Odločitve US

Iskanje po odločbah in sklepih (skupno 15193 odločitev)

Opravilna št.:
Up-820/15
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2018:Up.820.15
Akt:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 49059/2013 z dne 23. 7. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. IV Kp 49059/2013 z dne 16. 10. 2014 in s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VI K 49059/2013 z dne 4. 3. 2014
Izrek:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 49059/2013 z dne 23. 7. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. IV Kp 49059/2013 z dne 16. 10. 2014 in s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VI K 49059/2013 z dne 4. 3. 2014 se ne sprejme.
Evidenčni stavek:
Če očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika, niti ne gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki bi presegalo pomen konkretne zadeve, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo. 
Geslo:
1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic.
1.5.5.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Pritrdilna mnenja.
Pravna podlaga:
Člen 55.b.2 , Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
Polno besedilo:
Up-820/15-14
15. 10. 2018                      
 
 
SKLEP
 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Dramana Ouattara, Ljubljana, ki ga zastopa Tomaž Osolnik, odvetnik v Škofji Loki, na seji senata 24. septembra 2018 in v postopku po tretjem odstavku 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12)
 

sklenilo:

 
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 49059/2013 z dne 23. 7. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. IV Kp 49059/2013 z dne 16. 10. 2014 in s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VI K 49059/2013 z dne 4. 3. 2014 se ne sprejme.
 
 
* * *
 
Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS).
 
Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Rajko Knez, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik in Marko Šorli. Sodnik Šorli je dal pritrdilno ločeno mnenje. Proti sklepu je glasoval sodnik Jaklič, ki se je izrekel za sprejem ustavne pritožbe.
                                                                               
 
                                                                                   
                                                                                       dr. Jadranka Sovdat
                                                                                              Predsednica
 
Up-820/15-15           
23. 10. 2018
 
 
 
 
 
Pritrdilno ločeno mnenje sodnika Marka Šorlija 
 
 
V tej zadevi se je med drugimi postavilo tudi vprašanje, ali se t. i. indična sodba opira na sklenjen krog indicev, ki je sodišču narekoval sklep, da je pritožnik storil očitano kaznivo dejanje tatvine, in je ta presoja izven razumnega dvoma. Glede na to, da je Ustavno sodišče o tem odločilo z neobrazloženim sklepom o nesprejemu ustavne pritožbe, se mi je zdelo prav, da navedem svoje razloge za takšno odločitev.
 
Pritožnik je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem v zvezi z drugim odstavkom 204. člena KZ-1. Iz izreka prvostopenjske sodbe izhaja, da je pritožnik iz oddelka z oblačili galerije Emporium v Ljubljani odtujil moško jakno znamke Diesel v vrednosti 315 EUR ter odšel mimo blagajne proti izhodu iz trgovine, ne da bi omenjeno blago plačal, pri tem pa mu je šlo, da si prilasti stvar take vrednosti. Vrhovno sodišče je pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.
 
Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravic iz 14., 22., 25. in 34. člena Ustave in navaja, da je v vseh svojih vlogah, tako pritožbi kot zahtevi za varstvo zakonitosti, nasprotoval zaključku sodišča, da mu je dokazano kaznivo dejanje na podlagi izpovedi varnostnika in prodajalca ter vpogleda v posnetke video nadzornih kamer. Izvedeni dokazi naj ne bi dokazovali, da je vzel jakno in odšel mimo blagajne, ne da bi jo plačal. Pritožnik nadalje navaja, da sodišča teh ugovorov, ne da bi jih obrazloženo zavrnila, niso upoštevala. Zatrjuje napačnost presoje Višjega sodišča, da gre pri njegovih navedbah – da videoposnetki ne dokazujejo prisvojitve jakne – za grajo dokazne ocene, ne pa za protispisnost o odločilnih dejstvih. Po mnenju pritožnika so sodišča kršila pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave in iz katere med drugim izhaja tudi dolžnost sodišča, da pretehta vse navedbe strank in na podlagi enakopravno izvedenega dokaznega postopka odloči o obtožbi ter v obrazložitvi odločbe z razlogi za svojo odločitev seznani stranke.
 
