Up-748/16

Opravilna št.:
Up-748/16
Objavljeno:
Uradni list RS, št. 39/2018 in OdlUS XXIII, 21 | 25.04.2018
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2018:Up.748.16
Akt:
Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 189/2016 z dne 10. 8. 2016
Izrek:
Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 189/2016 z dne 10. 8. 2016 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
Evidenčni stavek:
Načelo največje koristi otroka zahteva, da morajo biti mladoletnemu prosilcu za mednarodno zaščito, ki je v državi brez spremstva, v postopku za priznanje zagotovljene vse procesne pravice za predstavitev elementov, ki so potrebni za čim popolnejšo utemeljitev prošnje.
 
Stališče Vrhovnega sodišča, da opustitev dodatnega osebnega razgovora iz 45. člena Zakona o mednarodni zaščiti pomeni le relativno bistveno kršitev postopka, ki ni vplivala na zakonitost oziroma pravilnost odločbe Ministrstva za notranje zadeve, pritožniku, ki je mladoletnik brez spremstva, odvzema eno izmed procesnih pravic, ki mu jih zagotavlja Zakon o mednarodni zaščiti, zato pomeni kršitev načela največje koristi otroka.
Geslo:
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje.
5.3.3 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Prepoved mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja „(18)“.
5.3.41 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Pravice otrok „(56)“.
1.4.10.6 - Ustavno sodstvo - Postopek - Vmesni postopki - Izločitev sodnika.
1.5.5.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Odklonilna mnenja.
Pravna podlaga:
Člen 56.1, Ustava [URS]
Člen 59, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-748/16-18
25. 4. 2018
 
 

ODLOČBA

 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B., C., ki ga po pooblastilu skrbnika Centra za socialno delo Ljubljana Vič - Rudnik, Ljubljana, zastopa mag. Dina Bulog, odvetnica v Ljubljani, na seji 25. aprila 2018
 

odločilo:

 
Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 189/2016 z dne 10. 8. 2016 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je z odločbo ugodilo pritožnikovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite in mu priznalo status subsidiarne zaščite. Upravno sodišče je tožbi ugodilo, odločbo MNZ odpravilo v delu, ki se nanaša na zavrnitev prošnje za status begunca, in zadevo vrnilo v tem delu MNZ v ponoven postopek. MNZ je vložilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča. Vrhovno sodišče je pritožbi ugodilo in sodbo Upravnega sodišča spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo.
 
2. Pritožnik zatrjuje kršitev 14., 22., 23. in 56. člena Ustave. Meni, da je Vrhovno sodišče s svojo odločitvijo potrdilo protiustavne standarde, ki jih je sprejelo MNZ pri obravnavi mladoletnikov brez spremstva. Pritožnik navaja, da je bila odločba MNZ izdana brez osebnega razgovora zgolj na podlagi prošnje za mednarodno zaščito. Pritožnik nasprotuje stališču Vrhovnega sodišča, da osebni sprejem prošnje za priznanje mednarodne zaščite pomeni, da je bil pritožniku zagotovljen osebni razgovor. Meni, da opustitev osebnega razgovora pomeni absolutno bistveno kršitev postopka. Ker pritožniku ni bil zagotovljen osebni razgovor, mu uradna oseba ni postavila ustreznih vprašanj, zato naj bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pristojni organ bi moral postopek prilagoditi starosti prosilca. Meni, da pri mladoletnih prosilcih ni mogoče pričakovati, da bodo sami navedli vse okoliščine, zaradi katerih so zbežali iz države. Zato bi moral pristojni organ po uradni dolžnosti preveriti tudi prošnje družinskih članov mladoletnih prosilcev in upoštevati razloge preganjanja, ki bi jih v svojih vlogah navedli ožji oziroma širši družinski člani mladoletnika. Pristojni organ bi moral navedene izjave sorodnikov upoštevati oziroma mladoletnemu prosilcu v osebnem razgovoru dati možnost za dodatna pojasnila.
 
