U-I-134/17, Up-773/17

Opravilna št.:
U-I-134/17, Up-773/17
Objavljeno:
Neobjavljeno | 17.01.2019
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2019:U.I.134.17
Akt:
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo) (ZZZDR), 3. odst. 105. čl.

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 6/2017 z dne 22. 2. 2017 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 2744/2013-IV z dne 15. 9. 2016
Izrek:
Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo) se zavrne.
 
Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 6/2017 z dne 22. 2. 2017 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 2744/2013-IV z dne 15. 9. 2016 se ne sprejme.
Evidenčni stavek:
Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču.
Geslo:
1.5.51.1.5.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Zavrnitev pobude - Ker ne odpira pomembnega vprašanja.
1.5.51.2.3 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker je zadeva majhnega pomena.
1.5.5.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Odklonilna mnenja.
Pravna podlaga:
Člen 26.2, 55.b.2, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
U-I-134/17-12
Up-773/17
17. 1. 2019
 
 
 

SKLEP

 
Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe A. B. C., Č., ki ga zastopa Pečanac in Rakun, odvetniška družba, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 17. januarja 2019
 
 

sklenilo:

 
1. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo) se zavrne.
 
2. Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 6/2017 z dne 22. 2. 2017 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 2744/2013-IV z dne 15. 9. 2016 se ne sprejme.
 
 

OBRAZLOŽITEV

 
1. Pobudnik izpodbija v izreku navedeno določbo Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki odločitev o skupnem varstvu in vzgoji otrok po razvezi zakonske zveze oziroma po razpadu zunajzakonske skupnosti veže na soglasje obeh staršev o tem vprašanju. Zatrjuje neskladje s 14., 53., 54. in 56. členom Ustave ter z 8. in 14. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Meni, da bi moral zakonodajalec sodišču dati možnost, da upoštevaje okoliščine vsakokratnega primera oceni, ali bi bilo lahko skupno starševstvo kljub neobstoju soglasja med staršema mladoletnemu otroku v največjo korist. Avtomatična izključitev možnosti presoje sodišča o smiselnosti skupnega starševstva, če ni soglasja enega od staršev, naj bi prekomerno posegla v pravico drugega starša.
 
2. Pobudnik vlaga tudi ustavno pritožbo zoper odločitev sodišča, s katero je bil pravnomočno zavrnjen njegov tožbeni zahtevek, da se mladoletna otroka zaupata v skupno varstvo in vzgojo očetu in materi, hkrati pa je sodišče na novo uredilo stike med mladoletnima otrokoma in očetom. Nasprotuje presoji sodišč o neizpolnjenosti pogojev za izdajo nove odločbe o varstvu in vzgoji ter stališču, da okoliščine, ki jih je zatrjeval v tožbi, niso take narave, da bi terjale poseg v pravnomočno sodno poravnavo. Stališče, da zaradi konfliktnega odnosa pravdnih strank v tej zadevi skupno starševstvo ni v največjo korist otrok, naj bi nedopustno poseglo v njegovo pravico do spoštovanja družinskega življenja. Višje sodišče naj bi spoštovanju pravnomočne sodne odločbe zmotno pripisalo bistveni pomen pri presoji obravnavane zadeve, ne da bi se osredotočilo na oceno največje koristi mladoletnih otrok.
 
3. Po drugem odstavku 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče pobudo zavrne, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Ko gre za oceno ustavnosti zakona, sprejme pobudo za začetek takega postopka Ustavno sodišče le tedaj, če bo lahko na njeni podlagi odločilo o pomembnem ustavnopravnem vprašanju. S sprejetjem Družinskega zakonika (Uradni list RS, št. 15/17 – v nadaljevanju DZ) je bila izpodbijana zakonska ureditev spremenjena tako, da lahko sodišče po novi ureditvi zaupa otroka v skupno varstvo in vzgojo kljub temu, da se starša o tem nista sporazumela. DZ ne izključuje možnosti ponovnega odločanja sodišča o vprašanju varstva in vzgoje mladoletnih otrok, če bi pritožnik to zahteval. Navedeno zadošča za sklep, da obravnavana pobuda ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj. Zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo (1. točka izreka).
 
4. Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS (2. točka izreka).
 
5. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11 in 70/17) v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Prvo točko izreka je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Accetto in Jaklič. Drugo točko izreka pa je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnica in sodnika Accetto, Jaklič in Šugman Stubbs. Sodnica in sodnik Jaklič in Šugman Stubbs sta dala odklonilni ločeni mnenji.
 
 
dr. Rajko Knez
Predsednik
 
 
 
U-I-134/17-13          
Up-773/17-10
12. 2. 2019
 
 
 
 
 
Odklonilno ločeno mnenje sodnice dr. Katje Šugman Stubbs 
 
 
Glasovala sem proti odločitvi, s katero je Ustavno sodišče zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij (Uradni list RS, št. 69/04 – v nadaljevanju ZZZDR) in povezano ustavno pritožbo. Pobuda je bila zavrnjena, ker novi Družinski zakonik (Uradni list RS, št. 15/17 – v nadaljevanju DZ) spreminja ureditev vprašanja skupnega varstva in vzgoje otrok, kar je bilo predmet pobude, in je zato večina ocenila, da pobuda ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj. S takšno odločitvijo se ne morem strinjati, ker sem prepričana, da je pobudnik odprl pomembno ustavnopravno vprašanje, ki bistveno vpliva na njegov pravni položaj v tem trenutku.
 
Še vedno veljavni tretji odstavek 105. člena ZZZDR določa: "(3) Če se starša tudi ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumeta o varstvu in vzgoji otrok, odloči sodišče na zahtevo enega ali obeh staršev, da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju. Sodišče lahko po uradni dolžnosti tudi odloči, da se vsi ali nekateri otroci zaupajo v varstvo in vzgojo drugi osebi. Preden sodišče odloči, mora glede otrokove koristi pridobiti mnenje centra za socialno delo. Sodišče upošteva tudi otrokovo mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice." Pritožnik je v pobudi navajal, da odločitev o skupnem varstvu ne bi smela biti vezana na soglasje obeh staršev in da zato takšna zakonska ureditev ni v skladu s 53., 54. in 64. členom Ustave, 8. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ter 5. členom Protokola št. 7 k EKČP.
 
Strinjam se s pobudnikom, da je ZZZDR v svojem 105. členu, ko ne omogoča skupnega varstva in vzgoje otrok v primeru nesoglasja staršev, v neskladju s 54. členom Ustave. Zakon namreč preprečuje, da bi sodišče v primeru, ko starša ne moreta doseči sporazuma glede varstva in vzgoje otrok, kljub temu odločilo, da otroci ostanejo v skupnem varstvu in vzgoji. Z drugimi besedami: odločitev o skupnem starševstvu je vezana na nujen pogoj, da se starša o tem sporazumeta. Zakon torej izhaja iz apriornega neizpodbojnega stališča, da skupno starševstvo v primeru, ko starša nista dosegla sporazuma glede tega vprašanja, ne more biti v korist otroka. Z avtomatizmom, ki ga postavlja takšna ureditev, se ne morem strinjati. Prvič, skupno starševstvo je lahko v korist otrok, tudi če se starša glede tega ne moreta sporazumeti.[1] Takšna odločitev bi seveda vedno morala biti odvisna od okoliščin primera; če sta starša v tako konfliktnih odnosih, da se nista zmožna konstruktivno sporazumeti glede vzgoje otrok, potem takšna oblika urejanja odnosov, kot je skupno varstvo in vzgoja, ne bo primerna. Gotovo pa so primeri, ko je skupno starševstvo mogoče, kljub nestrinjanju obeh staršev glede tega vprašanja, in takšna oblika vzgoje in varstva je brez dvoma lahko v večjo korist otroka kot rešitev, po kateri so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju. Drugič, ob obstoječi ureditvi lahko že eden od staršev samo s svojim nestrinjanjem o skupnem starševstvu povzroči, da sodišče ne bo moglo sprejeti odločitve o skupnem starševstvu, kljub temu, da bi bila morda ta v korist otroka. Ureditev, ki postavlja tako omejujoč pogoj, pa ne more biti v resnično najboljšo korist otroka.
 
