Up-383/15

Opravilna št.:
Up-383/15
Objavljeno:
Neobjavljeno | 24.01.2019
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2019:Up.383.15
Akt:
Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 51275/2010 z dne 19. 2. 2015, sodba Višjega sodišča v Kopru št. II Kp 51275/2010 z dne 10. 4. 2014 in sodba Okrožnega sodišča v Kopru št. I K 51275/2010 z dne 23. 1. 2014
Izrek:

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 51275/2010 z dne 19. 2. 2015, sodba Višjega sodišča v Kopru št. II Kp 51275/2010 z dne 10. 4. 2014 in sodba Okrožnega sodišča v Kopru št. I K 51275/2010 z dne 23. 1. 2014 se razveljavijo. Zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Kopru v novo odločanje.

Evidenčni stavek:
Odločitev sodišča, da izvede dokaz v korist obdolženca, nato pa odreče verodostojnost zaslišanima pričama le na podlagi njunih razmerij z obtožencem, brez ocene njunih izpovedb, pomeni izvotlitev pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca (tretja alineja 29. člena Ustave).
 
Sodišče mora obrazložiti vsa odločilna dejstva, torej mora pojasniti, na kakšni dokazni podlagi jih je ugotovilo. Tej zahtevi ne zadosti, če se sicer opre na dokaz, a je dejanski stan, ki ga na tej podlagi opiše, ožji od konkretnega dejanskega stanu v krivdoreku (22. člen Ustave).
Geslo:
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje.
1.4.10.6 - Ustavno sodstvo - Postopek - Vmesni postopki - Izločitev sodnika.
5.3.13.53 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja „(19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31)“ - Pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist „(29)“.
5.3.13.17 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja „(19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31)“ - Obrazložitev.
Pravna podlaga:
Člen 22, 29, Ustava [URS]
Člen 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-383/15-18
24. 1. 2019
 
 

ODLOČBA

 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Saše Pohlena, Škofije, na seji 24. januarja 2019
 

odločilo:

 

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 51275/2010 z dne 19. 2. 2015, sodba Višjega sodišča v Kopru št. II Kp 51275/2010 z dne 10. 4. 2014 in sodba Okrožnega sodišča v Kopru št. I K 51275/2010 z dne 23. 1. 2014 se razveljavijo. Zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Kopru v novo odločanje.

 
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. Okrožno sodišče v Kopru je pritožnika spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj nasilništva po prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo – KZ) in kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju KZ-1), mu izreklo pogojno obsodbo deset mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, mu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka, oškodovanko pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je sodbo spremenilo v pravni opredelitvi (kaznivo dejanje nasilja v družini je prekvalificiralo v kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1) in v odločbi o kazenski sankciji (enotno kazen je znižalo za en mesec), v preostalem pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodilo (kaznivo dejanje grožnje je prekvalificiralo v kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1), v preostalem jo je zavrnilo.
 
2. Pritožnik uveljavlja kršitev pravice do izvajanja dokazov v svojo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave, ki jo med drugim pojasnjuje z navedbami, da sodišče neutemeljeno ni prebralo elektronskega sporočila z dne 25. 1. 2009 in ni vpogledalo fotografij z dne 22. 7. 2008 ter da neutemeljeno ni upoštevalo povzetka razgovora z dne 6. 10. 2008.
 
3. Kršitev pravice do enakosti orožij (22. člen Ustave) pritožnik med drugim utemeljuje z navedbami, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog obrambe za vpogled fotografij, ker naj bi bile posnete po storjenih kaznivih dejanjih, hkrati pa naj bi se oprlo na izpovedbo policista, ki naj bi se z oškodovanko srečal šele precej kasneje, kot naj bi bile posnete fotografije, v letu 2009, in ki naj ne bi ničesar neposredno zaznal, temveč naj bi le sprejel ovadbo oškodovanke.
 
