Odločitve US

Iskanje po odločbah in sklepih (skupno 15193 odločitev)

Opravilna št.:
Up-1005/15
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2018:Up.1005.15
Akt:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 167/2013 z dne 27. 8. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 562/2012 z dne 19. 12. 2012
Izrek:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 167/2013 z dne 27. 8. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 562/2012 z dne 19. 12. 2012 se zavrne.
Evidenčni stavek:
Jamstvo osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave varuje tudi pravico do varstva posameznikove podobe in njegovega imena.
 
Javni osebi, ki je v ključnem obdobju nastanka države opravljala najpomembnejše politične funkcije in kasneje kot pisatelj in filozof nagovarjala široke množice, je pravica do samostojnega odločanja o uporabi lastnega imena in podobe trajno zožena. Uporaba podobe in imena takšne javne osebe je predmet splošne in proste uporabe, če se s tem ne prizadenejo njeni upravičeni premoženjski in nepremoženjski interesi.
 
Prebivalci lokalnih skupnosti, ki oblast izvršujejo prek izvoljenih predstavnikov v občinske organe, s postavitvijo kipov in drugih obeležij ter poimenovanjem javnih prostorov skrbijo za simbolno izražanje določenih stališč, vrednot, ki so pomembne za skupnost. Če takšno ravnanje ne krši temeljnih ustavnih vrednot, kot je spoštovanje človekovega dostojanstva, je vedno v javnem interesu.
 
Med pravico do pietete svojca in osebnostno pravico pokojnega je tesna prepletenost in vsebinska povezanost. Svojci ne morejo uspeti z odstranitvenim zahtevkom, ki ga črpajo iz lastne pravice do pietete, če s tem zahtevkom ne bi uspel tudi pokojni, če bi še živel, in bi ga črpal iz lastne osebnostne pravice do podobe in imena.
 
Sodišči sta se opredelili do vseh pomembnih okoliščin v zvezi z obravnavano zadevo in sta odločitev razumno obrazložili, zato njuni odločitvi ni mogoče očitati neobrazloženosti in arbitrarnosti sodniške odločitve, kar bi sicer lahko pomenilo kršitev 22. člena Ustave.
Geslo:
1.5.51.2.6 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Zavrnitev ustavne pritožbe.
5.3.4 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Pravica do telesne in duševne integritete „(35)“.
5.3.13.17 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Obrazložitev.
1.5.5.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Pritrdilna mnenja.
1.5.5.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Odklonilna mnenja.
Pravna podlaga:
Člen 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Polno besedilo:
 
Up-1005/15-21
31. 5. 2018
 
 
ODLOČBA
 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Jaše Drnovška, Ljubljana, ki ga zastopa Urša Chitrakar, odvetnica v Ljubljani, na seji 31. maja 2018
 
odločilo:
 
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 167/2013 z dne 27. 8. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 562/2012 z dne 19. 12. 2012 se zavrne.
 
OBRAZLOŽITEV
 
 
A.
 
1. Pritožnik, sin dr. Janeza Drnovška, bivšega predsednika Republike Slovenije, je zoper občino Zagorje ob Savi vložil tožbo v pravdnem postopku, v kateri je zahteval odstranitev kipa s podobo dr. Janeza Drnovška in razveljavitev poimenovanja osrednjega mestnega parka v Park dr. Janeza Drnovška. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku, ki ga je subsumiralo pod 134. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju OZ), Višje sodišče pa je po pritožbi tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek pritožnika zavrnilo. Odločitev temelji na presoji, da je bil dr. Drnovšek zaradi političnih funkcij in kasneje tudi kot pisatelj in filozof, ki je nagovarjal široke množice ljudi, javna oseba najvišje stopnje, ali kot ga je označilo Višje sodišče – absolutno javna oseba par excellence. Zaradi tega se je po presoji Višjega sodišča njegovo polje zasebnosti trajno zožilo. Višje sodišče je sprejelo tudi stališče, da je med pravico do pietete svojca in osebnostno pravico pokojnega tesna prepletenost v smislu, da svojci ne morejo uspeti z odstranitvenim zahtevkom (ki ga črpajo iz lastne pravice do pietete), če s tem zahtevkom ne bi uspel niti pokojni (če bi še živel), ki bi ga črpal iz lastne osebnostne pravice. Dedičeva pravica do pietete naj bi trčila ob pravico javnosti do informiranja v enaki meri in obsegu, kot bi z njo kolidirala pokojnikova osebnostna pravica do zaščite lastne podobe in imena. Pravica do lastne podobe in imena naj bi bila za absolutno javne osebe par excellence sicer lahko omejena, vendar le, če se posega v strogo intimno sfero z namenom očitne zlonamernosti, usmerjene zgolj v potešitev zvedavosti ljudi. Postavitev kipa in imenovanje parka po stališču sodišča ne spadata v to intimno sfero. Poseg v del zasebnosti dr. Drnovška je dovoljen, ker je postavitev kipa ali poimenovanje parka v našem kulturnem krogu odraz spoštovanja in ker kip (tudi brez dodatnih oznak) lahko posreduje javnosti informacije o vlogi pokojnega kot predsednika vlade in države. Postavitev kipa in poimenovanje parka naj bi bila v interesu javnosti. Sodišče je pojasnilo tudi, da soglasje svojcev za poimenovanje javnih prostorov na podlagi Zakona o določanju območij ter o imenovanju in označevanju naselij, ulic in stavb (Uradni list RS, št. 25/08 – v nadaljevanju ZDOIONUS) in Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo – ZVOP-1) ni potrebno.
 
2. Vrhovno sodišče je pritožnikovo revizijo zavrnilo. Strinjalo se je z razlogi Višjega sodišča. Ocenilo je, da je bil poseg v osebnostno pravico, ki jo zagotavljata 35. člen Ustave in 8. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), sorazmeren z javnim interesom, in sicer z interesom, da se ohranja spomin na državnika, ki je pozitivno zaznamoval zgodovino države. Izkaz javnega interesa naj bi bil tudi v tem, da sta bila postavitev kipa in poimenovanje parka storjena v občini, kjer se je dr. Drnovšek rodil, in da se je v žalno knjigo vpisalo 5000 ljudi. Kot zakonsko podlago za poseg sodišče navaja ZDOIONUS. Sprejelo je tudi stališče, da dediči ne morejo preprečiti ohranjanja spomina na dr. Drnovška, ki je bil absolutno javna oseba par excellence, s sklicevanjem na pravico do pietete, lahko pa bi to preprečili, če bi šlo za ohranjanje dobrega imena pokojnega.
 
3. Pritožnik izpodbija odločitev Višjega in Vrhovnega sodišča in zatrjuje kršitev pravic iz 22. in 35. člena Ustave ter 8. člena EKČP. Odločitvi Vrhovnega sodišča očita nelogičnost, ker naj bi vsebovala nezdružljivi stališči. Pritožnik šteje, da je Vrhovno sodišče spor presojalo kot kolizijo med osebnostno pravico pritožnika na eni strani in pravico (občine) do svobode izražanja na drugi, čeprav naj bi se hkrati sklicevalo na stališča Ustavnega sodišča, iz katerih izhaja, da občina ne more biti nosilka pravice do svobode izražanja. Vrhovnemu sodišču očita tudi, da ni odgovorilo na vsa vprašanja, glede katerih je sicer revizijo dopustilo. Neobrazložena naj bi ostala tudi stališča, da postavitev kipa in poimenovanje parka služita javni koristi, da je lahko občina nosilec pravice do svobode izražanja in da sta lahko postavitev kipa in poimenovanje parka v javnem interesu, četudi je takšno ravnanje v nasprotju z vrednotami in voljo pokojnega ter njegovih dedičev. Pritožnik očita Vrhovnemu sodišču tudi, da ni navedlo pravne podlage, na podlagi katere sme občina poimenovati park in postaviti kip, oziroma da se je v tem delu napačno sklicevalo na določbo ZDOIONUS. Sklicujoč se na prakso Ustavnega sodišča opozarja še, da v primerih, ko instančno sodišče na podlagi drugačne razlage predpisov spremeni odločitev nižjega sodišča, ne sme spregledati bistvenih razlogov, s katerimi je nižje sodišče utemeljilo izdajo za stranko ugodne sodne odločbe.
 
4. Pritožnik meni, da sta sodišči spor reševali kot konflikt med pravicami iz 35. in 39. člena Ustave, in opozarja, da je ostalo neodgovorjeno ključno vprašanje, in sicer, ali je občina lahko nosilka ustavno zagotovljene pravice do svobode izražanja. Trdi, da sta se sodišči nepravilno sklicevali na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Sodbe, ki se nanašajo na pravico do svobode izražanja, na podlagi katerih sodišči utemeljujeta odločitev, naj ne bi bile uporabljive za obravnavno zadevo. V zvezi s tem se pritožnik sprašuje, ali je ravnanje občine, ki postavi kip oziroma poimenuje park, poseg javne oblasti v zasebnost pritožnika in njegovega očeta in ali je ravnanje primerljivo s položajem, v katerem bi v njuno zasebnost posegli mediji zaradi zagotavljanja pravice do obveščenosti. Če bi sodišče razrešilo to vprašanje, bi šele lahko v naslednjem koraku ocenilo dopustnost posega v pravico pritožnika. Sodišči naj bi v celoti prezrli pritožnikovo pravico do pietete. Pritožnik zatrjuje, da je protiustavno stališče, po katerem dediči t. i. absolutno javnih oseb par excellence ne morejo preprečiti obeleževanja spomina na to osebo.
 
5. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-1005/15 z dne 25. 9. 2017 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o tem obvestilo Vrhovno sodišče. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS je ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki, tj. toženki v pravdnem postopku, ki je na ustavno pritožbo odgovorila.
 
6. Nasprotna stranka v svojem odgovoru predlaga zavrnitev ustavne pritožbe. Očitek, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na petnajst vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena, po njenem mnenju ni utemeljen. Meni, da so vprašanja tvorila smiselno zaključeno celoto in da je Vrhovno sodišče odgovor nanje podalo enovito. Drugi očitki o kršitvi 22. člena Ustave naj bi ostali nekonkretizirani. Nasprotna stranka meni, da je Višje sodišče zahtevek pravilno presojalo z vidika pravice do pietete pritožnika in da je tej pravici tudi dalo pravo vsebino. Sodišči naj bi pravno podlago za poimenovanje parka našli v 20. členu ZDOIONUS. Pravna podlaga za postavitev kipa pa je po njenem mnenju v 39. členu Ustave, ki naj bi ji, kot občini, zagotavljala "pravico do oblastnega ravnanja v javnem interesu". Pri tem naj ne bi šlo za vprašanje svobode govora in s tem za vprašanje, ali sta postavitev kipa in poimenovanje parka prispevala k javni razpravi v javnem interesu, temveč le za "pravico do oblastnega ravnanja" občine. Nasprotna stranka poudarja, da je bil dr. Drnovšek absolutno javna oseba in da bi bil poseg v njegovo zasebnost prepovedan le, če bi se dotikal njegovega intimnega in družinskega življenja. Meni, da praksa ESČP s področja varstva pravice do svobode izražanja, na katero se sklicuje pritožba, ni primerljiva, ker se nanaša na poseg v obliki skazitve podobe, časti dobrega imena ali sramotenje osebnosti. Nič od tega pa po njenem mnenju ne pomeni postavitev kipa in poimenovanje parka. Nasprotna stranka navaja, da so pritožbeni očitki glede nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja v ustavni pritožbi neupoštevni. Javni interes za obe dejanji po njenem mnenju izhaja iz splošno znanega dejstva, da je bil dr. Drnovšek velik državnik in zgodovinska osebnost in da ima zato družba pravico obujati spomin nanj tudi na takšen način. Pri tem se nasprotna stranka sklicuje tudi na ugotovitev Vrhovnega sodišča, da je pomembna okoliščina tudi ta, da je kip postavljen oziroma park poimenovan v rojstni občini dr. Drnovška. Meni, da izpodbijani sodbi nista prezrli pravice do pietete pritožnika, le da sta šteli, da postavitev kipa in poimenovanje parka ne pomenita nedopustnega posega. Da do posega ni prišlo, naj bi dokazovala tudi okoliščina, da kip v javnosti ni povzročal negativnih odzivov in da v desetih letih, odkar je nasprotna stranka kip postavila, ni bilo primerov vandalizma.
 
7. Ustavno sodišče je z odgovorom nasprotne stranke seznanilo pritožnika, ki se je nanj odzval. Vztraja pri svojih trditvah iz ustavne pritožbe. Opozarja, da ne držijo navedbe nasprotne stranke, da kip stoji oziroma je park poimenovan v občini, kjer se je dr. Drnovšek rodil, in zaradi tega naj bi nasprotna stranka tudi zmotno izpeljala ugotovitev, da bi bila to pomembna okoliščina, ker so v manjših krajih socialni stiki med ljudmi pogostejši in tesnejši, ljudje pa so še bolj ponosni na svoje prebivalce. Pritožnik navaja, da se je dr. Drnovšek rodil v Celju, kar je splošno znano dejstvo. Poleg tega dodaja, da je splošno znano dejstvo tudi, da dr. Drnovšek najmanj od leta 1990 ni bil več prebivalec občine Zagorje ob Savi. To naj bi pomenilo, da dr. Drnovšek v času, ko se je uveljavil na državni ravni, ni bil prebivalec občine Zagorje ob Savi. Navedbe nasprotne stranke, da do posega v pravico do pietete ni prišlo, ker kip ni bil predmet vandalizma, oziroma da v javnosti ni prišlo do negativnih odzivov, so po mnenju pritožnika neutemeljene. Do posega je po mnenju pritožnika prišlo zaradi neprimernega in samovoljnega ravnanja nasprotne stranke, ki naj bi v nasprotju z življenjskimi nazori in željami pokojnega postavila kip in po njem poimenovala park, kljub izrecnemu nasprotovanju svojcev takoj po njegovi smrti.
 
 
B. – I.
 
8. Iz sodb Višjega sodišča (20. in 28. točka obrazložitve) in Vrhovnega sodišča (11. in 23. točka obrazložitve) izhaja, da sodišči spora nista reševali kot kolizijo dveh prirejenih človekovih pravic (osebnostne pravice in pravice do svobode izražanja), kar pritožnik sicer zatrjuje, temveč kot poseg lokalne oblasti v osebnostno pravico pritožnika (do pietete) zaradi zasledovanja javnega interesa.
 
9. Zato je osrednje vprašanje ustavne pritožbe, ali je skladno z Ustavo stališče sodišča, da pomeni postavitev kipa dr. Drnovšku in poimenovanje parka po njem, čeprav je bilo to storjeno brez pritožnikovega soglasja, dopusten poseg v pritožnikovo pravico do pietete iz 35. člena Ustave.
 