Res je, da nov DZ, ki bo začel veljati 15. 4. 2019, omogoča izdajo nove odločbe o varstvu in vzgoji,[2] vendar to ne vpliva na sedanji pravni položaj pobudnika niti na pravni položaj tistih, ki so zdaj v podobni pravni situaciji. Hkrati je sporočilo o neskladnosti z ustavo sedanje ureditve pomembno tudi zato, ker DZ ni povsem jasen glede vprašanja, v katerih primerih bodo starši, ki jim otroci na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZZZDR niso bili zaupani v vzgojo in varstvo, lahko zahtevali izdajo nove odločbe. Četrti odstavek 138. člena DZ določa, da: "Sodišče izda novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka." Vendar pa ni jasno, ali sprememba zakona pomeni takšne spremenjene razmere. Zdi se, da se besedna zveza "spremenjene razmere" nanaša bolj na spremembo dejanskega stanja kot na spremembo pravne ureditve. Hkrati pa tudi ni jasno, kakšna bo še vnaprej praksa sodišč pri odločanju o vprašanju skupnega starševstva v primerih, ko med starši ni soglasja o tem vprašanju. Če naj bi bilo vodilo resnično največja korist otroka, bi moralo sodišče v vsakem primeru posebej, tudi v takšnih, ko v tem pogledu med staršema ni soglasja, tehtati vse dejavnike, ki vplivajo na otrokovo korist. 
 
Zaradi tega se mi zdi obravnavano vprašanje, v nasprotju z večino, pomembno. Zaradi dejstva, da sedanja ureditev, v primeru odsotnosti sporazuma med staršema, sodišču ne omogoča odločitve o skupnem starševstvu, torej ocenjujem, da je v neskladju z zahtevo 54. člena Ustave, ki kot temeljno vodilo odločanja v zvezi z otroki določa načelo največje otrokove koristi. Sodišče namreč v sedanji ureditvi ne more odločati v skladu z načelom največje koristi otroka, saj mu zakon to preprečuje, zaradi predpostavke, da skupno starševstvo ne more biti v korist otroka, kadar med staršema v tem pogledu ni soglasja.
 
 
 
 
                                                                                  dr. Katja Šugman Stubbs
                                                                                               Sodnica
 
 
 
 
[1] V Nemčiji in Avstriji, recimo, je po razvezi praviloma določeno skupno starševstvo (glej § 1671 BGB in sodbo ESČP v zadevi Sporer proti Avstriji z dne 3. 2. 2011, na podlagi katere je bil razveljavljen § 166 ABGB). 
[2] Hkrati pa nova ureditev tudi ne določa skupnega starševstva kot pravilo. Glej B. Novak, Skupno starševstvo in vzgoja otroka, ko starši živijo ločeno, Pravosodni bilten, št. 1 (2009), str. 80.
 
 
U-I-134/17-14
773/17-11           
11.02.2019
 
 
 
ODKLONILNO LOČENO MNENJE
SODNIKA DDr. KLEMNA JAKLIČA
K SKLEPU ŠT. U-I-134/17-12, Up-773/17-9 Z DNE 17. 1. 2019
 
 
 
Skupno varstvo in vzgoja otroka ob razvezi – ustavni vidik
 
 
Pobudo za presojo ustavnosti in ustavno pritožbo bi sprejel v obravnavo. Menim, da odpirata pomembno ustavnopravno vprašanje, saj dosedanja zakonska ureditev ni dopuščala, da bi ob razvezi zakonske zveze oziroma razpadu zakonske skupnosti sodišče otroka dodelilo v skupno (t.j. deljeno) skrbništvo obema staršema, razen če bi oba starša o takšnem skrbništvu dosegla soglasje. Po izpodbijani ureditvi torej velja, da skupnega skrbništva, četudi mu nasprotuje le eden od staršev (ker npr. želi otroka bolj zase in manj za bivšega zakonca), sodišče ne more zaukazati, pa čeprav bi vsak od obeh staršev za skrbništvo izpolnjeval prav vse pogoje.
 
