Up-273/17, U-I-47/17

Opravilna št.:
Up-273/17, U-I-47/17
Objavljeno:
Neobjavljeno | 14.06.2018
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2018:U.I.47.17
Akt:
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo, 10/15 – popr. in 27/16) (ZFPPIPP), 3. odst. 310. čl.

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Cst 32/2017 z dne 31. 1. 2017 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. St 1158/2010 z dne 16. 12. 2016
Izrek:
Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 310. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo, 10/15 – popr. in 27/16) se zavrže.
 
Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Cst 32/2017 z dne 31. 1. 2017 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. St 1158/2010 z dne 16. 12. 2016 se zavrne.
 
Pobudnik oziroma pritožnik sam nosi svoje stroške postopka pred Ustavnim sodiščem.
Evidenčni stavek:
Stališče sodišč, da prijavo izločitvene pravice na isti nepremičnini lahko upnik prijavi v stečajnem postopku zgolj enkrat, ker je bila prijava enkrat že pravnomočno preizkušena s sklepom o preizkusu terjatev, glede na to, da je za učinke pravnomočnosti v insolvenčnem postopku pomemben le predmet prijave in ne pravna ter dejanska podlaga zahtevka, ni očitno napačno. 
 
Ker so kršitve pravice do učinkovitega sodnega varstva, pravice do zasebne lastnine in pravice do doma utemeljene z enakimi očitki kot očitek o očitni napačnosti stališč sodišč, so tudi ti očitki neutemeljeni.
 
Pobudnik nima pravnega interesa, če ne izkaže, da bi morebitna ugoditev pobudi privedla do izboljšanja njegovega pravnega položaja. 
Geslo:
1.5.51.1.2.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Zavrženje pobude - Ker ni pravnega interesa.
1.4.51.4 - Ustavno sodstvo - Postopek - Procesne predpostavke (v vseh postopkih razen v postopku ustavne pritožbe) - Pravni interes za vložitev pobude.
1.5.51.2.6 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Zavrnitev ustavne pritožbe.
1.5.51.1.11 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Odločitev o stroških .
1.4.14.3 - Ustavno sodstvo - Postopek - Stroški - Stroški postopka.
1.5.5.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Odklonilna mnenja.
5.3.13.18 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja „(19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31)“ - Enakost orožij „(22, 14)“.
5.3.36 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Pravica do lastnine „(33, 67)“.
5.3.13.2 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja „(19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31)“ - Dostop do sodišč.
Pravna podlaga:
Člen 22, 23, 33, Ustava [URS]
Člen 6, 8, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin [EKČP]
Člen 1, Prvi protokol k EKČP
Člen 25.3, 34.1, 49.1, 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-273/17-12
22. 5. 2017
 
 
                                                                                  

SKLEP

 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe Darka Kleina, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Tamara Kek, Ljubljana, na seji 22. maja 2017
 

sklenilo:

 
1. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Cst 32/2017 z dne 31. 1. 2017 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. St 1158/2010 z dne 16. 12. 2016 se sprejme v obravnavo.
 
2. Do dokončne odločitve Ustavnega sodišča se zadrži prodaja nepremičnine z ID znakom 1732-1303-7 v stečajnem postopku družbe Eurocomp, d. o. o, "Premoženje izbrisane pravne osebe", ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani št. St 1158/2010.
 
OBRAZLOŽITEV
 
 
A.
 
1. Sodišče prve stopnje je zavrglo pritožnikovo prijavo izločitvene pravice v stečajnem postopku stečajne dolžnice. Prijava izločitvene pravice naj bi bila namreč enaka prijavi, vloženi pred tem, o kateri naj bi bilo že pravnomočno odločeno s sklepom o preizkusu terjatev, saj naj bi šlo za isto nepremičnino. Sodišče je menilo, da gre zato za že pravnomočno odločeno stvar. Zato je na podlagi drugega odstavka 319. člena v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 14/14 –uradno prečiščeno besedilo, 10/15 – popr. in 27/16 – v nadaljevanju ZFPPIPP) njegovo (ponovno) prijavo izločitvene pravice zavrglo kot nedopustno. Višje sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo in potrdilo odločitev nižjega sodišča. Pojasnilo je, da je mogoče izločitveno pravico v stečajnem postopku prijaviti do objave razpisa javne dražbe oziroma vabila k dajanju ponudb. Prijava naj bi morala vsebovati opis premoženja, ki je predmet izločitvene pravice (1. točka drugega odstavka 299. člena ZFPPIPP), opis dejstev o utemeljenosti zahtevka ter dokaze o teh dejstvih (2. točka drugega odstavka 299. člena ZFPPIPP). Če naj tega ne bi vsebovala, naj ne bi šlo za nepopolno vlogo, pač pa naj bi upnika bremenili le stroški morebitnega postopka za uveljavitev izločitvene pravice, ki je bila prerekana (četrti odstavek 60. člena oziroma tretji odstavek 297. člena v zvezi s tretjim odstavkom 299. člena ZFPPIPP). To naj bi pomenilo, da upnik v primeru uveljavljanja izločitvene pravice s tožbo v pravdnem postopku ne more biti omejen z razlogi iz prijave izločitvene pravice v stečajnem postopku, pač pa ga lahko bremenijo le stroški pravdnega postopka, ki bi nastali zaradi drugačne pravne in dejanske podlage. Pritožnikovo zatrjevanje, da v prvi prijavi ni prijavil izločitvene pravice, pač pa le obligacijski zahtevek, naj ne bi držalo. Iz naslova in vsebine prijave naj bi namreč izhajalo, da je prijavil izločitveno pravico. Sicer pa naj bi bila stvar upravitelja, da presodi, ali izločitvena pravica obstoji ali ne, upoštevajoč tudi navedbe v prijavi. Če ugotovi, da navedeni razlogi utemeljenost prijavljene izločitvene pravice ne utemeljujejo, to pravico prereka. Pritožnikova razprava o učinkih pravnomočnosti sodne odločbe pa naj bi se nanašala na tožbene zahtevke in ne na zahtevke, podane v insolvenčnem postopku. Za stečajni postopek naj bi bilo glede pravnomočnosti in njenih učinkov pomembno le, ali je upnik v tem postopku že uveljavil izločitveno pravico na istem predmetu. V obravnavanem primeru naj bi bilo o tem že odločeno s pravnomočnim sklepom o preizkusu terjatev, zato naj pritožnik ob neuspehu v pravdnem postopku (kar je tudi umik tožbe) tega ne bi mogel ponovno uveljaviti. Izločitveni upnik naj bi izločitveno pravico na enem predmetu lahko uveljavil le enkrat. Če je ta prerekana, upnik pa ne uspe s tožbo v pravdi, na katero je bil napoten, ali pa tožbe sploh ne vloži, njegova izločitvena pravica preneha po samem zakonu (tretji odstavek 310. člena ZFPPIPP). Pritožnik naj bi na istem predmetu že uveljavljal izločitveno pravico, o čemer je bilo že pravnomočno odločeno, pritožnik pa napoten na pravdo. Zato naj ponovne prijave izločitvene pravice ne bi bilo več mogoče preizkušati ne glede na drugačno dejansko in pravno podlago. Glede kršitve pravice do izjave, ker naj pritožniku ne bi bilo vročeno izredno poročilo upraviteljice v izjavo, pa sodišče navaja, da je stečajni postopek v bistvu nepravdni postopek, ki niti nima nasprotne stranke. Upravitelj naj namreč ne bi bil stranka postopka, prav tako pa tudi ne stečajni dolžnik. Kontradiktornost naj bi se vzpostavila šele s pritožbo, v kateri naj bi se pritožnik imel možnost izjaviti. To naj bi pritožnik tudi izkoristil.
 
2. Pritožnik uveljavlja kršitve 22., 23. in 33. člena Ustave ter 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju Prvi protokol k EKČP)  in 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Meni, da je očitno napačno stališče Višjega sodišča, da opis dejstev v zvezi z utemeljenostjo zahtevka za priznanje izločitvene pravice in dokazi o teh dejstvih na podlagi četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP niso nujno potrebna sestavina prijave izločitvene pravice ter da je zato edini zahtevek, ki ga upnik uveljavlja, zahtevek za priznanje izločitvene pravice na točno določenem premoženju in zato upnik v primeru tožbe v pravdi za priznanje izločitvene pravice ni omejen z razlogi iz prijave izločitvene pravice. To stališče naj bi kršilo tudi pravico upnikov do sodnega varstva. V nasprotju s prvim odstavkom 23. člena in 33. členom Ustave ter 8. členom EKČP (pravica do doma) naj bi bilo stališče sodišč, da se pravnomočnost prijave izločitvene pravice zaradi četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP ne razteza na razloge iz prijave izločitvene pravice in da zato hkrati pravnomočno učinkuje na prenehanje izločitvene pravice iz vseh možnih uveljavljenih dejanskih in pravnih razlogov. Pritožnik meni, da zgolj prijava izločitvene pravice na isti nepremičnini še ne zadošča za ugotovitev, da gre po vsebini za isto zadevo, pač pa to omogoča šele primerjava pravnih temeljev in dejanske podlage zahtevkov. Dva spora naj bi bila namreč identična, če sta podana istovetnost pravdnih strank (subjektivna istovetnost) in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna istovetnost), pri čemer naj bi se pravna teorija zavzemala za uporabo ekvivalenčne teorije oziroma teorije o dvočlenskem spornem predmetu, po kateri sta pomembna tako tožbeni predlog kot dejansko stanje. Temu naj bi sledila tudi sodna praksa. Očitno napačno naj bi bilo tudi stališče Višjega sodišča, da je pravnomočnost v zvezi s pravno in dejansko podlago pomembna le za pravdni postopek, ne pa tudi za postopek insolventnosti, ter da je glede pravnomočnosti in njenih učinkov pomembno le, ali je upnik v tem postopku že prijavil izločitveno pravico na istem predmetu. To stališče naj bi kršilo tudi 33. člen Ustave, 1. člen Prvega protokola k EKČP, 23. člen Ustave ter 6. in 8. člen EKČP. V insolvenčnem postopku naj bi se namreč smiselno uporabljale določbe Zakona o pravdnem postopku ((Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – ZPP), drugačna razlaga identitete zahtevka in učinkov pravnomočnosti pa naj iz ZFPPIPP ne bi izhajala. Smisel četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP naj bi namreč bil v hitrosti in pospešitvi postopka zaradi zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva upnikov stečajnega dolžnika, ne pa v drugačnem razumevanju pravil identitete zahtevka in pravnomočnosti. V tem primeru naj bi šlo za konflikt dveh pravic: 1. pravice do učinkovitega sodnega varstva vseh upnikov stečajnega dolžnika ter 2. pravice do zasebne lastnine, pravice do doma in pravice do učinkovitega sodnega varstva pravic pritožnika kot upnika, ki uveljavlja ločitveno pravico. Kršitev pravic iz prvega odstavka 23. člena in 33. člena Ustave ter 8. člena EKČP naj bi pomenilo stališče sodišč, da umik tožbe v pravdnem postopku zaradi procesnih pravil insolvenčnega postopka povzroči, da njegova orginarno (s priposestvovanjem) pridobljena pravica preneha, ker je v insolvenčnem postopku izločitveno pravico že prijavil, čeprav na drugačni pravni in dejanski podlagi. Že zakonodajalec naj bi namreč postavil lastninsko pravico pred procesna pravila ZFPPIPP, saj naj bi za prijavo izločitvene pravice ne določal prekluzivnega trimesečnega roka in prenehanje pravice, tako kot določa za terjatve in ločitvene pravice, če se prijavijo po poteku navedenega roka. Višje sodišče pa naj bi procesni določbi četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP dalo prednost in s tem prekomerno poseglo v pritožnikove pravice iz 23. in 33. člena Ustave, 1. člena Prvega protokola k EKČP ter 8. člena EKČP.
 