10. Temelj in meje ustavnega varstva osebnostnih pravic so določeni v 34. in 35. členu Ustave. Z jamstvom osebnostnih pravic so zagotovljeni tisti elementi posameznikove osebnosti, ki niso varovani z drugimi določbami Ustave, a je šele skupaj z njimi posamezniku dana možnost, da se svobodno razvija in oblikuje svoje življenje v skladu z lastnimi odločitvami (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999, Uradni list RS, št. 60/99, in OdlUS VIII, 174, 10. točka obrazložitve). Med osebnostne pravice spada tudi pravica do samostojnega odločanja v lastnih zadevah. Ta predpostavlja, da je posameznik svoboden v odločanju o tem, kako naj ravna, in tudi v ravnanju v skladu s svojo odločitvijo (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-272/98 z dne 8. 5. 2003, Uradni list RS, št. 48/03, in OdlUS XII, 42, 21. točka obrazložitve).
 
11. Jamstvo osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave varuje tudi pietetna čustva svojcev do pokojnika. Pieteta je spoštovanje, spomin na osebnost umrlega, ki ga posameznik goji v skladu s svojim prepričanjem. Kot osebnostna pravica do duševne integritete je del njegove zasebnosti. V tem okviru sta varovani osebno čustvovanje in notranje duševno življenje. Do posega v duševno integriteto posameznika pride zlasti s kršitvijo njegovih čustev in predstav tako, da se s posegi v človekovo notranje življenje vzbudijo jeza, strah, žalost, občutek manjvrednosti (npr. z žalitvijo časti in ugleda umrlega, objavo njegove slike, pisma, glasu). Namen pravice do pietete je tudi posmrtna zaščita osebnosti pokojnika, njegovega dostojanstva in želja, da bodo njegove odločitve, ki so bile sprejete za časa življenja, spoštovane tudi po njegovi smrti. Če je v takih primerih prizadeta tudi duševna integriteta pokojnemu najbližjih oseb, lahko nastopijo zoper poseg, ne samo v interesu umrlega, marveč tudi v lastnem interesu. Pogoj za to je, da gre za poseg v njihovo lastno osebno dobrino oziroma da je prizadet njihov lastni interes po duševni integriteti (odločba Ustavnega sodišča št. Up-2155/08 z dne 1. 10. 2009, Uradni list RS, št. 82/09, in OdlUS XVIII, 85, 5. točka obrazložitve).
 
12. Ustavno sodišče sprejema kot skladno s 35. členom Ustave izhodiščno stališče Višjega sodišča, da je med pravico do pietete pritožnika (kot svojca) in osebnostno pravico pokojnega tesna prepletenost, v smislu, da svojci ne morejo uspeti z odstranitvenim zahtevkom, ki ga črpajo iz lastne pravice do pietete, če s tem zahtevkom ne bi uspel niti pokojni, če bi še živel, ki bi ga črpal iz lastne osebnostne pravice do podobe (postavitev kipa) in imena (poimenovanje parka).
 
13. Sodišči sta torej dopustnost posega v pravice pritožnika presojali z vidika dopustnosti posega v osebnostne pravice do podobe in imena dr. Drnovška, če bi še živel. Pravica do varstva lastnega imena in pravica do varstva posameznikove podobe sta osebnostni pravici, ki ju varuje 35. člen Ustave. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je osebno ime osebnostna pravica vsakega posameznika, varovana v okviru 35. člena Ustave (odločba št. U-I-140/00 z dne 5. 12. 2002, OdlUS XI, 249, 10. točka obrazložitve). Osebno ime državljanu zagotavlja identiteto, varstvo njegove osebnosti in dostojanstva.[1] Pravica do varstva lastnega imena vključuje tudi jamstvo, da je v izhodišču posameznik tisti, ki samostojno odloča o uporabi svojega imena.[2] Enako velja tudi za pravico do varstva posameznikove podobe. Člen 35 Ustave zagotavlja vsakomur, da sam odloča, ali in pod katerimi pogoji bo njegova podoba javno objavljena. Posameznikova podoba je eden od glavnih atributov osebnosti, saj razkriva edinstvene značilnosti osebnosti, po katerih se posameznik razlikuje od drugih oseb.[3] Pravica do varstva posameznikove podobe in imena je zato (poleg drugih osebnostnih dobrin)[4] ključnega pomena za svoboden razvoj posameznikove osebnosti in zaradi tega uživa varstvo iz 35. člena Ustave.
 
14. Višje in Vrhovno sodišče sta ocenili, da ima dr. Drnovšek zaradi političnih funkcij v ključnih obdobjih nastanka države in tudi kot pisatelj in filozof, ki je nagovarjal široke množice, status javne osebe najvišje stopnje (to sta sodišči opredelili kot absolutno javno osebo par excellence).[5] Zaradi tega je bilo njegovo polje zasebnosti in osebnostnih pravic trajno zoženo (ne pa tudi ukinjeno).
 
15. Glede vprašanja, pod katerimi pogoji je ustavno dopusten poseg v osebnostne pravice javne osebe, je Ustavno sodišče, ko je obravnavalo kolizijo med pravico iz 35. člena Ustave in pravico do svobode izražanja iz 39. člena Ustave, že sprejelo stališče, da je stopnja posega, ki jo mora določena oseba trpeti, ko gre za izražanje o njej, večja, če gre za javno osebo, in še toliko bolj, če gre za osebo, ki spada v del izvršilne oblasti države (prim. odločba št. Up-462/02 z dne 13. 10. 2004, Uradni list RS, št. 120/04, in OdlUS XIII, 86). Tudi iz prakse ESČP izhaja, da politiki (med vsemi javnimi osebami) uživajo najožje varstvo osebnostnih pravic oziroma pravice do zasebnega življenja, varovanega v 8. členu EKČP, kadar gre za vprašanje medijskega poročanja.[6] Mutatis mutandis to velja tudi v primeru, kot je obravnavani, ko je izključni namen uporabe njihovega imena in podobe interes javnosti po obveščenosti o njegovem delu in življenju ter izkaz časti do te osebe, kar poimenovanje javnega prostora in postavitev kipa objektivno pomeni.
 
16. Sodišči sta dr. Drnovška opredelili kot absolutno javno osebo par excellence. Pritožnik ima sicer prav, ko pravi, da je ESČP v sodbi v zadevi Von Hannover proti Nemčiji (št. 2) razlikovanje nemških sodišč, ki so javne osebe razdelile na absolutno in relativno javne (oziroma absolutno in relativno osebe sodobne zgodovine), prepoznalo kot preveč togo, ker ni upoštevalo okoliščin konkretnega primera in ni upoštevalo, ali si konkretna upodobitev javne osebe zasluži varstvo.[7] Vendar sodišči v obravnavani zadevi svoje odločitve nista sprejeli zgolj na podlagi statusa, ki ga ima dr. Drnovšek v družbi. Upoštevali sta tudi namen upodobitve in poimenovanja, ki sta v izkazu časti dr. Drnovšku kot državniku in pisatelju, kar je tradicija v našem evropskem kulturnem prostoru in v interesu javnosti po obveščenosti o njegovem življenju in delu; upoštevali sta tudi, da upodobljeni ni bil prikazan v popačeni luči (26. točka obrazložitve sodbe Višjega sodišča).
 
17. Ustavno sodišče ocenjuje kot ustavnoskladna tudi stališča, da v primeru, ko gre za uporabo imena in podobe najbolj izpostavljenih javnih oseb, še posebno tistih, ki so imele pomembno vlogo pri nastanku države in so s tem imele izjemen vpliv na družbo, te osebe uživajo le izjemoma varstvo pri samostojnem odločanju o uporabi svojega imena in podobe. V tem primeru sta zaradi vloge, ki jo imajo te osebe v družbi, postala njihovo ime in podoba simbol časa, ki so ga zaznamovale. Tudi če si oseba v takem položaju ne želi (več) pozornosti javnosti ali tega kasneje ne želijo več svojci, sta že po naravi stvari ime in podoba take osebe postala predmet splošne in proste uporabe,[8] če se s tem ne posega v njene upravičene premoženjske[9] in nepremoženjske interese.[10] S postavitvijo kipa in poimenovanjem parka želi javnost dr. Drnovška ohraniti v kolektivni zavesti.[11] Ustavnoskladna je tudi razlaga Višjega sodišča, da tudi politiki, kot je bil dr. Drnovšek, lahko sicer uživajo varstvo zasebnosti in drugih osebnostnih pravic, vendar le v omejenem delu. Uporaba imena in podobe za nevtralne, neekonomske namene (kot je poimenovanje dela mesta, postavitev kipa, poimenovanje šole[12] ipd.) ne spada v to zavarovano področje. Očitek, da je sodišče sprejelo stališče, da javne osebe najvišje stopnje nimajo področja zasebnega življenja (oziroma osebnostnih pravic), v katero se ne sme posegati, zato ni utemeljen. Ustavno sodišče je sprejelo le stališče, da v obravnavani zadevi za takšen poseg ne gre.
 
18. Pri iskanju odgovora na vprašanje, ali pomenita postavitev kipa in poimenovanje parka brez soglasja svojca dopusten poseg v pravico svojca do pietete, sta sodišči na to, v praksi zelo redko zastavljeno vprašanje iskali tudi v tujih sodnih odločitvah in v praksi ESČP s področja varstva zasebnega življenja in osebnostnih pravic javnih oseb v povezavi s pravico do svobode izražanja oziroma zasledovanja drugega javnega interesa. Pritožnik očita sodišču, da sklicevanje na to judikaturo za obravnavno zadevo ni uporabljivo. Vendar očitek ni utemeljen. V obravnavani zadevi je ključno vprašanje meja pravice do zasebnega življenja oziroma osebnostnih pravic javne osebe. Vprašanje je, v kolikšni meri ima javna oseba možnost odločanja o uporabi svojega imena in podobe. Prav ta vprašanja pa judikati, na katere se sklicuje Višje sodišče, tudi rešujejo. V zadevi Von Hannover proti Nemčiji (št. 2) je ESČP namreč iskalo ravnovesje med pravico do spoštovanja zasebnega življenja monaške princese Karoline in pravico novinarskega poročanja z objavo fotografij z njeno podobo. V zadevi Willy Brandt pa so nemška sodišča reševala spor med vdovo nekdanjega zveznega kanclerja Brandta (ki je varovala njegove osebnostne pravice) in podjetjem, ki je izdalo spominske kovance z njegovo podobo in s tem (poleg lastnega ekonomskega interesa) zasledovalo tudi javni interes po obveščenosti.
 
19. Res je, kar trdi pritožnik, da so v teh zadevah nosilci pravice do svobode izražanja pravne in fizične osebe (in ne oblast),[13] torej ko gre za horizontalna razmerja med prirejenimi subjekti. In tudi pri iskanju ravnotežja med zasebnim življenjem posameznika in svobodo izražanja igra ključno vlogo pomen svobode izražanja v odprti in demokratični družbi. Vendar v zrcalni sliki ta judikatura rešuje tudi vprašanja meja zasebnega življenja javnih oseb in s tem tudi njihove pravice do uporabe imena in pravice do varstva posameznikove podobe, ki je po praksi ESČP del pravice do zasebnega življenja iz 8. člena EKČP. Tudi v teh primerih se zastavlja vprašanje, ali zaradi zasledovanja javnega interesa (po obveščenosti) in ne le lastnega, ozkega ekonomskega interesa lahko npr. medijske hiše ali podjetniki posežejo v osebnostne pravice javnih oseb. Iz teh primerov tudi izhaja, kdaj ima posameznik status javne osebe in kako to vpliva na vprašanje meja njegovega zasebnega življenja. Tako kot mora politik trpeti večje zanimanje javnosti v zvezi z njegovim političnim delovanjem in s tem trpeti posege v njegovo pravico do zasebnega življenja (8. člen EKČP) oziroma osebnostne pravice (35. člen Ustave), tako mora ta oseba trpeti tudi, da se je bo javnost, prav zaradi njenega političnega delovanja, želela spominjati na način, kot je običajen v tem kulturnem krogu, in mu zato postaviti kip in poimenovati javni prostor po njem. Zato sklicevanju sodišča na stališča ESČP in na rešitve tuje sodne prakse, ki sta jih sodišči mutatis mutandis uporabili v obravnavani zadevi, ni mogoče očitati ne nerazumnosti in tudi ne uporabe kriterijev, ki jih ne bi smelo uporabiti pri varstvu pravice iz 35. člena Ustave.
 
20. Na drugi strani sta sodišči javni interes[14] za postavitev kipa in poimenovanje parka opredelili kot interes javnosti, da je seznanjena z delom in življenjem dr. Drnovška in da ima javnost možnost izražati spoštovanje in počastitev spomina na državnika. Javni interes pri poimenovanju javnih prostorov je tudi v zagotovitvi lažjega vsakodnevnega delovanja v zasebnem ali javnem življenju. Ustavno sodišče se ne more spuščati v oceno, ali je sodišče v tem delu dejansko stanje pravilno ugotovilo. To je prepuščeno sodišču v rednem postopku. Javni interes, kot ga je opredelilo sodišče, pa je lahko razlog za poseg v osebnostno pravico posameznika. Prebivalci lokalnih skupnosti, ki oblast izvršujejo prek izvoljenih predstavnikov v občinske organe, s postavitvijo kipov in drugih obeležij ter poimenovanjem javnih prostorov skrbijo tudi za simbolno izražanje določenih stališč, idej in vrednot, ki so pomembne za to skupnost. Postavitev spomenika in poimenovanje javnega prostora sta način spominjanja na osebo, ki je imela v določenem času in prostoru pomembno vlogo za identiteto skupnosti. Če to ravnanje ne krši temeljnih ustavnih vrednot, kot je spoštovanje človekovega dostojanstva,[15] je vedno v javnem interesu.
 
21. Ustavno sodišče ocenjuje, da sta sodišči z navedenimi razlogi poseg v osebnostne pravice pritožnika iz 35. člena Ustave zaradi zagotavljanja javnega interesa ustrezno ovrednotili.
 
 
B. – II.
 
22. Pritožnik poleg kršitve osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave uveljavlja tudi kršitev ustavnih procesnih jamstev iz 22. člena Ustave, vendar oba vidika med seboj prepleta. Sodišču očita pomanjkljivo obrazložitev glede testov sorazmernosti, pomanjkljivo obrazložitev glede vprašanja, ali je občina lahko nosilec pravice do svobode izražanja, in neobrazloženost stališča, da postavitev kipa ali poimenovanje parka služi javni koristi. Pritožnik sodišču s tem v bistvu očita, da ni upoštevalo pomembnih ustavnopravnih okoliščin in da posega v osebnostne pravice iz 35. člena Ustave ni pravilno ovrednotilo. Zato so ti očitki presojani v okviru domnevno nedopustnega posega v osebnostne pravice pritožnika.
 
