U-I-159/17, Up-910/17

Opravilna št.:
U-I-159/17, Up-910/17
Objavljeno:
Neobjavljeno | 17.01.2019
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2019:U.I.159.17
Akt:
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo) (ZZZDR), 3. odst. 105. čl.

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 159/2017 z dne 10. 8. 2017 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 292/2017 z dne 22. 2. 2017 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. IV P 56/2016 z dne 30. 9. 2016
Izrek:
Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo) se zavrne.
 
Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 159/2017 z dne 10. 8. 2017 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 292/2017 z dne 22. 2. 2017 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. IV P 56/2016 z dne 30. 9. 2016 se ne sprejme.
Evidenčni stavek:
Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti zavrne, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja.
Geslo:
1.5.51.1.5.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Zavrnitev pobude - Ker ne odpira pomembnega vprašanja.
1.5.51.2.3 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker je zadeva majhnega pomena.
1.5.5.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Odklonilna mnenja.
Pravna podlaga:
Člen 26.2, 55.b.2 , Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
U-I-159/17-13
Up-910/17-11
17. 1. 2019
 
 
 
 

SKLEP

 
Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe A. B. C., Č, na seji 17. januarja 2019
 
 

sklenilo:

 
1. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo) se zavrne.
 
2. Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 159/2017 z dne 10. 8. 2017 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 292/2017 z dne 22. 2. 2017 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. IV P 56/2016 z dne 30. 9. 2016 se ne sprejme.
 
 

OBRAZLOŽITEV

 
1. Pobudnik izpodbija v izreku navedeno določbo Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki odločitev o skupnem varstvu in vzgoji otrok po razvezi zakonske zveze veže na soglasje obeh staršev o tem vprašanju. Zatrjuje neskladje izpodbijane ureditve s 53., 54. in 57. členom Ustave ter z 8. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Meni, da uživanje človekovih pravic, kamor spada tudi izvrševanje starševskih pravic in dolžnosti (54. člen Ustave), ne more biti odvisno od soglasja drugega posameznika (starša).
 
2. Pobudnik vlaga tudi ustavno pritožbo zoper odločitev, s katero je sodišče ob razvezi zakonske zveze odločilo, da se mladoletne hčere zaupajo v varstvo in vzgojo materi, njemu (v pravdi tožencu) pa je naložilo plačilo preživninske obveznosti za vsako od njih (skupaj 715,00 EUR mesečno). Sodišče je tudi odločilo, da stiki med pritožnikom in hčerami potekajo vsak cel drugi teden, tako da izmenjaje preživljajo en teden pri očetu in en teden pri mami, starša pa si tudi delita vsak po polovico počitnic. Pritožnik zatrjuje kršitve pravic iz 14., 21., 22., 23., 25., 33., 34., 35., 41., 53., 54. in 56. člena Ustave, 8. in 14. člena EKČP ter 5. člena Protokola št. 7 k EKČP.
 
3. Po drugem odstavku 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče pobudo zavrne, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Ko gre za oceno ustavnosti zakona, sprejme pobudo za začetek takega postopka Ustavno sodišče le tedaj, če bo lahko na njeni podlagi odločilo o pomembnem ustavnopravnem vprašanju. S sprejetjem Družinskega zakonika (Uradni list RS, št. 15/17 – v nadaljevanju DZ) je bila izpodbijana zakonska ureditev spremenjena tako, da lahko sodišče po novi ureditvi zaupa otroka v skupno varstvo in vzgojo kljub temu, da se starša o tem nista sporazumela. DZ ne izključuje možnosti ponovnega odločanja sodišča o vprašanju varstva in vzgoje mladoletnih hčera, če bi pritožnik to zahteval. Navedeno zadošča za sklep, da obravnavana pobuda ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj. Zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo (1. točka izreka).
 
4. Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS (2. točka izreka).
 
5. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11 in 70/17) v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. Proti so glasovali sodnici in sodnika Accetto, Jaklič, Mežnar in Šugman Stubbs. Sodnica Šugman Stubbs je dala odklonilno ločeno mnenje.
 