3. Pritožnik predlaga sprejem ustavne pritožbe v obravnavo, ker naj bi šlo v obravnavanem primeru za pomembna ustavnopravna vprašanja, ki jih navede. Zatrjuje, da imajo očitane kršitve človekovih pravic zanj hujše posledice, pri čemer te kršitve navede in jih kratko obrazloži. Predlaga začasno zadržanje izvršitve izpodbijanih sklepov in zadržanje prodaje nepremičnine, ki je predmet izločitvene pravice. Navaja, da je sodišče prve stopnje na spletni strani AJPES že objavilo sklep o prodaji te nepremičnine, ki je njegov dom in dom njegove matere. Z njegovo prodajo bi nastale nepopravljive hude škodljive posledice, saj bi lastninsko pravico na stanovanju izgubila za vedno, četudi bi pozneje z ustavno pritožbo morebiti uspela. Pritožnik še meni, da to zadržanje za upnike ne more imeti enako hudih škodljivih posledic, saj bi v primeru pritožnikovega neuspeha z ustavno pritožbo pomenilo le kratkotrajno odložitev teka stečajnega postopka do odločitve Ustavnega sodišča.
 
4. Pritožnik je vložil tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega odstavka 60. člena in tretjega odstavka 310. člena ZFPPIPP. Zatrjuje, da je četrti odstavek 60. člena ZFPPIPP v neskladju z 2., 22., 23. in 33. členom Ustave, ker zaradi pospešitve stečajnega postopka ne dovoljuje dopolnitve prijave terjatve, nepopolno prijavo pa sankcionira z obremenitvijo s stroški pravde. Posledica izpodbijane določbe naj bi torej bila ta, da prijava terjatve po vsebini sploh ni pomembna in zajema vse možne pravne položaje. Tretji odstavek 310. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP pa naj bi bil v neskladju z 2. členom, prvim odstavkom 23. člena in 33. členom Ustave, ker naj bi nesorazmerno omejeval pravico do sodnega varstva lastninske pravice upnika, čeprav prekluzivnega roka za prijavo izločitvene pravice ni. Za prenehanje pravice naj bi določal nesorazmerno stroge in nerazumne razloge, nesorazmeren pa naj bi bil tudi rok za vložitev tožbe, s čimer naj bi bil kršen 33. člen Ustave.
 
 
B.
 
5. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).  Odločalo bo o njeni utemeljenosti in presodilo, ali so bile z izpodbijanima sodnima odločbama kršene pritožnikove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine. O pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega odstavka 60. člena in tretjega odstavka 310. člena v zvezi z 22. členom ZFPPIPP bo Ustavno sodišče odločalo posebej.
 
6. Če je ustavna pritožba sprejeta v obravnavo, lahko po 58. členu Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) senat ali Ustavno sodišče na nejavni seji zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo izpodbija, če bi z izvršitvijo nastale težko popravljive škodljive posledice. V obravnavanem primeru pritožnik svoj predlog za začasno zadržanje izpodbijanih aktov utemeljuje z navedbami, da morebitna ugoditev ustavni pritožbi ne bo vplivala na izboljšanje njegovega pravnega položaja, če bo nepremičnina prodana. Navaja, da je sodišče že izdalo sklep o njeni prodaji. Pritožnik je s tem izkazal možnost nastanka težko popravljivih škodljivih posledic. Če je nepremičnina, ki je predmet izločitvene pravice, v stečajnem postopku prodana, izločitveni upnik izgubi izločitveno pravico (glej peti odstavek 299. člena ZFPPIPP). Zato v takem primeru morebitna ugoditev ustavni pritožbi ne more izboljšati pritožnikovega pravnega položaja. Ustavno sodišče prav tako ocenjuje, da zadržanje teka stečajnega postopka ne more imeti enako hudih škodljivih posledic za upnike stečajnega postopka, saj v primeru pritožnikovega neuspeha z ustavno pritožbo to zadržanje pomeni le kratkotrajno odložitev teka stečajnega postopka do odločitve Ustavnega sodišča. Zato je Ustavno sodišče na podlagi 58. člena ZUstS odločilo, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži prodaja nepremičnine (2. točka izreka).
 
7. Ustavno sodišče je sklenilo, da se zadeva obravnava absolutno prednostno.
 
 
C.
 
8. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena in 58. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodniki: dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Rajko Knez, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik in Marko Šorli. Točko 1 izreka sklepa je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovali sodnici dr. Korpič – Horvat in dr. Mežnar. Točko 2 izreka sklepa je sprejelo soglasno.
 
 
  dr. Jadranka Sovdat
                       Predsednica
 
 
 
 
Up-273/17-18
U-I-47/17-17
14. 6. 2018
 
                                                                                             
 

ODLOČBA

 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi in v postopku za preizkus pobude Darka Kleina, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Tamara Kek, d. o. o., Ljubljana, na seji 14. junija 2018
 
 

odločilo:

 
1. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 310. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo, 10/15 – popr. in 27/16) se zavrže.
 
2. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Cst 32/2017 z dne 31. 1. 2017 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. St 1158/2010 z dne 16. 12. 2016 se zavrne.
 
3. Pobudnik oziroma pritožnik sam nosi svoje stroške postopka pred Ustavnim sodiščem
 
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. Sodišče prve stopnje je pritožnikovo ponovno prijavo izločitvene pravice v stečajnem postopku stečajne dolžnice na podlagi drugega odstavka 319. člena v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) zavrglo kot nedopustno. O prijavi izločitvene pravice na isti nepremičnini naj bi bilo namreč pred tem že pravnomočno odločeno s sklepom o preizkusu terjatev. Ker naj bi bila izločitvena pravica že pravnomočno preizkušena, naj bi šlo za pravnomočno odločeno stvar, o kateri ni dopustno znova odločati. Višje sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo in potrdilo odločitev nižjega sodišča. Pritrdilo je razlogom nižjega sodišča in pri tem pojasnilo, da je mogoče izločitveno pravico v stečajnem postopku prijaviti do objave razpisa javne dražbe oziroma vabila k dajanju ponudb, vendar le enkrat. Prijava bi morala vsebovati opis premoženja, ki je predmet izločitvene pravice (1. točka drugega odstavka 299. člena ZFPPIPP), opis dejstev o utemeljenosti zahtevka ter dokaze o teh dejstvih (2. točka drugega odstavka 299. člena ZFPPIPP). Če naj tega ne bi vsebovala, naj ne bi šlo za nepopolno vlogo, pač pa naj bi upnika bremenili le stroški morebitnega postopka za uveljavitev izločitvene pravice, ki je bila prerekana (četrti odstavek 60. člena oziroma tretji odstavek 297. člena v zvezi s tretjim odstavkom 299. člena ZFPPIPP). Upnik naj zato v primeru uveljavljanja izločitvene pravice s tožbo v pravdnem postopku ne bi bil omejen z razlogi iz prijave izločitvene pravice v stečajnem postopku, pač pa naj bi ga bremenili le stroški pravdnega postopka, ki bi nastali zaradi drugačne pravne in dejanske podlage. Ker naj bi bilo o pritožnikovi prijavi izločitvene pravice enkrat že odločeno s pravnomočnim sklepom o preizkusu terjatev, izločitvena pravica pa naj bi mu zaradi neuspeha v pravdi (kar naj bi bil tudi umik tožbe) tudi prenehala (tretji odstavek 310. člena ZFPPIPP), naj je v stečajnem postopku ne bi mogel znova uveljavljati. Zato naj ponovne prijave izločitvene pravice ne bi bilo mogoče še enkrat preizkušati ne glede na drugačno dejansko in pravno podlago. Za stečajni postopek naj bi bilo namreč glede pravnomočnosti in njenih učinkov pomembno le, ali je upnik v tem postopku že uveljavil izločitveno pravico na istem predmetu. Pritožnikova navajanja glede učinkov pravnomočnosti sodne odločbe naj bi veljala za tožbene zahtevke v pravdi in ne za zahtevke v insolvenčnem postopku. Glede kršitve pravice do izjave, ker naj pritožniku ne bi bilo vročeno izredno poročilo upraviteljice v izjavo, pa sodišče navaja, da je stečajni postopek v bistvu nepravdni postopek, ki niti nima nasprotne stranke. Upravitelj naj namreč ne bi bil stranka postopka, prav tako pa tudi ne stečajni dolžnik. Kontradiktornost naj bi se vzpostavila šele s pritožbo, v kateri naj bi se pritožnik imel možnost izjaviti. To naj bi pritožnik tudi izkoristil.
 
