Odločitve US

Iskanje po odločbah in sklepih (skupno 14988 odločitev)

Opravilna št.:
Up-984/17
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2019:Up.984.17
Akt:
Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 222/2017 z dne 31. 8. 2017 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 247/2017 z dne 4. 3. 2017 in sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. II P 913/2003 z dne 29. 11. 2016
Izrek:
Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 222/2017 z dne 31. 8. 2017 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 247/2017 z dne 4. 3. 2017 in sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. II P 913/2003 z dne 29. 11. 2016 se ne sprejme.
Evidenčni stavek:
Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču.
Geslo:
1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic.
Pravna podlaga:
Člen 5.b.2, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Številka: Up-984/17-29
Datum:    6. 3. 2019
 
 
SKLEP
 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Franc Majcen, Gornja Radgona, na seji 6. marca 2019
 

sklenil:

 
Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 222/2017 z dne 31. 8. 2017 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 247/2017 z dne 4. 3. 2017 in sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. II P 913/2003 z dne 29. 11. 2016 se ne sprejme.
 
 
OBRAZLOŽITEV
 
 
A.
 
1. Pritožnik (v pravdnem postopku prvi tožnik) izpodbija odločitev sodišč, s katero je bil zavrnjen njegov predlog za obnovo postopka, ki ga je vložil na podlagi 10. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – v nadaljevanju ZPP). Kot novo dejstvo oziroma nov dokaz, na podlagi katerega bi bila lahko izdana zanj ugodnejša odločba, če bi bil uporabljen v prejšnjem postopku, je predložil mnenje nevrologinje prof. dr. Vlatke Mejaški Bošnjak s klinike v Zagrebu. Sodišče prve stopnje je njegov predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da predloženo mnenje ne pomeni novega dokaza iz 10. točke 394. člena ZPP. Zoper prvostopenjski sklep je pritožnik vložil pritožbo. Višje sodišče je pritožbi ugodilo v stroškovnem delu in v tem delu odločitev sodišča prve stopnje spremenilo, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep. Po stališču Višjega sodišča ključna za odločitev ostaja ugotovitev sodnega izvedenca prof. dr. Davida Neubauerja, da so bile vse okoliščine za opredelitev škode tožnikom znane najkasneje v začetku leta 1997. Pridobljeno zdravniško mnenje oziroma iz njega izvirajoča trditev o obstoju hidrocefalusa pri tretjem tožniku pa na zastaranje zahtevka ne vpliva. Zoper drugostopenjski sklep je pritožnik vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo. Pritrdilo je stališču nižjih sodišč, da obstoj hidrocefalusa kot domnevnega vzroka za cerebralno paralizo na tek zastaralnega roka ne more vplivati.
2. Pritožnik zatrjuje kršitve pravic iz 22., 23., 26. in 51. člena Ustave ter kršitev 125. člena Ustave. Sodiščema prve in druge stopnje očita, da sta zavrnitev predloga za obnovo postopka oprli na ugotovitev, ki jo sodni izvedenec prof. dr. David Neubauer v svojem izvedenskem mnenju ni zapisal. Sodišči naj bi s tem grobo kršili pravico tožnikov do poštenega, pravičnega in neodvisnega sojenja (22., 23. in 125. člen Ustave). Tudi Vrhovno sodišče naj bi pritrdilo zlorabi in pristranskemu sojenju nižjih sodišč, ne da bi preverilo resničnost ugotovitve sodišč, na katero je oprta izpodbijana odločitev. Pritožnik je prepričan, da odločitev sodišč o zavrnitvi predloga za obnovo ne bi smela temeljiti na neobstoječem zapisu v izvedenskem mnenju, prav tako tudi ne na diagnozi hipotonije, ki je izzvenela. Nasprotuje stališču Vrhovnega sodišča, da bi lahko že v rednem postopku sodišču prve stopnje predložil dokaz o stanju sina. Poudarja, da je to lahko storil šele po koncu preiskav, ki so bile opravljene osem mesecev po izdaji prvostopenjske sodbe, saj sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu tožnikov, naj počaka na rezultate preiskav. Nasprotuje tudi stališču Vrhovnega sodišča, da obstoj hidrocefalusa na ugotovitev, da je bilo sinovo stanje tožnikom znano že v začetku leta 1997, ne more vplivati. Taka ugotovitev naj bi bila v nasprotju z dokazi, ki so jih tožniki predložili sodišču.
 