3. Pritožnik se ne strinja s stališčem Vrhovnega sodišča, da iz tožbe ni razvidno, katerih dejstev na opravljenem razgovoru ob podaji prošnje pritožnik ni mogel navesti ali se do njih ni mogel opredeliti. Pritožnik je v tožbi opozoril na očitno razliko pri obravnavanju svojega bratranca. Z njegovim bratrancem naj bi bil opravljen osebni razgovor, v katerem je imel bratranec možnost pojasniti, da mu zaradi polnoletnosti grozi vpoklic v C. vojsko. Pritožnik se ne strinja s stališčem Vrhovnega sodišča, da so tožbene navedbe o možnosti vpoklica v C. vojsko tožbene novote. Zatrjuje, da je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da pristojni upravni organ pri obravnavi mladoletnih prosilcev brez spremstva nima nobene vloge pri zbiranju dokazov. Pritožnik meni, da je pristojni organ pri mladoletnih prosilcih brez spremstva dolžan po uradni dolžnosti preveriti stanje v izvorni državi.
 
4. Pritožnik zatrjuje, da so v sodni praksi sprejeta različna stališča Upravnega in Vrhovnega sodišča o tem, ali lahko prosilec vloži tožbo zoper odločbo, s katero mu je priznan status subsidiarne zaščite, ne pa tudi status begunca. Upravno sodišče naj bi v primerih, ko bi tožbi ugodilo, odločbo pristojnega organa odpravilo le deloma. Vrhovno sodišče naj bi takemu stališču nasprotovalo in naj bi sprejelo stališče, da mora Upravno sodišče odpraviti odločbo pristojnega organa v celoti. Pritožnik meni, da mu je Vrhovno sodišče s svojo odločitvijo dejansko odvzelo pravico do sodnega varstva.
 
5. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-748/16 z dne 30. 3. 2018 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo in skladno s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) o tem obvestilo Vrhovno sodišče in MNZ.
 
 
B.
 
6. Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da je Zakon o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo, 83/12 in 111/13 – v nadaljevanju ZMZ), na podlagi katerega je odločalo MNZ v konkretnem postopku, postavil prosilca za mednarodno zaščito v bolj ugoden položaj v primerjavi z Direktivo 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) (UL L 180, 29. 6. 2013, str. 60–95 – v nadaljevanju Postopkovna direktiva II).[1] V skladu s Postopkovno direktivo II mora biti prosilcu za mednarodno zaščito zagotovljen (en) osebni razgovor. ZMZ je prosilcu za mednarodno zaščito po stališču Vrhovnega sodišča zagotavljal dvakratno možnost osebno izjaviti se o razlogih, zaradi katerih prosi za zaščito.
 
7. Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se razgovor ob podaji prošnje in osebni razgovor v smislu Postopkovne direktive II nujno ne razlikujeta. Zato bi bila absolutna bistvena kršitev postopka podana le tedaj, ko osebni razgovor v smislu zahtev Postopkovne direktive II sploh ne bi bil opravljen, ne pa že tedaj, ko ni bil opravljen v smislu zahtev ZMZ. Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da je v konkretnem primeru pristojni organ z osebnim sprejemom prošnje za priznanje mednarodne zaščite izpolnil zahteve Postopkovne direktive II glede osebnega razgovora, zato pomeni opustitev dodatnega osebnega razgovora na podlagi 45. člena ZMZ le relativno bistveno kršitev postopka, ki pa ni vplivala na zakonitost oziroma pravilnost odločbe MNZ.
 
8. Pritožnik zatrjuje, da so navedena stališča Vrhovnega sodišča v neskladju s prvim odstavkom 56. člena Ustave, ki ureja pravice otrok. Pritožnik poudarja, da je mladoletnik brez spremstva in da bi mu moral biti zagotovljen osebni razgovor iz 45. člena ZMZ. Glede na navedbe pritožnika je moralo Ustavno sodišče presoditi, ali so stališča Vrhovnega sodišča v neskladju s pravico iz prvega odstavka 56. člena Ustave.
 