23. Z vidika 22. člena Ustave pa je pomemben očitek, da je sodba obremenjena z notranjimi protislovji. S tem pritožnik utemeljuje, da je izpodbijana sodba tako očitno napačna, da jo je mogoče šteti za samovoljno oziroma arbitrarno. Po ustaljeni ustavnosodni presoji iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) izhaja tudi zahteva po prepovedi sodniške samovolje. To ustavno procesno jamstvo je kršeno v primeru, ko je sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna. Vendar lahko oceno samovolje oziroma arbitrarnosti Ustavno sodišče izreče le, če sodišče svoje odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, tako da je mogoče sklepati, da ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev, ali ko so argumenti sodišča že na prvi pogled tako nerazumni, da po nobeni od mogočih razlag zakona ne pridejo v poštev in je zato odločitev sodišča očitno napačna. [16] Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Višje sodišče je razumno obrazložilo, zakaj zahtevek za prenehanje kršitev osebnostnih pravic, ki ga je presojalo na podlagi 134. člena OZ, ni utemeljen. Z vidika zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) bi bil lahko pomemben tudi očitek pritožnika, da sodišči v izpodbijanih sodbah nista odgovorili na vse pomembne okoliščine v zvezi z obravnavano zadevo in zato sodbi nista zadostili zahtevi po obrazloženosti odločitve. Iz prejšnjih točk obrazložitve je razvidno, da sta sodišči za odločitev v zadevi bistvene dejanske okoliščine in pravna stališča v izpodbijanih sodbah dovolj izčrpno obrazložili, prav tako sta se opredelili do bistvenih navedb pritožnikov. To velja tudi glede vprašanja o domnevno nepojasnjeni pravni podlagi za postavitev kipa in poimenovanje parka. Višje sodišče je v 19. točki obrazložitve navedlo, da sta obe dejanji temeljili na odločitvi občinskih organov, poimenovanje parka pa tudi na ZDOIONUS. Vrhovno sodišče je to stališče potrdilo. Ali sta sodišči pravno podlago pravilno identificirali, pa je že vprašanje pravilne uporabe navadnega, zakonskega prava, za kar Ustavno sodišče ni pristojno. Razlaga zakonskega prava spada v pristojnost rednega sodstva, v katerem ima zadnjo besedo Vrhovno sodišče (prvi odstavek 127. člena Ustave).
 
24. Ker z izpodbijanima sodbama Vrhovnega in Višjega sodišča nista bili kršeni pritožnikovi pravici iz 35. in 22. člena Ustave, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.
 
 
C.
 
25. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Rajko Knez, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik in Marko Šorli. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovali sodnici Jadek Pensa in Sovdat, ki sta dali odklonilni ločeni mnenji. Pritrdilni ločeni mnenji sta dala sodnica Korpič – Horvat in sodnik Knez.
 
 
dr. Jadranka Sovdat
Predsednica
 
 
[1] Drugi odstavek 2. člena Zakona o osebnem imenu (Uradni list RS, št. 20/06 – ZOI-1).
[2] Finžgar med posamezne osebnostne pravice uvršča tudi pravico do imena (A. Finžgar, Osebnostne pravice, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1985, str. 92). Kot kršitev pravice do imena navaja tudi neupravičeno rabo, če je s tem prizadet interes upravičenca oziroma če upravičenec utrpi škodo. V nemški ureditvi je pravica do imena posebna oblika splošne osebnostne pravice zakonsko urejena v paragrafu 12 Civilnega zakonika – BGB (v zvezi s tem glej npr. odločitev nemškega zveznega vrhovnega sodišča v zadevi Marlene Dietrich, BGH 1 ZR 49/97 z dne 1. 12. 1999).
[3] Sodba velikega senata ESČP v zadevi Von Hannover proti Nemčiji (št. 2) z dne 7. 2. 2012, 96. točka obrazložitve, in sodba prvega senata ESČP v zadevi Reklos in Davourlis proti Grčiji z dne 15. 1. 2009, 40. točka obrazložitve.
[4] Finžgar poleg pravice do imena in pravice na lastni podobi našteva še naslednje posamezne osebnostne pravice: pravico do življenja, zdravja in telesne integritete, pravico do prostosti, pravico do časti in dobrega imena, pravico do osebne identitete, pravico pisemske tajnosti, pravico na glasu, pravico do osebnega življenja (zasebnosti) in pravico do duševne integritete (A. Finžgar, nav. delo, str. 65–136).
[5] Izraz "absolutna oseba iz javnega življenja" je Ustavno sodišče sprejelo v odločbi št. Up-50/99 z dne 14. 12. 2000 (Uradni list RS, št. 1/01, in OdlUS IX, 310).
[6] Primerjaj s sodbo velikega senata ESČP v zadevi Von Hannover proti Nemčiji (št. 2), 51. in 110. točka obrazložitve.
[7] Namesto tega je kasneje uvedla stopnjeviti test (abgestuftes Schutzkonzept), v katerem presoja vsak posamezen poseg v luči relevantnosti. Gre za tehtanje od primera do primera – glej npr. 29. točko obrazložitve sodbe velikega senata ESČP v zadevi Von Hannover proti Nemčiji (št. 2). Glej tudi C. Coors, Celebrity image rights versus public interest: striking the right balance under German law, Journal of Intellectual Property Law & Practice, št. 10 (2014), str. 835-840 in M. Smrkolj, Pravica javnih oseb do zasebnosti in lastne podobe, Pravna praksa, št. 23 (2009), str. 16–18.
[8] Primerjaj tudi s sodbo nemškega zveznega vrhovnega sodišča BGH VI ZR 410/94 z dne 14. 11. 1995 (zadeva Willy Brandt).
[9] Npr. kot poseg v osebnostne pravice z izkoriščanjem podobe in imena za lastne, gole komercialne namene.
[10] Npr. zaradi kršitve pravice do zasebnosti, dostojanstva ipd.
[11] Povezava med spomenikom in spominom je tesna v številnih evropskih jezikih, v slovenščini je bil prvoten izraz spominj(j)ek. Po definiciji je torej prav ohranjanje spomina prva in najpomembnejša naloga javnih spomenikov. B. Jezernik, Mesto brez spomina, Modrijan, Ljubljana, 2014, str. 7.
[12] V zvezi s poimenovanjem šole po javni osebi glej sodbo nemškega višjega deželnega sodišča, OLG Hamm I U 149/01 z dne 5. 10. 2001, 17. točka obrazložitve.
 
[13] Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-109/10 z dne 26. 9. 2011 (Uradni list RS, št. 78/11, in OdlUS XIX, 26), 14. točka obrazložitve.
[14] Javni interes je po ustaljeni razlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave lahko – poleg zaščite človekovih pravic drugih oseb – ločen, samostojen ustavno dopusten cilj omejitve človekovih pravic (glej npr. odločba Ustavnega sodišča št. U-I-52/16 z dne 12. 1. 2017, Uradni list RS, št. 5/17, 25. točka obrazložitve).
[15] Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-109/10.
[16] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-572/06 z dne 8. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 107/07, in OdlUS XVI, 112), 5. točka obrazložitve.
 
 
Up-1005/15-22         
27. 6. 2018
 
 
Pritrdilno ločeno mnenje sodnice dr. Etelke Korpič – Horvat
 
 
1. Preden sem zadevo o postavitvi spomenika dr. Drnovšku študirala z ustavnopravnega vidika zaradi kršitve človekove pravice do pietete, sem se spraševala, ali so spomeniki, arhitektonski ali kiparski, ki jih postavljajo oblastni organi, v današnjem času, v našem prostoru, še potrebni? Kdaj lahko Ustavno sodišče presodi, da je treba postavljen kiparski spomenik s človeško doprsno figuro na podstavku odstraniti?
 
2. Naloga Ustavnega sodišča v konkretni presoji je bila, da presodi, ali je bila izpodbijana odločitev Višjega in Vrhovnega sodišča glede postavitve kipa in poimenovanja parka po dr. Drnovšku ustavnoskladna. Ustavno sodišče je presojalo stališča sodišč, ali gre za nedopusten poseg v osebnostne pravice pritožnika. Pritožnik, sin dr. Drnovška, je menil, da sta sodišči spor reševali kot kolizijo dveh človekovih pravic, osebnostne pravice (pravice do pietete) nasproti pravici do svobode izražanja, pa čeprav je Ustavno sodišče že v zadevi "Titova cesta" (odločba št. U-I-109/10, točka 14) pri oblastnih organih sprejelo stališče, da ne gre za svobodo izražanja, ker ta človekova pravica, zapisana v 39. členu Ustave, po naravi stvari lahko pripada samo posameznikom in združenjem, ne pa oblasti. Oblast ne more imeti človekove pravice, gre za pravico do izražanja ljudi.
 
3. Večina nas je menila, da trditve pritožnika niso točne, ker sta sodišči reševali spor kot poseg oblasti v osebnostno pravico zaradi javnega interesa in ne kot kolizijo dveh pravic (osebnostne pravice, varovane po 35. členu Ustave, in pravice do svobode izražanja, varovane po 39. členu Ustave). Iz izpodbijanih sodb izhaja, da je Višje sodišče iskalo ravnotežje med osebnostno pravico pritožnika in javnim interesom, ki ga je, sklicujoč se na sodbo prve stopnje, opredelilo kot "interes javnosti do obveščenosti" in "pravico do izražanja in spoštovanja in počastitve spomina na bivšega predsednika vlade in države" (točka 19) ter glede poimenovanje parka "lažje vsakodnevno delovanje" (točka 28). Kot pravilno je štelo stališče sodišča prve stopnje, ko je "ravnanje [občine] presojalo zgolj v okviru javnega interesa" (točka 20). V točki 28 obrazložitve se Višje sodišče opredeljuje o posegu v pravice pritožnika, poimenovanje parka (kot javnega prostora) poimenuje kot oblastno ravnanje občine in obe dejanji šteje, da sta bili v javnem interesu. Opre se tudi na odločitev Ustavnega sodišča v zadevi št. U-I-109/10 in zapiše že navedeno stališče, da oblastni organi pri izražanju določenih vrednot ne izvršujejo svobode izražanja. Vrhovno sodišče v točki 23 obrazložitve navede, da je "sodišče druge stopnje […] pravilno opravilo test sorazmernosti med osebnostno pravico tožnika in širšim javni interesom."
 
4. Vse to potrjuje, da sta sodišči šteli, da je občina zaradi zasledovanja javnega interesa posegla v osebnostne pravice pritožnika. Res je, da se Vrhovno sodišče sklicuje na 10. člen EKČP in izrecno omenja svobodo izražanja (glej npr. točke 17., 18. in 23.), kar bi lahko nakazovalo, da je želelo soočiti pravico pritožnika iz 35. člena Ustave in pravico do svobode izražanja iz 39. člena Ustave. Vendar pa je ključna obrazložitev Višjega sodišča, na katero se v celoti sklicuje Vrhovno sodišče in jo sprejema kot pravilno, kjer je zasledovanje javnega interesa dovolj jasno razvidno.
 
5. Ustavno sodišče se v postopkih z ustavno pritožbo z vprašanjem meja varstva osebnostnih pravic v civilnopravnih sporih običajno srečuje z razmerji med formalno prirejenimi subjekti dveh posameznikov ali skupine posameznikov (horizontalno razmerje). Največkrat gre za vprašanje kolizije osebnostne pravice (pravice do varstva zasebnosti ali do varstva časti in dobrega imena) in pravice do svobode izražanja. Ko gre za trk dveh človekovih pravic na horizontalni ravni, Ustavno sodišče tehta dva položaja, da pri izvrševanju pravice enega ne pride do prekomernega posega v pravico drugega. Gre za tako imenovani test praktične konkordance.[1] Pri tem Ustavno sodišče ocenjuje, ali je pri tej koliziji človekovih pravic sodišče upoštevalo vse ustavnopravno relevantne kriterije, ki sta jih v dosedanji praksi postavila Ustavno sodišče in ESČP.
 
6. Obravnavani primer je drugačen, ker na drugi strani nastopa občina, ki je kip postavila in park poimenovala. Torej imamo primer vertikalnega učinkovanja človekovih pravic. Oblastni organi pri izražanju določenih vrednot pa, kot že navedeno zgoraj, ne izvršujejo svobode izražanja, kajti ta človekova pravica lahko pripada po naravi stvari samo posameznikom in združenjem, ne pa oblasti.
 
7. Vprašanje v razpravi na plenumu je bilo, kakšne so meje presoje Ustavnega sodišča v teh primerih; torej ko Ustavno sodišče na podlagi ustavne pritožbe presoja, ali so bile z izpodbijanim posamičnim aktom kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ali bi bilo treba morda opraviti strogi test sorazmernosti, kot je to pravilo, ko presoja ustavno skladnost predpisov po vloženih pobudah, kjer se presoja namen zakonodajalca.[2] Ugotovimo lahko, da strogi test sorazmernosti ni edini pristop ugotavljanja kršitev človekovih pravic, ki ga uporablja Ustavno sodišče za posamezne primere. Iz pregledane prakse Ustavnega sodišča izhaja, da je Ustavno sodišče uporabilo prav strogi test sorazmernosti le redko.[3] Ustavno sodišče v primerih, ko zavrne ustavne pritožbe, velikokrat uporabi prirejeni test sorazmernosti, kot v obravnavanem primeru, oziroma niti ne navede, kateri test je uporabilo.[4]
 
8. V obravnavani zadevi je Ustavno sodišče napravilo prirejeni test sorazmernosti, ker je ocenilo, da poseg oblasti (občine) v pravico do pietete pritožnika zaradi zasledovanja javnega interesa ni prekomeren. Ocenilo je, da glede na sprejeta stališča Višjega in Vrhovnega sodišča gre za dopusten poseg v pritožnikovo pravico do pietete iz 35. člena Ustave (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic). Pri tem je upoštevalo izhodišče sodišč, da med pravico do pietete svojca in osebnostno pravico pokojnega obstaja tesna prepletenost (12. točka), nadalje, da je dr. Drnovšek absolutna oseba javnega življenja[5] in je zato njegovo polje zasebnosti trajno zoženo. Pravici do lastne podobe in imena zato ne sodita v strogo intimno sfero. Poseg je dovoljen, ker je odraz spoštovanja, in obeležji sporočata javnosti informacije o vlogi dr. Drnovška, ki je pozitivno zaznamoval zgodovino.
 
9. Gre za obeležji, ki nista sporni, nista bili postavljeni z namenom ekonomskega izkoriščanja ali z namenom žaljenja ali poseganja v dostojanstvo dr. Drnovška, ampak z namenom čaščenja njegovih del v vseh vlogah, ki jih je imel kot politik in državnik. Menim, da se je po desetletnem obstoju poimenovanja parka in postavitve kipa z njegovo podobo potrdil javni interes do njegovega spoštovanja. Njegovi obeležji bogatijo ljudi tudi po njegovi smrti. Gre za kulturno tradicijo čaščenja, počastitev spomina osebi, ki je pomembno zaznamovala zgodovino države in naroda. Narod brez spomenikov, brez zgodovine, bi bil siromašen ali pa ga sploh ne bi bilo. Zato menim, da je prav, da se v takih izjemnih primerih pravica do pietete umakne javnemu interesu.
 
