Up-307/15

Opravilna št.:
Up-307/15
Objavljeno:
Neobjavljeno | 27.11.2018
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2018:Up.307.15
Akt:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 39647/2010 z dne 27. 11. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. III Kp 39647/2010 z dne 25. 7. 2012 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II K 39647/2010 (II K 357/2007) z dne 12. 12. 2011
Izrek:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 39647/2010 z dne 27. 11. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. III Kp 39647/2010 z dne 25. 7. 2012 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II K 39647/2010 (II K 357/2007) z dne 12. 12. 2011 se ne sprejme.
Evidenčni stavek:
Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču.
Geslo:
1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic.
1.4.10.6 - Ustavno sodstvo - Postopek - Vmesni postopki - Izločitev sodnika.
1.5.5.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Odklonilna mnenja.
Pravna podlaga:
Člen 55.b.2, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-307/15-17
27. 11. 2018
 
 
SKLEP
 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Boštjan Šoba, Ljubljana, na seji senata 5. 11. 2018 in v postopku po tretjem odstavku 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12)
 

sklenilo:

 
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 39647/2010 z dne 27. 11. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. III Kp 39647/2010 z dne 25. 7. 2012 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II K 39647/2010 (II K 357/2007) z dne 12. 12. 2011 se ne sprejme.
 
 
* * *
 
Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS).
 
Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Rajko Knez, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Špelca Mežnar in dr. Marijan Pavčnik. Sodnik Marko Šorli je bil pri odločanju v tej zadevi izločen. Ustavno sodišče je sklep sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Sodnik Jaklič se je izrekel za sprejem ustavne pritožbe in je dal odklonilno ločeno mnenje.
 
 
 
 
dr. Jadranka Sovdat
Predsednica
 
 
Up-307/15-18        
11. 12. 2018
 
 
 
 
 
ODKLONILNO LOČENO MNENJE SODNIKA
DDr. KLEMNA JAKLIČA
K SKLEPU ŠT. Up-307/15 Z DNE 26. 11. 2018
 
 
 
 
VIDEZ NEPRISTRANSKOSTI SOJENJA OB SODNIKOVI
ZASEBNI TOŽBI
 
 
 
1. Dejansko stanje in pritožnikove navedbe
 
Pritožnik Boštjan Šoba je bil obsojen storitve pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic. Dejanje naj bi storil skupaj z dr. Borisom Šuštarjem, ki je bil pred njim že obsojen, vendar pa v postopku zoper Šuštarja sodišče Šobi, kot domnevnem pomočniku pri istem kaznivem dejanju, ni sodilo, ker je bil ta v tujini in za sodišče nedosegljiv. Ko pa je bil po obsodbi dr. Šuštarja Šoba izročen Sloveniji, je sodišče nato ločeno sodilo tudi njemu in ga, tako kot dr. Šuštarja, obsodilo za omenjeno kaznivo dejanje. V ločenih postopkih je obema sodila ista sodnica Dejana Fekonja.
 
Po obsodbi dr. Šuštarja naj bi sodnica Fekonja zoper dr. Šuštarja vložila zasebno kazensko tožbo, ker naj bi jo ta v svoji ostri kritiki zoper njeno sojenje osebno razžalil.[1] Obenem, ko je po obsodbi zasebno preganjala prvoobsojenega dr. Šuštarja, pa je nato ista sodnica začela ločen postopek tudi proti drugoobtoženemu Boštjanu Šobi kot pomagaču pri kaznivem dejanju, ki naj bi ga dr. Šuštar in Šoba skupaj storila. Šoba kot ustavni pritožnik zatrjuje, da ima sodnica kot nosilka zasebne kazenske tožbe zoper dr. Šuštarja interes, da njena prvotna obsodba dr. Šuštarja vzdrži. V tem delu se je mogoče z navedbo strinjati, saj bi sicer Šuštarjeva kritika zoper sodnico (njegova vrednostna metaforična sodba o kvaliteti dela sodnice) lahko imela dovolj podlage za to, da je sam verjel, da je sodila napačno in tako za izrečene ostre besede morda že zato ne bi mogel biti obsojen. V takem primeru bi bil glede na standard svobode izražanja vrednostnih sodb, kot sta ga izoblikovala slovensko Ustavno sodišče in še posebej Evropsko sodišče za človekove pravice, dr. Šuštar lahko varovan s svobodo izražanja. Ker ima torej sodnica kot zasebna tožilka interes, da obsodba zoper dr. Šuštarja vzdrži, ustavni pritožnik Šoba zatrjuje, da to ni sodnica, ki bi lahko v njegovi zadevi sodila nepristransko, oziroma da je ob neizločitvi osebno vpete sodnice podana najmanj kršitev videza nepristranskega sojenja. Če bi bil namreč Šoba oproščen, ker bi nepristranski sodnik ugotovil, da očitanega kaznivega dejanja z dr. Šuštarjem ni storil, potem bi bil to lahko obnovitveni razlog tudi za sodničino predhodno obsodbo dr. Šuštarja, s tem pa bi se lahko zamajala tudi njena zasebna kazenska tožba. Sodnica Fekonja naj bi po trditvah ustavnega pritožnika torej bila zainteresirana, da obsodi tudi njega kot Šuštarjevega pomagača pri istem kaznivem dejanju. Oziroma naj bi takšna osebna vpletenost sodnice po trditvah ustavnega pritožnika kršila vsaj videz nepristranskosti.
 