2. Pritožnik uveljavlja kršitve 22., 23. in 33. člena Ustave ter 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in 8. člena EKČP. Meni, da je očitno napačno stališče Višjega sodišča, da opis dejstev v zvezi z utemeljenostjo zahtevka za priznanje izločitvene pravice in dokazi o teh dejstvih na podlagi četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP niso nujno potrebna sestavina prijave izločitvene pravice ter da je zato edini zahtevek, ki ga upnik uveljavlja, zahtevek za priznanje izločitvene pravice na točno določenem premoženju, kar naj bi povzročilo, da upnik v primeru tožbe v pravdi za priznanje izločitvene pravice ni omejen z razlogi iz prijave izločitvene pravice. Očitno napačno naj bi bilo tudi stališče Višjega sodišča, da je pravnomočnost v zvezi s pravno in dejansko podlago pomembna le za pravdni postopek, ne pa tudi za postopek insolventnosti, ter da je glede pravnomočnosti in njenih učinkov pomembno le, ali je upnik v tem postopku že prijavil izločitveno pravico na istem predmetu. V insolvenčnem postopku naj bi se namreč smiselno uporabljale določbe Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 in 10/17– v nadaljevanju ZPP), drugačna razlaga identitete zahtevka in učinkov pravnomočnosti pa naj iz določb ZFPPIPP ne bi izhajala. Smisel četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP naj bi namreč bil v hitrosti in pospešitvi postopka zaradi zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva upnikov stečajnega dolžnika, ne pa v drugačnem razumevanju pravil identitete zahtevka in pravnomočnosti. Dva spora naj bi bila identična, če sta podana istovetnost pravdnih strank (subjektivna istovetnost) in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna istovetnost), pri čemer naj bi se pravna teorija zavzemala za uporabo ekvivalenčne teorije oziroma teorije o dvočlenskem spornem predmetu, po kateri sta pomembna tako tožbeni predlog kot dejansko stanje. Temu naj bi sledila tudi sodna praksa. Stališče Višjega sodišča o učinkih pravnomočnosti pa naj bi kršilo tudi 23. in 33. člen Ustave, 1. člen Prvega protokola k EKČP ter 6. in 8. člen EKČP, ker naj se po stališču sodišč pravnomočnost prijave izločitvene pravice zaradi četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP ne bi raztezala na razloge iz prijave izločitvene pravice in naj bi zato hkrati pravnomočno učinkovala na prenehanje izločitvene pravice iz vseh možnih uveljavljenih dejanskih in pravnih razlogov. Pritožnik meni, da zgolj prijava izločitvene pravice na isti nepremičnini še ne zadošča za ugotovitev, da gre po vsebini za isto zadevo, pač pa to omogoča šele primerjava pravnih temeljev in dejanske podlage zahtevkov. Kršitev pravic iz prvega odstavka 23. člena in 33. člena Ustave ter 8. člena EKČP naj bi pomenilo stališče sodišč, da umik tožbe v pravdnem postopku zaradi procesnih pravil insolvenčnega postopka povzroči, da njegova originarno (s priposestvovanjem) pridobljena pravica preneha, ker je v insolvenčnem postopku izločitveno pravico že prijavil, čeprav na drugačni pravni in dejanski podlagi. Že zakonodajalec naj bi namreč postavil lastninsko pravico pred procesna pravila ZFPPIPP, saj naj bi za prijavo izločitvene pravice ne določal prekluzivnega trimesečnega roka in prenehanja pravice, tako kot določa za terjatve in ločitvene pravice, če se prijavijo po poteku navedenega roka. Višje sodišče pa naj bi procesni določbi četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP dalo prednost in s tem prekomerno poseglo v pritožnikove pravice iz 23. in 33. člena Ustave, 1. člena Prvega protokola k EKČP ter 8. člena EKČP. V obravnavanem primeru naj bi šlo za konflikt dveh pravic: 1. pravice do učinkovitega sodnega varstva vseh upnikov stečajnega dolžnika ter 2. pravice do zasebne lastnine, pravice do doma in pravice do učinkovitega sodnega varstva pravic pritožnika kot upnika, ki uveljavlja izločitveno pravico.
 
3. Pobudnik je vložil pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 310. člena ZFPPIPP, navaja pa, da izpodbija tudi četrti odstavek 60. člena ZFPPIPP. Tretji odstavek 310. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP naj bi bil v neskladju z 2. členom, prvim odstavkom 23. člena in 33. členom Ustave. Ta določba naj bi z določitvijo prekluzivnega roka za uveljavljanje izločitvene pravice v pravdnem postopku nesorazmerno omejevala pravico do sodnega varstva njegove lastninske pravice, čeprav četrti odstavek 299. člena ZFPPIPP izločitvenega upnika ne omejuje s prekluzivnim rokom za prijavo te pravice v stečajnem postopku in lahko upnik to pravico prijavi vse do prodaje nepremičnine oziroma objave načrta prve splošne delitve. Določba naj bi za prenehanje izločitvene pravice določala nesorazmerno stroge in nerazumne razloge, nesorazmeren pa naj bi bil tudi rok za vložitev tožbe, s čimer naj bi bil kršen 33. člen Ustave. Ta rok bi moral biti enak kot rok za prijavo izločitvene pravice že zaradi enakega varstva pravic upnikov iz 22. člena Ustave. Pobudnik zatrjuje še neskladje četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP z 2., 22., 23. in 33. členom Ustave, ker zaradi pospešitve stečajnega postopka ne dovoljuje dopolnitve prijave terjatve, nepopolno prijavo pa sankcionira z obremenitvijo s stroški pravde. Pobudnik meni, da je navedena določba v neskladju z 2. členom Ustave, ker je deloma nejasna, saj naj iz jezikovne razlage ne bi bilo mogoče ugotoviti njene vsebine, kot izhaja iz sodne prakse. Bila naj bi tudi v neskladju s pravico do učinkovitega sodnega varstva, ker naj bi spreminjala temeljna načela civilnega procesnega prava v zvezi z identiteto zahtevka in mejami pravnomočnosti ter omejevala prijavo izločitvene pravice. Ena prijava izločitvene pravice naj bi namreč povzročila, da je s tem možnost prijave te pravice dokončno izčrpana ne glede na druga dejstva in dokaze, ki so še lahko podlaga zanjo, in ne glede na to, da upnik pri prijavi izločitvene pravice ni omejen s prekluzivnim rokom. Poleg tega naj bi bili drugi upniki, ki terjatev prerekajo, kljub nepopolni prijavi prisiljeni, da vložijo tožbo na podlagi vseh možnih pravnih dejstev in dokazov, do katerih dejansko nimajo dostopa. Četrti odstavek 60. člena ZFPPIPP naj bi bil v neskladju z 2. členom Ustave tudi zato, ker naj ne bi zagotavljal pravne varnosti upnikom stečajnega postopka, saj naj bi jim zaradi nepopolnosti prijave omogočal taktiziranje, ker lahko v pravdnem postopku navajajo povsem druga dejstva in dokaze. Sankcija s plačilom stroškov postopka naj ne bi zagotavljala učinkovitega sodnega varstva in pravne varnosti upnikov. Navedena določba naj bi povzročala tudi nekonsistentnost v pravnem sistemu. V neskladju s 33. členom Ustave naj bi bila zato, ker naj bi nesorazmerno oziroma prekomerno omejevala prijavo izločitvene pravice, glede na to, da sicer ZFPPIPP za prijavo izločitvene pravice ne določa prekluzivnega roka. Pobudnik uveljavlja tudi stroške postopka pred Ustavnim sodiščem.
 
4. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom senata št. Up-273/17 z dne 22. 5. 2017 sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Višje sodišče v Ljubljani. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS je obvestilo tudi upnike izbrisane družbe EUROCOMP, d. o. o., v stečajnem postopku nad premoženjem te družbe s pozivom, ki je bil objavljen na spletni strani za objave v postopkih zaradi insolventnosti, da se izjavijo o ustavni pritožbi, vendar nanj nihče od njih ni odgovoril.
 
 
B. – I.
 
5. Predmet izpodbijanih odločitev sodišč je ponovna prijava izločitvene pravice pritožnika na isti nepremičnini stečajne dolžnice. Izločitveno pravico je treba na podlagi prvega odstavka 299. člena ZFPPIPP prijaviti v treh mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka, vendar pa ta rok ni prekluziven. Če ga upnik zamudi, izločitvena pravica ne preneha in upnik jo lahko prijavi vse do prodaje premoženja, na katerem izločitvena pravica obstaja (prim. četrti in peti odstavek 299. člena ZFPPIPP).[1] Šele po prodaji tega premoženja izločitvena pravica preneha in upnik lahko zahteva denarni znesek, dosežen s prodajo, vendar le do objave načrta prve splošne razdelitve (prim. peti in sedmi odstavek 299. člena ZFPPIPP). Če izločitveno pravico upravitelj v stečajnem postopku prereka, o tem sodišče izda sklep o preizkusu terjatev.[2] Upnik je v takem primeru napoten na pravdo, ki jo mora začeti s tožbo v roku enega meseca po objavi sklepa o preizkusu terjatev, ker mu sicer izločitvena pravica preneha (tretji odstavek 310. člena ZFPPIPP).
 