Pritožnik nadalje navaja, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za izdajo indične sodbe, saj ne gre za niz nedvomno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt krog. Prav noben indic naj ne bi kazal na to, da je iz trgovine odnesel jakno mimo izhoda, ne da bi jo plačal. Nasprotno, iz posnetkov naj bi bilo razvidno, da je imel ob odhodu iz trgovine odpet plašč, pod njim pa ni imel jakne, za katero se mu očita, da si jo je prilastil, varnostnik pa naj bi ga ob odhodu celo pozdravil. Do njegovih trditev, da krog indicev ni sklenjen, naj Višje in Vrhovno sodišče sploh ne bi zavzeli stališča. Brez konkretnih neposrednih dokazov in brez v sodbi določno opredeljenih indicev naj se pritožniku ne bi bilo mogoče braniti in naj bi mu bila odvzeta pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
 
Okrajno sodišče je ocenilo, da ni niti najmanjšega dvoma, da je pritožnik vzel moško jakno Diesel s seboj iz trgovine brez plačila in storil kaznivo dejanje tatvine. Sodišče se je pri ugotavljanju dejanskega stanja oprlo na pričanji neposredno navzočih varnostnika in prodajalca ter posnetke video nadzornih kamer[1] in kot dokazano štelo: da si je pritožnik že ob prvem prihodu v trgovino ogledal jakno Diesel ter jo nato ob drugem prihodu vzel s seboj v garderobo in je po prihodu iz nje ni vrnil niti je ni pustil v garderobi; da mu je ob zlaganju hlač na polico iz njih padlo varovalo, ki jim ni pripadalo in je namenjeno sprožitvi senzorjev za alarmiranje ob iznosu neplačanega blaga iz trgovine; da je to varovalo brcnil v kot in nato trgovino brez plačila blaga zapustil. Sklicevanje obrambe na dejstvo, da nihče ni videl, da bi obdolženi jakno odtujil in da je trgovino zapustil mimo varnostnika, pa ga ta ni ustavil, kar naj bi dokazovalo, da ni imel jakne pod plaščem ali kakšnim drugim oblačilom, po oceni Okrajnega sodišča glede na obsežen, povsem zaključen krog indicev, ki verodostojno dokazno izkazuje pritožnikovo odtujitev, nima realnega temelja.[2]
 
Višje sodišče je pojasnilo, da je protispisnost podana, če sodišče v razlogih sodbe povzema vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku v nasprotju z njihovo dejansko vsebino, ni pa mogoče sklepati na protispisnost, če so posamezni dokazi glede odločilnih dejstev po vsebini različni. Ocenilo je, da pritožnikova graja ugotovitev oziroma zaključkov pomeni grajo dokazne ocene sodišča prve stopnje in ne uveljavljanja protispisnosti. Presodilo je, da pritožnikova drugačna dokazna ocena nima podlage v podatkih kazenskega spisa in izvedenem dokaznem postopku, pri čemer se je sklicevalo na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje.[3]
 
Tudi Vrhovno sodišče je ocenilo, da v obravnavanem primeru ne gre za protispisnost. Sodišče prve stopnje naj bi povzelo vsebino video posnetkov ter tudi na njihovi podlagi (ob presoji vseh izvedenih dokazov) sklepalo na dokazanost odločilnih dejstev. Pritožnik naj bi v zahtevi za varstvo zakonitosti predvsem grajal ugotovitev oziroma pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje ter podal lastno dokazno oceno, s tem pa uveljavljal nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
 
Zatrjevanih kršitev 14. in 34. člena Ustave pritožnik ni z ničemer obrazložil, zato ju Ustavno sodišče ni moglo obravnavati.
 
Očitki glede zatrjevane kršitve 25. člena Ustave se nanašajo na nezadostno obrazloženost sodb oziroma na nezadostno dokazanost storitve kaznivega dejanja. Po vsebini zato ne sodijo pod pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.[4]
 
Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da sodišča niso obrazloženo zavrnila njegovih ugovorov, da ni dokazov, da je prav on odtujil jakno in šel mimo blagajne, ne da bi jo plačal, ter da naj Višje in Vrhovno sodišče sploh ne bi zavzeli stališča do njegovih trditev, da krog indicev ni sklenjen.
 