9. Načelo varovanja otrokovih koristi je splošno pravno načelo, ki izvira iz Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 15/90, in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju Konvencija o otrokovih pravicah). Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je sprejelo stališče, da trenutno obstaja širok konsenz v mednarodnem pravu, da je pri vseh odločitvah, ki zadevajo otroke, najpomembnejša njihova največja korist.[2] V drugem odstavku 24. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 202, 7. 6. 2016 – v nadaljevanju Listina) je izrecno določeno, da je treba pri vseh ukrepih javnih organov ali zasebnih ustanov, ki se nanašajo na otroka, upoštevati predvsem koristi otroka. Tudi Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je sprejelo stališče, da je mednarodna Konvencija o otrokovih pravicah zavezujoča za vse članice EU.[3]
 
10. Ustavno sodišče je v več odločitvah sprejelo stališče, da je treba prvi odstavek 56. člena Ustave, ki določa, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb, razlagati v povezavi z načelom največje koristi otroka, po katerem je temelj varstva otroka njegova korist, ki zahteva, da so pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne ali zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, glavno vodilo otrokove koristi.[4]
 
11. Načelo največje koristi otroka zahteva, da morajo biti mladoletnikom brez spremstva v postopku za priznanje mednarodne zaščite zagotovljena posebna procesna jamstva. V prvi alineji 16. člena ZMZ je bilo določeno, da je treba v postopkih, v katerih je prosilec mladoletnik brez spremstva, upoštevati načelo največje otrokove koristi. Iz tretjega odstavka 16. člena ZMZ je izhajalo, da je mladoletnik brez spremstva v postopku za priznanje mednarodne zaščite sodeloval na način, ki je bil primeren in prilagojen njegovi starosti in stopnji duševnega razvoja.
 
12. Postopek obravnave prošenj za mednarodno zaščito mora biti zasnovan tako, da vključuje možnost presoje vseh okoliščin, ki bi lahko vplivale na presojo pristojnega organa.[5] Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je ureditev ZMZ temeljila na načelu, po katerem je moral prošnjo utemeljiti prosilec. Obseg ugotavljanja upoštevnih dejstev in informacij je bil v prvi vrsti odvisen od navedb in izjav prosilca, vendar je moral pristojni organ tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni bil vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca.[6] Pri tem je treba upoštevati posebnosti ugotavljanja dejanskega stanja v postopku za priznanje mednarodne zaščite. V postopku za priznanje mednarodne zaščite temelji ugotavljanje dejanskega stanja na navedbah prosilca za mednarodno zaščito in je zato odločitev pristojnega organa predvsem odvisna od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti navedb, ki jih v svoj prid navaja prosilec.[7] Osebni razgovor v postopku za priznanje mednarodne zaščite prosilcu omogoči, da v osebnem stiku z usposobljeno uradno osebo predstavi vse elemente, ki so potrebni za čim popolnejšo utemeljitev prošnje. Prosilcu je v osebnem razgovoru omogočeno, da poda pojasnila glede elementov, ki manjkajo v prošnji, ali pojasni morebitne neskladnosti ali nasprotja iz prošnje. To pomeni, da je osebni razgovor v postopku za priznanje mednarodne zaščite nujen za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja.
 
13. Prosilci so imeli v skladu z ZMZ dvakrat možnost v osebnem stiku z uradno osebo navesti razloge, s katerimi so utemeljevali potrebo po zaščiti. Zakonodajalec je presodil, da je bilo treba za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja prosilcem za mednarodno zaščito poleg izjave ob sprejemu prošnje zagotoviti še dodatni osebni razgovor, v katerem so prosilci lahko navedli dodatne okoliščine, ki so bile pomembne za odločitev, ali so pojasnili morebitne neskladnosti ali nasprotja. S tem je zakonodajalec zagotovil postopek, ki je v skladu z zahtevami načela nevračanja (18. člen Ustave) vključeval možnost presoje vseh okoliščin, ki bi lahko vplivale na presojo pristojnega organa.
 
