Odločitve US

Iskanje po odločbah in sklepih (skupno 15670 odločitev)

Opravilna št.:
Up-366/16
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2019:Up.366.16
Akt:
Ustavna pritožba zoper II. točko izreka sodbe Vrhovnega sodišča št. II Ips 304/2013 z dne 21. 1. 2016
Izrek:
Ustavna pritožba zoper II. točko izreka sodbe Vrhovnega sodišča št. II Ips 304/2013 z dne 21. 1. 2016 se zavrne.
Evidenčni stavek:
Novinarska svoboda izražanja uživa posebno varstvo, vendar njeno izvrševanje vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti, v okviru teh pa se predpostavlja, da gre za delovanje v dobri veri pri širjenju objektivnih, verodostojnih in preverjenih informacij in dejstev, ki zadevajo razpravo v javnem interesu. S tem se uresničuje interes javnosti do obveščenosti o temah, ki so pomembne za razpravo v javnem interesu. Novinarska svoboda torej pomeni svobodo odgovornega iskanja resnice.
 
Stališče, po katerem svoboda izražanja ne more ščititi tudi zavestno neresničnih trditev o dejstvih, ki posegajo v ugled kake osebe, čeravno je okrnjen ugled politične stranke in so meje svobode izražanja v razpravah o morebitni koruptivnosti političnih strank široke, je conclusio, ki ga je Vrhovno sodišče sprejelo v kontekstu presoje in vrednotenja nižjih sodišč. Vrhovnemu sodišču zato ni mogoče očitati, da bi zanemarilo vidik tehtanja pravic v koliziji in da v tem okviru ne bi v zadostni meri upoštevalo, da je tožnica politična stranka. Navedeno stališče Vrhovnega sodišča tudi ne pomeni, da bi Vrhovno sodišče spregledalo pomen katere od pravic v koliziji. Pomeni le, da mora sodišče glede na konkretno ugotovljene okoliščine primera (zlasti upoštevajoč ugotovitev o zavestno neresničnih trditvah novinarja o dejstvih) zavarovati pravico tožnice do ugleda. Omejitev svobode izražanja zaradi varstva ugleda drugega se v takem primeru izkaže kot nujna v demokratični družbi.
 
Prisojena odškodnina, ki ji očitno ni mogoče pripisati kaznovalne narave, je kot sankcija zaradi kršitve pravice do ugleda sicer omejujoča za uresničevanje pravice do svobode izražanja. Vendar je Vrhovno sodišče navedlo upoštevne in zadostne razloge, ki utemeljujejo, da je v okoliščinah primera nujna v demokratični družbi in da je sorazmerna s ciljem – varovati ugled drugega pred zavestno neresničnimi in za ugled resno škodljivimi trditvami novinarja o dejstvih v časopisu. 
Geslo:
1.5.51.2.6 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Zavrnitev ustavne pritožbe.
5.3.13.17 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja „(19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31)“ - Obrazložitev.
5.3.20 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Svoboda izražanja „(39)“.
3.16 - Splošna načela - Sorazmernost.
2.1.3.2.1 - Viri ustavnega prava - Razredi - Sodna praksa - Mednarodna sodna praksa - Evropsko sodišče za človekove pravice.
1.5.5.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Pritrdilna mnenja.
1.4.10.6 - Ustavno sodstvo - Postopek - Vmesni postopki - Izločitev sodnika.
Pravna podlaga:
Člen 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Polno besedilo:
Up-366/16-27
5. 12. 2019
 
 

ODLOČBA

 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe DELO, Časopisno založniško podjetje, d. o. o., Ljubljana, ki jo zastopa Stojan Zdolšek, odvetnik v Ljubljani, na seji 5. decembra 2019
 

odločilo:

 
Ustavna pritožba zoper II. točko izreka sodbe Vrhovnega sodišča št. II Ips 304/2013 z dne 21. 1. 2016 se zavrne.
 
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. Tožnica (Slovenska demokratska stranka – v nadaljevanju SDS) je od pritožnice (v pravdi toženke) zahtevala javno opravičilo za objavo članka z naslovom "Denar iz Patrie ni končal pri Janezu Janši, temveč v njegovi stranki SDS", objavljenem v dnevnem časopisu Delo 23. 11. 2009. Tožnica je zahtevala tudi povrnitev škode, ki ji je kot politični stranki nastala zaradi okrnitve njenega ugleda in dobrega imena (183. člen Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo in 20/18 – v nadaljevanju OZ).[1] O odločitvi sodišča, s katero je bil zavrnjen zahtevek za javno opravičilo, je Ustavno sodišče že odločalo, in sicer je z odločbo št. Up-530/14 z dne 2. 3. 2017 (Uradni list RS, št. 17/17, in OdlUS XXII, 18) razveljavilo sodbo Višjega sodišča glede odločitve o zahtevku za javno opravičilo in zadevo v tem delu vrnilo Višjemu sodišču v novo odločanje.[2] Sprejelo je stališče, da sodišče krši pravico do varstva ugleda iz 35. člena Ustave, če z neustreznim ovrednotenjem pomena, ki ga ima sporočilo za povprečnega bralca, izhodišče tehtanja pravic v koliziji zasnuje tako, da to učinkuje v škodo pravice do varstva ugleda. Ustavno sodišče v tem postopku presoja odločitev Vrhovnega sodišča, ki je pritožnici (enako kot sodišče prve stopnje) naložilo plačilo 10.000,00 EUR odškodnine zaradi nedopustne okrnitve ugleda in dobrega imena tožnice.
 