V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo iz jamstva enakega varstva pravic (22. člen Ustave) izhaja med drugim zahteva po obrazloženosti sodnih odločb.[5] Sodišče mora na konkreten način in z zadostno jasnostjo podati razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.[6] Z navedbami strank se mora seznaniti, proučiti mora njihovo dopustnost in pravno upoštevnost ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi svoje odločbe opredeliti. Dolžnost opredelitve velja tako glede dejanskih navedb strank kot tudi glede njihovih pravnih argumentov. Sodišče sicer ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, dolžno pa se je opredeliti vsaj do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso neupoštevna.[7]
 
Pravica do obrazložene sodne odločbe mora biti zagotovljena tudi v postopkih z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Ni sicer nujno, da je obrazložitev odločb instančnih sodišč tako obširna kot obrazložitev sodišča prve stopnje in da je odgovor na navedbe stranke vedno izrecen. Mora pa biti iz sodbe instančnega sodišča razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo.[8]
 
Iz zgoraj povzetih stališč sodišč izhaja, da je očitek pritožnika, da sodišča niso obrazloženo zavrnila njegovih ugovorov o nedokazanosti, neutemeljen. Okrajno sodišče je na podlagi pričanj neposredno navzočih varnostnika in prodajalca ter posnetkov video nadzornih kamer konkretno in jasno obrazložilo, zakaj je štelo storitev kaznivega dejanja za dokazano, in tudi izrecno zavrnilo ugovor pritožnika, da iznos neplačane jakne iz trgovine ni dokazan. Višje sodišče je ob sklicevanju na obrazložitev sodišča prve stopnje potrdilo njegovo dokazno oceno in zavrnilo pritožnikovo drugačno dokazno oceno. Vrhovno sodišče je obravnavo ugovorov o nedokazanosti zavrnilo z obrazložitvijo, da pritožnik z njimi uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Takšna obrazložitev ni očitno napačna in brez razumnih pravnih argumentov, zato stališče Vrhovnega sodišča prestane tudi preizkus z vidika prepovedi sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti (dodaten vidik pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave).  
 
Težišče pritožnikovih navedb v ustavni pritožbi je v nasprotovanju presoji, da mu je bila dokazana storitev kaznivega dejanja. Zlasti naj noben indic ne bi kazal na to, da je jakno odnesel iz trgovine. Presoja sodišča, da videoposnetki dokazujejo prilastitev jakne, naj bi bila protispisna. Pogoji za izdajo indične sodbe naj ne bi bili izpolnjeni.
 
Pritožnik v ustavni pritožbi ne obrazloži, katere ustavne pravice naj bi mu bile z izpodbijano presojo glede dokazanosti kaznivega dejanja kršene. V kolikor pritožnik s svojimi navedbami izraža zgolj svoje nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem oziroma uporabo materialnega prava, s tem pred Ustavnim sodiščem ne more uspeti. Po vsebini bi bilo pritožnikove trditve mogoče razumeti kot zatrjevanje obsodbe brez ustreznega dokaznega standarda oziroma arbitrarnega odločanja ter jih zato preizkusiti z vidika 27. in 22. člena Ustave.
 
Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994 (Uradni list RS, št. 23/94, in OdlUS III, 33) pojasnilo, da domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave med drugim zahteva, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni dokazana, obdolženca oprostiti. Če bi torej sodišče v tej zadevi pritožnika obsodilo, ne da bi bilo onkraj razumnega dvoma prepričano o tem, da je storil očitano kaznivo dejanje in da je zanj tudi kazensko odgovoren, bi kršilo njegovo pravico do domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave.[9] Vendar pa takšni dvomi iz izpodbijanih sodb ne izhajajo. Nasprotno, na strani 8 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje izrecno navedlo, da po njegovi oceni ni niti najmanjšega dvoma, da je pritožnik vzel jakno s seboj iz trgovine brez plačila in storil očitano mu kaznivo dejanje tatvine. Pritožnikova drugačna ocena izvedenih dokazov kršitve 27. člena Ustave sama po sebi ne more utemeljiti.
 
Pritožnikove trditve o protispisnosti presoje sodišča, da videoposnetki dokazujejo prilastitev jakne, bi lahko bile relevantne z vidika prepovedi sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti (sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave). Vendar pa ustavna pritožba ne konkretizira, v čem naj bi bilo precejšnje nasprotje med povzetkom vsebine video posnetkov iz sodbe sodišča prve stopnje in samo vsebino videoposnetka (torej kaj konkretno naj bi sodišče očitno napačno povzelo). V kolikor pritožnik meri na to, da iz video posnetkov ni razvidno, da bi odnesel jakno iz trgovine, je treba opozoriti na razumen sklep sodišča prve stopnje, da je sorazmerno tanko jakno lahko odnesel iz trgovine pod plaščem, ki ga je nosil, ali pod drugim kosom oblačila, ne da bi to varnostnik mogel opaziti.
 