 
 
 
                                                                                  dr. Etelka Korpič – Horvat
                                                                                                  Sodnica
 
[1] Tako npr. odločba Ustavnega sodišča št. Up-422/02 z dne 10. 3. 2005, Uradni list RS, št. 29/05, in OdlUS XIV, 36.
[2] Iz internega pregleda odločitev Ustavnega sodišča v zadevah ustavnih pritožb izhaja, da Ustavno sodišče uporablja več metod ugotavljanja kršitev človekovih pravic, storjenih s posamičnimi akti državnih organov (poleg praktične konkordance še Schumannovo formulo, test sorazmernosti ali pa metode presoje niti ne navede).
[3] Od 18 primerov le v štirih primerih, in sicer v zadevah št. Up-2073/06 z dne 25. 1. 2007, št. Up-3367/07 z dne 2. 7. 2009, št. Up-3381/07 z dne 4. 3. 2010 in št. Up-232/14 z dne 19. 11. 2015.
[4] Ustavno sodišče v znatno večjem številu za presojo kršitev človekovih pravic po vloženih ustavnih pritožbah ni uporabilo strogega testa, ampak je presojalo le, ali je stališče sodišč skladno z Ustavo. Gre za zadeve št. Up-472/02 z dne 7. 10. 2004, št. Up-232/00 z dne 10. 5. 2001, št. Up-736/04 z dne 9. 11. 2006, št. Up-1292/08 z dne 10. 9. 2009, št. Up-2443/08 z dne 7. 10. 2009, št. Up-2595/08 z dne 23. 9. 2010, št. Up-690/10 z dne 10. 5. 2012, št. Up-615/14, Up-707/14 z dne 27. 10. 2016, št. Up-881/04 z dne 9. 2. 2006, št. Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009, št. Up-1051/11 z dne 4. 7. 2013, št. Up-425/13 z dne 14. 1. 2015, št. Up-653/15 z dne 5. 11. 2015.
[5] Glej zadevo št. Up-50/99 z dne 14. 12. 2000.
 
 
Up-1005/15-23         
14. 6. 2018
 
 
Odklonilno ločeno mnenje sodnice dr. Jadranke Sovdat
 
 
 
I.
 
1. Kot vsak državnik je bil tudi dr. Janez Drnovšek izrazito javna osebnost. Pomembno je zaznamoval zgodovino nastanka in vzpostavitve samostojne slovenske države. Vendar zaradi vsega, kar je bil, in predvsem zaradi vsega, kar je naredil ter zato pomenil in pomeni za to državo in njene ljudi, ni bil nič manj oče, nič manj človek s svojimi temeljnimi prepričanji, ki so ugotovljena v prvostopenjski sodbi kot dejstva (glej zlasti 32. do 35. točko prvostopenjske sodbe). Ta njegova globoka  prepričanja, v katera je očitno trdno verjel, so bila in ostajajo sestavni del njegovega osebnega dostojanstva – soopredeljujejo ga kot človeka. Niso ostala skrita oziroma razkrita le njegovim najbližjim, javno jih je v zadnjem obdobju svojega življenja izražal, ostala so zapisana v njegovih delih. To temeljno v njem ostaja po njem v neposrednem občutenju njegovih najožjih svojcev, njegovega sina – pritožnika, kar je in mora biti varovano v okviru njegove pravice do pietete, ki je človekova pravica. Osrednji vprašanji v tej zadevi sta, ali je dovoljeno z aktom oblasti poseči v to njegovo pravico in če je dovoljeno, kje so meje dopustnosti takega posega. Če gre za poseg, je za presojo njegove dopustnosti najprej treba odgovoriti na vprašanje, po kakšnih ustavnih kriterijih se ta presoja.
 
2. Občina, ki je oseba javnega prava, je kmalu po smrti dr. Janeza Drnovška sprejela pravno gledano dve odločitvi: odločitev o postavitvi kipa je posamična oblastna odločitev, odločitev o poimenovanju parka je predpis lokalne oblasti. Da gre v takem primeru za predpis, je Ustavno sodišče jasno povedalo v odločbi št. U-I-109/10 z dne 26. 9. 2011 (Uradni list RS, št. 78/11, in OdlUS XIX, 26), pa tudi velikokrat pred tem. Pritožnik ima po mojem mnenju neposredni pravni interes za izpodbijanje tega predpisa. Če bi ga izpodbijal, se Ustavno sodišče ne bi moglo izogniti temu, čemur se je s tokratno odločitvijo ustavnopravno napačno izognilo. Vendar dejstvo, da imamo v enem delu dejansko opraviti s predpisom, v nadaljevanju puščam ob strani, čeprav ni nepomembno, da je Višje sodišče, ki mu je Vrhovno pritrdilo, postavitev kipa utemeljilo drugače kot poimenovanje parka. Menim namreč, da je tudi v tem delu utemeljitev ustavnopravno napačna.
 
3. Sodišča so se torej srečala s posegom lokalne oblasti v pravico do pietete, varovano s 35. členom Ustave. Stališča, ki so jih ob tem sprejela, so precedenčna za vse v bistvenem podobne prihodnje primere. Zato bi moralo biti še toliko bolj pomembno, da bi bili s temi odločitvami vzpostavljeni jasni ustavnopravni kriteriji, na podlagi katerih se presoja dopustnost tovrstnega posega v človekovo pravico. Po prvostopenjski sodbi, ki je pritrdila pritožniku, je Višje sodišče spremenilo odločitev in zavrnilo tožbeni zahtevek. Že v tej sodbi so pomešani ustavnopravni kriteriji za presojo dopustnosti posega. Vrhovno sodišče je tej odločitvi pritrdilo. Zavrnilo je revizijo z jasno zastavljenimi ustavnopravno pomembnimi vprašanji, tudi samo ustvarilo še dodatne protislovnosti v svoji odločitvi, postavilo napačne ustavnopravne kriterije za presojo dopustnosti posega, hkrati pa pritožnika prikrajšalo za odgovore na nekatera pomembna ustavnopravna vprašanja, vključno s temeljnim, ki si ga je treba najprej zastaviti: kako se sploh ustavnopravno presoja dopustnost posega oblastnega organa v pravico do pietete. Obžalujem, da bo ostalo tako tudi po odločitvi Ustavnega sodišča, čeprav odločba korigira nekatera stališča Vrhovnega sodišča. Večini, s tem da o temeljnem ustavnopravnem metodološkem pristopu do presoje ustavne dopustnosti posega pravzaprav sploh nimamo večinske odločitve (!), zato nisem mogla pritrditi.
 
 
II.
 
4. Višje sodišče je izhajalo s stališča, da je bil dr. Janez Drnovšek absolutno javna oseba, zaradi česar naj bi bilo trajno skrčeno polje njegove pričakovane zasebnosti, in sicer tako daleč, "dokler ni nujno, da se preprečijo posegi v [njegovo] varovano intimno sfero". Kot pravi to sodišče potem, ko izhaja iz stališč ESČP in Ustavnega sodišča iz primerov, v katerih je šlo za horizontalno soočenje dveh nasprotujočih si človekovih pravic, postavitev kipa in poimenovanje parka ne posegata na to področje njegovega življenja, ki je tudi pri javnih osebah strožje varovano. Jasno, da ne posegata, sploh ne moreta posegati. Saj sploh ni šlo za to, da bi se javnosti razkrivale kakršnekoli intimne stvari iz njegovega življenja, ko bi šlo na eni strani za svobodo izražanja, na drugi strani pa za poseg v njegovo zasebnost, storjeno s tem, da bi se o njegovem intimnem življenju pisalo ali govorilo. Dr. Janez Drnovšek je svoje poglede in prepričanja, ki so očitno temeljno zaznamovali njegovo bit, tako in tako že sam razkril javnosti. V tem pogledu sploh do posega ni moglo priti! Zato so povsem brezpredmetna stališča, kaj bi moral kot javna oseba tolerirati, če bi se na tak način posegalo v njegovo pravico do zasebnosti. Že zato so kriteriji iz tovrstnih presoj neuporabni za presojo posega v pravico do pietete pritožnika, ki je povsem drugje.
 
5. Vrhovno sodišče pritožnikovo pravico do pietete opredeli sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-2155/08 z dne 1. 10. 2009 (Uradni list RS, št. 82/09, in OdlUS XVIII, 85; šlo je za prestavitev žarnega groba staršev brez vednosti pritožnikov). V njej Ustavno sodišče jasno reče, da so pietetna čustva svojcev varovana s 35. členom Ustave v okviru njihove osebnostne pravice do duševne integritete. Varovano je osebno čustvovanje in notranje duševno življenje. Prav tu je tisto bistvo posega, do katerega je v tem primeru prišlo zaradi temeljnega prepričanja dr. Janeza Drnovška in njegovega duhovnega pogleda na življenje ter na zaznamovanje materialnega v njem oziroma potrebe po osvoboditvi od materialne izkaznosti duhovnega. Vendar se v sodbi Vrhovnega sodišča za tem pozabi, za poseg v katero pravico pravzaprav gre, pravica pa se mora, ne da bi bila ovrednotena njena ustavnopravna teža, v celoti umakniti. Umakniti čemu? Človekovi pravici drugega ali javni koristi (javnemu interesu)? To pravzaprav že iz sodbe Vrhovnega sodišča ni jasno razvidno. Vrhovno sodišče namreč takoj po opredelitvi pietete najprej začne s tem, da lahko kot vodilo služi drugi odstavek 8. člena EKČP, ki točno določa, "kdaj se lahko javna oblast vmeša v posameznikovo izvrševanje pravice do zasebnosti". Pri tem sicer pravilno povzame njegovo vsebino, že takoj za tem pa glede na ustaljeno sodno prakso ESČP povsem napačno razloži, da je treba "nujno" v demokratični družbi razumeti kot "sorazmerno". To seveda ne drži. Pri presoji dopustnosti posega v človekovo pravico mora biti z zakonom določeni ukrep nujno potreben, da se doseže zasledovani legitimni (ustavno dopustni) cilj (ti so taksativno našteti v drugem odstavku 8. člena EKČP), ker brez tega posega cilja sploh ni mogoče doseči ali ga ni mogoče doseči enako učinkovito. Šele v naslednjem koraku pride na vrsto presoja sorazmernosti posega s koristmi ukrepa, čemur v naši ustavnosodni presoji rečemo sorazmernost v ožjem pomenu besede. Presoji primernosti, nujnosti in sorazmernosti posega v ožjem pomenu res s skupnim izrazom rečemo (t. i. strogi) test sorazmernosti, vendar zaradi tega vsebina tega testa ni nič drugačna in zahteva za dopustnost posega kumulativno izpolnjenost vseh treh pogojev. Tisto, kar ob tem nastavku jasno izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča, je nedvomno le to, da gre za poseg organa (lokalne) oblasti v človekovo pravico.
 
6. Dopustnost posegov oblasti v človekovo pravico se presoja po navedenih ustavnih kriterijih. Nikakor ne po t. i. metodi praktične konkordance, kjer človekova pravica stoji nasproti človekovi pravici, pri čemer je treba z ustreznim ustavnopravnim ovrednotenjem doseči njuno sobivanje v vsakem posameznem primeru. Ko bi šlo za takšno horizontalno učinkovanje človekovih pravic, ko posameznik (ali pravna oseba), ki ima pravico do svobode izražanja (ali npr. pravico do umetniškega ustvarjanja), poseže v pravico do zasebnosti drugega prav z uresničevanjem svoje svobode izražanja, potem bi bila ta ustavnopravna metoda na mestu. Potem bi bila na mestu tudi primerjava s sodbami ESČP, katerih bistvo je bilo prav obravnava tovrstnih zadev. Vendar tu nimamo opravka s tem. Tu gre za to, da je občina – lokalna oblast posegla s svojima odločitvama (posamičnim aktom in predpisom) v človekovo pravico. V teh primerih zato ni mogoče uporabljati kriterijev presoje iz praktične konkordance, niti v zrcalni obliki ne, kot to pravi večinska odločitev, saj je ustavnopravno gledano položaj že v izhodišču drugačen.
 
7. Vrhovno sodišče najprej pravi, sklicujoč se na tretji odstavek 15. člena Ustave, da se s posegom v pritožnikovo pravico varujejo pravice in svoboščine drugih ljudi, in sicer pravica do svobode izražanja, ki je lokalna oblast seveda nima (kar smo jasno povedali tudi v odločbi št. U-I-109/10, na katero se Višje sodišče v tem pogledu izrecno sklicuje), pač pa jo imajo ljudje, ki imajo pravico biti obveščeni o pomembnih ljudeh. V nadaljevanju pa Vrhovno sodišče govori o javnem interesu, tudi o javni koristi ohranjanja spomina na javno osebnost. Res je sicer, da je v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave človekovo pravico mogoče omejiti ne le zaradi človekovih pravic drugih, temveč v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo tudi zaradi javne koristi. Vendar je vprašanje, ali ni tu treba upoštevati EKČP, in to v celoti. Zaradi načela največjega varstva človekove pravice iz petega odstavka 15. člena Ustave je namreč pravico, ki jo varuje tudi prvi odstavek 8. člena EKČP, dopustno omejiti samo zaradi taksativno določenih razlogov iz drugega odstavka tega člena. V njem so navedeni ustavno dopustni cilji za poseg v pravico iz prvega odstavka. Med njimi ni javnega interesa (javne koristi) samega po sebi. Sodišče in večinska odločba uporabljata 8. člen EKČP za argumentiranje, pri tem pa se ne opredelita do tega, ali pravica iz prvega odstavka 8. člena EKČP pokriva pravico pritožnika, ki je tu v igri. Če jo pokriva, potem bi jo lahko v tem primeru omejili le zaradi človekovih pravic drugih, nikakor pa ne zaradi javnega interesa.
 