14. Načelo največje koristi otroka zahteva, da morajo biti mladoletnemu prosilcu za mednarodno zaščito, ki je v državi brez spremstva, v postopku za priznanje mednarodne zaščite zagotovljene vse procesne pravice za predstavitev elementov, nujnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje. Stališče Vrhovnega sodišča, da opustitev dodatnega osebnega razgovora iz 45. člena ZMZ pomeni le relativno bistveno kršitev postopka, ki ni vplivala na zakonitost oziroma pravilnost odločbe MNZ, je pritožniku, ki je mladoletnik brez spremstva, odvzelo eno izmed procesnih pravic, ki mu jih je zagotavljal ZMZ (dodatni osebni razgovor), s katero je zakonodajalec zagotovil prosilcem za mednarodno zaščito, da so lahko v postopku navedli vse upoštevne okoliščine, ki so bile pomembne za odločitev. Ker je osebni razgovor nujen za ugotavljanje pravilnega in popolnega dejanskega stanja v postopku za priznanje mednarodne zaščite in ker gre za mladoletnega prosilca, tako stališče Vrhovnega sodišča pomeni kršitev načela največje koristi otroka. Zato je Vrhovno sodišče kršilo prvi odstavek 56. člena Ustave.
 
15. Ustavno sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS izpodbijano sodno odločbo razveljavilo in vrnilo zadevo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Vrhovno sodišče bo moralo v ponovljenem postopku ponovno odločiti o pritožbi MNZ, pri čemer odločitve ne bo smelo opreti na stališče, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da krši pravico največje koristi otroka iz prvega odstavka 56. člena Ustave.
 
16. Ker je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz prvega odstavka 56. člena Ustave, mu očitkov o kršitvah drugih ustavnih pravic ni bilo treba presojati.
 
 
C.
 
17. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 59. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11 in 70/17) v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik in Marko Šorli. Sodnik dr. Rajko Knez je bil pri odločanju v tej zadevi izločen. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovali sodnici Jadek Pensa in Sovdat. Sodnica Sovdat je dala odklonilno ločeno mnenje.
 
 
 
dr. Jadranka Sovdat
Predsednica
 
 

[1] Evropska unija (v nadaljevanju EU) oblikuje na podlagi prvega odstavka 78. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – v nadaljevanju PDEU) skupno politiko o azilu, subsidiarni zaščiti in začasni zaščiti z namenom ponuditi ustrezen status vsem državljanom tretjih držav, ki potrebujejo mednarodno zaščito. Na podlagi drugega odstavka 78. člena PDEU sta Evropski parlament in Svet sprejela več uredb in direktiv, ki urejajo azilno politiko EU. Postopke za priznanje ali odvzem statusa begunca ureja Postopkovna direktiva II.
[2] Sodba ESČP v zadevi Neulinger in Shuruk proti Švici z dne 2. 6. 2010, 135. točka obrazložitve.
[3] Glej sodbo SEU v zadevi Evropski parlament proti Svetu Evropske unije, C-540/03, z dne 27. 6. 2006, 37. točka obrazložitve.
[4] Glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-118/09 z dne 10. 6. 2010 (Uradni list RS, št. 52/10, in OdlUS XIX, 6), 10. točka obrazložitve, in št. U-I-116/03 z dne 9. 2. 2006 (Uradni list RS, št. 21/06, in OdlUS XV, 14), 8. točka obrazložitve.
[5] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-292/09, Up-1427/09 z dne 22. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 98/11, in OdlUS XIX, 27), 14. točka obrazložitve.
[6] Glej prav tam, 16. točka obrazložitve.
[7] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-2012/08 z dne 5. 3. 2009 (Uradni list RS, št. 22/09, in OdlUS XVIII, 65), 8. točka obrazložitve.
 
 
 
Up-748/16-19           
14. 5. 2018
 
 
 
Odklonilno ločeno mnenje sodnice dr. Jadranke Sovdat
 
 
1. Obžalujem, da se nisem mogla priključiti večinski odločitvi. Razlogi, s katerimi ta utemelji kršitev prvega odstavka 56. člena Ustave, ki ga očitamo Vrhovnemu sodišču, me ne prepričajo. Ker je bil tak osnutek odločbe pripravljen že ob odločanju o tem, ali naj se ustavna pritožba sprejme v obravnavo, sem svoje nasprotovanje razlogom izrazila že s tem, da se nisem izrekla za njen sprejem. S tem ne trdim, da stališča iz sodbe ne morejo pomeniti kršitve kakšne človekove pravice, trdim pa, da razlogi, ki so v odločbi navedeni, ne utemeljujejo kršitve načela največje koristi otroka.  
 
