Up-91/16

Opravilna št.:
Up-91/16
Objavljeno:
Neobjavljeno | 08.11.2018
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2018:Up.91.16
Akt:
Sklep Ustavnega sodišča št. Up-91/16 z dne 12. 2. 2016

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 1371/2015 z dne 28. 10. 2015 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju št. I Pg 204/2015 z dne 28. 5. 2015
Izrek:
Sklep Ustavnega sodišča št. Up-91/16 z dne 12. 2. 2016 se razveljavi.
 
Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 1371/2015 z dne 28. 10. 2015 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju št. I Pg 204/2015 z dne 28. 5. 2015 se ne sprejme.
Evidenčni stavek:
Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču.
Geslo:
1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic.
Pravna podlaga:
Člen 55.b.2, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
 
Up-91/16-13
8. 11. 2018
 
 
SKLEP
 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe Noran, d. o. o., Ljubljana, ki jo zastopa Matija Mauhler, odvetnik v Ljubljani, na seji 8. novembra 2018
 

sklenilo:

 
1. Sklep Ustavnega sodišča št. Up-91/16 z dne 12. 2. 2016 se razveljavi.
 
2. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 1371/2015 z dne 28. 10. 2015 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju št. I Pg 204/2015 z dne 28. 5. 2015 se ne sprejme.
 
 
OBRAZLOŽITEV
 
 
A.
 
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožečih strank zoper toženo stranko v gospodarskem sporu zaradi ugotovitve ničnosti in veljavnosti najemne pogodbe, izročitve nepremičnine in premičnin ter plačila odškodnine, ker naj pritožnica ne bi zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede pogojev iz drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14 in 54/15 – v nadaljevanju ZIZ).[1] Pojasnilo je, da gre pri začasni odredbi o izročitvi lokala pritožnici za ureditveno začasno odredbo, katere vsebina se pokriva s tožbenim zahtevkom. V takem primeru naj bi prišla v poštev zgolj pogoja iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da pritožnica ni verjetno izkazala, da je začasna odredba potrebna za preprečitev uporabe sile ali nastanek težko nadomestljive škode, kot tudi ne, da tožene stranke ne bi utrpele hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale pritožnici, če bi se začasna odredba pozneje izkazala za nepotrebno. Glede eksistencialne ogroženosti pritožnice naj njena trditvena podlaga ne bi zadoščala, nastanka nenadomestljive nepremoženjske škode zaradi izkoriščanja njenega ugleda, ki naj bi se zmanjševal tudi zaradi načina prevzema lokala, pa naj ne bi verjetno izkazala. Tudi predvidevanje bodočega slabega poslovanja tožene stranke naj ne bi moglo upravičiti izdaje začasne odredbe. Poleg tega naj pritožnica ne bi verjetno izkazala, da bo posledice izdane začasne odredbe zoper dve toženki mogoče odpraviti, če bi se pozneje v pravdi izkazalo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen. Ker naj pri zahtevani prepovedi razpolaganja z lokalom dvema od toženih strank ne bi šlo za regulacijsko začasno odredbo, je sodišče prve stopnje ocenjevalo še, ali je verjetno izkazana nevarnost iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ocenilo je, da ta nevarnost ni verjetno izkazana, in pojasnilo, zakaj. Višje sodišče je pritožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev nižjega sodišča. Pritrdilo je razlogom sodišča prve stopnje in jih še dodatno utemeljilo.
 
2. Pritožnica zatrjuje kršitev 14., 22., 23. in 25. člena Ustave. Izpodbijani odločitvi sodišč naj bi temeljili na napačnem materialnopravnem zaključku, da pritožnica ni izkazala niti ene od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Pritožnica meni, da se odločitvi sodišč osredotočata na okoliščine, ki po njenem mnenju niso odločilne za izdajo začasne odredbe. S tem naj bi ji bila kršena pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave), saj naj bi le z začasno odredbo lahko dosegla namen sodnega varstva, ki ga uveljavlja s tožbo, sicer ji grozi prenehanje. Sodišči naj na pritožničino navedbo o nastanku težko nadomestljive škode, ki naj bi jo utemeljevala z grožnjo njenega prenehanja oziroma stečaja v primeru trajanja obstoječega protipravnega stanja, ne bi obrazloženo odgovorili. Pritožnica se pri tem sklicuje na sklep sodišča druge stopnje, po stališču katerega naj bi stečaj pomenil nenadomestljivo škodo. Pritožnica pojasnjuje, da je razloge za izdajo začasne odredbe enako kot v obravnavani zadevi utemeljevala v drugi pravdni zadevi na prvi stopnji in s predlogom uspela. Zato meni, da sta bila v obravnavanem primeru kršena načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), saj naj bi sodišče druge stopnje arbitrarno odstopilo od meril, ki jih je isto sodišče pred tem uporabilo v drugi pravdni zadevi. Napačno naj bi bilo tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi pritožnica morala za nastanek težko nadomestljive škode izkazati izvedbo postopkov po določbah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo, 10/15 – popr. in 27/16 – v nadaljevanju ZFPPIPP), namenjenih reševanju družbe. Pritožnica naj bi si namreč na pregleden in razumljiv način prizadevala predložiti gradivo, ki izkazuje, da ji zaradi neizdaje začasne odredbe grozi stečaj. Poleg tega naj bi bilo samo po sebi jasno, da je obstoj pritožnice ogrožen zaradi odvzete dejavnosti brez kakršnegakoli nadomestila. Pavšalno in pomanjkljivo naj bi sodišči tehtali neugodne posledice za dve od toženih strank zaradi izdaje začasne odredbe, saj naj bi bilo to tehtanje v nasprotju s trditveno podlago pritožnice, podano v predlogu za izdajo začasne odredbe. Pritožnica pri tem pojasnjuje, da njen položaj ni primerljiv s položajem četrte toženke in zakaj. Ker se naj sodišči do drugih navedb iz predloga za izdajo začasne odredbe nista opredelili, sta kršili 22. člen Ustave. Ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožničinih navedb, ki so pomembne za njegovo odločitev, naj bi bil kršen tudi 25. člen Ustave.
 