 
2. Pomembno pravno vprašanje
 
Ustavno pritožbo bi sprejel v obravnavo že iz razloga, da bi Ustavno sodišče lahko presodilo, ali je bil v takšnih okoliščinah kršen videz nepristranskosti sojenja ali ne (pravica iz 23. člena Ustave). Glede na dejanske okoliščine prav gotovo namreč ne gre za enostaven primer, ki bi kazal na očitno negativen odgovor glede tega vprašanja. Ustavno sodišče pa mora ravno v takšnih primerih, ki niso hitro rešljivi, opraviti svojo nalogo in o vprašanju meritorno presoditi. To bi po moji oceni moralo storiti tako (1) iz razloga varstva pravic posameznika, ki bi mu lahko bila kršena tako temeljna človekova pravica, kot je pravica do nepristranskega sojenja, kot tudi (2) iz razloga, da z meritorno odločitvijo prispeva k izgradnji jasnih meja pravice, torej k izgradnji doktrine iz obeh strani meje, ne glede na to, kakšna že je nato končna odločitev.
 
Vse to pa se mi še posebej zdi pomembno v luči doktrine videza nepristranskosti, kot jo je razvilo Evropsko sodišče za človekove pravice. Ključen element te doktrine je, ali ima pritožnik kakšen objektiven razlog za to, da bi ne bilo mogoče odpraviti njegovega dvoma o videzu nepristranskosti sodišča.[2] Tako v primerih, ko je videz nepristranskosti zatrjevan le kar tako iz subjektivnih občutenj, to za kršitev seveda ne zadošča. Ko pa imajo subjektivna pritožnikova občutenja izvor v kakšnem objektivno dokazanem dejstvu ali konfliktu interesov, ki ga ni mogoče zlahka odpraviti, je takšna kršitev praviloma podana. Kot opisano zgoraj, ocenjujem, da ta primer nikakor ni brez objektivnih dejstev, ki porajajo pritožnikov dvom o nepristranskosti (konflikt interesa sodnice je izrecno zatrjevan in bi kot tak ob meritornem tehtanju vseh okoliščin lahko predstavljal objektivno odločilno dejstvo). V prid takšne ocene me še dodatno utrjuje hipotetična misel, da bi bila sodnica, ki zasebno toži nekoga, o katerem sicer tudi sodi, prej kot ne izločena zaradi kršitve videza nepristranskosti. Ali res potem ne bi moralo veljati enako tudi v primeru, če sodi njegovemu pomagaču, pri čemer bi ob oprostitvi slednjega morda tudi obsodba prvoobsojenega ne vzdržala? O tem očitno pomembnem pravnem vprašanju (ne glede na to, kako je naposled razrešeno), bi Ustavno sodišče moralo vsebinsko presojati. Ne soglašam z večino, ki je v takšnih okoliščinah primera po moji oceni pritožniku prelahkotno (in celo brez obrazložitve) odrekla presojo kršitve tako temeljne človekove pravice.
 
 
DDr. Klemen Jaklič
Sodnik
 
 
 
 
[1] Po obsodilni sodbi zoper njega je dr. Šuštar na novinarski konferenci pojasnil, da je sodnica Fekonja, ko je njegov odvetnik Aleksander Čeferin nekoč prišel do nje, da bi vpogledal v sodni spis svoje stranke, najprej odgovorila, da ne ve, kje je, nato pa dodala, da je zaradi nje lahko tudi na stranišču. Dr. Šuštar se je tekom postopka pritoževal med drugim zaradi sodničinega domnevno pristranskega sojenja, po obsodbi pa je poleg omenjenih pojasnil novinarjem izrazil svojo kritično vrednostno sodbo o sodničini razsodbi s tem, ko naj bi metaforično dejal, da "lahko Fekonja čisti na straniščih, ne pa sodi". Na podlagi te izjave naj bi sodnica Fekonja zoper dr. Šuštarja nato vložila zasebno kazensko tožbo zaradi osebne razžalitve.
 
[2] Glej npr. sodbe v zadevah Piersack v. Belgija, Delcourt v. Belgija, De Cubber v. Belgija, Buscemy v. Italija, Monnel in Morris v. Združeno kraljestvo, Salaman v. Združeno kraljestvo.
 
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Boštjan Šoba, Ljubljana
Datum vloge:
05.05.2015
Datum odločitve:
27.11.2018
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
nesprejem ustavne pritožbe
Dokument:
US31697