4. Kršitev prepovedi sodniške samovolje (22. člen Ustave) pritožnik med drugim utemeljuje z navajanjem, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno odreklo verodostojnost pričama, katerih zaslišanje je predlagal, le na podlagi njunega razmerja s pritožnikom, ne da bi opravilo celovito dokazno oceno njune izpovedbe v povezavi s preostalimi dokazi. Meni, da tako stališče onemogoča obrambo, saj izključuje predlaganje vseh prič, ki so v sorodstvu z obtožencem.
 
5. Kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe in prepovedi sodniške samovolje pritožnik (22. člen Ustave) uveljavlja z navajanjem, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo celotnega dejanskega stanu iz krivdoreka in da sta stališči Vrhovnega in pritožbenega sodišča glede tega vprašanja napačni. Kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe pritožnik utemeljuje tudi z navajanjem, da Vrhovno sodišče ni pojasnilo, katere so tiste navedbe, za katere je presodilo, da jih v pritožbi ni uveljavljal.
 
6. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-383/15 z dne 28. 5. 2018 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo pritožnika in Vrhovno sodišče.
 
 
B. I.
 
7. Pritožnikov očitek o onemogočanju obrambe s samovoljno oceno neverodostojnosti prič Alenke Gec in Denisa Pohlena je Ustavno sodišče presojalo z vidika pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave. V skladu s to pravico ima vsakdo, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti pravico, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo iz te določbe izhaja, da sodišče glede na načelo proste dokazne presoje samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; da mora biti predlagani dokaz materialnopravno upošteven; da mora obramba obstoj in pravno upoštevnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Vendar mora sodišče pri tem upoštevati, da je v dvomu vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca, sodišče pa ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.[1]
 
8. Pritožnik med drugim zatrjuje, da sodišče prve stopnje neutemeljeno, le zaradi sorodstvenega razmerja, ni upoštevalo izpovedb dveh prič. Navaja, da je pritožbeno sodišče to odločitev brez posebne obrazložitve potrdilo in da so razlogi Vrhovnega sodišča o obrazloženi oceni v sodbah nižjih sodišč nepravilni in neresnični.
 
9. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sta bili priči Alenka Gec in Denis Pohlen zaslišani na glavni obravnavi, vendar sodišče njunima izpovedbama "ni sledilo". Odločitev je pojasnilo s sklicevanjem na dejstvo, da priči nista bili navzoči pri obravnavanih dogodkih, in s sklicevanjem na njuno razmerje s pritožnikom (prva priča naj bi bila njegova zunajzakonska partnerica, druga pa njegov brat). Zaradi teh razmerij naj bi bila "njuna naklonjenost pritožniku pričakovana, verodostojnost njunega pričanja pa zaradi tega bistveno zmanjšana".
 
10. Sodišče prve stopnje se z vsebino izpovedb (z dokaznim gradivom)[2] ni ukvarjalo, saj je presodilo, da sta priči (dokazni sredstvi)[3] zaradi povezave s pritožnikom pristranski in posledično neverodostojni. Sodišče se je torej pri svoji odločitvi omejilo na vrednotenje dokaznih sredstev. Resda je možno (ali celo verjetno), da obtoženčev sorodnik ali partner zaradi povezanosti z obtožencem ni verodostojen, nikakor pa to ni nujno. Zato bi sodišče sklep o tem lahko napravilo šele po opravljeni oceni dokaznega gradiva. Pojasnilo, da priči nista neposredno zaznali izvršitvenih ravnanj, ne zadošča, saj procesni predpis tako imenovanih izvedenih (sekundarnih) dokazov, ki posredno kažejo na obstoj kakšnega pomembnega dejstva,[4] ne izključuje.[5] Takšno ravnanje sodišča, ko je dokaz najprej izvedlo, nato pa se z njegovo vsebino sploh ni ukvarjalo, pomeni odvzem oziroma izvotlitev pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca iz tretje alineje 29. člena Ustave in s tem kršitev pravice do obrambe.
 