6. Pritožnik je v stečajnem postopku stečajne dolžnice izločitveno pravico na isti nepremičnini prijavil že drugič: prvič jo je prijavil zaradi ničnosti pogodb, drugič pa na podlagi priposestvovanja. Ob prvi prijavi je upravitelj izločitveno pravico prerekal. Zato je bil pritožnik napoten na pravdo. Tožbo je vložil v prekluzivnem roku iz tretjega odstavka 310. člena ZFPPIPP, vendar pa jo je pozneje umaknil. Nato je izločitveno pravico znova prijavil, sodišči pa sta to prijavo zavrgli. Nosilno stališče sodišča prve stopnje, ki mu je pozneje pritrdilo tudi Višje sodišče, je, da pritožnik ne more ponovno prijaviti izločitvene pravice na isti stvari, ker je bilo o njej že pravnomočno odločeno, saj je bila ob prvi prijavi že pravnomočno preizkušana in je bil o tem izdan pravnomočni sklep o preizkusu terjatev. Višje sodišče je to stališče še dodatno pojasnjevalo z razlago o učinkih pravnomočnosti omenjenega sklepa. Pojasnilo je, da je za stečajni postopek glede pravnomočnosti in njenih učinkov pomembno le, ali je pritožnik v tem postopku že uveljavil izločitveno pravico na istem predmetu, pravnomočnost v zvezi s pravno in dejansko podlago, ki naj bi jo zatrjeval pritožnik, pa naj bi bila pomembna le za pravdni postopek. Višje sodišče je pri tej razlagi izhajalo iz 299. člena, četrtega odstavka 60. člena oziroma tretjega odstavka 297. člena ZFPPIPP. V zaključnem delu obrazložitve pa je kot dodatni razlog za nemožnost ponovne prijave navrglo še prenehanje izločitvene pravice zaradi neuspeha v pravdnem postopku na podlagi tretjega odstavka 310. člena ZFPPIPP (za neuspeh v pravdi je štelo tudi umik tožbe).[3]
 
7. Pritožnik se z navedeno obrazložitvijo sodišč ne strinja in meni, da izločitveno pravico lahko v stečajnem postopku prijavi večkrat, če jo vsakič prijavi na drugi dejanski in pravni podlagi. Pri tem izhaja iz določb ZPP o identiteti zahtevkov. Izpodbijanima odločitvama pa očita kršitev 22. člena, prvega odstavka 23. člena in 33. člena Ustave oziroma 1. člena Prvega protokola k EKČP ter 6. in 8. člena EKČP. Ustavno sodišče je najprej presojalo očitke, ki se nanašajo na nosilni razlog izpodbijanih odločitev (tj. da je mogoče v stečajnem postopku prijaviti izločitveno pravico le enkrat na isti nepremičnini zaradi učinkov pravnomočnosti sklepa o preizkusu terjatev, za katere je bistven predmet prijave in ne pravna in dejanska podlaga zahtevka, ki niti nista nujna sestavina prijave izločitvene pravice). 
 
8. Pritožnik meni, da je očitno napačno stališče Višjega sodišča, da opis dejstev v zvezi z utemeljenostjo zahtevka za priznanje izločitvene pravice in dokazi o teh dejstvih na podlagi četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP niso nujno potrebna sestavina prijave izločitvene pravice in da zato upnik v primeru tožbe v pravdi za priznanje izločitvene pravice ni omejen z razlogi iz prijave izločitvene pravice ter da je zato edini zahtevek, ki ga upnik uveljavlja, zahtevek za priznanje izločitvene pravice na točno določenem premoženju. Sodniško samovoljo oziroma arbitrarnost prepoveduje pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. To ustavno procesno jamstvo je po ustaljeni ustavnosodni presoji kršeno, kadar je sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna oziroma kadar ni oprta na razumne pravne argumente, zaradi česar je utemeljeno sklepanje, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev, torej samovoljno.[4]
 
9. Očitek o očitni napačnosti navedenih stališč ni utemeljen. Že sodišče prve stopnje je razumno pojasnilo, da je bila prijavljena izločitvena pravica na isti nepremičnini že pravnomočno preizkušena in da gre za že pravnomočno odločeno stvar. Višje sodišče je temu pritrdilo in še dodatno pojasnjevalo, zakaj je pri prijavi izločitvene pravice pomemben le predmet prijave in ne navedba razlogov za njeno prijavo; pri tem je izhajalo iz določb ZFPPIPP in se nanje sklicevalo. Navedlo je, da ta prijava vključuje določen opis premoženja, ki je predmet te pravice, in da mora sicer vsebovati tudi opis dejstev, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka, ter dokaze o teh dejstvih, vendar pa če prijava tega ne vsebuje, ne gre za nepopolno vlogo in je sodišče ne more zavreči. Zato po stališču sodišča pri uveljavljanju izločitvene pravice s tožbo v pravdnem postopku upnik ni omejen z razlogi, ki jih je navedel v prijavi. Edini zahtevek, ki ga izločitveni upnik v stečajnem postopku uveljavi, naj bi bil tako le zahtevek za priznanje izločitvene pravice, ki naj bi bil v obravnavani zadevi že preizkušan s sklepom o preizkusu terjatev. Sodišče je pri tem izhajalo iz 1. in 2. točke drugega odstavka 299. člena[5] ter četrtega odstavka 60. člena oziroma tretjega odstavka 297. člena v zvezi s tretjim odstavkom 299. člena ZFPPIPP.[6] Glede na navedeno je očitek o očitni napačnosti te obrazložitve neutemeljen, saj je sodišče svojo odločitev obrazložilo z razumnimi pravnimi razlogi. Razumnosti pa ni mogoče odreči niti pojasnilu Višjega sodišča, zakaj smiselna uporaba določb ZPP glede objektivne identitete zahtevka ne pride v poštev za prijavo izločitvene pravice v stečajnem postopku oziroma zakaj učinki pravnomočnosti sodnih odločb v pravdi niso pomembni za insolvenčni postopek in zakaj je v tem postopku glede pravnomočnosti in njenih učinkov pomemben le predmet prijave.[7] Sodišče je namreč pri tej razlagi izhajalo iz ureditve učinkov pravnomočnosti, kot izhajajo iz določb ZFPPIPP, ter pri tem iz različne narave zahtevkov in iz različnega načina odločanja o teh zahtevkih, s tem pa iz različne narave enega in drugega postopka.[8] Zato je treba zavrniti tudi očitek o očitni napačnosti glede te razlage Višjega sodišča. Glede na navedeno se izkaže, da gre pri pritožnikovih očitkih o očitni napačnosti razlage sodišč v bistvu za njegovo nestrinjanje z obrazložitvijo sodišč, s čimer izraža svoje nestrinjanje z uporabo prava, kar pa za utemeljitev ustavne pritožbe ne zadošča. 
 
10. Pritožnik zatrjuje tudi kršitve prvega odstavka 23. člena in 33. člena Ustave, 1. člena Prvega protokola k EKČP ter 6. in 8. člena EKČP. Meni, da je v nasprotju s pravicama do učinkovitega sodnega varstva in zasebne lastnine, posledično pa tudi s pravico do doma stališče sodišč, da se pravnomočnost prijave izločitvene pravice zaradi četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP ne razteza na razloge iz prijave izločitvene pravice in da zato hkrati pravnomočno učinkuje na prenehanje izločitvene pravice iz vseh možnih uveljavljenih dejanskih in pravnih razlogov, kar naj bi pomenilo, da izločitvene pravice ne more več prijaviti, ker jo je enkrat že prijavil, čeprav iz povsem drugih razlogov. Meni, da tretji odstavek 299. člena ZFPPIPP, ki napotuje na smiselno uporabo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP, za to ne daje podlage, in navaja, da bi glede identitete zahtevka in učinkov pravnomočnosti morale smiselno priti v poštev določbe ZPP, saj naj drugačna razlaga iz ZFPPIPP ne bi izhajala.[9] Iz navedenega izhaja, da pritožnik stališčem, ki jim očita očitno napačnost, očita tudi kršitev navedenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter jih v bistvu utemeljuje z enakimi razlogi (ti očitki prav tako pomenijo pritožnikovo nestrinjanje s pravom, kot sta ga uporabili sodišči).[10] Glede na to so tudi očitki o navedenih kršitvah neutemeljeni. K drugačni presoji ne more prispevati niti pritožnikovo dodatno sklicevanje na 22. člen in četrti odstavek 299. člena ZFPPIPP, pri katerih naj bi šlo za drugačno varstvo pravice do zasebne lastnine in s katerima naj bi zakonodajalec lastninsko pravico postavil pred procesna pravila v ZFPPIPP. Enako velja tudi za pritožnikov očitek, da sta brez identitete zahtevka, kot jo sam razlaga na podlagi določb ZPP, onemogočena učinkovito sodno varstvo in pravna varnost drugih upnikov, saj pritožnik ustavne pritožbe ne more utemeljiti z očitki o kršitvah človekovih pravic tretjih.
 
11. Ustavno sodišče pa se ni ukvarjalo z očitki, ki jih je pritožnik naslovil na dodatni razlog za zavrženje njegove (ponovne) prijave izločitvene pravice, tj. prenehanje izločitvene pravice na podlagi tretjega odstavka 310. člena ZFPPIPP, ker je tožbo v pravdi, ki jo je vložil po napotitvi na pravdo ob prvi prijavi izločitvene pravice, umaknil. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora namreč pritožnik v primeru, ko izpodbijana sodna odločba temelji na dveh (ali več) stališčih, za uspeh z ustavno pritožbo izkazati protiustavnost obeh (oziroma vseh) stališč. Ker pritožnik ni uspel izkazati protiustavnosti nosilnega stališča sodišč glede zavrženja njegove ponovne prijave izločitvene pravice v stečajnem postopku, se Ustavnemu sodišču ni treba opredeliti do očitkov pritožnika, povezanih z dodatnim razlogom, ki ga je v zvezi s tem v izpodbijani odločitvi navrglo Višje sodišče (primerjaj sklep Ustavnega sodišča št. Up-118/18 z dne 5. 3. 2018, 11. točka obrazložitve).
 
12. Glede na navedeno je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo (2. točka izreka).
 
 
B. – II.
 
13. Pobudnik s pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbija tretji odstavek 310. člena ZFPPIPP. Pobudo lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.
 
