitve pravice iz drugega odstavka 14. člena Ustave, mu očitkov o kršitvah drugih ustavnih pravic ni bilo treba presojati.
 
 
C.
 
9. Senat Ustavnega sodišča je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Jadranka Sovdat. Odločbo je sprejel soglasno.
 
 
dr. Špelca Mežnar
Predsednica senata
 
 

[1] Vertrag zwischen der Republik Österreich und der Bundesrepublik Deutschland zur Regelung von Schäden der Vertriebenen, Umsiedler und Verfolgten, über weitere finanzielle Fragen und Fragen aus dem sozialen Bereich (Finanz- und Ausgleichsvertrag, BGBl, št. 76/62).
[2] Sodišči se v zvezi s tem sklicujeta na Zakon o zagotavljanju nadomestil za škodo, ki je nastala na gospodinjski oziroma stanovanjski opremi in na predmetih, ki so potrebni za opravljanje poklica, zaradi vojne ali političnega preganjanja z dne 25. junija 1958 (Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 127/58), ki je bil dopolnjen z Zakonom o razširitvi področja uporabe Zakona o povračilu škode zaradi okupacije z dne 13. junija 1962 (Erweiterung des Anwendungsbereiches des Besatzungsschäden- und des Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 176/62), na Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem z dne 13. junija 1962 (Umsiedler- und Vertreibenen- Entschädigungsgesetz, BGBl, št. 177/62) in na Zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona z dne 14. decembra 1961 (Anmeldegesetz, BGBl, št. 12/62).
 
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Christa Haase, Republika Avstrija
Datum vloge:
09.11.2016
Datum odločitve:
12.12.2017
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Dokument:
US31271