2. Mladoletnemu prosilcu za azil, ki je v državi brez spremstva, je bila priznana subsidiarna zaščita, ne pa status begunca. Upravno sodišče je ugodilo njegovi tožbi glede priznanja statusa begunca, medtem ko je Vrhovno sodišče na pritožbo pristojnega ministrstva to odločitev spremenilo in tožbo zavrnilo.
 
3. V odločbi niso povzeta stališča, ki jih je Vrhovno sodišče sprejelo pri odločanju. Ustavno sodišče to v drugih primerih stori in takó omogoči splošni javnosti, da se seznani takó z bistvom stališč sodišča kot z bistvom zatrjevanj pritožnika, zakaj naj bi ta stališča pomenila kršitev prav določene človekove pravice. Nekatera stališča Vrhovnega sodišča so tokrat razvidna le delno in iz obrazložitve v točki B. To po mojem mnenju ne da objektivne in celovite slike. Nisem pristaš dolgoveznega povzemanja navedb udeležencev v postopku, čeprav táko dolgoveznost v marsikateri naši odločitvi žal srečamo. To, da v odločbi poleg zatrjevanj pritožnika sploh ni strnjeno povzetega bistva stališč sodišča, ki skupaj zamejujejo okvir in predmet ustavnosodnega odločanja, pa po mojem mnenju ni dobro za kakovost naših odločitev. Zato mi za začetek ne preostane drugega, kot da najprej predstavim stališča Vrhovnega sodišča in nato povem, zakaj odločbe z razlogi, ki jih vsebuje, nisem mogla podpreti.
 
4. Vrhovno sodišče je najprej pritrdilo ministrstvu, da je bil s pritožnikom dejansko opravljen osebni razgovor ob sprejemu njegove prošnje za mednarodno zaščito ter da je bil ta voden takó, da je ustrezal zahtevam iz 47. člena Zakona o mednarodni zaščiti[1] (9. točka obrazložitve sodbe). Za tem Vrhovno sodišče ugotovi in navede, zakaj je bil po njegovi presoji osebni razgovor dejansko izveden v skladu z zahtevami prava Evropske unije, ter pritrdi prvostopenjskemu stališču, da osebnega razgovora s prosilcem v skladu z ZMZ ni mogoče opuščati s sklicevanjem na zgolj spoštovanje procesnih jamstev evropskega sekundarnega prava. Vendar pa, pravi, da kršitev pravil ZMZ, do katere v takem primeru pride, ni absolutna bistvena kršitev pravil postopka, če je bil osebni razgovor vendarle izveden v skladu z zahtevami prava Evropske unije, pa čeprav v neskladju s postopkom, ki ga zahteva ZMZ (11. točka obrazložitve sodbe). Nato pa Vrhovno sodišče v več točkah sodbe obrazloži, zakaj je presodilo, da ta relativna kršitev pravil postopka po ZMZ v konkretnem primeru ni vplivala na odločitev.
 
5. Vrhovo sodišče se najprej opredeli do pomanjkljivosti, ki jih je v sodbi navedlo prvostopenjsko sodišče, na katere je opozoril tudi pritožnik v odgovoru na pritožbo. Opozori, da iz njih ni razvidno, da bi bile te posledica kršitve opustitve osebnega razgovora v skladu s 45. do 47. členom ZMZ, temveč da gre za očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki naj bi izvirala iz napačnega procesnega ravnanja ministrstva ob izvedbi razgovora ob podaji prošnje. Poudari, da je tudi osebni razgovor po 45. členu ZMZ namenjen pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja, pri čemer pa naj niti iz prvostopenjske sodbe niti iz pritožnikovih navedb ne bi bilo razvidno, katera dejstva so bila na podlagi ZMZ po razgovoru ob podaji prošnje napačno ali nepopolno ugotovljena prav zaradi ne-oprave dodatnega osebnega razgovora in bi jih tožnik lahko navedel oziroma do katerih dejstev se ni mogel opredeliti. Zato je ocenilo, da procesna kršitev ni vplivala na odločitev (13. točka obrazložitev sodbe).
 