14. Izpodbijani tretji odstavek 310. člena ZFPPIPP ne učinkuje neposredno. V takem primeru je pravni interes za pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti skladno s stališčem Ustavnega sodišča (sklep št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007, Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82) podan, če pobudnik pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS hkrati vloži tudi ustavno pritožbo zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanih predpisov. Pobudnik je svoj pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijane določbe utemeljeval z vloženo ustavno pritožbo. Vendar pa, kot je razvidno iz 9. točke obrazložitve te odločbe, se Ustavnemu sodišču z očitki v ustavni pritožbi, ki se nanašajo na stališča Višjega sodišča o prenehanju izločitvene pravice na podlagi izpodbijane določbe ZFPPIPP, ni bilo treba ukvarjati glede na to, da pri nosilnem stališču odločitev sodišč ni našlo očitanih kršitev. S tem pa je odpadel tudi pobudnikov pravni interes za presojo izpodbijane določbe, saj morebitna ugoditev pobudi na pravni položaj pobudnika ne bi mogla vplivati. Zato je Ustavno sodišče njegovo pobudo zavrglo (1. točka izreka).
 
15. Pobudnik v pobudi navaja, da izpodbija tudi četrti odstavek 60. člena ZFPPIPP, ker naj bi bil v neskladju z 2. in 22. členom, prvim odstavkom 23. člena in 33. členom Ustave. Pri tem izrecno ne navede, da pobudo v tem delu vlaga podrejeno (torej za primer, da ne bi uspel z očitki v ustavni pritožbi, ki se nanašajo na razlago sodišča v zvezi z navedeno določbo ZFPPIPP). Vendar je takšen namen jasno razviden iz njegovih navedb, s katerimi pobudo utemeljuje. Pobudnik je namreč z očitki o kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin v ustavni pritožbi izpodbijal razlago navedene določbe ZFPPIPP, kot jo je podalo Višje sodišče. Pri tem je sam podal razlago te določbe, ki naj bi bila ustavnoskladna. S tem je v bistvu zatrjeval, da z izpodbijano določbo z ustavnopravnega vidika ni nič narobe, le da jo je treba razlagati na ustavnoskladen način. Nato pa je v pobudi napolnil vsebino izpodbijane določbe prav z navedeno razlago Višjega sodišča kot edino možno razlago in zatrjeval, da je glede na to vsebino izpodbijana določba v neskladju z Ustavo. To pa pomeni, da pobudo vlaga za primer, če bi se izpodbijana določba lahko razlagala tako, kot jo je razlagalo Višje sodišče. Ker iz vsebine pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijane določbe ZFPPIPP izhaja torej, da gre za podrejeno pobudo, je Ustavno sodišče ni presojalo, saj ZUstS ne omogoča, da bi pritožnik ob vložitvi ustavne pritožbe vložil tako pobudo. Zato Ustavno sodišče take podrejene pobude ne presoja.[11]
 
 
B. – III.
 
16. Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče odločilo, kot izhaja iz 3. točke izreka.
 
 
C.
 
17. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi tretjega odstavka 25. člena, prvega odstavka 59. člena, prvega odstavka 34. člena in prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena ZUstS v sestavi: podpredsednica Etelka Korpič – Horvat ter sodnici in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik in Marko Šorli. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Jadek Pensa, ki je dala odklonilno ločeno mnenje.
 
 
dr. Etelka Korpič – Horvat
Podpredsednica
 
 
[1] Upnik ima glede uveljavljanja izločitvene pravice na nepremičnini več možnosti. Kot rečeno, jo lahko prijavi v stečajnem postopku vse do prodaje premoženja, na katerem jo uveljavlja, vendar če prijave ne vloži v roku iz prvega odstavka 299. člena ZFPPIPP, tvega, da bo nepremičnina prodana. Kot izhaja iz 299.a člena ZFPPIPP, lahko lastninsko pravico na nepremičnini sodno uveljavlja tudi (v pravdi) izven stečajnega postopka. V tem primeru obstajata dve možnosti: 1. upnik (izven stečajnega postopka) vloži tožbo za pridobitev pravice ali ugotovitve obstoja pravice in doseže vpis zaznambe spora ali izbrisne tožbe ali izrednega pravnega sredstva iz 3. točke prvega odstavka 299.a člena ZFPPIPP v zemljiško knjigo, s čimer se ob izpolnjevanju pogojev iz navedenega člena šteje, da je v stečajnem postopku prijavil izločitveno pravico na dan, od katerega učinkuje njen vpis v zemljiško knjigo, in 2. upnik vloži tožbo iz prejšnje točke, vendar ne predlaga vpisa zaznambe spora v zemljiški knjigi, zato se v takem primeru ne bo štelo, da je prijavil izločitveno pravico v stečajnem postopku. V prvem primeru lahko začne zaznamba učinkovati pred potekom roka za prijavo izločitvene pravice. Zato takrat upravitelj naredi le dodatni seznam preizkušenih terjatev. Če pa do tega vpisa zaznambe pride po poteku roka za prijavo, mora upravitelj izdelati dodatni seznam preizkušenih terjatev in prodajo nepremičnine prekiniti do pravnomočne odločitve v sodnem postopku, razen če je bil do dneva, ko učinkuje vpis zaznambe v zemljiški knjigi, že objavljen razpis javne dražbe ali zavezujoče zbiranje ponudb. V drugem primeru (brez vpisa zaznambe v zemljiški knjigi) lahko upnik vseeno v pravdi uspe, vendar tvega, da kljub uspešni pravdi ne bo prišel do svoje nepremičnine, ker jo lahko upravitelj proda pred pravnomočnim končanjem pravde, saj mu nič ne preprečuje, da to prodajo izvrši, ker prijave izločitvene pravice ni. Tudi po Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 in nasl. – v nadaljevanju ZPPSL) je lahko upnik izločitveno pravico uveljavljal izven stečajnega postopka z neposredno tožbo, ne da bi jo prej prijavil v stečajnem postopku (glej N. Plavšak v: N. Plavšak (red.), Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2000, str. 434).
[2] Prijavljeno izločitveno pravico lahko prerekajo tudi drugi upniki.
[3] Pritožnik je bil namreč ob prerekanju izločitvene pravice iz prve prijave napoten na pravdo. Tožbo je vložil v roku iz tretjega odstavka 310. člena ZFPPIPP, pozneje pa jo je umaknil.
[4] Prim. sklep Ustavnega sodišča št. Up-1038/07, U-I-80/07 z dne 14. 6. 2007, 16. točka obrazložitve.
[5] Drugi odstavek 299. člena ZFPPIPP določa, kaj mora prijava izločitvene pravice v stečajnem postopku vsebovati.
[6] Tretji odstavek 297. člena ZFPPIPP, ki se glede na tretji odstavek 299. člena ZFPPIPP smiselno uporablja tudi za prijave izločitvene pravice, določa, da se ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah v primeru, če prijava ne vsebuje podatkov, ki bi jih na podlagi ZFPPIPP morala (v primeru izločitvene pravice gre za podatke iz drugega odstavka 299. člena ZFPPIPP). Enako vsebino ima tudi četrti odstavek 60. člena ZFPPIPP, ki se nanaša na prijavo terjatev. Podobno ureditev je poznal že ZPPSL, prim. 145. člen ZPPSL. Tako tudi N. Plavšak v: N. Plavšak (red.), nav. delo, str. 520 in 550.
[7] Pritožnik očitno napačnost očita stališču Višjega sodišča, da je pravnomočnost v zvezi s pravno in dejansko podlago pomembna le za pravdni postopek, ne pa tudi za insolvenčnega. S tem stališčem se ne strinja, ker meni, da bi sodišče moralo smiselno uporabiti določbe ZPP, ki se nanašajo na identiteto zahtevka.
[8] ZFPPIPP v prvem odstavku 121. člena res napotuje na smiselno uporabo določb ZPP, vendar le glede vprašanj, ki jih ZFPPIPP ne ureja drugače. V obravnavanem primeru pa iz obrazložitve Višjega sodišča izhaja, da so učinki pravnomočnosti v insolvenčnih postopkih drugače urejeni kot v pravdnem postopku. Višje sodišče je pojasnilo, da zahtevkov v pravdi ni mogoče primerjati z zahtevki v insolvenčnem postopku, saj se med seboj v bistvenem razlikujejo. Prijava v insolvenčnem postopku in tožba v pravdi naj bi se razlikovali že po obveznih sestavinah, ki jih morata imeti, s tem pa po vsebini zahtevka, različna pa naj bi bila tudi način in postopek odločanja o teh zahtevkih, kar izhaja že iz same narave in namena enega in drugega postopka. Da smiselna uporaba določb za drug (neurejen) položaj pride v poštev le, če sta si primerjana položaja v bistvenem podobna, je pojasnjevalo Ustavno sodišče v odločbi št. Up-949/12 z dne 10. 10. 2013 (Uradni list RS, št. 91/13, in OdlUS XX, 17), glej 11. točka obrazložitve.
[9] Pri razlagi identitete spora na podlagi določb ZPP se pritožnik na splošno sklicuje na sodno prakso in na stališče Vrhovnega sodišča, ki naj bi bila v prid njegovi razlagi identitete zahtevkov, ne zatrjuje pa, da se navedeno nanaša na obravnavanje zahtevkov v insolvenčnih postopkih ali pa je tudi v povezavi z obravnavanjem teh zahtevkov. Pri tem tudi ne navaja konkretnih odločitev sodišč.
[10] Za pritožnika je nesprejemljivo, da ne more prijave izločitvene pravice na isti nepremičnini vložiti večkrat zaradi stališča sodišč, da se prijava navezuje na predmet, o njej pa je bilo že pravnomočno odločeno s sklepom o preizkusu terjatev. Zato se pritožnik ne strinja z razlago četrtega odstavka 60. člena v zvezi s tretjim odstavkom 299. člena ZFPPIPP, ki jo je v zvezi s tem podalo Višje sodišče, in zatrjuje, da navedeni določbi ne dajeta podlage za stališče, da zaradi prijave izločitvene pravice na nepremičnini na podlagi ničnosti pogodb ne more ponovno prijaviti izločitvene pravice na isti nepremičnini zaradi priposestvovanja. Meni, da mu izločitvena pravica zaradi prve prijave ni prenehala in da jo lahko uveljavlja na drugih pravnih in dejanskih podlagah. Sam se pri nasprotni razlagi opira na pojmovanje identitete zahtevkov in učinkov pravnomočnosti, kot ju ureja ZPP, ki omogoča vlaganje več tožb glede istega predmeta na različnih dejanskih in pravnih podlagah.
[11] Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča št. Up-731/16, U-I-742/17 z dne 25. 1. 2018.
 