8. Četudi bi kot takšno pravico prepoznali "pravico javnosti do obveščenosti" o dr. Janezu Drnovšku in "ohranjanje spomina nanj", pa vsekakor ne v sodbi Višjega sodišča, ne v sodbi Vrhovnega sodišča in niti v odločbi Ustavnega sodišča ni odgovora na to, zakaj je poseg "nujen v demokratični družbi". Ta del testa pa je nujno treba opraviti tako po testu, ki ga izvaja ESČP, ko razlaga dopustnost posega v pravico iz prvega odstavka 8. člena EKČP, kot tudi po ustaljenem testu, ki ga Ustavno sodišče ves čas uporablja za oceno dopustnosti posega v človekovo pravico iz 35. člena Ustave z aktom oblasti. Temu sta se obe redni sodišči povsem izognili. Višje sodišče zaradi napačnega izhodišča glede posega v varovano intimno sfero (za katerega z vidika, o katerem govori, sploh ne gre), Vrhovno sodišče pa zaradi ustavno napačne razlage, po kateri nujnost posega v bistvu pomeni le njegovo sorazmernost. Večinska odločitev temu pritrjuje, s tem da pravi, da je "izključni namen uporabe [njegovega] imena in podobe interes javnosti po obveščenosti o njegovem delu in življenju ter izkaz časti do te osebe, kar poimenovanje javnega prostora in postavitev kipa objektivno pomeni". Tudi večinska odločitev v bistvu torej govori o javnem interesu in pri tem povsem zanemari navedeno. Ob tem se dela, kot da ne bi bilo treba lege artis izvesti testa ustavne dopustnosti cilja (tretji odstavek 15. člena Ustave in drugi odstavek 8. člena EKČP) in strogega testa sorazmernosti (2. člen Ustave), katerega bistveni sestavni del je nujnost ukrepa oziroma, kot pravi EKČP in vztrajno ponavlja ESČP, da je ukrep nujen v demokratični družbi. Pa ne samo to. Če bi sploh lahko utemeljili nujnost posega, bi morali opraviti še presojo njegove primernosti – je s postavitvijo kipa in poimenovanjem parka po določeni osebi mogoče doseči navedeni cilj? Predvsem pa bi morali opraviti še presojo sorazmernosti v ožjem pomenu, ki bi na eno stran postavila bistvo posega, na drugo stran pa koristi od njega. Ko se razkrije, v kaj je poseženo, pa pridemo tudi do tistih dejstev, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče – do osebnega čustvovanja in duhovnega življenja dr. Janeza Drnovška, ki je bilo varovano z njegovo pravico iz 35. člena Ustave in ki je bilo očitno tako globoko, da je pomembno zaznamovalo njegovo osebno dostojanstvo (34. člen Ustave). Po njem pa je prešlo v ospredje pritožnikove pravice do pietete, kar je bilo gotovo še kako sveže prav v prvem letu po pokojnikovi smrti. To ustavno pritožbo bi bilo mogoče zavrniti samo, če bi bila vsa ta presoja opravljena in bi bil na njeni podlagi izid tak, da bi lahko pritrdili izrekom izpodbijanih sodnih odločitev. Sodišča takšne presoje niso opravila. Če bi to naredili mi, bi seveda sodili namesto njih. Že zato bi bilo treba ustavni pritožbi ugoditi, jasno vzpostaviti ustavne kriterije presoje dopustnosti oblastnega posega v človekovo pravico pritožnika in najprej od sodišč zahtevati, naj to presojo opravijo.
 
9. Kako gre lahko Ustavno sodišče mimo tega, pri tem, ko na eni strani reče, da postaneta ime in podoba izrazito (kar se mi zdi primernejši izraz od izraza absolutno) javne osebe predmet splošne in proste uporabe, "če se s tem ne posega v njene upravičene premoženjske (…) in nepremoženjske (…) interese"? Pri tem pod nepremoženjske interese v opombi (nenavadno za Ustavno sodišče) navede kot primera prav kršitvi pravic do zasebnosti in dostojanstva (nenavadno zato, ker šele iz opombe izvemo, da gre za dve zelo pomembni človekovi pravici, ki splošni in prosti uporabi lahko stojita nasproti!). Tudi Ustavno sodišče zato ni moglo preprosto pritrditi bistveno pomanjkljivi presoji sodišč, ne da bi poprej povedalo, da v tem primeru govori o dopustnosti posega v duševno integriteto umrle osebe in pritožnika. Na eni strani govori o posegu, na drugi strani se govori o tem, da je poseg pravzaprav v čast dr. Janezu Drnovšku. Praviloma je postavitev kipa gotovo namenjena izkazovanju časti. Zaradi temeljnega prepričanja dr. Janeza Drnovška, ki je (bil) vsebina njegove duševne integritete, pa je treba najmanj močno podvomiti, da gre sploh še za čast. Zato je oboje treba ustavnopravno soočiti. V bistvu je s svojo obrazložitvijo Ustavno sodišče za rednima sodiščema reklo, da izrazito javna oseba zaradi tega, kar je (bila), sploh nima pravice do duševne integritete, čeprav v isti sapi to zanika, češ da le v tej zadevi ne gre za tak primer, ko poseg v to njeno pravico ne bi bil neutemeljen. Brez da bi jo skupaj s sodišči sploh postavilo na tehtnico ustavnosodnega vrednotenja pa je žal pritrdilo njeni izvotlitvi, čeprav je v isti sapi na splošni ravni možnost izvotlitve zanikalo.
 
10. Razlogi, ki vse navedeno spregledajo, zame niso ustavnopravno utemeljeni. K drugačni odločitvi me nikakor ne morejo prepričati nekateri (nenapisani, pa vendarle v razpravi izrečeni razlogi), kot je na primer razlog dolgotrajnosti teh postopkov, ki so povzročili, da poseg traja že deset let. Tudi mi smo potrebovali tri leta, preden smo odločili o ustavni pritožbi, medtem ko je do posega lokalne oblasti prišlo v zelo kratkem času po smrti dr. Janeza Drnovška. Še manj me k temu lahko prepriča razlog, češ da navadno, ko v zavrnilni odločbi zavračamo pritožnikova zatrjevanja, ne delamo strogega testa sorazmernosti posega. Tu sploh ne gre za to, da bi mi delali test ustavno dopustnega cilja za poseg in test njegove sorazmernosti, temveč gre za to, ali so sodišča o dopustnosti posega v človekovo pravico odločala ustavnoskladno, torej v skladu z ustavnimi kriteriji, po katerih je treba presojati poseg v človekovo pravico. Pri tem se ustavnopravno položaj horizontalnega učinkovanja človekovih pravic razlikuje od položaja, ko oblast, pa čeprav lokalna, vertikalno poseže v človekovo pravico. Če ugotovimo, da sodišča posega v človekovo pravico niso presojala po ustavnih kriterijih, sodno odločitev razveljavimo in zahtevamo od sodišč, naj to presojo opravijo.
 
11. Prav tako me ne more prepričati razlog, da bi verjetno v takih primerih zelo težko utemeljili nujnost posega. Če nujnosti posega ni mogoče utemeljiti, to še ne pomeni, da lahko njegovo presojo kar izpustimo. V takem primeru pač poseg ne prestane strogega testa sorazmernosti, zaradi česar ne more biti dopusten. Očitno nekateri kolegi, ki so podprli izrek odločbe, pa so, kot jaz menili, da bi se prav tak test moral opraviti, menijo, da ga je mogoče utemeljiti. Potem bi morali utemeljiti  obrazložitev svojega glasu. Še vedno pa bo po mojem mnenju to pomenilo, da bodo to presojo napravili namesto sodišča, čeprav bi jo moralo najprej opraviti sodišče. Ko odločamo o ustavnih pritožbah, namreč ne sodimo namesto sodišč, temveč preverjamo, ali so sodišča pri sojenju spoštovala Ustavo, natančneje ustavno (kar zajema tudi mednarodnopravno) varovane človekove pravice in temeljne svoboščine.
 
12. Ko gre za poimenovanje parka, je treba opozoriti še na očitno protiustavno razlago, ki jo je Višje sodišče sprejelo o vprašanju zakonske določenosti posega v pravico s poimenovanjem parka po dr. Janezu Drnovšku. Sodišče ugotovi, da zakon, ki ureja možnost poimenovanja ulic (lahko sprejmem smiselno tudi parka) po umrli osebi odkaže na zakon, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Potem pa sklene, da ta zakon ne predpisuje soglasja dedičev za uporabo imena pokojnega, zaradi česar njihovo soglasje sploh ni potrebno. To stališče sodišča ni le očitno napačno (glej 8. člen veljavnega zakona, ki ureja varstvo osebnih podatkov), temveč krši človekovo pravico do varstva osebnih podatkov, določeno v prvem odstavku 38. člena Ustave. Njeno bistvo je prav v tem, da mora biti poseg v informacijsko zasebnost določen z zakonom (k čemur lahko dodam: ali v skladu z njim z aktom lokalne skupnosti, če gre za izvirne pristojnosti občine), če izrecne zakonske podlage za poseg ni, ki jo Ustava v drugem odstavku 38. člena izrecno zahteva, pa se osebni podatki lahko uporabljajo samo s soglasjem osebe oziroma njenih pravnih naslednikov. Zato poimenovanje parka po imenu umrle osebe brez soglasja njenih dedičev ni samo moralno vprašanje, kot pravi Višje sodišče, ampak je pravo ustavnopravno vprašanje, ki uživa sodno varstvo, vključno z ustavnosodnim, že, če se brez zakonske podlage posega v pravico do informacijske zasebnosti. Če ima poseg zakonsko podlago, pa se presoja njegova dopustnost po ustaljenem testu ustavnosodne presoje, katerega sestavni del je spet še kako element nujnosti posega. Tudi s tega vidika se torej tej presoji ni mogoče izogniti. Opraviti jo mora najprej sodišče, mi pa na zahtevo pritožnika preveriti njeno ustavnost. Ne eno, ne drugo se tokrat ni zgodilo.
 
 
 
 
 
                                                                                   dr. Jadranka Sovdat
                                                                                            Sodnica
 
 
Up-1005/15-24         
2. 7. 2018
 
 
Odklonilno ločeno mnenje sodnice dr. Dunje Jadek Pensa 
 
 
Obravnavani primer je bil nenavaden in izjemno kočljiv. Nenavaden zato, ker dedič (sin pokojnega bivšega predsednika Republike Slovenije dr. Janeza Drnovška) nasprotuje izražanju časti in spoštovanja pokojnemu očetu (1) s poimenovanjem mestnega parka in (2) postavitvijo kipa, ki upodablja njegovega očeta, na javnem mestu. Tovrstno izražanje časti in spoštovanja zgodovinsko pomembni osebi s strani oblasti ne le, da ni nekaj neobičajnega, temveč se celo predpostavlja, da si ljudje zanj na osebni ravni prizadevajo. Naj zato poudarim: sodišča v tem sporu niso odločala o nedopustnosti izražanja oblasti, ker bi bilo to, objektivno gledano, morda škodljivo za ugled in delo pokojnega. Nasprotno. Odločala so o nasprotovanju poveličevanja njegovega ugleda in dela ter s tem njegove osebnosti s strani oblasti na opisani način. Dedič – tožnik je svoje nasprotovanje utemeljeval sklicujoč se na prepričanja in voljo pokojnega očeta. Zatrjeval je, da tu presojani način poveličevanja osebnosti pokojnega očeta izraža popolno nespoštovanje njegovih prepričanj in življenjskega nazora. To se je, upoštevaje dejanske ugotovitve sodišč, izkazalo za resnično. Upoštevati sem torej morala, da je imel pokojni predsednik Republike Slovenije odklonilen odnos do izgrajevanja kulta svoje osebnosti. Prav zato je bil obravnavani primer tudi nadvse kočljiv. Kočljiv zato, ker tu presojano ravnanje oblasti s tem, ko želi pokojnega in njegovo delo častiti, zanika pomen njegovega prepričanja, pa tudi pomen spoštovanja njegove avtonomne volje, da zavrača uporabo svojega imena in svoje podobe zgolj zato, da se ga časti. Moje kratkovidne sodniške oči niso mogle spregledati, da v kipu in poimenovanju parka inkorporirano sporočilo oblasti izraža prav nasprotno. Ker si ljudje na osebni ravni za tovrstno izražanje časti prizadevajo, se zato z njim strinjajo in ga praviloma sprejemajo, se v javnosti neizogibno ustvarja vtis, da se je oziroma bi se tudi dr. Janez Drnovšek strinjal s poimenovanjem parka in postavitvijo kipa. V tem smislu tu presojano izražanje oblasti pači sliko o dr. Janezu Drnovšku. Naj na koncu poudarim, da je bila oblast po ugotovitvah sodišč z njegovim nasprotovanjem čaščenju osebnosti na tu presojani način seznanjena pred odločitvijo o poimenovanju parka in postavitvijo kipa. To pomeni, da se je odločila, da bo ignorirala voljo osebe, čeprav javno razglaša, da to osebo spoštuje in časti.
 
 
I.
 
V odklonilnem ločenem mnenju se osredotočam le na dvoje.[1] Prvič, na vprašanje, ali je imela občina vnaprejšnje pooblastilo v splošnem aktu, da posega v pravico do pietete, ki jo kot osebnostno pravico varuje 35. člen Ustave. Drugič, na vprašanje, ali obstajajo zadostni razlogi za utemeljitev dopustnosti tega posega.
 
Strinjam se z večino, da tu sporno izražanje časti in spomina s postavitvijo kipa in poimenovanjem parka, pomeni poseg lokalne oblasti (občine) v pravico do pietete.[2] Iz tega lahko izpeljem, da so se tako Ustavno sodišče kot redna sodišča soočila z omejitvijo pravice, do katere je prišlo v vertikalnem razmerju med oblastjo in posameznikom. Do razhajanja med menoj in večino je prišlo, ker večinska odločba, kljub temu, da vertikalnost razmerja med občino in pritožnikom prepozna, to bistveno značilnost tega razmerja pri presoji izpodbijanih stališč sodišč, menim, spregleda; enako, kot sta jo spregledali že Višje in Vrhovno sodišče v izpodbijanih sodbah. Naj pojasnim.
 
 
                                                                       II.
 
Prepričana sem, da Ustava prav vsem organom oblasti – tudi občini – nalaga dosledno spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Menim, da sme občina v ustavni demokraciji pravice s svojimi akti, ki vsebujejo konkretna pravila, omejevati, če je za to vnaprej pooblaščena s splošnim aktom in je konkretni ukrep (med drugim) skladen s splošnim načelom sorazmernosti. Naj spomnim, da je Ustavno sodišče že sprejelo stališči, da občino pri sprejemanju odločitev o poimenovanju ulic v mestu zavezujejo človekove pravice in temeljne svoboščine,[3] in da občina ni nosilka pravice do svobode izražanja.[4] Izražanja občine, četudi je to inkorporirano v poimenovanju parka z osebnim imenom pokojnega predsednika države ali v postavitvi kipa z njegovo podobo, torej s svobodo izražanja ni mogoče utemeljevati.
 
Zavzemala sem se za to, da se najprej odgovori na vprašanje, ali je imela občina za omejitev pravice s tu presojanim ravnanjem (naj spomnim, da je bila seznanjena, da dedič njenim nameravanim ukrepom izrecno nasprotuje) pooblastilo v splošnem aktu, ki naj, se razume, prepreči arbitrarne omejitve pravic. Oblast mora pri izvrševanju svojih pristojnosti pravice jemati resno, saj sicer kaj lahko (p)ostanejo le mrtva črka na papirju.
 
Na pomanjkljivosti izpodbijanih sodb v zvezi z utemeljitvijo pravne podlage za tu presojani poseg v pravico do pietete je pritožnik izčrpno in konkretno opozarjal. Ob tem se je med drugim skliceval tudi na 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), ki tako zahtevo izrecno omenja med elementi dopustnosti posega v to pravico. Žal mi je, da je večinska odločba na to temeljno dilemo razmerja med posameznikom in oblastjo v ustavni demokraciji odgovorila, da gre v danem primeru za »vprašanje pravilne uporabe navadnega, zakonskega prava, za kar Ustavno sodišče ni pristojno.«[5] S tem se nisem mogla strinjati. Drugače kot večina menim, da gre za ustavnopravno materijo par excellance. Zato se ne morem strinjati s stališčem, da grajana presoja sodišč o tem vprašanju ne seže na ustavnopravno raven, ker gre zgolj in samo za vprašanje pravilne razlage navadnega prava.
 