6. Prav tako je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bil dejanski način izvedbe razgovora, kot je bil opravljen s pritožnikom, izveden v skladu z vsemi zahtevami iz 16. člena ZMZ. Ta so veljala prav za mladoletnega prosilca, ki mu je treba nuditi ustrezno stopnjo zaščite in posebnega pravnega varstva njegovih pravic. Pri tem Vrhovno sodišče podrobno argumentira, zakaj šteje, da so bile posamezne od teh zahtev izpolnjene. Na koncu opozori, da iz primera ni niti razvidno, da pritožnik prek svojih zakonitega zastopnika in pooblaščenca ne bi imel možnosti v postopku aktivno sodelovati in se izjaviti o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev, niti naj tega pritožnik v tožbi s to vsebino ne bi uveljavljal. Zato Vrhovno sodišče presodi, da ministrstvu ni mogoče očitati, da je zagrešilo postopkovno kršitev, ki bi lahko vplivala na pravilnost ugotovitve dejanskega stanja (14. točka obrazložitve sodbe).
 
7. Za tem Vrhovno sodišče odgovori še na navedbe, da bi morali upoštevati kot (edini) dokaz izjavo njegovega starejšega polnoletnega bratranca, ki mu je bil podeljen status begunca, ker naj bi mu ob vrnitvi v državo grozila kazen zaradi izogibanja vojaškemu roku, in zato raziskati, ali je po veroizpovedi sunit ali šiit in zaradi tega ogrožen (16. točka obrazložitve sodbe). Vrhovno sodišče poda dva razloga, zakaj to zatrjevanje ne more pripeljati do ugoditve njegovi pritožbi. Najprej, ker pritožnik, ustrezno zastopan v postopku, takih dejstev in dokazov v dotedanjem postopku ni navedel niti kot pomembno okoliščino niti kot razlog za preganjanje, pri čemer v tožbi ni utemeljil, zakaj teh dejstev ni navedel v postopku pred toženo stranko; že zato da gre za nedovoljene tožbene novote, ki jih sodišče pri svojem odločanju ne sme upoštevati. Ko odgovori na očitek, da bi ministrstvo to moralo upoštevati po uradni dolžnosti, pa se spet sklicuje na to, da pritožnik ni pojasnil, zakaj bi to lahko vplivalo na odločitev, ker je sprejelo stališče ministrstva, da bi takó moralo ravnati, ko bi bila vzpostavljena dovolj velika stopnja verjetnosti, ki bi izhajala iz znanih oziroma dokazanih dejstev, da je vpoklic na služenje vojaškega roka v C. postal razširjen oziroma sistematičen in bi mu bil pritožnik lahko izpostavljen. Tega pa naj niti pritožnik ne bi navajal, saj je na razgovoru izjavil, da niso novačili niti njega niti njegovega brata. Vrhovno sodišče je obrazložilo tudi, zakaj šteje, da niti zatrjevanja glede možnosti novačenja v paravojaške enote in preganjanja mladoletnika kot pripadnika določene veroizpovedi ne izkazujejo pogojev za priznanje begunca.
 