3. Senat Ustavnega sodišča je 12. 2. 2016 s sklepom št. Up-91/16 zavrgel ustavno pritožbo pritožnice kot prepozno. Pritožnica je po prejemu tega sklepa opozorila, da je ustavno pritožbo vložila pravočasno in ob tem priložila fotokopiji potrdila o opravljeni storitvi št. 37395 in popisa oddanih pošiljk Pošte Slovenije, d. o. o., Maribor (v nadaljevanju pošta).
 
 
B. – I.
 
4. Pritožnica je po prejemu sklepa št. Up-91/16 z dne 12. 2. 2016 o zavrženju njene ustavne pritožbe kot prepozne podala predlog za odpravo očitne pomote, ker naj bi bila ustavna pritožba pravočasno vložena. Pojasnjuje, da ji je bil izpodbijani sklep Višjega sodišča vročen 24. 11. 2015. Datum za vložitev ustavne pritožbe naj bi se zato iztekel v soboto, 23. 1. 2016, ko je bil dela prost dan. Prvi naslednji delovni dan, ki je bil ponedeljek, 25. 1. 2016, pa naj bi pritožnica ustavno pritožbo oddala priporočeno na pošti. Zato naj bi bila vložena pravočasno.
 
5. Iz poštne štampiljke na kuverti, s katero je bila poslana pritožničina ustavna pritožba, izhaja, da je bila na pošti oddana 26. 1. 2016. Glede na pritožničine trditve o pravočasni oddaji poštne pošiljke in glede na priloženi dokazili je Ustavno sodišče o tem naredilo poizvedbe pri pošti. Ta je v dopisu št. 17.04/10-67/2016-2 z dne 18. 3. 2016 pojasnila, da je bila poštna pošiljka oddana 25. 1. 2016 na pošti 1102 Ljubljana, ki je dežurna pošta in obratuje od ponedeljka do petka do 24. ure. Zato naj bi glede odpreme pošiljk, ki jih pogodbeni uporabniki pravočasno oddajo, vendar pa niso sprejete do 24. ure, imela posebno navodilo. V obravnavanem primeru naj bi šlo za napako sprejemne delavke, ki naj poštne pošiljke ne bi sprejela skladno z navedenim navodilom in naj bi bil zato na sprejemni nalepki na pošiljki napačen datum 26. 1. 2016. Pošta je o tem predložila fotokopiji potrdila o opravljeni storitvi in popisa oddanih pošiljk (enaki fotokopiji je predložila že pritožnica). Iz teh dokazil res izhaja, da je bila ustavna pritožba vložena 25. 1. 2016. Očitno je, da je bila ustavna pritožba vložena pravočasno in da je pri odtisu datuma na sprejemni nalepki na pošiljki prišlo do pomote. Zato je Ustavno sodišče sklep št. Up-91/16 z dne 12. 2. 2016 razveljavilo (1. točka izreka) in pritožničino ustavno pritožbo ponovno preizkusilo.[2]
 
 
B. – II.
 
6. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijanimi sodnimi odločbami kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. Glede na navedeno Ustavno sodišče ni preizkušalo tistih navedb ustavne pritožbe, ki po vsebini pomenijo zgolj takšne očitke. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, so drugi očitki neutemeljeni.
 
7. Očitka o kršitvi drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave sodišču druge stopnje, ker naj bi arbitrarno odstopilo od meril, ki jih je  glede ugotavljanja nastanka težko nadomestljive škode isto sodišče uporabilo v drugi pravdni zadevi, v bistvu pomenita očitek o odstopu od ustaljene sodne prakse, kar bi lahko pomenilo kršitev 22. člena Ustave. Očitek je neutemeljen, saj se pritožnica sklicuje na eno odločitev nižjega sodišča in eno odločitev sodišča druge stopnje. Po ustaljeni ustavnosodni presoji te kršitve ni mogoče izkazati s sklicevanjem na odločitev nižjega sodišča in tudi ne s sklicevanjem na zgolj eno odločitev istovrstnega sodišča.[3]
 
8. Očitek o kršitvi 22. člena Ustave, ker naj se sodišči ne bi opredelili "do ostalih navedb iz predloga za izdajo začasne odredbe", je splošen. Prav tak je tudi očitek o kršitvi 25. člena Ustave, s katerim pritožnica sodišču druge stopnje očita, da ni odgovorilo na pritožbene navedbe, pomembne za odločitev. Enako velja tudi za očitek o kršitvi 23. člena Ustave, ki ga pritožnica utemeljuje z navedbo, da se odločitvi sodišč osredotočata na okoliščine, ki za izdajo začasne odredbe niso odločilne, saj bi le z njeno izdajo dosegla namen sodnega varstva, ki ga uveljavlja s tožbo, sicer naj bi ji grozilo prenehanje. Ker so očitki presplošni, jih Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.
 