Poleg te dileme, ki je načelne narave, želim opozoriti še na naslednje. Prvič. Zakon o določanju območij ter imenovanju in označevanju naselij, ulic in stavb (Uradni list RS, št. 25/08 – v nadaljevanju ZDOIONUS) v drugem odstavku 20. člena opredeljuje, da se ime ulice lahko po umrli osebi določi v skladu s predpisom, ki ureja varstvo osebnih podatkov.[6] Ta zakon torej res ne zapoveduje soglasja svojcev za poimenovanje ulice po pokojnem, vendar oblast s to določbo tudi ni pooblaščena za prosto uporabo osebnega imena pokojne osebe za poimenovanje ulice. Spoštovati mora Zakon o varstvu osebnih podatkov, ki je veljal v upoštevnem času (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZVOP-1). V ZVOP-1 ne najdem določbe, ki bi organom oblasti dopuščala prosto uporabo osebnih imen pokojnih za poimenovanje ulic. Besedilo 23. člena ZVOP-1 me prej napeljuje na drugačno razumevanje.[7] Poleg tega v ZVOP-1 ni nobene izjeme, ki bi veljala za osebne podatke pokojnih javnih oseb. Drugič. ZDOIONUS očitno in na prvi pogled ne ureja poimenovanja parkov po umrlih. Tretjič. V nobeni od izpodbijanih sodb ne najdem prav nobenih razlogov, ki bi utemeljevali obstoj pravne podlage, ki bi občino pooblaščala za posmrtno upodabljanje javnih oseb in za poseg v pravico do pietete s postavitvijo kipa pokojnega na javnem mestu. Tudi zato dvomim, da gre res zgolj za »vprašanje pravilne uporabe navadnega, zakonskega prava, za kar Ustavno sodišče ni pristojno.« Drugače kot večina menim, da izpodbijani sodbi ne vsebujeta obrazložitve glede tu obravnavane bistvene predpostavke dopustnosti posega oblasti v pritožnikovo pravico do pietete. Naj spomnim še, da je občina kip postavila na javnem mestu šest mesecev po smrti dr. Janeza Drnovška in to brez privolitve, ki bi jo dal pokojni za časa življenja, ter kljub izrecnemu nasprotovanju dediča pokojnega.
 
 
                                                                       III.
 
Oceno, ali je sporni ukrep oblasti, s katerim se posega v pravico, morda prekomeren, opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti. Ta test je v ustavnosodni presoji pri iskanju odgovora na vprašanje dopustnosti posega ustaljen od leta 2003. Obsega presojo treh vidikov posega: primernosti, nujnosti in proporcionalnosti. [8], [9] Pritožnik je s sklicevanjem na strogi test ustavnosodne presoje opozarjal na pomanjkljivosti razlogov izpodbijanih sodb. Ob tem je opozarjal tudi na zahtevo iz drugega odstavka 8. člena EKČP, po katerem mora biti poseg v to pravico, da bi bil dopusten, nujen v demokratični družbi.
 
Presoja izpodbijanih stališč sodišč, ki jo je opravila večina, kot razumem, ta test  zaobide, enako, kot sta ga zaobšli izpodbijani sodbi.
 
Iz sodbe Vrhovnega sodišča lahko razberem, da je izkazan interes javnosti, da ohranja spomin na državnike, ki so pozitivno zaznamovali zgodovino naše države;[10] da je bil pokojni absolutno javna oseba par excellence in da dedič pokojnega ne more preprečiti ohranjanja spomina nanj.[11] V razlogih te sodbe ne najdem presoje nujnosti ukrepa. Zato v tej sodbi ni odgovora na vprašanje, zakaj je ukrep nujen za udejanjanje interesa ohranjanja spomina na državnike, ki so pozitivno zaznamovali njeno zgodovino. Enako velja glede presoje proporcionalnosti. Naj spomnim, da bi v okviru te presoje sodišče moralo soočiti na eni strani koristi javnega interesa, ki naj bi bil ustavno dopusten cilj za poseg oblasti v pravico do pietete – tj. ohranjanje spomina na državnike, ki so pozitivno zaznamovali zgodovino naše države, in na drugi strani težo posega v to pravico. Kot razumem, iz sodbe Vrhovnega sodišča ni razvidno, da bi sodišče tehtalo med koristmi cilja, ki ga šteje za ustavno dopustni cilj, in težo posega. Prav tako ni odgovora, zakaj naj bi bil poseg nujen v demokratični družbi.
 
Vrhovno sodišče sicer pritrjuje presoji Višjega sodišča. Iz sodbe Višjega sodišča lahko povzamem naslednje: "V primeru konflikta je treba opraviti t. i. test sorazmernosti oziroma presojo, ali izvrševanje ene pravice prekomerno omejuje izvrševanje druge, kar terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic[12] in teže posega, oboje v luči vseh okoliščin primera."[13] Pri tem se je Višje sodišče sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1391/07.[14], [15] Vendar tema te odločbe je bila, ali so sodišča v horizontalnem razmerju ustavnoskladno ovrednotila ravnovesje med pravico do svobode izražanja novinarja in pravico do dobrega imena poslanca Državnega zbora v okoliščinah primera. Torej, Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-1391/07, poenostavljeno, presojalo trk med temeljno svoboščino in človekovo pravico. Presojalo ga je, upoštevaje metodo praktične konkordance,[16] da bi lahko presodilo, ali je bila z izpodbijano sodbo izrečena omejitev svobode izražanja (v obliki sankcije zaradi kršitve pravice do dobrega imena) nujna v demokratični družbi. Naj poudarim še, da ima sodišče za izrek sankcije zaradi kršitve pravice do dobrega imena, s katerim omejuje svobodo izražanja, podlago v zakonu.[17] Primer, na katerega se sklicuje Višje sodišče v izpodbijani sodbi in iz katerega izvira odločba Ustavnega sodišča št. Up-1391/07, zato, menim, ni analogen obravnavanemu. V danem primeru, naj spomnim, občina ni nosilka svobode izražanja in kot oblast bi morala biti za tu obravnavani ukrep vnaprej pooblaščena v splošnem aktu. Naj ponovim: v primeru, iz katerega izvira odločba ustavnega sodišča št. Up-1391/07, je bilo sodišče za sankcijo, ki je za svobodo izražanja omejujoča, pooblaščeno v OZ; poleg tega je šlo za trk svobode izražanja in pravice do dobrega ugleda, izražanja občine, ki omejuje pravico do pietete, pa nikakor ne gre motriti z vidika njene domnevne svobode izražanja. Ta ji v Ustavi ni zagotovljena. Drugače kot večina, menim, da tudi v razlogih sodbe Višjega sodišča, ni podlage za sklepanje, da bi to sodišče presojalo poseg v pravico v vertikalnem razmerju na način, ki je v ustavnosodni presoji ustaljen. Prav nasprotno. Očitno in na prvi pogled iz obrazložitve sodbe tega sodišča sledi, da ni sledilo metodi, po kateri se presoja dopustnost omejitve pravice s strani oblasti. V razlogih te sodbe ni niti presoje nujnosti niti proporcionalnosti omejitve pravice do pietete, ker je sodišče presojo opravilo po metodi praktične konkordance.
 
Metoda praktične konkordance, kot razumem, ni združljiva s presojo dopustnosti omejitve pravice do pietete s strani oblasti. Pri metodi praktične konkordance gre namreč za test, ki naj odgovori na vprašanje zoženega dometa uresničevanja pravic, ki sta v trku, tako da pri izvrševanju pravice enega posameznika ne pride do prekomernega posega v pravico drugega.[18] Ta pristop odgovarja na vprašanje možnosti izvrševanja različnih pravic, ki pripadata različnim subjektom, upoštevaje pri tem okoliščine konkretnega primera. V danem primeru pa ne gre za trk dveh pravic, ki bi pripadali različnim subjektom – posameznikom. V danem primeru gre za presojo dopustnosti posega v pravico do pietete v vertikalnem razmerju. V tej konstelaciji je pravica objekt varstva, dopustnost njene omejitve pa se presoja z zgoraj predstavljenim strogim testom, v katerem se pravica sooči z ustavno dopustnim ciljem, ki naj ga ukrep doseže.
 
Na tu opisano pomanjkljivost izpodbijanih sodb je pritožnik v ustavni pritožbi izrecno opozarjal. V 22. točki obrazložitve večinske odločbe je zapisano, da naj bi bil odgovor na ta izvajanja vsebovan v delu, v katerem se presoja domnevna nedopustnost posega. V tem delu odločbe večina pritožniku le implicitno odgovarja. Tak odgovor, menim, ne zadostuje. Prepričana sem, da bi bilo treba podati najprej izrecen odgovor, zakaj so primeri, na katere se večina sklicuje, analogni tu obravnavanemu, kljub temu, da občina kot oblast nima ustavno zavarovane svobode izražanja. Drži, da »v zrcalni sliki ta judikatura rešuje tudi vprašanja meja zasebnega življenja javnih oseb in s tem tudi njihove pravice do uporabe imena in pravice do varstva posameznikove podobe, ki je po praksi ESČP del pravice do zasebnega življenja iz 8. člena EKČP.«[19] Vendar, ta judikatura podaja ta "zrcalni" odgovor v položaju trka pravice do zasebnosti in svobode izražanja. V danem primeru je konstelacija drugačna. Naj ponovim, občina nima ustavno zajamčene svobode izražanja, temveč, ker je oblast, zgolj dolžnost spoštovanja pravic in svoboščin; če pravice in svoboščine jemljemo resno.
 
Ne prepriča me stališče večine, da sta podoba in ime državnika predmet splošne in proste uporabe, razen če se posega v njegove upravičene premoženjske in nepremoženjske interese,[20] ko izražanje trči v pravico do zasebnosti in dostojanstva.[21] To stališče se mi ne zdi prepričljivo najprej zato, ker večina žal ne pojasni, katere vsebine so po njenem mnenju varovane s pravkar naštetima pravicama, ko gre za uporabo imena in podobe državnika. Poleg tega temu posplošenju ne morem slediti, ker je izpeljano iz primerov, v katerih so sodišča odločala o trku svobode izražanja in pravice do zasebnosti. Tega trka v danem primeru ni. Za dani primer stališče o prosti uporabi imena in podobe državnika zaradi opisane pomanjkljivosti nedefiniranosti področja varovanja s pravicama, ki ju večina omenja v opombi, pomeni, da ime in podoba državnika s pravico do podobe in imena sploh nista varovani. Ali sta morda zato tudi strogi test in tehtanje pravice do pietete v relaciji do ustavno dopustnega cilja odveč, ker ni vsebine, ki bi bila varovana s pravicama do imena in podobe, če gre za državnika, in je zato ena stran tehtnice že á priori prazna? Toda, s čim je potem utemeljeno stališče večine, da gre v danem primeru za omejitev pravice do pietete? Non sequitur. Naj dodam še, da je na ta način večina osamosvojila ime in podobo državnika od njegove osebnosti. Ime in podoba državnika sta poslej predmet, ki se ga sme prosto uporabljati, četudi uporaba njegovega imena ter reproduciranje podobe sploh ne služita sporočilu ali komentarju o dogodkih iz časa njegovega življenja, ki bi bili bolj ali manj povezani z opravljanjem funkcije predsednika države, ter se pri tem celo pači njegovo osebnost. Izražanje občine o osebnosti pokojnega državnika se je tako tudi popolnoma osamosvojilo od državnikovih prepričanj in njegove avtonomne volje, skladne tem prepričanjem. Stališče večine je hkrati omogočilo zanikanje potrebe po izkazovanju dolžnega spoštovanja pokojnemu državniku in s tem, kot razumem, pritrdilo dvoličnosti ravnanja oblasti. S tem se ne morem strinjati. Ne morem se namreč znebiti vtisa, da je presoja dopustnosti posega oblasti v pravico, utemeljena z zgoraj predstavljenim stališčem, nujno enodimenzionalna in da cilj – spoštovanje in počastitev spomina na državnika – po stališču večine in izpodbijanih sodb pravzaprav sam zase opravičuje sredstvo in s tem omejitev pravice. In to celo kljub temu, da v resnici pomeni zanikanje spoštovanja osebnosti državnika, saj ignorira njegovo avtonomno voljo in njegova prepričanja. Razlogi večinske odločbe zato enako kot razlogi izpodbijanih sodb po mojem mnenju niso zadostni, da bi utemeljili dopustnost omejitve pritožnikove pravice. Zaobšli so presojo nujnosti in proporcionalnosti ukrepa v relaciji do ustavno dopustnega cilja.
 
Naj dodam, da se mi zdi na prvi pogled jasno, da bi občina spoštovanje in počastitev spomina na dr. Janeza Drnovška lahko izražala, ne da bi omejevala pravico do pietete. Omejitvi te pravice bi se občina z lahkoto izognila. Potrebno bi bilo le nekoliko tenkočutnosti do pokojnega državnika in dedičeve skrbi, da se pri izkoriščanju podobe in osebnega imena pokojnega za izražanje spomina nanj ne prezre pokojnikovih prepričanj in njegovih avtonomnih odločitev. Nisem našla prepričljivih razlogov, ki bi utemeljili nujnost tu obravnavane omejitve pravice in njene proporcionalnosti v relaciji do cilja izražanja spoštovanja in počastitve spomina na dr. Janeza Drnovška. Zakaj le bi bila v demokratični družbi nujna tu obravnavana omejitev pravice do pietete, ko pa se spomin na pokojnega državnika lahko izraža na mnogo drugačnih načinov, ki bi bili skladni s pokojnikovo osebnostjo in njegovimi prepričanji? Težko sprejemam, da je dopustno notranje protislovno ravnanje oblasti, ki se je odločila, da bo ignorirala voljo osebe, čeravno javno razglaša, da to osebo spoštuje in časti; in da je táko dvolično ravnanje oblasti, kot ugotavlja Višje sodišče v Ljubljani, le moralno sporno.
 
Sklep. Menim, da bi Ustavno sodišče moralo pri presoji izpodbijanih stališč sodišč slediti ustaljeni strogosti, po kateri presoja dopustnost oblastnih posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine, četudi se pritožnikova pravica do pietete izpeljuje iz pravic pokojnega državnika do podobe in imena. Poleg tega večinska odločba, kot razumem, žal ne odgovarja na izrecne pritožbene trditve o pomanjkljivosti izpodbijanih sodb v zvezi z utemeljitvijo vnaprejšnje pravne podlage občine za tu obravnavano omejitev pritožnikove pravice, ki je ključna predpostavka obrambe posameznika pred arbitrarnimi posegi oblasti v pravice v ustavni demokraciji. Za odločbo, ki, menim, ne odgovori na to temeljno ustavnopravno vprašanje in zaobide pomen strogega testa pri presoji dopustnosti omejitve pravice s strani oblasti v izpodbijanih sodbah sodišč, nisem mogla glasovati.
 