8. To je povzetek stališč Vrhovnega sodišča, zaradi večinske odločitve namerno nekoliko podrobnejši, da stališča lahko soočim z razlogi odločbe. V skladu s šestim odstavkom 47. člena ZMZ je moral biti osebni razgovor voden na način, ki omogoča prosilcu, da lahko razloge za svojo prošnjo celovito predstavi, pri čemer je treba način vodenja osebnega razgovora prilagoditi prosilčevi osebnosti ter upoštevati osebne in splošne okoliščine, vključno s kulturnim poreklom in morebitno pripadnostjo prosilca ranljivim skupinam. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je bil osebni razgovor izveden v skladu z zahtevami iz 47. člena ZMZ, torej tudi v skladu z njegovim šestim odstavkom. Prav v njem je po mojem mnenju bistvo, ki naj zagotovi spoštovanje zahtev načela nevračanja, varovanega z 18. členom Ustave. Iz njega izhaja zahteva, da se popolno ugotovijo vse upoštevne okoliščine, da bi se preprečil nastanek kršitve 18. člena Ustave. To je vsebinska zahteva. Ne izhaja pa iz te določbe Ustave, da mora zato zakonodajalec zagotoviti dva ali več osebnih razgovorov, če je mogoče že na enem v celoti zagotoviti spoštovanje vseh navedenih zahtev. Ali je v ta namen treba opraviti enega, dva ali več razgovorov, pravzaprav sploh ni ustavnopravno vprašanje, dokler je izveden osebni razgovor, na podlagi katerega so nedvoumno vse zahteve izpolnjene. Četudi bi Zakon jasno govoril le o osebnem razgovoru (v ednini), bi njegova ustavnoskladna razlaga zahtevala, naj jih pristojni organ opravi toliko, kolikor jih je v posameznem primeru potrebnih, da ugotovi vse, kar je upoštevno za odločitev – lahko bi zadoščal že eden.
 
9. Ali je 45. člen ZMZ dejansko uzakonil "dodatni razgovor",[2] kot ga je razložilo sodišče in mi za njim, in kako ZMZ razlagati, je vprašanje zakonitosti. Ustavnopravno, kot sem rekla, postane, če osebni razgovor sploh ni izveden ali če ni izveden takó, da so izpolnjene vse zahteve, ki omogočijo prav tisto, kar je bila vsebina šestega odstavka 47. člena ZMZ in s tem tudi bistvena zahteva spoštovanja 18. člena Ustave, torej da se res popolno ugotovijo vse upoštevne okoliščine, da ne pride do vrnitve v izvorno državo; če gre za mladoletnika, ki pripada posebej ranljivi skupin ljudi, pa tudi vse zahteve iz 16. člena ZMZ. V tem konkretnem primeru do vrnitve v izvorno državo sicer sploh ne bi moglo priti, ker je bila tako in tako podeljena subsidiarna zaščita, ki prepreči vrnitev, dokler ne nastopi čas, ko je treba o mednarodni zaščiti ponovno odločiti v skladu z vsemi zahtevami ustavnega in zakonskega (vključno evropskega) prava. Že zato kakšne bistvene dodane vrednosti 13. točka obrazložitve večinske odločbe nima. Predvsem pa, če 45. člen ZMZ razlagamo tako, da je zakonodajalec z njim dejansko določil še "dodatni" osebni razgovor, četudi bi bil ta prej že opravljen, ne more pomeniti, da so šele z njim izpolnjene zahteve iz 18. člena Ustave. Če bi bilo tako, bi bilo evropsko pravo v nasprotju s to absolutno človekovo pravico, ki je opredeljena tudi kot ena od temeljnih pravic v evropskem pravu. Pa ni tako. Kot je tudi jasno: četudi Zakon sploh ne bi predvideval "še enega" osebnega razgovora, to ne bi bilo protiustavno. Zadosti je, da predvidi osebni razgovor, ali je treba opraviti enega ali več osebnih razgovorov, da se doseže njihov vsebinski namen in ugotovi vse, kar je upoštevno za odločanje, pa je stvar konkretnega primera.
 