Ne le da gre očitno za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki vključuje tako temeljno pravico vsakega od staršev do polnopravne in enakopravne vzgoje svojega otroka (kadar za to iz objektivnih razlogov ni spoznan za neprimernega) kot tudi temeljno pravico otroka do enakovredne vzgoje s strani obeh svojih staršev.[1] Po moji presoji je izpodbijana ureditev, ki omenjene temeljne pravice avtomatično mora odreči tudi v vseh tistih primerih, v katerih bi sodišče deljeno skrbništvo zaradi izpolnjevanja pogojev na obeh straneh sicer lahko zahtevalo in vzpostavilo samo, v dokaj očitnem nasprotju z Ustavo.
 
Primerjalni pregled ureditev v tradicionalnih demokracijah me pri tej oceni samo utrjuje. V Zvezni republiki Nemčiji že od leta 1982 ne velja več predpis, po katerem je sodišče po razvezi zakonske zveze starševsko skrb praviloma preneslo na enega od staršev.[2] Nemško Zvezno ustavno sodišče je takšno ureditev razglasilo za protiustavno.[3] Štelo je, da je v nasprotju z ustavno zahtevo, ki staršem zagotavlja pravico do vzgoje in skrbi za otroka (drugi odstavek 6. člena nemške ustave). Razložilo je, da v primeru, ko sta za vzgojo in skrbništvo sposobna oba starša, država ni poklicana, da enemu od staršev kar odvzame varstvo in vzgojo. V skladu s to odločitvijo ustavnega sodišča je nemški zakonodajalec nato spremenil zakonsko zahtevo tako, da tudi po razvezi otrok praviloma ostane v varstvu in vzgoji obeh (t. i. gemeiname Sorgerecht oziroma skupno varstvo in vzgoja kot pravilo), razen če eden od staršev zahteva, naj sodišče varstvo in vzgojo prenese samo nanj, drugi od staršev pa s tem soglaša.[4]
 
Podobno velja v Franciji, kjer Code Civil od 327. člena ureja skupno (deljeno) varstvo in vzgojo obeh staršev kot pravilo. Tudi v tej ureditvi sta torej obe temeljni pravici – tista, ki jo že po naravi stvari ima vsak od staršev, in tista, ki jo prav tako po naravi stvari ima vsak otrok svojih staršev – priznani in spoštovani. Prav tako je zagotovljena popolna enakopravnost obeh staršev glede omenjene pravice.
 
Podobno skrbno omenjeni pravici varuje ureditev v Avstriji. Tudi ta zahteva, da v primeru razveze varstvo in vzgojo kot pravilo obdržita oba starša (gemeinsame Obsorge). Če sodišče presodi, da bi to koristilo otroku, mora sprejeti odločitev o skupnem skrbništvu tudi, če se eden od staršev s takšnim (skupnim oziroma deljenim) skrbništvom ne strinja. In še bi lahko našteval. Ob svojem primerjalnopravnem pregledu in v času, ki sem ga imel na voljo, nisem mogel najti primera tradicionalne demokracije, ki bi imela nasprotno ureditev, torej takšno, kot velja pri nas, ki v primeru nesoglasja enega od staršev avtomatično zahteva izključitev skupnega (deljenega) skrbništva in s tem posega v obe pravici – polnopravno temeljno pravico bivšega zakonca kot starša in temeljno pravico otroka do enakovrednega skrbništva obeh njegovih staršev, če je vsak od njiju za to objektivno sposoben.   
 