9. Očitno neutemeljen je očitek o neobrazloženosti, ki ga pritožnica zatrjuje v 10. točki ustavne pritožbe.[4] Višje sodišče je povzelo razlog prvostopenjskega sodišča za njegovo odločitev o pomenu predlagane začasne odredbe za preprečitev nastanka težko nadomestljive škode za pritožnico[5] in res zaključilo z navedbo, da pritožničina pritožba v prepričevanju v nasprotno ni bila uspešna (glej 15. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Vendar pa iz sklepa Višjega sodišča izhajajo še drugi razlogi, ki jih je pritožnica spregledala. Višje sodišče je tako v nadaljevanju pojasnilo, da pritožnica ni trdila in verjetno izkazala, da bi s predlagano začasno odredbo zares lahko odvrnila stečaj, predlagano zavarovanje pa mora biti primerno za dosego njegovega cilja (prim. 16. in 17. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Neutemeljen je tudi pritožničin očitek, da sodišči nista obrazložili, zakaj predlagana ureditvena začasna odredba ni primerna za preprečitev nastanka težko nadomestljive škode za pritožnico. Prvostopenjsko sodišče je namreč pojasnilo, da to sredstvo ni primerno brez izvedbe drugih postopkov, namenjenih rešitvi obstoja družbe, saj naj pritožnica ne bi zatrjevala niti izkazala, da je njeno poslovodstvo že sprejelo potrebne ukrepe po določbah ZFPPIPP. Za Višje sodišče ta razlog ni bil pomemben, pač pa je bilo pomembno dejstvo, da pritožnica sploh ni trdila in verjetno izkazala, da bi s predlagano začasno odredbo zares lahko preprečila svoj stečaj.
 
10. Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic, kot jih zatrjuje pritožnica (2. točka izreka).
 
 
C.
 
11. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Rajko Knez, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik in Marko Šorli. Sklep je sprejelo soglasno.
 
 
 
dr. Jadranka Sovdat
Predsednica
 
 
[1] Tožeči stranki, med katerimi je tudi pritožnica, sta zahtevali, da se pritožnici nemudoma izroči gostinski lokal, ki se nahaja na lokaciji v Kranju, in da se dvema izmed toženih strank prepove razpolaganje s to nepremičnino. Za primer neizročitve nepremičnine pa sta zahtevali njeno izročitev po izvršitelju in izrek denarne kazni toženim strankam, vse v trajanju do izvršljivosti končne odločitve o tožbi.
[2] Primerjaj sklep Ustavnega sodišča št. Up-54/10 z dne 17. 3. 2011.
[3] Pritožnica tudi sicer očitka ne bi mogla utemeljiti, saj ne drži, da je sodišče druge stopnje v obravnavanem primeru sprejelo stališče, da ne gre za nastanek nenadomestljive škode, če v primeru izpada dohodka majhnemu podjetju grozi stečaj (torej drugače kot v primeru, na katerega se sklicuje pritožnica), pač pa je ugotovilo, da pritožnica glede na razloge, ki jih je navajala, ni trdila in verjetno izkazala, da bi s predlagano začasno odredbo lahko odvrnila stečaj. Pritožnica v zvezi s tem v ustavni pritožbi ne podaja nobenega očitka, pač pa zgolj zatrjuje, da je podala zadostno trditveno in dokazno podlago, s čimer izraža zgolj svoje nestrinjanje z ugotovitvijo sodišča.  
[4] Pritožnica zatrjuje, da naj bi ji Višje sodišče na trditve o težko nadomestljivi škodi, ki naj bi jo izkazovala z utemeljitvijo, da ji ob trajanju sedanjega protipravnega stanja grozi stečaj, odgovorilo le z navedbo, da "pritožba sicer skuša prepričati v nasprotno, vendar brez uspeha", kar naj ne bi ustrezalo zahtevanim standardom obrazložene odločbe.
[5] Po oceni prvostopenjskega sodišča pritožnica namreč ni trdila, da bi z vrnitvijo lokala in premičnin v njem lahko zvišala svoje dohodke do te mere, da bi zadoščali za poravnavo obveznosti in da zato obstoj pritožnice ni več ogrožen.
 
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt posamični akt
Vlagatelj:
Noran d. o. o., Ljubljana
Datum vloge:
26.01.2016
Datum odločitve:
08.11.2018
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava nesprejem ustavne pritožbe
Dokument:
US31687