 
Up-273/17-20           
U-I-47/17-18
6. 7. 2018
 
 
 
 
Odklonilno ločeno mnenje
sodnice dr. Dunje Jadek Pensa
 
 
Pritožnik je zatrjeval, da je stanovanje, ki naj bi bilo predmet izločitvene pravice, kupil leta 1993. Ker takrat etažna lastnina v večstanovanjski zgradbi ni bila urejena, vpis lastninske pravice na podlagi kupne pogodbe na stanovanju v zemljiško knjigo ni bil mogoč. Stanovanje ima po njegovih trditvah v mirni posesti sicer že od leta 1976, pred letom 1993 je v njem bival na podlagi stanovanjske pravice. V stanovanju živi skupaj z bolno materjo. Meni, da ima na stanovanju lastninsko pravico, ker je stanovanje priposestvoval. Toda stanovanje je v zemljiški knjigi vpisano na ime družbe Eurocomp, d. o. o., Ljubljana, ki je izbrisana iz sodnega registra. Stečaj se vodi nad premoženjem izbrisane družbe; v to stečajno maso spada tudi stanovanje, na katerem naj bi imel pritožnik, ker naj bi stanovanje priposestvoval, izločitveno (lastninsko) pravico.
 
O vprašanju, ali je pritožnik stanovanje, v katerem biva od leta 1976, priposestvoval, se po vsebini stečajni upravitelj ni imel priložnosti izreči. Prva prijava izločitvene pravice, ki jo je prerekal, je bila utemeljena na popolnoma drugačni dejanski in pravni podlagi kot druga. Vsebinskega odgovora na vprašanje priposestvovanja stanovanja tudi sodišči nista podali. Drugo prijavo izločitvene pravice sta zavrgli.
 
Razrešitev vprašanja priposestvovanja pred prodajo spornega stanovanja v stečajnem postopku se mi zdi zelo pomembna. Razlogov je več. Poglavitni so tisti, ki se dotikajo pravic, katerih kršitev uveljavlja pritožnik. A ne gre zgolj zato. Širše gledano gre za doslednost pri zagotavljanju poštenosti stečajnega postopka, za krepitev zaupanja v sodni - stečajni postopek in s tem v sodno vejo oblasti. Naj obrazložim.
 
 
                                                                       I.
 
Iz sklepa Višjega sodišča sledi, da je pritožnikova izločitvena pravica prenehala ex lege na podlagi tretjega odstavka 310. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo, 10/15 – popr. in 27/16 – v nadaljevanju ZFPPIPP). Četudi je pritožnik imel izločitveno pravico, je ta, kot razlaga in presodi Višje sodišče, prenehala ex lege. Nobenih ovir torej ni več, da se sporno stanovanje, ker je del stečajne mase, v stečajnem postopku proda. Dvomim, da bo pritožnik z ugovorom dolgotrajne mirne in zakonite posesti stanovanja lahko uspešen zoper izpraznitveni zahtevek kupca stanovanja. Kupec, ki bo lastninsko pravico na stanovanju v stečajnem postopku z nakupom pridobil originarno in v zaupanju v poštenost stečajnega postopka, bo imel namreč močnejšo pravico od pritožnika.[1] Pred očmi moram imeti zato dvoje. Prvič, da bo v nadaljevanju sledila prisilna izpraznitev spornega stanovanja, če pritožnik ne bo sam kupil spornega stanovanja. Drugič, da ima zavrženje druge prijave izločitvene pravice, utemeljeno na ex lege prenehanju izločitvene pravice, zato precej daljnosežne posledice za pritožnika (in njegovo bolno mamo). Ustavnopravno gledano je zelo omejujoče z vidika pravic do sodnega varstva, do zasebne lastnine in posledično doma. Pomeni namreč, da pritožnik izgublja stanovanje, za katerega trdi, da je njegovo, in posledično dom, ne da bi bilo o njegovi domnevni lastninski pravici vsebinsko odločeno. Kljub temu za izpodbijani odločitvi sodišč ni bil pomemben odgovor na vprašanje, ali naj navkljub težkemu pritožnikovemu položaju in njegovim pravicam do sodnega varstva, lastnine in doma prevlada pravica upnikov stečajnega postopka do sodnega varstva. Ta je s takojšnjim zavrženjem druge prijave terjatve, brez vsebinskega odgovora na vprašanje priposestvovanja, seveda najučinkoviteje (najhitreje) zavarovana.
 
 
                                                                       II.
 
Prepričana sem, da pravica do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) jamči vsebinsko odločitev sodišča o domnevni pravici posameznika. To ustavno zahtevo, naslovljeno na zakonodajalca in sodišča, Ustavno sodišče sicer pogosto poudarja.[2] Taka pravica je, menim, zagotovljena tudi pritožniku, čeprav je sporno stanovanje del stečajne mase. Nobene podlage nimam za drugačno razumevanje. A v danem primeru sodišči zavrženja druge prijave izločitvene pravice ne utemeljujeta z obstojem pravnomočne odločitve sodišča, da pritožnik ni priposestvoval stanovanja. Tega argumenta sodišči nista navedli, ker take odločitve sodišča ni. Problem je prav v tem, da o tem vprašanju ni pravnomočne odločbe sodišča. Še več, celo stečajni upravitelj se ni imel priložnosti izreči o tem, da to stanovanje morda ne spada v stečajno maso, ker se pritožnik upravičeno sklicuje na priposestvovanje. To je preprečilo zavrženje druge prijave izločitvene pravice. Stanovanje bo v stečajnem postopku kljub temu in morda prav zato prodano kot del stečajne mase.
 
Drži, da je v stečajnem postopku dolžno skrb treba namenjati čim višjemu poplačilu upnikov. Prav tako je treba skrbeti, da se stečajni postopek vodi hitro in da se stremi, da se čim hitreje oblikuje razdelitvena masa in da se njena delitev opravi čim prej. Toda upniki se v stečajnem postopku kljub temu ne poplačujejo za vsako ceno. Tudi ni namen stečajnega postopka, da se upniki poplačajo čim bolje ne oziraje se pri tem, da je vir poplačila premoženje, ki ni dolžnikovo. Prav nasprotno. V stečajnem postopku je treba namenjati dolžno skrb, da se zavarujejo premoženjski interesi subjektov, ki so inkorporirani v premoženju, ki se znajde v stečajni masi, a pred prodajo tega premoženja ni razčiščeno, ali v resnici spada v stečajno maso. To pozitivno dolžnost sodiščem in stečajnim upraviteljem nalaga ustavno zajamčena pravica do zasebne lastnine, ki varuje pred nedopustnimi posegi vanjo s strani oblasti (prim. 33. člen Ustave). Prepričana sem, da stečajni postopek, ki je voden brez ozira na to dolžnost, ni in ne more biti pošten. Tudi zaupanje vanj bi bilo brez ozira na to dolžnost spodkopano. Prodaje stvari, ki ne pripada stečajnemu dolžniku, in razdelitve dosežene kupnine v stečajnem postopku zgolj s težnjo čim višjega poplačila upnikov in načelom hitrosti stečajnega postopka ni mogoče upravičiti. Vse to je, menim, zakonodajalec vsaj poskusil upoštevati. Iskal je namreč ravnovesje med pravicami upnikov in posameznika, ki trdi da ima izločitveno pravico.
 
Iz ZFPPIPP namreč jasno sledi, da je usoda izločitvene pravice navezana na potek stečajnega postopka (prim. 299. in 299.a člen ZFPPIPP). Prav zato na primer ZFPPIPP izenačuje prijavo izločitvene pravice z zaznambo spora o lastninski pravici na nepremičnini v zemljiški knjigi in stečajnemu upravitelju nalaga, da dodatno preizkuša tako zaznane izločitvene pravice. Mejni trenutek je objava razpisa javne dražbe ali zavezujočega zbiranja javnih ponudb (prim. 4. točko četrtega odstavka 299.a člena ZFPPIPP). Izguba možnosti plačila zneska, doseženega s prodajo nepremičnine v stečajnem postopku, ki ni last stečajnega dolžnika, pa je vezana na prijavo izločitvene pravice do objave prve splošne razdelitve (sedmi odstavek 299. člena ZFPPIPP). Zakonodajalec je na ta način, menim, poskušal uravnotežiti položaj osebe, ki izločitveno pravico zaradi teka stečajnega postopka izgublja, in položaj upnikov stečajnega postopka, za katere je hitrost postopka, razumljivo, izjemno pomembna. Pa tudi izključil je, da bi se upniki poplačevali iz premoženja, ki ne spada v stečajno maso. Na tem mestu opozarjam na mnenje Vlade, ki ga je podala kot odgovor na pritožnikovo pobudo, ki jo je večina zavrgla (prim. 1. točko izreka večinske odločbe). Vlada opozarja predvsem na 299.a člen ZFPPIPP. Ta določba je izrecno uredila položaj, v katerem se mora v stečajnem postopku (med drugim) upoštevati zaznamba spora o pridobitvi lastninske pravice na nepremičnine, čeprav izločitvena pravica ni bila prijavljena. Vlada je iz tega izpeljala, da prijava izločitvene pravice v stečajnem postopku ni več tako usodna za samo izločitveno pravico, saj se mora stečajni upravitelj dodatno izrekati o izločitveni pravici, če le je spor o lastninski pravici zaznamovan v zemljiški knjigi, in nepremičnine ne sme prodajati. Nadalje je pojasnila, da je v kontekstu 299.a člena ZFPPIPP treba razlagati tudi tretji odstavek 310. člena ZFPPIPP. Vlada meni, da se ta določba lahko razlaga tudi tako, da izločitvena pravica preneha le z ozirom na uveljavljeno pravno in dejansko podlago zahtevka. Višje sodišče je učinek te določbe v izpodbijanem sklepu razložilo popolnoma drugače, za pritožnika bistveno manj ugodno.                                                
 
 
 
                                                                       III.
 