3. Po zatrjevanju pritožnika je bila sinu kršena tudi pravica do zdravljenja (51. člen Ustave). Iz predloženega mnenja zagrebške nevrologinje naj bi izhajalo, da sin nima prirojene napake (hipotonije), temveč je bil žrtev malomarnega zdravljenja. Ugotovitev sodišča prve stopnje v sodbi št. II P 913/2003, da je bilo zdravljenje lege artis, naj bi bila zato v popolnem nasprotju z mnenjem, na podlagi katerega je pritožnik zahteval obnovo postopka. Čeprav so bile trditve o prirojeni hipotoniji ovržene z ugotovitvami preiskav in mnenjem zagrebške nevrologinje, naj bi sodišče ob sklicevanju na neobstoječi zapis v izvedenskem mnenju vztrajalo pri ugotovitvi, da je bilo končno stanje tožnikom znano že leta 1997. Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do pravične in primerne odškodnine (26. člen Ustave). Meni, da so bili tožniki zaradi pristranskega sojenja dvakrat oškodovani: prvič, z zavrnitvijo njihovega odškodninskega zahtevka, in drugič, s plačilom visokih sodnih stroškov nasprotni stranki, ki je škodo povzročila. Glede na vse navedeno predlaga razveljavitev vseh sodb in sklepov, izdanih v tej zadevi.
 
 
B.
 
4. Pritožnik v tem postopku ne more doseči ponovne presoje očitkov, ki jih naslavlja na sodne odločbe, izdane v predhodno pravnomočno končanem sodnem postopku (npr. očitkov zoper prvostopenjsko sodbo št. II P 913/2003). Te očitke je Ustavno sodišče presojalo v okviru ustavne pritožbe št. Up-562/13 (s katero je pritožnik izpodbijal odločitev sodišč o zavrnitvi odškodninskega zahtevka), ki pa jo ni sprejelo v obravnavo.[1]
 
5. Pritožnik sodiščem očita pristransko in nepošteno sojenje, ki naj bi se odražalo zlasti v tem, da so sodišča izpodbijane sklepe oprla na neobstoječ zapis v izvedenskem mnenju. Vendar kršitve ustavnih procesnih jamstev iz 22. in 23. člena Ustave ni mogoče utemeljiti z argumentom, da je izpodbijana odločitev sodišč po vsebini napačna.
6. Izpodbijana odločitev o zavrnitvi predloga za obnovo postopka temelji na stališču sodišč, da novo zatrjevano dejstvo obstoja hidrocefalusa ne more vplivati na odločitev o poteku civilnega objektivnega zastaralnega roka. Ta namreč znaša pet let in teče od nastanka škode, neodvisno od okoliščin v subjektivni sferi oškodovanca. Kot izhaja iz obrazložitve Vrhovnega sodišča, bi bilo to, da bi se kot trenutek nastanka škode upošteval nastanek hidrocefalusa (do katerega naj bi po trditvah pritožnika prišlo maja 1994), za pritožnika celo manj ugodno, saj bi v tem primeru objektivni zastaralni rok potekel že leta 1999. Po stališču sodišč sta pritožnik in druga tožnica že na začetku leta 1997, ko so se pojavili znaki težke invalidnosti tretjega tožnika, začela trpeti duševne bolečine, ki jih povezujeta s sinovim zdravstvenim stanjem, ne pa šele z dnem, ko naj bi se zavedela, da je sinovo zdravstveno stanje morda posledica malomarnega zdravljenja. Iz obrazložitve Vrhovnega sodišča tudi izhaja, da obnova postopka kot izredno pravno sredstvo ni namenjena ponovni pravni presoji dejstev, ki so bila že ugotovljena v predhodnem postopku. Prav tako ni namenjena navajanju dejstev, ki za predlagatelja niso subjektivno nova. V konkretnem primeru torej ne more privesti do ponovne presoje, ali je škoda nastala že leta 1997 ali morda šele kasneje.
7. V zvezi s pritožnikovimi trditvami, ki smiselno pomenijo nasprotovanje stališču sodišča prve stopnje o lege artis zdravljenju, je Vrhovno sodišče poudarilo, da je zavrnilna sodba sodišča prve stopnje primarno temeljila na zastaranju (do ustreznosti zdravljenja se je sodišče prve stopnje opredelilo le podredno), Višje sodišče pa je svojo odločitev oprlo izključno na zastaranje tožbenega zahtevka. Tudi Vrhovno sodišče je revizijo prvega tožnika zoper pravnomočno zavrnilno sodbo presojalo izključno z vidika zastaranja. Prav to je ključno tudi za presojo očitkov iz ustavne pritožbe, v kateri pritožnik precejšen del očitkov usmerja zoper stališče o ustreznosti zdravljenja sina in s sklicevanjem na mnenje zagrebške nevrologinje utemeljuje svojo tezo o malomarnem zdravljenju. Vendar, kot je poudarilo že Vrhovno sodišče, navedeno nima vpliva na presojo o zastaranju tožbenega zahtevka. Četudi bi pritožnik uspel dokazati, da zdravljenje tretjega tožnika ni potekalo v skladu s pravili zdravniške stroke (lege artis), to ne bi zadoščalo za končni uspeh tožnikov. Pritožnik bi namreč moral izpodbiti stališče o zastaranju, ki je bilo ključno za odločitev sodišč o zavrnitvi odškodninskega zahtevka in ostaja ključno tudi v postopku obnove. Zoper to stališče pa ni uspel izkazati ustavnopravnih pomislekov.
 