 
 
dr. Rajko Knez
Predsednik
 
 
 
U-I-159/17-14          
Up-910/17-12
12. 2. 2019
 
 
 
 
 
 
Odklonilno ločeno mnenje sodnice dr. Katje Šugman Stubbs
 
 
Glasovala sem proti odločitvi, s katero je Ustavno sodišče zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij (Uradni list RS, št. 69/04 – v nadaljevanju ZZZDR) in povezano ustavno pritožbo. Pobuda je bila zavrnjena, ker novi Družinski zakonik (Uradni list RS, št. 15/17 – v nadaljevanju DZ) spreminja ureditev vprašanja skupnega varstva in vzgoje otrok, kar je bilo predmet pobude, in je zato večina ocenila, da pobuda ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj. S takšno odločitvijo se ne morem strinjati, ker sem prepričana, da je pobudnik odprl pomembno ustavnopravno vprašanje, ki bistveno vpliva na njegov pravni položaj v tem trenutku.
 
Še vedno veljavni tretji odstavek 105. člena ZZZDR določa: "(3) Če se starša tudi ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumeta o varstvu in vzgoji otrok, odloči sodišče na zahtevo enega ali obeh staršev, da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju. Sodišče lahko po uradni dolžnosti tudi odloči, da se vsi ali nekateri otroci zaupajo v varstvo in vzgojo drugi osebi. Preden sodišče odloči, mora glede otrokove koristi pridobiti mnenje centra za socialno delo. Sodišče upošteva tudi otrokovo mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice." Pritožnik je v pobudi navajal, da odločitev o skupnem varstvu ne bi smela biti vezana na soglasje obeh staršev in da zato takšna zakonska ureditev ni v skladu s 53., 54. in 64. členom Ustave, 8. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ter 5. členom Protokola št. 7 k EKČP.
 
Strinjam se s pobudnikom, da je ZZZDR v svojem 105. členu, ko ne omogoča skupnega varstva in vzgoje otrok v primeru nesoglasja staršev, v neskladju s 54. členom Ustave. Zakon namreč preprečuje, da bi sodišče v primeru, ko starša ne moreta doseči sporazuma glede varstva in vzgoje otrok, kljub temu odločilo, da otroci ostanejo v skupnem varstvu in vzgoji. Z drugimi besedami: odločitev o skupnem starševstvu je vezana na nujen pogoj, da se starša o tem sporazumeta. Zakon torej izhaja iz apriornega neizpodbojnega stališča, da skupno starševstvo v primeru, ko starša nista dosegla sporazuma glede tega vprašanja, ne more biti v korist otroka. Z avtomatizmom, ki ga postavlja takšna ureditev, se ne morem strinjati. Prvič, skupno starševstvo je lahko v korist otrok, tudi če se starša glede tega ne moreta sporazumeti.[1] Takšna odločitev bi seveda morala biti odvisna od okoliščin primera; če sta starša v tako konfliktnih odnosih, da se nista zmožna konstruktivno sporazumeti glede vzgoje otrok, potem takšna oblika urejanja odnosov, kot je skupno varstvo in vzgoja, ne bo primerna. Gotovo pa so primeri, ko je skupno starševstvo mogoče, kljub nestrinjanju obeh staršev glede tega vprašanja, in takšna oblika vzgoje in varstva je brez dvoma lahko v večjo korist otroka kot rešitev, po kateri so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju. Drugič, ob obstoječi ureditvi lahko že eden od staršev samo s svojim nestrinjanjem o skupnem starševstvu povzroči, da sodišče ne bo moglo sprejeti odločitve o skupnem starševstvu, kljub temu, da bi bila morda ta v korist otroka. Ureditev, ki postavlja tako omejujoč pogoj, pa ne more biti v resnično najboljšo korist otroka.
 