Glasovala sem za sprejem ustavne pritožbe.[3] Odpirala je pomembna ustavnopravna vprašanja, predvsem z vidika pravic do sodnega varstva, zasebne lastnine in doma.[4] Zakaj?
 
Za zavrženje pritožnikove prijave ločitvene pravice je bilo v izpodbijanih sklepih ključno le, da je pritožnik v danem stečajnem postopku drugič vložil prijavo izločitvene pravice. Sodišča torej v izpodbijanih sklepih niso soočila konkurirajočih interesov upnikov, inkorporiranih v pravico do sodnega varstva, z interesi pritožnika, varovanih v pravicah do sodnega varstva, lastnine in doma. Obžalujem, da večinska odločba pritrjuje, da so ti razlogi sodišč kljub temu zadostni. S tem se nisem mogla strinjati.
 
Drugače kot večina menim, da je pritožnik navedel tehtne ustavnopravne razloge, s katerimi je opozarjal na trk svojih pravic s pravicami upnikov stečajnega dolžnika ter na opustitev sodišč, da posvetijo dolžno skrb varovanju njegovega težkega položaja in s tehtanjem pravic v trku poskušajo najti ustrezno ravnovesje. Menil je, da zavrženje prijave izločitvene pravice temelji na stališčih, ki prekomerno posegajo v njegove pravice do sodnega varstva, lastnine in posledično doma ter jih kršijo. Zato se ne morem strinjati z večino, ki na to pritožbeno grajo odgovori z očitkom, naslovljenim na pritožnika, da kršitev pravic do sodnega varstva, zasebne lastnine in posledično doma utemeljuje z istimi razlogi, kot utemeljuje očitno napačnost stališč sodišč (prim. 8. točko obrazložitve). To, menim, tudi ne drži.[5] Poleg tega to, da pritožnik ni uspešen s stališčem očitne napačnosti, nikakor ne pomeni, da so že zato neutemeljeni  razlogi, s katerimi pritožnik očita sodiščem, da so sprejela razlago, ki je nedopustno omejujoča na primer z vidika pravice do sodnega varstva ali pravice do lastnine. Tako stališče je zgrešeno. Na vse pritožbene očitke, ne le na očitek očitne napačnosti, bi bilo treba podati vsebinski odgovor. Odgovor večine, da odločitev sodišča ni očitno napačna, namreč še zdaleč ne odgovarja na vprašanje, ali je sprejeta razlaga navadnega prava ustavnoskladna. Zahteva po nearbitrarnosti odločitve sodišča in dolžnost sodišča, da ustavnoskladno razlaga navadno pravo, izhajata namreč iz različnih zgornjih premis. V obravnavanem primeru je bila presoja z vidika zahteve po ustavnoskladni razlagi navadnega prava v ospredju toliko bolj, ker Vlada opozarja na možnost razlage tretjega odstavka 310. člena ZFPPIPP, ki je bistveno manj omejujoča z vidika pravic do sodnega varstva in lastnine od tiste, ki jo je sprejelo Višje sodišče v izpodbijanem sklepu. Žal mi je, da vsebinskega odgovora na trditve o kršitvi pravic do sodnega varstva, lastnine in posledično doma v večinski odločbi ni. Za večinsko odločbo zato nisem mogla glasovati.
 
 
                                                                       IV.
 
Drugače kot večina iz sklepa Višjega sodišča tudi nikakor ne morem razbrati, da bi bil utemeljen na dveh ločenih nosilnih stališčih, ki bi vsako zase utemeljilo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da je treba zavreči drugo prijavo izločitvene pravice. Naj obrazložim.
 
Višje sodišče tej odločitvi prvostopenjskega sodišča pritrdi. Vendar drugače kot sodišče prve stopnje[6] [7] ne navede nobene zakonske podlage, ki bi sodišče pooblaščala za zavrženje druge prijave izločitvene pravice zaradi procesne ovire pravnomočnosti. V ZFPPIPP take podlage nisem našla. Menim, da je ni. Na ZPP pa se Višje sodišče – drugače kot sodišče prve stopnje – ne sklicuje. Iz tega lahko izpeljem, da po stališču Višjega sodišča drugi odstavek 319. člena ZPP očitno ne pride v poštev. Sicer bi se enako kot sodišče prve stopnje sklicevalo na smiselno uporabo te določbe ZPP (prim. prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP). Pa se ni.
 
ZFPPIPP torej nima določb o procesni oviri pravnomočnosti. A ureja usodo izločitvene pravice, če upnik ne vloži tožbe, na katero je bil napoten po prijavi in prerekanju izločitvene pravice. [8] To ureja v tretjem odstavku 310. člena ZFPPIPP, ki za ta primer določa, da izločitvena pravica preneha. S to določbo Višje sodišče utemelji stališče, da se izločitvena pravica v stečajnem postopku vselej lahko uveljavi le enkrat; drugič pa nikoli več. Po stališču Višjega sodišča namreč izločitvena pravica preneha na podlagi zakona v položaju iz tretjega odstavka 310. člena ZFPPIPP. In ker je ex lege prenehala, "kasneje ne more oživeti in biti ponovno uveljavljena."[9] Zdi se logično. Toda le, če tretjega odstavka 310. člena ZFPPIPP ne berem skupaj z določbo 299.a člena ZFPPIPP, na kar, menim tehtno, opozarja Vlada v svojem mnenju.
 
A ne spuščam se v logiko Višjega sodišča. Na tem mestu jo analiziram zgolj zato, ker sem prepričana, da odločitev Višjega sodišča nikakor ne temelji na dveh ločenih nosilnih stališčih, ki bi vsako zase utemeljilo zavrženje druge prijave, kot meni večina. Stališče Višjega sodišča, oprto na zanj smiselno celoto razlogov, je eno samo: v stečajnem postopku se sme le enkrat prijaviti izločitvena pravica, drugo prijavo je treba zato vselej zavreči, kljub temu, da o spornem razmerju med prijaviteljem ter stečajnim dolžnikom (in posledično njegovimi upniki) ni bilo odločeno z vsebinsko odločitvijo sodišča v pravdnem postopku, ker tretji odstavek 310. člena ZFPPIPP določa, da preneha izločitvena pravica, četudi o njej ni vsebinsko odločeno. Zato se ne morem strinjati, da je Višje sodišče stališče o pomenu tretjega odstavka 310. člena ZFPPIPP za odločitev le "navrglo", kot to meni večina.[10] To je vendar edina zakonska pravna podlaga, ki po razlagi Višjega sodišča podpira njegovo tezo, da se v stečajnem postopku izločitvena pravica lahko vselej prijavi le enkrat, drugič pa nikoli več, ne glede na v domačem civilnem procesnem pravu splošno sprejeti nauk o dometu objektivnih meja pravnomočnosti.
 
Naj dodam še, da je splošno sprejeti nauk objektivnih meja pravnomočnosti v domačem civilnem procesnem pravu v bistvenem drugačen od razlage pravnomočnosti, ki sledi iz sklepa Višjega sodišča v danem primeru. Menim tudi, da je ta, splošno sprejeti nauk objektivnih meja pravnomočnosti v domačem civilnem procesnem pravu skladen z ustavnopravno opredelitvijo pravnomočnosti v 158. členu Ustave, medtem ko to ne drži za sprejeto razlago instituta pravnomočnosti v sklepu Višjega sodišča. Povedano drugače, Višje sodišče je v izpodbijanem sklepu na ravni navadnega prava predrugačilo uveljavljeno pojmovanje objektivnih mej pravnomočnosti in domet instituta pravnomočnosti razložilo izven okvira 158. člena Ustave. Ta določba namreč lastnost pravnomočnosti pripisuje pravnim razmerjem, urejenih s pravnomočno odločbo državnega organa, s čimer, če ta pomen zreduciram na civilno procesno pravo in poenostavim, varuje pravico do sodnega varstva tistega, ki je v sporu uspel. V danem primeru sporno razmerje glede stanovanja očitno in na prvi pogled ni urejeno s pravnomočno odločbo državnega organa. Prav to je ključni problem, na katerega je opozarjal tudi pritožnik, ko je zatrjeval kršitev svojih pravic.
 
Prepričana sem tudi, da bi za utemeljitev zavrženja druge prijave izločitvene pravice Višje sodišče moralo obrazložiti, katere zakonske določbe z ustaljenimi metodami razlage razlaga tako, da v njih prepozna pravno podlago – pooblastilo zakonodajalca za zavrženje druge prijave izločitvene pravice. Povsem nedvoumno bi moralo biti obrazloženo, katere določbe zakona to sodišče razume tako, da mu nalagajo dolžnost, da zavrže drugo prijavo izločitvene pravice, čeprav temelji na popolnoma drugi dejanski in pravni podlagi kot prva prijava. To v izpodbijanem sklepu Višjega sodišča pogrešam. Zakaj? Po Ustavi je sodišče vezano na zakon (125. člen Ustave) in na dolžnost, da dosledno zagotavlja pravico do sodnega varstva, ki jamči (tudi pritožniku) vsebinsko odločitev o posameznikovi domnevni pravici (prim. prvi odstavek 23. člena Ustave). Naj dodam še, da je izključeno, da bi sodišče drugo prijavo izločitvene pravice lahko zavrglo neposredno na podlagi Ustave. Že zato, ker Višje sodišče svojega pojmovanja pravnomočnosti ne izpeljuje iz 158. člena Ustave.
 
 
                                                                       V.
 
Sklep Ustavnega sodišča št. Up-118/18 z dne 5. 3. 2018, na katerega se sklicuje večina,[11] se mi nikakor ne zdi primerljiv tu obravnavanemu. Zato je sklicevanje večine nanj, menim, zmotno. Naj obrazložim.
 