11. Pritožnik je kršitev uveljavljal v pritožbi in zahtevi za varstvo zakonitosti. Pritožbeno sodišče je presodilo, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče do izpovedb in da je zadostno obrazložilo, zakaj jima "ni sledilo". Vrhovno sodišče je zapisalo, (1) da ocena sodišča o verodostojnosti priče temelji ne le na objektivnih dejstvih in zaznavah (notranja skladnost in skladnost z drugimi dokazi, logičnost in razumljivost vsebine izpovedbe), temveč tudi na subjektivnih okoliščinah, kot so osebne lastnosti priče, torej tudi njena osebna razmerja do oškodovanca, obdolženca in drugih udeleženih oseb, in (2) da je sodišče oba dokaza izvedlo, ju ocenilo in presojo ustrezno obrazložilo. Vendar za ta stališča instančnih sodišč v sodbi prvostopenjskega sodišča ni podlage. Iz te sodbe namreč izhaja, da sodišče vsebine izpovedb omenjenih prič (torej dokaznega gradiva oziroma t. i. objektivnih dejstev in zaznav, kot je zapisalo Vrhovno sodišče) sploh ni presojalo in se do nje tudi ni opredelilo. Zapisalo je namreč le, da priči nista bili navzoči pri obravnavanih dogodkih in da je zaradi njunega razmerja s pritožnikom njuna naklonjenost pritožniku pričakovana, verodostojnost njunega pričanja pa zaradi tega bistveno zmanjšana. Pritožbeno in Vrhovno sodišče kršitve nista odpravili, zato sta tudi sami kršili 29. člen Ustave.
 
12. Glede na navedeno je Ustavno sodišče izpodbijane sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri novem odločanju bo sodišče moralo upoštevati stališča iz te odločbe.
 
 
B. II.
 
13. Ker je Ustavno sodišče izpodbijane sodbe razveljavilo že zaradi ugotovljene kršitve pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave, mu ni bilo treba presojati drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic. Ustavno sodišče je kljub temu odločilo, da presodi tudi zatrjevano kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave, da se hkrati zavaruje pritožnikova pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, če bi se šele kasneje izkazalo, da gre za navedeno kršitev človekove pravice.
 
14. Obrazložena sodna odločba je bistven del poštenega postopka, ki je varovan s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sodišče mora na konkreten način in z zadostno jasnostjo podati razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.[6] Z navedbami strank se mora seznaniti, proučiti mora njihovo dopustnost in pravno upoštevnost ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi svoje odločbe opredeliti. Dolžnost opredelitve velja tako glede dejanskih navedb strank kot tudi glede njihovih pravnih argumentov. Sodišče sicer ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, dolžno pa se je opredeliti vsaj do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso neupoštevna.[7] Pravica do obrazložene sodne odločbe mora biti zagotovljena tudi v postopkih z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Ni sicer nujno, da je obrazložitev odločb instančnih sodišč tako obširna kot obrazložitev sodišča prve stopnje in da je odgovor na navedbe stranke vedno izrecen. Mora pa biti iz sodbe instančnega sodišča razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo.[8]
 
15. Pritožnik navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo celotnega dejanskega stanu iz krivdoreka in da sta stališči Vrhovnega in pritožbenega sodišča glede tega vprašanja napačni.
 
16. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da krivdorek glede kaznivega dejanja z dne 8. 8. 2008 vsebuje opis dveh zaporednih sklopov ravnanj. Opisano je namreč, da je pritožnik v prisotnosti obeh otrok v prepiru kričal na oškodovanko, jo žalil ter jo z rokama prijel za telo in vrgel od sebe tako, da je padla na WC-kotliček ter utrpela udarnino in bolečine na levi strani hrbta, ter da jo je nato prijel še za obe roki in ju nasilno proti njeni volji premikal, zaradi česar je dobila podplutbo na levi nadlahti ter podplutbe obeh podlahti, vse to pa sta opazovala oba otroka in se počutila ogrožena in prestrašena. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sicer pojasnilo, da se je pri presoji oprlo na izpovedbo oškodovanke, na obvestilo o telesni poškodbi in na obvestila kirurške ambulante, vendar pri povzemanju dokaznega gradiva ni opisalo celotnega konkretnega dejanskega stanu iz krivdoreka. Pri povzemanju izpovedbe oškodovanke je namreč zapisalo, da je pritožnik stopil do oškodovanke; da jo je prijel za obe roki in jo odrinil levo v WC, kjer je padla na WC-kotliček, ki je počil; da je začutila bolečino v križu, hrbtu in višini ledvic; in da je pritožnik odšel, ona pa je najprej umirila otroka, nato pa poklicala policijo. Pri povzemanju obvestila o telesni poškodbi in obvestila kirurške ambulante pa je sodišče prve stopnje zapisalo, da se je oškodovanka zatekla po zdravniško pomoč zaradi fizičnega nasilja njenega moža, ki jo je 8. 8. 2008 odrinil, tako da se je s hrbtom udarila ob WC-kotliček, in da so bile diagnosticirane udarnina na levi strani hrbta, udarnina na področju ledvenega in križnega predela in podplutba na levi nadlahti. V sodbeni obrazložitvi je torej delno opisan le prvi sklop pritožnikovih ravnanj, vsebovanih v krivdoreku, tj. prijem in met oškodovanke s posledičnim padcem na kotliček straniščne školjke, nato pa namesto opisa prijema za roki in njunega nasilnega premikanja zoper voljo oškodovanke sledi opis, da je pritožnik odšel, da je oškodovanka umirila otroka in da je poklicala policijo.
 
17. S tem je sodišče kršilo pritožnikovo pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave. Pritožnik je na pomanjkljivo obrazložitev opozoril v pritožbi in zahtevi za varstvo zakonitosti. Pritožbeno sodišče je presodilo, da kršitev ni podana, ker naj bi bil konkreten dejanski stan v obrazložitvi opisan podrobneje kot v izreku, Vrhovno sodišče pa je ocenilo, da gre le za položaj, ko sodišče pri povzemanju ter presoji dokaznega gradiva in opisu dejanskega stanja ne uporabi istih besed v enakem zaporedju. Iz predhodno pojasnjenih razlogov ne gre le za položaj, ko bi bila ista vsebina opisana z drugačnimi izrazi v drugem zaporedju, ali za položaj, ko bi bil opis dejstev v sodbenih razlogih celo podrobnejši. Pritožbeno in Vrhovno sodišče kršitve nista odpravili, s čimer sta tudi sami kršili pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.
 
18. Ker je Ustavno sodišče izpodbijane sodbe razveljavilo že zaradi kršitev 22. in 29. člena Ustave, ni presojalo drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic.
 
 
C.
 
19. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik in dr. Katja Šugman Stubbs. Sodnik Marko Šorli je bil pri odločanju o tej zadevi izločen. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo soglasno.
 
 
dr. Rajko Knez
Predsednik
 
 
 
[1] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-995/15 z dne 12. 7. 2018 (Uradni list RS, št. 53/18), 19. točka obrazložitve.
[2] K. Šugman Stubbs, P. Gorkič, Dokazovanje v kazenskem postopku, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 28–29.
[3] Prav tam.
[4] Z. Dežman, A. Erbežnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 540.
[5] Sodišče prve stopnje se je tega očitno zavedalo, saj se je pri ugotavljanju resničnosti izpovedbe oškodovanke oprlo na izpovedbo policista o tem, kaj je izvedel od oškodovanke.
[6] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10), 8. točka obrazložitve.
[7] Tako na primer odločba Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108), 9. točka obrazložitve.
[8] Tako na primer odločbe Ustavnega sodišča št. Up-373/97, 9. točka obrazložitve, št. Up-590/05 z dne 17. 4. 2008 (Uradni list RS, št. 53/08, in OdlUS XVII, 30), 6. točka obrazložitve, št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09), 5. točka obrazložitve, št. Up-391/14 z dne 16. 6. 2016, 5. točka obrazložitve, in št. Up-258/15 z dne 30. 11. 2017, 4. in 5. točka obrazložitve.
 
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Saša Pohlen, Škofije
Datum vloge:
03.06.2015
Datum odločitve:
24.01.2019
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Dokument:
US31809