Prav v konkretnem primeru je spornost takšne ureditve zelo dobro vidna. Tako CSD v svojem mnenju kot prvostopenjsko sodišče po izvedenem dokaznem postopku sta ocenila, da sta oba starša primerna za to, da se jima dodeli otroke v varstvo in vzgojo. Ne samo to: do odločitve sodišča sta starša že izvajala skupno starševstvo, (kar je priznalo tudi prvostopenjsko sodišče,[2] tako da so otroci polovico časa preživeli pri očetu in polovico pri materi. Ker pa se mati otrok ni strinjala s skupnim starševstvom, je bilo sodišče ob odsotnosti soglasja, na podlagi zakonske ureditve, prisiljeno otroka dodeliti enemu od staršev. Tako je sodišče odločilo, da se štirje otroci zaupajo v varstvo in vzgojo materi ter da se stiki z očetom še naprej izvajajo tako kot prej – torej izmenjaje: en teden pri očetu in en teden pri materi. Sodišče prve stopnje je torej s svojo sodbo določilo de facto skupno starševstvo, de iure pa skupnega starševstva ni moglo odrediti, ker mu je to preprečevalo nesoglasje matere. Očitno pa je glede na okoliščine primera ocenilo, da je prav takšna oblika bivanja otrok, ki je de facto enaka skupnemu starševstvu, v najboljšo korist otroka ne glede na to, da se mati otrok s tem ni strinjala. Prav ta konkretna sodba torej dokazuje, da je lahko skupno starševstvo v najboljšo korist otroka tudi če se eden od staršev s tako odločitvijo ne strinja.
 
Res je, da nov DZ, ki bo začel veljati 15. 4. 2019, omogoča izdajo nove odločbe o varstvu in vzgoji,[3] vendar to ne vpliva na sedanji pravni položaj pobudnika niti na pravni položaj tistih, ki so zdaj v podobni pravni situaciji. Hkrati je sporočilo o neskladnosti z ustavo sedanje ureditve pomembno tudi zato, ker DZ ni povsem jasen glede vprašanja, v katerih primerih bodo starši, ki jim otroci na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZZZDR niso bili zaupani v vzgojo in varstvo, lahko zahtevali izdajo nove odločbe. Četrti odstavek 138. člena DZ določa, da: "Sodišče izda novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka." Vendar pa ni jasno, ali sprememba zakona pomeni takšne spremenjene razmere. Zdi se, da se besedna zveza "spremenjene razmere" nanaša bolj na spremembo dejanskega stanja kot na spremembo pravne ureditve. Hkrati pa tudi ni jasno, kakšna bo še vnaprej praksa sodišč pri odločanju o vprašanju skupnega starševstva v primerih, ko med starši ni soglasja o tem vprašanju. Če naj bi bilo vodilo resnično največja korist otroka, bi moralo sodišče v vsakem primeru posebej, tudi v takšnih, ko v tem pogledu med staršema ni soglasja, tehtati vse dejavnike, ki vplivajo na otrokovo korist. 
 
Zaradi tega se mi zdi obravnavano vprašanje, v nasprotju z večino, pomembno. Zaradi dejstva, da sedanja ureditev, v primeru odsotnosti sporazuma med staršema, sodišču ne omogoča odločitve o skupnem starševstvu, torej ocenjujem, da je v neskladju z zahtevo 54. člena Ustave, ki kot temeljno vodilo odločanja v zvezi z otroki določa načelo največje otrokove koristi. Sodišče namreč v sedanji ureditvi ne more odločati v skladu z načelom največje koristi otroka, saj mu zakon to preprečuje, zaradi predpostavke, da skupno starševstvo ne more biti v korist otroka, kadar med staršema v tem pogledu ni soglasja.
 
 
 
 
                                                                                  dr. Katja Šugman Stubbs
                                                                                               Sodnica
 
[1] V Nemčiji in Avstriji, recimo, je po razvezi praviloma določeno skupno starševstvo (glej § 1671 BGB in sodbo ESČP v zadevi Sporer proti Avstriji z dne 3. 2. 2011, na podlagi katere je bil razveljavljen § 166 ABGB). 
[2] Sodba Okrožnega sodišča v Kranju št. IV P 56/2016-12, tč. 1 obrazložitve.
[3] Hkrati pa nova ureditev tudi ne določa skupnega starševstva kot pravilo. Glej B. Novak, Skupno starševstvo in vzgoja otroka, ko starši živijo ločeno, Pravosodni bilten, št. 1 (2009), str. 80.
 
 
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov ustavna pritožba
Vrsta akta:
zakon posamični akt
Vlagatelj:
A. B. C., Č.
Datum vloge:
16.10.2017
Datum odločitve:
17.01.2019
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
zavrnitev nesprejem ustavne pritožbe
Dokument:
US31793