10. Bistveno sporočilo večinske odločitve – njen ratio decidendi je v 14. točki obrazložitve odločbe. Seveda se lahko strinjam z njenim prvim stavkom, da morajo biti mladoletnemu prosilcu zagotovljene vse procesne pravice, da lahko predstavi elemente, nujne za čim popolnejšo utemeljitev prošnje. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da mu je bil zagotovljen osebni razgovor, na katerem so bile upoštevane vse zahteve, vključno s tistimi, ki gredo mladoletni osebi po 16. členu ZMZ, prav slednje zahteve pa so tiste, ki morajo zagotavljati posebno varstvo otrok, ki ga narekuje prvi odstavek 56. člena Ustave. Ne morem pa se strinjati s tem, da že stališče Vrhovnega sodišča, da ni šlo za absolutno, temveč za relativno kršitev postopka, ker poleg osebnega razgovora, ki je bil izveden, ni bil izveden še "dodatni" osebni razgovor, sámo po sebi pomeni  kršitev prvega odstavka 56. člena Ustave. Procesna pravila so izjemno pomembna, nekatera tudi ustavno zahtevana, ampak bistvo njihovega pomena je prav v tem, da njihovo spoštovanje zagotovi sprejem vsebinsko pravilne odločitve. Niso vsa procesna pravila enako pomembna. Ali je neka procesna kršitev absolutna ali relativna kršitev postopka, je v temelju stvar razlage procesnega prava, v kateri ima zadnjo besedo Vrhovno sodišče. Zgolj to, da sodišče stori neko procesno kršitev pri odločanju o pravici mladoletnika, sámo po sebi ne more voditi v (takojšen) očitek kršitve prvega odstavka 56. člena Ustave. Od splošne trditve, da je osebni razgovor nujen za ugotavljanje pravilnega in popolnega dejanskega stanja, bi bilo treba v postopku odločanja o tej ustavni pritožbi, glede na predstavljena stališča Vrhovnega sodišča, po mojem mnenju ustavnopravno nujno najprej utemeljiti, zakaj tisti osebni razgovor, ki ga je štelo Vrhovno sodišče za takega, v resnici ni imel takih lastnosti. In še posebno, v čem jih ni imel, če jih res ni, da lahko pridemo zaradi tega prav do kršitve prvega odstavka 56. člena Ustave. O tem v bistvu ni razlogov v večinski odločitvi.  
 
11. Morda je ob razlagi 45. člena ZMZ, da zahteva "dodatni" osebni razgovor, torej gre v vsakem primeru najmanj za dva osebna razgovora, razlaga Vrhovnega sodišča o absolutnosti in relativnosti procesnih kršitev nepravilna. Ampak to ni naša stvar, dokler ne utemeljimo, zakaj je tako stališče protiustavno. Ustavno sodišče pa v ničemer ne oporeka ugotovitvam Vrhovnega sodišča, da je bil en osebni razgovor s čisto vsemi jamstvi izveden. Vrhovno sodišče se namreč ni ustavilo pri ugotovitvi, da gre le za relativno kršitev postopka – to je bilo njegovo izhodiščno stališče, potem pa je analiziralo in utemeljilo z vseh zatrjevanih vidikov, zakaj je štelo, da je bil osebni razgovor izveden in zakaj je bil ta izveden v skladu z vsemi zahtevami, vključno s tistimi, ki so posebne in dodane prav zaradi posebnega varstva otrok. Ustavno sodišče bi se moralo spopasti z njimi. Šele rezultat tega spopada bi morda lahko pripeljal do kršitve prvega odstavka 56. člena Ustave. Tako pa je sporočilo: ni pomembno, ali je osebni razgovor z vsemi zahtevami, vključno z dodatnimi, ki varujejo mladoletnika, v resnici bil izveden; že to, da ni bil opravljen "dodatni" osebni razgovor, ki naj bi ga zakonodajalec predvidel, je kršitev prvega odstavka 56. člena Ustave. Takega sporočila v odločbi Ustavnega sodišča, ki Vrhovnemu sodišču očita kršitev pomembne človekove pravice, pa nisem mogla podpreti.
 
 
                                                                                  dr. Jadranka Sovdat
             Sodnica
 
[1] Uradni list, RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo, 83/12 in 111/13 – v nadaljevanju ZMZ.
[2] Prvi odstavek 45. člena ZMZ je določal: "Pristojni organ pred sprejetjem odločitve s prosilcem individualno opravi osebni razgovor. Uradna oseba lahko v posameznem primeru razpiše več osebnih razgovorov, če je to potrebno za popolno ugotovitev dejanskega stanja."
 
 
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
A. B., C.
Datum vloge:
07.09.2016
Datum odločitve:
25.04.2018
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Dokument:
US31387