Minuciozna analiza izvedenih dokazov, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje, ter njihova ocena z vidika logike in življenjske izkušnje je sodišču prve stopnje narekovala edino možen sklep, da je jakno, za katero je bilo po odhodu pritožnika iz trgovine ugotovljeno, da manjka, vzel in si jo prilastil pritožnik. Tako je sodišče prve stopnje tudi izključilo vsako drugačno možnost izginotja enega od prodajanih jaken Diesel. Ob oceni verodostojnosti izpovedb varnostnika in prodajalca ter vsebine posnetka varnostne videokamere v poštev ne pride nobena, tudi ne hipotetična, alternativna teorija, ki bi lahko razumsko pojasnila takoj po odhodu pritožnika iz trgovine ugotovljeno izginotje jakne. Pritrditi je treba zato oceni prvostopenjskega sodišča, da ni najmanjšega dvoma, da je pritožnik v trgovini vzel jakno Diesel, ki je ni plačal in si jo je prilastil.
 
 
 
Marko Šorli
    Sodnik
 
 

[1] Iz posnetkov video nadzornih kamer naj bi bilo po ugotovitvah sodišča točno vidno: da je iz lokacije, za katero je varnostnik navedel, da se tam nahajajo kabine, prišel pritožnik (ki je predhodno v kabino odnesel tri artikle) le s srajco in z jeans hlačami, ob zlaganju katerih nazaj v polico je iz hlač padlo belo varovalo; ob tem se je pritožnik zdrznil, nato pa brcnil varovalo v zamaknjen, predhodno prazen predel ob odlagalnih policah z jeans hlačami ob steni, zatem se je s prodajalcem spogledal, še malo je postal, se podrgnil po nosu, nato pa, ko se je prodajalec obrnil stran, zgolj z modro srajco zapustil območje video nadzornih kamer (sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VI K 49059/2013 z dne 4. 3. 2018, str. 5).
[2] Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VI K 49059/2013 z dne 4. 3. 2014, str. 7–8.
[3] Sodba Višjega sodišča v Mariboru št. IV Kp 49059/2013 z dne 16. 10. 2014, 4. in 7. točka obrazložitve.
[4] Iz novejše ustavnosodne presoje izhaja, da Ustavno sodišče očitke o neobrazloženosti izpodbijanih aktov presoja v okviru 22. člena in ne (več) 25. člena Ustave (odločba št. Up-399/05 z dne 15. 5. 2008, Uradni list RS, št. 55/08, in OdlUS XVII, 32, in kasnejše).
[5] Na primer odločba Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108).
[6] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010, Uradni list RS, št. 83/10.
[7] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 in številne kasnejše.
[8] Prav tam.
[9] Glej tudi odločbi Ustavnega sodišča št. Up-762/05 z dne 20. 9. 2007 (Uradni list RS, št. 93/07, in OdlUS XVI, 106) in št. Up-124/16 z dne 27. 10. 2017.
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Dramana Ouattara, Ljubljana
Datum vloge:
30. 10. 2015
Datum odločitve:
15. 10. 2018
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
nesprejem ustavne pritožbe
Objava:
Dokument:
US31648

Mobilna aplikacija

Nasveti za iskanje

Na tem spletnem mestu so objavljene vse odločitve Ustavnega sodišča od osamosvojitve dalje, razen sklepov o zavrženju ali o nesprejemu ustavnih pritožb, katerih obrazložitev vsebuje samo navedbo razloga za odločitev in sestavo senata Ustavnega sodišča (četrti odstavek 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču).

Kratka navodila za iskanje

Za iskanje lahko uporabite enostavni iskalnik ali napredni, iskalnik kjer lahko postavite še dodatne pogoje oziroma kriterije, kot so datum odločitve, način rešitve, vrsta zadeve, področje, … .

Iskalnik lahko uporabljate enako kot Googlov iskalnik. V prazno polje vpišite eno ali več iskanih besed. Presledki med besedami pomenijo logični IN, če želite izključiti kakšno ključno besedo iz iskanja, uporabite – (logični NE), OR med besedami pa pomeni logični ALI. Pri iskanju lahko uporabite tudi narekovaje, npr. če iščete določeno besedno zvezo, ki vsebuje več besed skupaj.

Če je zadetkov preveč, poskusite bolj natančno določiti iskalne pojme ali izberite posamezne kategorije, ki se pojavijo na desni strani. Za začetek iskanja kliknite na gumb za iskanje.

Če želite odločitve posredovati drugim, jih izpisati ali shraniti izberite ustrezne ikone pri rezultatih iskanja.
aasfdsfsddbrowseraasfdsfsddbrowser