8. Z izpodbijanimi sklepi o zavrnitvi predloga za obnovo postopka tudi ni moglo priti do kršitve pravice do povračila škode (26. člen Ustave) in pravice do zdravljenja (51. člen Ustave), kot to zatrjuje pritožnik. Člen 26 Ustave namreč ne govori o odškodninski odgovornosti subjektov, kakršni sta prva in druga tožena stranka v tej zadevi. Tudi pravica do zdravstvenega varstva (51. člen Ustave) z izpodbijano odločitvijo o zavrnitvi predloga za obnovo postopka ni mogla biti kršena. Pritožnik se sklicuje še na kršitev 125. člena Ustave. Ker ta člen Ustave neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.
 
9. Ker kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, niso podane, senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo.
 
 
C.
 
10. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – ZUstS) ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11 in 70/17) v sestavi: predsednik senata dr. Marijan Pavčnik ter člana dr. Dunja Jadek Pensa in dr. Rajko Knez. Sklep je sprejel soglasno.
 
 
 
dr. Marijan Pavčnik
Predsednik senata
 
 
 
[1] Glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-562/13 z dne 18. 7. 2014.
 
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Franc Majcen, Gornja Radgona
Datum vloge:
3. 11. 2017
Datum odločitve:
6. 3. 2019
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
nesprejem ustavne pritožbe
Objava:
Dokument:
US31806

Mobilna aplikacija

Nasveti za iskanje

Na tem spletnem mestu so objavljene vse odločitve Ustavnega sodišča od osamosvojitve dalje, razen sklepov o zavrženju ali o nesprejemu ustavnih pritožb, katerih obrazložitev vsebuje samo navedbo razloga za odločitev in sestavo senata Ustavnega sodišča (četrti odstavek 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču).

Kratka navodila za iskanje

Za iskanje lahko uporabite enostavni iskalnik ali napredni, iskalnik kjer lahko postavite še dodatne pogoje oziroma kriterije, kot so datum odločitve, način rešitve, vrsta zadeve, področje, … .

Iskalnik lahko uporabljate enako kot Googlov iskalnik. V prazno polje vpišite eno ali več iskanih besed. Presledki med besedami pomenijo logični IN, če želite izključiti kakšno ključno besedo iz iskanja, uporabite – (logični NE), OR med besedami pa pomeni logični ALI. Pri iskanju lahko uporabite tudi narekovaje, npr. če iščete določeno besedno zvezo, ki vsebuje več besed skupaj.

Če je zadetkov preveč, poskusite bolj natančno določiti iskalne pojme ali izberite posamezne kategorije, ki se pojavijo na desni strani. Za začetek iskanja kliknite na gumb za iskanje.

Če želite odločitve posredovati drugim, jih izpisati ali shraniti izberite ustrezne ikone pri rezultatih iskanja.
aasfdsfsddbrowseraasfdsfsddbrowser