 
 
dr. Dunja Jadek Pensa
           Sodnica
 
[1] Ob strani puščam na primer dilemo, ali odstranitveni zahtevek iz 134. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju OZ) vsebuje tudi pooblastilo, da sodišče v pravdnem postopku občini naloži razveljavitev poimenovanja osrednjega mestnega parka, četudi se šteje, da je poimenovanje parka inkorpororirano v predpisu.
[2] Prim. 8. točko obrazložitve večinske odločbe.
[3] Prim. 6. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-109/10 z dne 26. 9. 2011 (Uradni list RS, št. 78/11, in OdlUS XIX, 26).
[4] Prav tam, 14. točka obrazložitve.
[5] Prim. 23. točko obrazložitve večinske odločbe.
[6] Na 20. člena ZDOIONUS se sklicuje Vrhovnega sodišča v opombi št. 8. prim. drugi odstavek.
[7] 23. člen ZVOP-1 se glasi: "(1) Upravljavec osebnih podatkov lahko podatke o umrlem posamezniku posreduje samo tistim uporabnikom osebnih podatkov, ki so za obdelavo osebnih podatkov pooblaščeni z zakonom. (2) Ne glede na prejšnji odstavek upravljavec osebnih podatkov podatke o umrlem posamezniku posreduje osebi, ki je po zakonu, ki ureja dedovanje, njegov zakoniti dedič prvega ali drugega dednega reda, če za uporabo osebnih podatkov izkaže pravni interes, umrli posameznik pa ni pisno prepovedal posredovanja teh osebnih podatkov. (3) Če zakon ne določa drugače, lahko upravljavec osebnih podatkov podatke iz prejšnjega odstavka posreduje tudi katerikoli drugi osebi, ki namerava te podatke uporabljati za zgodovinsko, statistično ali znanstveno-raziskovalne namene, če umrli posameznik ni pisno prepovedal posredovanja teh osebnih podatkov. (4) Če umrli posameznik ni podal prepovedi iz prejšnjega odstavka, lahko osebe, ki so po zakonu, ki ureja dedovanje, njegovi zakoniti dediči prvega ali drugega dednega reda, pisno prepovejo posredovanje njegovih podatkov, če zakon ne določa drugače."
[8] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86), 25. točka obrazložitve. In, na primer, odločbo št. U-I-46/15, 16. točko obrazložitve z dne 25. 4. 2018 (Uradni list RS, št. 35/18).
[9] Izjemi pri presoji dopustnosti posega v pravico iz prvega odstavka 50. člena in prvega odstavka 74. člena Ustave za obravnavani primer nista pomembni.
[10] Prim. 11. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 167/2013 z dne 27. 8. 2015.
[11] Prav tam, 22. točka obrazložitve.
[12] Poudarila DJP.
[13] Prim. 19. točko obrazložitve sodbe Višjega sodišča II Cp 562/2012 z dne 19. 12. 2012.
[14] Prav tam, 21. opomba.
[15] Odločba z dne 10. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 82/09, in OdlUS XVIII, 84). Gre za zadevo Srečko Prijatelj zoper Mladina d. d., v kateri je Ustavno sodišče pritrdilo presoji sodišč, da je bilo sporno izražanje novinarja nedopustno, ker je kršilo poslančevo pravico do dobrega imena.
[16] Metodo usklajevanja med (navideznimi) nasprotji med določbami Ustave o človekovih pravicah teorija imenuje praktična konkordanca in opozarja, da pri tem vprašanju še ne gre za posege v človekove pravice oziroma za njihovo omejevanje na podlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave. Iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-191/09, Up-916/09  z dne 30. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 85/10, in OdlUS XIX, 7), 12. točka obrazložitve. Poudarila DJP.
[17] Prim. 134., 178. in 179. člen OZ, ki urejajo sankcije za primer kršitve osebnostne pravice in ki so, če so izrečene, omejujoče za svobodo izražanja.
[18] Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-191/09, Up-916/09, 12. točka obrazložitve.
[19] Prim. 19. točko obrazložitve večinske odločbe.
[20] Prim. 17. točko obrazložitve večinske odločbe.
[21] To sklepam iz opombe št. 10 večinske odločbe.
 
 
Up-1005/15-25         
26. 6. 2018
 
 
Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Rajka Kneza 
 
 
 
1.    Glasoval sem za izrek odločbe, čeprav njena obrazložitev ne odgovori na vse moje pomisleke glede odločitev rednih sodišč.[1] V odsotnosti zakonodajnega urejanja takšne situacije, kot je obravnavani primer, se pojavljajo vprašanja sistemskih vidikov osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave, kadar vanjo poseže oblastni organ in kako se osebnostne pravice uporabljajo po smrti (postmortalno).[2]
 
2.    Višje in Vrhovno sodišče sta izhajali iz javnega interesa do obveščenosti javnosti, torej pravice javnosti, da se seznani s posamezniki, ki so bili javne osebe in odigrali v družbi, v določenem obdobju, pomembno družbeno vlogo.[3] Ta pristop je vertikalni pristop, kjer torej ne trčita dve ustavno varovani človekovi pravici, temveč gre za poseg oblasti z razlogom v javnem interesu.[4] Vendar pa Vrhovno sodišče artikulira tudi horizontalni pristop,[5] to je trk pravice iz 35. člena (do zasebnosti) s svobodo izražanja (39. člen Ustave in 10. člen EKČP).
 
3.    Glede na odločitev Ustavnega sodišča v zadevi št. U-I-109/10 slednja pravica občini ne gre.[6] To pojasnjuje tudi odločba Ustavnega sodišča v obravnavanem primeru[7] in jasneje postavi ločnico med pristopoma. Oba pristopa hkrati, menim, teoretično nista izključujoča, a v tem primeru nista mogoča, ker t. i. horizontalni pristop ni mogoč. Vendar pa lahko razumem tudi, zakaj je sodišče v podporo odločitvi, da občina kip lahko postavi, uporabilo tudi slednjega. Namreč, ko pride do trka svobode izražanja in pravice do zasebnosti je ravno svoboda izražanja tista, ki pomembno vpliva na omejitev zasebnosti. Pri svobodi izražanja je še posebej omejena zasebnost javnih oseb. Omejenost pravice do zasebnosti pa je ta isti element, ki je relevanten tudi v konkretnem primeru. A razlog ni enak; ni več pravica do izražanja tista, ki ga omejuje, ampak javni interes do obveščenosti. Javni interes (enkrat do obveščenosti javnosti in drugič javni interes pravice izražanja) je res tisti, ki je "skupni imenovalec" in možno je sklepanje, da kolikor se sfera zasebnosti javnih oseb lahko omeji v interesu javnosti npr. z 10. členom EKČP ali 39. členom Ustave (svoboda izražanja), potem je možno zastopati stališče, da se ta ista sfera zasebnosti javnih oseb lahko omeji tudi z javnim interesom do obveščenosti; vendar pa je med obema javnima interesoma velika razlika, zato enačenje ni mogoče.
 
4.    Razlik je več. Razlog omejitve pravice do zasebnosti je drugačen, javni interes je v enem primeru svoboda izražanja, v drugem pravica do obveščenosti. Svoboda izražanja zasleduje drugačne cilje in omogoča znatno omejevanje zasebnosti, predvsem javnim osebam. Ni mogoče a priori trditi, da je tudi pri cilju javnega interesa do obveščenosti to povsem enako. Menim, da ni. Pravica do obveščenosti ne nosi takšnega močnega družbenega naboja kot svoboda izražanja (svoboda govora). In ne gre samo za razlog posega v zasebnost, ampak tudi za vprašanje, kdo lahko poseže. Vprašanje subjekta je pomembno, saj oblastnim organom ne gredo iste pravice kot posameznikom (kot omenjeno zgoraj, ne gre jim pravica do izražanja).[8] Te razlike me prepričajo, da pravila iz horizontalnega pristopa ne morejo voditi do artikulacije odločitve v vertikalnem pristopu, kljub temu, da se v prvem išče pomoč za uporabo slednjega.
 
5.    Zato je kljub tej primerjavi odprto vprašanje, na katero bom poskušal odgovoriti (in ki me je begalo pri odločitvi, ali podprem odločbo), ali gre oblastem (občini) možnost do posega, ki zasleduje javni interes obveščenosti do te mere, da lahko omeji voljo javne osebe in/ali njenih potomcev do postavitve spomenika, oziroma ali lahko poseže v 35. člen Ustave in 8. člen EKČP. Takšen poseg v pravico do zasebnosti, ki vključuje pravico do lastne podobe, v slovenski ustavni praksi še ni bil presojan in prav tako tudi 8. člen EKČP še nima takšne sodne prakse.[9] A slednje, seveda, ne pomeni, da bi že zgolj to dejstvo pomenilo, da poseg ni mogoč.
 
6.    Strinjam se torej z vertikalnim pristopom, a ta poraja vprašanja, na katera si poleg razlogov iz odločbe poskušam odgovoriti sam. Predvsem gre za vprašanje, ali je nujno (necessary), da javni interes do obveščenosti dopusti poseg v osebnostno pravico in katero. To vprašanje je v naslednjem koraku tesno povezano s pravico do pietete. Presoditi je zato treba: (i) ali se osebnostne pravice javnih oseb varujejo tudi po smrti z varstvom duševne integritete svojcev oziroma v kolikšni meri in (ii) kako se razreši trk avtonomne volje oziroma želje pokojnika - javne osebe,[10] z možnostjo posega v duševno integriteto. Ta vprašanja so v biti nadaljevanja.
 
7.    Menim, da javna oseba po smrti zadrži posmrtno varstvo osebnosti, a je to podobno omejeno kot za časa življenja.[11] Kar je za časa življenje pomenila pravica do zasebnosti, se po smrti predvsem (a ne izključno) izraža v varstvu duševne integritete – to je v varstvu posameznikovega spoštovanja do umrlega - pietete. Menim, da je to pravica v katero se posega v konkretnem primeru, in je varovana s 35. členom Ustave. A tako kot je bilo varstvo zasebnosti za časa življenja javne osebe omejeno, tako je omejeno tudi varstvo duševne integritete. Zato gre svojcem tisti obseg varstva, kot bi šel pokojniku kot javni osebi. Pieteta oziroma spoštljiv odnos do pokojnika s samim spomenikom (kot takšnim) ni kršena, je pa to vprašanje okoliščin spomenika (npr. kakšen je ta spomenik, kje je postavljen, ali odraža prepoznavnost pokojnika in v kakšni meri, ali gre morda za skazitev, okrnitev osebnosti itd.). Pieteta torej ni toliko vprašanje spomenik da ali ne, ampak je vprašanje okoliščin, predvsem ali je spomenik takšen, da se z njim posega v spoštljiv odnos do pokojnika.[12]
 
8.    Če se po smrti ne bi smelo posegati v osebnostne pravice javnih oseb in sicer tudi ne v mejah omejenega varstva zasebnosti kot so jih te imele za časa življenja,[13] potem se o javnih osebah po njihovi smrti ne bi smelo več pisati, objavljati njihovih fotografij, itd. S takšnim pristopom bi osiromašili dojemanje zgodovine. Oseba, ki je izrazito prisotna v sferi javnosti in jo lahko uvrstimo v krog javnih oseb ali celo javnih oseb par excellence, bi se morala odločiti o tem, ali bo javnost lahko izraziteje (celo invazivno) posegala v njeno osebnost in zasebno življenje, preden sploh postane javna oseba – preden stopi iz sfere varovane zasebnosti. Ko to enkrat stori in ko tako tudi živi ter je to njen modus vivendi, dejansko težko, razen s časovnim odmikanjem, vpliva na vstope (in njihovo intenzivnost) v njeno zasebnost. Tudi če se premisli in želi ali ji celo uspe spremeniti življenje ter se umakniti iz sfere javnega življenja ter vloge, ki jo je v tem imela, to ne pomeni, da v tem trenutku popolnoma oživi njena zasebnost.[14] Z drugimi besedami, umik iz javnega življenja ne pomeni restitucije v smislu, da ima nekdaj javna oseba nazaj vso zasebnost. Gotovo je nekaj pridobi nazaj, vendar ne v celoti, kot da javna oseba nikoli ni bila. Tudi, če bi jo do takšnega stanja pripeljal prezir do poseganja v zasebnost, ki ga morajo dovoliti oziroma trpeti javne osebe, to ne bi bilo v pomoč. Zato menim, da tudi (kar se da razbrati iz sodb sodišč) razlog, da je dr. Drnovšek spremenil svoj način življenja, ko je prenehal s političnimi funkcijami, in to do te mere, da poimenovanje trga in postavitev kipa posegata v njegove pravice, po mojem mnenju, ne more vzdržati.
 
9.    Javni interes, ki sovpada s percepcijo javnosti oz. elementa kulturnega razvoja družbe – to je odnos družbe do spomenikov oziroma do spomeniškega varstva, ni sporen. Spomeniki predstavljajo del kulturne tradicije, ki ima primerne razloge za obstoj. S spomeniki se prenašajo informacije o zgodovini, dogodkih in razvoju določene družbe, njenimi uspehi in tudi ranami, o posameznikih, ki so vplivali na družbena vprašanja njenega razvoja, itd. Menim, da so spomeniki sestavni del zgodovine določene družbe, da imajo veliko družbeno vrednost in vlogo, ter da je tesna vez med njimi in omejenimi pravicami javnih oseb (s tem mislim, da morajo javne osebe širše dopuščati posege v sfero osebnosti). Posledično se zato tudi pieteta, ko gre za vprašanje samega spomenika (in ne drugih okoliščin povezanih s spomenikom, kot pišem zgoraj v točki 7), ne postavlja v ospredje. Pieteta, kot varovanje čustev svojcev, se mora presojati v okvirih, ki jih je postavil sam dr. Drnovšek (sicer bi prišli v situacijo, ko npr. o nekem izrazito negativnem človeku ali celo kriminalcu, po njegovi smrti ne bi smeli izraziti negativnih stališč). Dr. Drnovšek je okvire, znotraj katerih se presojajo občutki svojcev, postavil s svojim življenjem, gledano v celoti, tudi z obdobjem, ko je bil javna oseba par excellence. To pomeni, da je že v času življenja postavljal mejnike pietete po smrti. To počnemo vsi; s to razliko, da je bil javna oseba in da je moral računati (in tudi svojci), da se bodo o njemu izražali tudi po smrti in da bo poleg pravice do izražanja obstajala tudi potreba po informiranosti o različnih vidikih življenja in družbene vloge dr. Drnovška.[15]
 
10.  Izražanje po smrti ni nerelevantno za konkretni primer, čeprav ne gre za pravico do izražanja, ki bi jo imela občina, in ne za horizontalni primer trka pravice do izražanja in pravica do zasebnosti. Vendar pa nas pripelje na pot javnega interesa do obveščenosti, kajti, kot je v interesu javnosti, da se o javnih osebah izraža (pravica do izražanja) manj omejeno kot v odnosu do posameznikov, tako je druga stran istega kovanca vprašanje, ali je v javnem interesu do obveščenosti, da javne osebe trpijo posege v njihove osebnostne pravice (za časa življenja in tudi po smrti). Zato menim, da je cilj javnega interesa do obveščenosti legitimen.
 