Iz povzetka razlogov sklepa Vrhovnega sodišča št. I Up 1/2018 z dne 12. 1. 2018, ki je bil predmet obravnave v sklepu Ustavnega sodišča št. Up-118/18:[12] "Vrhovno sodišče je pritožbi ugodilo in 2. točko izreka sodbe Upravnega sodišča spremenilo tako, da je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker pritožnik nima pravnega interesa za izdajo začasne odredbe, ko je upravni spor že pravnomočno končan. Vrhovno sodišče je navedlo, da je sklep Upravnega sodišča o izdaji začasne odredbe nezakonit, ker je Upravno sodišče izdalo začasno odredbo v nasprotju z zakonskimi pooblastili. Sprejelo je stališče, da Upravno sodišče ni upravičeno izdati začasne odredbe po pravnomočno končanemu upravnemu sporu in v taki vsebini, ker je s tem odločilo preko zahteve pritožnika in poseglo v pravnomočni in izvršljivi upravni akt. Sprejelo je tudi stališče, da bi bila začasna odredba neutemeljena tudi po vsebini, ker pritožnik ni izkazal nastanka težko popravljive škode … ".[13] 
 
Ta sklep Vrhovnega sodišča torej povsem jasno in nedvoumno obrazloži dve stališči, ki obe neodvisno eno od drugega utemeljita neuspeh pritožnika z uveljavljanim pravnim sredstvom. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa Višjega sodišča pa ne najdem dveh nosilnih stališč, ki bi vsako zase utemeljilo pritožnikov neuspeh z drugo prijavo izločitvene pravice. Kaj šele, da bi bilo to iz sklepa Višjega sodišča jasno in nedvoumno razvidno, kot je to razvidno iz citiranega sklepa Vrhovnega sodišča, in bi pritožnik zato mogel in moral razločiti med dvema različnima nosilnima stališčema. Naj poudarim, da je izključeno, da bi pritožnik lahko podobno kot v citirani zadevi razumel izpodbijani sklep Višjega sodišča tudi zato, ker v stečajnem postopku sodišče nima nobenih pooblastil po vsebini odločati o neutemeljenosti prijave izločitvene pravice. Stečajno sodišče, če predpostavim, da upošteva, da je vezano na zakon (125. člen Ustave), prijave izločitvene pravice ne sme zavrniti, ker ono ne odloča o neobstoju izločitvene pravice. Poleg tega večinska odločba ne pojasni, s katerima podlagama iz upoštevanega zakonskega prava sta v sklepu Višjega sodišča utemeljeni dve ločeni nosilni stališči sodišča. Že Višje sodišče v Ljubljani očitno v zakonu za zavrženje druge prijave terjatve ni našlo nobene neposredne podlage (te namreč drugače kot sodišče prve stopnje ne navaja), temveč jo je moralo izpeljati iz tretjega odstavka 310. člena ZFPPIPP. Po odločitvi večine pa je izpodbijana odločitev utemeljena kar z dvema nosilnima stališčema, ki, predpostavljam, sta vsako zase utemeljeni na razlagi različnih določb navadnega prava. Sprašujem, na razlagi katerih določb navadnega prava pa sta utemeljeni dve različni nosilni stališči Višjega sodišča? Razlogov ustavne narave v tem sklepu ni.
 
Sklep. Določbe navadnega prava neposredno ne urejajo usode druge prijave izločitvene pravice v stečajnem postopku, ki je vložena na drugačni dejanski in pravni podlagi kot prva prijava. Zakonodajalec te dileme stečajnega postopka ni uredil. To pomeni, da sta bili sodišči izzvani, da jo razrešita z razlago prava. Prepričana sem, da bi pri razlagi navadnega prava morali upoštevati, da ju Ustava zavezuje k ustavnoskladni razlagi določb navadnega prava. Poleg načela hitrosti stečajnega postopka in pravic upnikov do sodnega varstva bi morali upoštevati tudi, da je v stečajnem postopku treba namenjati dolžno skrb, da se zavarujejo premoženjski interesi subjektov, ki so inkorporirani v premoženju, ki se znajde v stečajni masi, a ni razčiščeno, ali res spada v stečajno maso. Odločanje brez ozira na te premoženjske interese pomeni odločanje zoper pozitivno dolžnost, ki jo vsem organom oblasti, tudi sodiščem nalaga ustavno zagotovljena pravica do zasebne lastnine (prim. 33. člen Ustave). Stečajni postopek, voden brez ozira na to dolžnost, tudi ni in ne more biti pošten, pa tudi zaupanje vanj je širše gledano spodkopano. Zavzemala sem se zato, da se z ustavnopravnimi razlogi odgovori na vprašanja, ki jih je z opozarjanjem na trk pravic pritožnika in stečajnih upnikov zastavljala ustavna pritožba. V teh bi bilo treba poiskati odgovor, ali sta sodišči z zavrženjem druge prijave izločitvene pravice izrazili ustrezno ravnovesje med pravicami pritožnika na eni strani in pravico upnikov do sodnega varstva na drugi strani ter ali sta določbe navadnega prava razložili ustavnoskladno. Žal mi je, da tega odgovora večinska odločba nima. Žal mi je tudi, da si je pot za zavrnitev bistvenega dela ustavne pritožbe utrla (med drugim) z razločevanjem smiselne celote razlogov Višjega sodišča na dve samostojni nosilni stališči, česar pritožnik ni mogel predvideti. S tem se nisem mogla strinjati. Naj strnem z mislijo, da je brez blagohotnosti ideja pravičnosti prava le iluzija.
 
 
dr. Dunja Jadek Pensa
                                                                                              Sodnica
 

[1] Prim. na primer 98. člen Stvarnopravnega zakonika, Uradni list RS, št. 87/02, 91/13.
[2] Prim. na primer odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-161/10, z dne 9. 12. 2010.
[3] Ustavne sodišče ni sprejel senat Ustavnega sodišča, kot to zmotno sledi iz 4. točke obrazložitve večinske odločbe. O sprejemu ustavne pritožbe je odločalo vseh devet ustavnih sodnikov. Za sprejem ustavne pritožbe se je izreklo sedem sodnikov (prim. sklep Ustavnega sodišča št. Up-273/17 z dne 22. 5. 2017).
[4] Če me spomin ne vara, je bila ustavna pritožba sprejeta prav zaradi presoje izpodbijanih sklepov z vidika pritožnikovih pravic do sodnega varstva, lastnine in posledično doma. Morebitna očitna napačnost sprejete razlage navadnega prava s strani sodišč ni bila razlog za sprejem ustavne pritožbe.
[5] Iz povzetka pritožbenih navedb v 2. točki obrazložitve večinske odločbe: "Kršitev pravic iz prvega odstavka 23. člena in 33. člena Ustave ter 8. člena EKČP naj bi pomenilo stališče sodišč, da umik tožbe v pravdnem postopku zaradi procesnih pravil insolvenčnega postopka povzroči, da njegova originarno (s priposestvovanjem) pridobljena pravica preneha, ker je v insolvenčnem postopku izločitveno pravico že prijavil, čeprav na drugačni pravni in dejanski podlagi. Že zakonodajalec naj bi namreč postavil lastninsko pravico pred procesna pravila ZFPPIPP, saj naj bi za prijavo izločitvene pravice ne določal prekluzivnega trimesečnega roka in prenehanja pravice, tako kot določa za terjatve in ločitvene pravice, če se prijavijo po poteku navedenega roka. Višje sodišče pa naj bi procesni določbi četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP dalo prednost in s tem prekomerno poseglo v pritožnikove pravice iz 23. in 33. člena Ustave, 1. člena Prvega protokola k EKČP ter 8. člena EKČP. V obravnavanem primeru naj bi šlo za konflikt dveh pravic: 1. pravice do učinkovitega sodnega varstva vseh upnikov stečajnega dolžnika ter 2. pravice do zasebne lastnine, pravice do doma in pravice do učinkovitega sodnega varstva pravic pritožnika kot upnika, ki uveljavlja izločitveno pravico."
[6] Iz sklepa sodišča prve stopnje št. St 1158/2010 z dne 16. 12. 2016 sledi, da je to sodišče zavrženje druge prijave izločitvene pravice utemeljilo s smiselno uporabo drugega odstavka 319. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – v nadaljevanju ZPP). Ta za primer procesne ovire obstoja pravnomočne sodbe določa, da mora sodišče ves čas postopka paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena; če ugotovi, da je pravda začeta o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno (s sodbo), zavrže tožbo.
[7] Iz prve točke obrazložitve večinske odločbe: "Sodišče prve stopnje je pritožnikovo ponovno prijavo izločitvene pravice v stečajnem postopku stečajne dolžnice na podlagi drugega odstavka 319. člena v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) zavrglo kot nedopustno." Poudarila DJP. Drugače kot večina iz sklepa sodišča prve stopnje ne razberem, da bi se to sodišče sklicevalo na drugi odstavek 319. člena ZFPPIPP. Naj pojasnim, da 319. člen ZFPPIPP ureja ustavitev poslovanja stečajnega dolžnika, kar sploh ni bila tema odločanja. Iz sklepa sodišča prve stopnje sledi, kot je obrazloženo v op. št. 6 tega mnenja, da je to sodišče utemeljilo zavrženje druge prijave terjatve s smiselno uporabo drugega odstavka 319. člena ZPP. Domnevam, da je v večinski odločbi v 1. točki obrazložitve verjetno pomotoma navedeno, da je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrženje druge prijave izločitvene pravice na smiselni uporabi drugega odstavka 319. člena ZFPPIPP.
[8] Ta položaj Višje sodišče v izpodbijanem sklepu izenačuje z umikom tožbe, kar se je zgodilo po prvi prijavi izločitvene pravice v danem primeru.
[9] Prim. 9. točko obrazložitve sklepa Višjega sodišča št. Cst 32/2017 z dne 31. 1. 2017.
[10] Prim. 9. točko obrazložitve večinske odločbe.
[11] Prim. 11. točko obrazložitve večinske odločbe.
[12] Prim. 1. točko obrazložitve citiranega sklepa.
[13] Poudarila DJP.
 
 
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov ustavna pritožba
Vrsta akta:
zakon posamični akt
Vlagatelj:
Darko Klein, Ljubljana
Datum vloge:
29.03.2017
Datum odločitve:
14.06.2018
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
zavrženje zavrnitev
Dokument:
US31507