V nasprotju z dosedanjo slovensko ureditvijo je ureditev iz primerjalnega pregleda ustavnoskladna, saj za razliko od slovenske 1) ne zahteva ločitve otroka ne od enega ne od drugega starša, 2) ne vzpodbuja "lastniškega" vedenja glede otroka pri tistem od staršev, ki mu je otrok pravno-formalno zaupan v skrbništvo, kar se v praksi dostikrat kaže v oteževanju ali celo onemogočanju stikov otroka z drugim staršem, in 3) na otroka ne prenaša nehvaležnega in pogosto travmatičnega bremena izbire med obema staršema.  
 
Drži, da bo po uveljavitvi novega Družinskega zakonika, ki bo začel veljati letos (15. 4. 2019), pritožnik lahko na podlagi sprememb, ki jih ta zakonik v slovenski pravni red prinaša, zahteval skupno skrbništvo tudi, če se njegova bivša zakonska partnerica (sedanja edina skrbnica) s tem ne bo strinjala. Toda iz te zakonske ureditve za naprej seveda ne izhaja, da je pritožnikova skrb o kršitvi ustavnih (in ne zakonskih) pravic vse do sedaj s tem kar odpravljena! In vendar je večina odločila, da je takšna sprememba zakonodaje, ki bo začela veljati šele čez dobra dva meseca, razlog, zaradi katerega pritožnik ne zadosti zahtevi po pomembnem pravnem vprašanju, ki se zahteva za sprejem njegovih vlog v vsebinsko obravnavo. Nadalje, ravno vprašanje ustavne narave teh pravic, v nasprotju z njihovo zgolj zakonsko naravo, je tisto, kar je pri tem vprašanju bistveno. Nekaj je, če ima pritožnik v rokah odločbo Ustavnega sodišča, ki mu prizna njegovo pravico kot ustavno pravico, nekaj povsem drugega pa, če je takšna pravica zagotovljena le na ravni zakona. Zakonsko pravico zakonodajalec lahko poljubno in kadarkoli spreminja, medtem ko je ustavna pravica nekaj, kar je v celoti izvzeto iz zakonodajalčevega polja odločanja. Ne le, da ni mogoče izključiti, da bi bila pot uveljavljanja pritožnikove pravice do skupnega skrbništva s predhodnim razčiščenjem na Ustavnem sodišču, da gre za ustavno pravico, lahko mnogo lažja kot pa ponovna na novo začeta pot na podlagi zakonske pravice, ki bo kot taka šele začela učinkovati letos aprila. Bistveno je tudi, da bi z razčiščenjem, da gre celo za ustavno in ne le zakonsko pravico, Ustavno sodišče – podobno kot npr. nemško – s precedenčno močjo končno in za naprej za vse enako razložilo te temeljne ustavne pravice ter njihove meje. Ob opisanem večplastnem, očitnem in celo precedenčem pomenu vprašanj o vsebini in mejah tako temeljnih ustavnih pravic, se je večini po moji oceni prelahkotno zapisalo, da v zadevi ne gre za pomembno pravno vprašanje in da zato pritožnikovih vlog ne bo sprejelo v obravnavo. Takšno odločitev zato ocenjujem kot napačno.
 
 
 
 
                                                                                                     DDr. Klemen Jaklič
                                                                                            Sodnik
 
 
[1] Glej npr. 18. člen Konvencije o otrokovih pravicah, ki izrecno določa, da sta za otrokovo vzgojo in razvoj enako odgovorna oba starša.
 
[2] Predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (K. Zupančič in B Novak), Uradni list RS, Ljubljana 2008, str. 23.
 
[3] BverfGE 61, 358, z dne 3. 11. 1982.
 
[4] Opomba 2, str. 23.
 
 
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov ustavna pritožba
Vrsta akta:
zakon posamični akt
Vlagatelj:
A. B. C., Č.
Datum vloge:
23.08.2017
Datum odločitve:
17.01.2019
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
zavrnitev nesprejem ustavne pritožbe
Dokument:
US31776