11.  Pozitiven odgovor na vprašanje legitimnega cilja omogoča vprašanja testa sorazmernosti, to je, ali je postavitev kipa pokojnemu dr. Drnovšku nujno,[16] primerno in sorazmerno sredstvo za obveščanje javnosti. Menim, da bi z razlogi, navedenimi v točki 9, lahko opravičili poseg v voljo pokojnika in potomcev in s tem tudi sledili primerjalnopravni doktrini tega vprašanja, predvsem primeru Willy Brandt,[17] da morajo javne osebe pod pogojem, da se zasleduje namen obveščanja javnosti, dopustiti objavo njihovih podob tudi po smrti (postmortalno). Pri opredeljevanju do posameznih pogojev testa tudi ne izhajam le iz pravnih vidikov, ampak tudi z vidika učinka odločitve v družbi na splošno ter njene umestitve v čas in prostor. Menim, da zgolj pravni vidik ne more zadovoljivo odgovoriti na vsa vprašanja konkretnega primera oziroma, da ga je primerno dopolniti tudi z obema navedenima vidikoma.
 
12. Upoštevajoč vse tri navedene vidike se presoja pogojev testa sorazmernosti precej razjasni. Nujnost posega v osebnostne pravice za to, da bi se ohranil spomin na razvoj družbe in posameznike, ki so vplivali na družbena dogajanja, je izstopajoče vprašanje testa, a menim, da je podana. Brez opominjanja najširših množic, ki jih dosežejo spomeniki, obstoje namreč večje možnosti ponavljanja zgodovinskih napak, stranpoti zgodovine, in slednja ne bo služila doseganju višje stopnje zrelosti in razvoju družbe.[18] Zrelost družbe je velikega pomena in jo izkazujemo ves čas (z njo pa – tudi prek volilne pravice in drugih elementov, ki nas vpenjajo v družbeno aktivo življenje, vplivamo tudi na ustroj države). Vidik nujnosti pa prehaja tudi v sfero duševne integritete. Brez te možnosti bi predstavljanje zgodovinskih dejstev bilo znatno okrnjeno (ne moremo govoriti o brezosebnem spominu zgodovine). Spomeniki in obeležja so prav tako primerno sredstvo; so namreč v tesni povezanosti z doseganjem cilja in v tesnem medsebojnem, to je vzajemnem učinkovanju. Glede sorazmernosti v ožjem smislu menim, da je način sporočanja informacij (torej poseg s spomeniki) sorazmeren, kljub temu, da obstajajo tudi drugačni načini. A ne gre spregledati, da je družbeno običajno in tradicionalno zgodovinska in druga družbeno-razvojna dejstva predstavljati na različne načine, od knjig, filmov, različnih zapisov, arhivov, pa vse do spomenikov, dostopnih najširši javnosti. Poseg bi sicer lahko bil tudi manj obremenjujoč, da bi dosegel javnost, vendar je treba upoštevati, da gre za javno osebo in da se intenzivnost posega v zasebnost pri tej skupini oseb, še posebej pri absolutno javnih osebah, presoja precej širše kot pri drugih posameznikih. Upoštevajoč slednje menim, da je tudi sorazmernost v ožjem smislu podana.
 
13.  Ostane še vprašanje, ali je javni interes do obveščenosti, ki poseže v osebnostno pravico, opravičljiv po EKČP. ESČP pri razlagi izjem poseganja v 8. člen (pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja) ne ostaja samo pri besedni razlagi drugega odstavka 8. člena.[19] Ta presoja temelji na oceni, ali gre za pozitivno ali negativno obveznost države, ali ima legitimen cilj (legitimate aim) in ali je ukrep nujen v demokratični družbi (necessary in a democratic society).[20] Pri tem se tehta interes posameznika in interes države. ESČP tehtanje presoja tudi z vidika razumnosti interesa države ter t. i. pressing social need, torej ali družba kot takšna potrebuje takšen ukrep države. Pri ugotavljanju tega ima država določen manevrski prostor, a mora upoštevati legitimnost in sorazmernost. Menim, da razlogi, analizirani v točkah 9 do 12 tega mnenja, utemeljujejo tako dopustnost cilja (legitimnost), to je obveščenost javnosti kot tudi družbene potrebe in sorazmernost. Možnost oblastnih organov, da s pomočjo spomenikov obeležujejo družbeno-zgodovinske dogodke, je v demokratični družbi sprejemljiva, tudi potrebna (necessary). V nasprotnem bi splošno sprejet družbeni običaj posredovanja zgodovine razvoja neke družbe skozi obličja spomenikov, tudi s pomočjo upodabljanja javnih oseb, pomenil nedovoljen poseg v odsotnosti soglasij in bi tako to pomenilo njegov zaton. Potreba družbe (pressing social need) po takšnem načinu sožitja z zgodovino ali z markantnimi (javnimi) osebami in dogodki je tradicionalno prisotna in družbeno primerna.
 
14.  Do enakih zaključkov se dokopljem tako pri razlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave, ki dopušča javno korist za omejevanje človekovih pravic (in se strinjam z javnim interesom do obveščenosti), kot tudi z razlago pogojev za omejevanje 8. člena EKČP. Na podlagi navedenih argumentov se lahko strinjam z večino glede bistvenega vprašanja rešitve spora, ne pa toliko glede obrazložitve in metodološkega pristopa. Odločbo sem podprl kljub temu, da bi lahko odločanje vrnili sodišču in ne sodili sami. A zgolj iz tega razloga nisem glasoval proti zavrnitvi ustavne pritožbe. Pretehtal je občutek, da smo na področju razlage ustavnih norm in hkratne odsotnosti zakonske ureditve spornega vprašanja. V takšnih okoliščinah, menim, ni povsem nesprejemljivo, da Ustavno sodišče, zasledujoč precendenčnost, samo poda vsebinsko-metodološke argumente.
 
 
 
                                                                                               dr. Rajko Knez
                                                                                                      Sodnik
 
[1] Osredotočam se samo na vprašanje postavitve kipa dr. Drnovšku in na cilj javnega interesa obveščanja javnosti. Ne opredeljujem se do izražanje časti bivšemu predsedniku. Ta cilj po mojem mnenju ne zadosti vsem pogojem strogega testa. Drugače pa mislim za cilj obveščanja oziroma informiranja javnosti, ki je predmet tega ločenega mnenja.
[2] Gl. več o osebnostnih pravicah v D. Jadek Pensa v: N. Plavšak et al (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 776 – 781.
[3] Točka 11 sodbe Vrhovnega sodišča št. II Ips 167/2013 z dne 27. 8. 2015.
[4] Tretji odstavek 15. člena Ustave določa, da so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene "samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta Ustava". Ustavno sodišče to določbo ustaljeno razlaga tako, da je "človekove pravice mogoče omejiti le v primerih, ki jih določa Ustava, zaradi varstva pravic drugih ali javne koristi (na primer odločba št. U-I-40/12, 47. točka obrazložitve)."
[5] Točke 16–18 sodbe Vrhovnega sodišča.
[6] Gl. točko 14 odločbe: "[…] Nasprotno pri oblastnih organih pri izražanju določenih vrednot ne gre za svobodo izražanja, kajti ta človekova pravica lahko pripada po naravi stvari samo posameznikom in združenjem, ne pa oblasti. Oblast mora vedno ravnati v javnem interesu, pri tem pa mora spoštovati ustavne omejitve, ki izhajajo iz ustavnih načel ter iz človekovih pravic in temeljnih svoboščin […]".
[7] Gl. tudi točko 18 sodbe Vrhovnega sodišča.
[8] To pa ne pomeni, da posameznik ne bi mogel uveljavljati pravice do obveščenosti proti drugemu posamezniku. Za presojo v tem konkretnem primeru se to vprašanje ne postavlja. Iščem le razlike, ki obstoje v primeru, kadar javna oblast posega v pravico do zasebnosti prek tretjega odstavka 15. člena Ustave (javni interes) in ali bi lahko posegala s pravico iz 39. člena Ustave.
[9] Gl. zbir sodne prakse 8. člena EKČP https://www.echr.coe.int/Documents/Guide_Art_8_ENG.pdf. Tudi iskanje v HUDOC bazi ne daje zadetkov, ki bi lahko bili uporabljeni v konkretnem primeru; torej, da potomci ne bi želeli spomenika, ker bi menili, da to posega v pravico do zasebnega in družinskega življenja pokojnika.
[10] Volja sicer ni bila izražena izrecno (gl. točko 9 sodbe Vrhovnega sodišča), vendar pa primer, kjer bi nekdo npr. v oporoki zapisal, da ne želi spomenika, je lahko zelo podoben obravnavanemu primeru – tako podoben, da obravnavani primer ne kaže izolirati zgolj zaradi dejstva, da takšna izrecna avtonomna volja oz. želja ni bila zapisana.
[11] Gl. tudi sklep nemškega Zveznega ustavnega sodišča (prvi senat) Mephisto z dne 24. 2. 1971, 1 BvR 435/68. Sodišče je zapisalo: "Als kollidierendes Verfassungsrecht kommt hier das allgemeine Persönlichkeitsrecht … in Betracht. Neben der allgemeinen Handlungsfreiheit, schützt Art. 2 I GG auch die persönliche Integrität. Diese ist auch über den Tod hinaus als sog. postmortales Persönlichkeitsrecht durch die Menschenwürde geschützt." (poudaril autor). Več o tem in o polemikah, ki jih je sprožilo sodišče gl. tudi pri B. Novak, Posmrtno varstvo zasebnosti, Zbornik znanstvenih razprav – letnik LX, št. 2 (2000).
[12] Gl. npr. tudi odločitev OLG Hamm U I 149/01 z dne 5. 10. 2001: Namen posmrtnega varstva je namreč v prvi vrsti predvsem varstvo umrlega pred ponižanjem in razžalitvami.
[13] Glej tudi točko 25 sodbe Višjega sodišča.
[14] Podobno idejo zasleduje tudi t. i. pravica do pozabe – kdaj nek podatek s potekom časa izgubi pomen za javnost. V zadevi C-131/12, Google Spain, je Sodišče EU odločilo, da internetni iskalniki v določenih primerih ne smejo podati iskalnih rezultatov, ki bi vsebovali osebne podatke. Vendar temu ni tako, "če bi se izkazalo, da je iz posebnih razlogov, kot je vloga navedene osebe v javnem življenju, poseg v njene temeljne pravice upravičen zaradi prevladujočega interesa navedene javnosti, da ima prek te vključitve dostop do zadevne informacije." Tako 4. točka izreka.
Gl. več o tem R. Knez, Right to be forgotten – indeed a new personal right in digital EU market, InterEUawEast, let. 3, št. 1, 2016, str. 31.
[15] Smiselno enako tudi Višje sodišče v sodbi št. II Cp 562/2012 z dne 19. 12. 2012, točka 18.
[16] Pri tem se ne strinjam, da nujno hkrati pomeni sorazmerno; gl. točko 15 sodbe Vrhovnega sodišča.
[17] BGH VI ZR 410/94 in kasneje še sodba nemškega Zveznega ustavnega sodišča 1 BvR 2707/95.  V tem primeru sicer ni šlo za vertikalno razmerje. Nemško Zvezno ustavno sodišče je potrdilo sodbo zveznega sodišča. Podobnosti so številne, tudi ta, da se spomenik ne uporablja v komercialne namene.
[18] Tudi glede pogoja obveščenosti menim, da ni relevantno, ali spomenik daje, poleg podobe, tudi druge informacije o dr. Drnovšku, kot je npr. v primeru W. Brandt. Ti elementi, po mojem mnenju, niso odločujoči. Ne le, da jih je mogoče korigirati (dodana je plošča z informacijami o dr. Drnovšku), ampak menim tudi, da takšen pogoj ni nujen. Zahteva, da se lahko uresničita javni interes in pravica do spomenika med drugim s tem, da se javnosti ne sporoča le s podobo, ampak tudi z informacijami, ki javnost informirajo, za koga sploh gre, kakšna je bila njegova vloga v družbi itd., je pogoj, ki ne zadosti, vsaj po mojem mnenju, nujnosti. Informacije o spomeniku je mogoče pridobiti na druge načine, ali pa že sama podoba zadostuje (da je posameznik tako znan javnosti), da ga lahko javnost povezuje z družbeno-zgodovinsko vlogo. S tovrstnimi težavami smo namreč ves čas soočeni; za veliko spomenikov ne vemo, kaj predstavljajo, iz kakšnega razloga so postavljeni, kakšen zgodovinski dogodek želijo obeležiti, vse dokler se o tem ne pozanimamo, poiščemo pisni ali drug vir in na ta način pridemo do informacije. Iz teh razlogov je težko ločiti med funkcijo in podobo. Tudi ni nujno, da bi moralo biti znani vsej javnosti oziroma vsakomur, ki opazi spomenik. Menim, da bi takšna ločitev bila umetna.
[19] Gl. analizo sodne prakse na podlagi 8. člena v Guide on Article 8 of the European Convention on Human Rights, dosegljivo na https://www.echr.coe.int/Documents/Guide_Art_8_ENG.pdf.
[20] Za test dopustnosti posegov v 8. člen EKČP glej prav tam.
 
 
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Jaša Drnovšek, Ljubljana
Datum vloge:
30. 12. 2015
Datum odločitve:
31. 5. 2018
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
zavrnitev
Objava:
Uradni list RS, št. 48/2018 in OdlUS XXIII, 24
Dokument:
US31460

Mobilna aplikacija

Nasveti za iskanje

Na tem spletnem mestu so objavljene vse odločitve Ustavnega sodišča od osamosvojitve dalje, razen sklepov o zavrženju ali o nesprejemu ustavnih pritožb, katerih obrazložitev vsebuje samo navedbo razloga za odločitev in sestavo senata Ustavnega sodišča (četrti odstavek 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču).

Kratka navodila za iskanje

Za iskanje lahko uporabite enostavni iskalnik ali napredni, iskalnik kjer lahko postavite še dodatne pogoje oziroma kriterije, kot so datum odločitve, način rešitve, vrsta zadeve, področje, … .

Iskalnik lahko uporabljate enako kot Googlov iskalnik. V prazno polje vpišite eno ali več iskanih besed. Presledki med besedami pomenijo logični IN, če želite izključiti kakšno ključno besedo iz iskanja, uporabite – (logični NE), OR med besedami pa pomeni logični ALI. Pri iskanju lahko uporabite tudi narekovaje, npr. če iščete določeno besedno zvezo, ki vsebuje več besed skupaj.

Če je zadetkov preveč, poskusite bolj natančno določiti iskalne pojme ali izberite posamezne kategorije, ki se pojavijo na desni strani. Za začetek iskanja kliknite na gumb za iskanje.

Če želite odločitve posredovati drugim, jih izpisati ali shraniti izberite ustrezne ikone pri rezultatih iskanja.
aasfdsfsddbrowseraasfdsfsddbrowser