2. Sodišče prve stopnje je v tem delu ugodilo odškodninskemu zahtevku tožnice. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja ugotovitev, da finski preiskovalec novinarju ni izrekel besedila v takšni obliki, kot je bilo navedeno v naslovu in uvodnem besedilu članka, oziroma da je novinar svojemu viru pripisal besede, ki jih ta ni izrekel. Sodišče prve stopnje se je na podlagi izvedenih dokazov prepričalo, da finski preiskovalec besed, ki se mu kot citati pripisujejo v naslovu članka, ni izjavil. Ugotovilo je, da je "finski preiskovalec zanikal, da je denar iz Patrie zagotovo stekel k tožeči stranki, potrdil pa je, da je to ena izmed smeri preiskave". Po presoji sodišča prve stopnje so bili odgovori finskega preiskovalca "toliko nevtralni, nedokončni, previdni in z opozorili na to, da bo šele končana preiskava podala jasne odgovore", da ni mogoče sprejeti trditve, da je novinar na podlagi odgovorov finskega preiskovalca utemeljeno postavil trditve, kot jih je v trdilni obliki zapisal v naslovu članka in besedilu članka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pritožničin novinar svojemu viru pripisal besede v obliki in v citatih drugače, kot jih je ta oseba izrekla; da je objavil neresnično in nedokazano trditev, ki jo je pripisal finskemu preiskovalcu; da se je novinar (skupaj z odgovornim urednikom) za to objavo zavestno odločil in da mu zato ni uspelo razbremeniti se svoje odgovornosti. Pri tem je novinar za utemeljenost svojih trditev v naslovu spornega članka in tudi v članku samem kot dokaz ponudil le domnevne citate in izjave finskega preiskovalca. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je ne le naslov, temveč tudi besedilo članka postavljeno kot trditev in kot tako vsebuje izjemno hud očitek o tožničini kršitvi volilne zakonodaje in pravil poslovanja političnih strank v Republiki Sloveniji, ki jim ni dovoljeno pridobivati finančnih sredstev iz tujine, posebej ne za volilne kampanje. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil članek dlje časa predmet javne razprave, med tožničinimi člani pa je povzročil veliko razburjenja in vprašanj, ki so terjali odgovore. Sodišče prve stopnje je zato ocenilo, da je tožnica kot politična stranka utrpela pravno priznano škodo na svojem ugledu in dobrem imenu, ter pravično denarno odškodnino zanjo ovrednotilo v znesku 10.000,00 EUR.
 
3. Zoper prvostopenjsko odločitev sta se pritožili obe pravdni stranki. Višje sodišče je pritožbo tožnice zavrnilo, pritožničini pritožbi pa je ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je oba tožbena zahtevka zavrnilo. Odločitev o zavrnitvi denarnega odškodninskega zahtevka je oprlo na stališče, "da posledice nedopustnega posega niso bile tako intenzivne, da bi utemeljevale prisojo denarne odškodnine". Višje sodišče je sicer pritrdilo oceni sodišča prve stopnje glede protipravnosti ravnanja novinarja, kar zadeva zapisano trditev v besedilu članka, ne pa tudi, kar zadeva naslov članka, ki je po presoji Višjega sodišča pomensko tako odprt, da ne omogoča zaključka o njegovi protipravnosti. Glede trditve v besedilu članka pa je Višje sodišče pojasnilo, da je izid dokaznega postopka, preizkušen v pritožbenem postopku, pokazal, da je finski preiskovalec novinarju povedal, da imajo veliko podatkov o tem, da je denar iz Patrie končal v Sloveniji, in da je pretok denarja iz Patrie k tožnici ena glavnih smeri preiskave, ne pa tudi, da imajo dovolj dokazov, da lahko z gotovostjo potrdijo tak sklep. Kot je poudarilo Višje sodišče, je pomembna razlika med trditvijo, da ima finska policija veliko podatkov, da je denar iz Patrie končal v Sloveniji, in da preiskuje tudi tezo, da se je denar stekel k tožnici, na eni strani in trditvijo, da zbrani dokazi z gotovostjo potrjujejo to tezo, na drugi strani. Tudi po stališču Višjega sodišča za opisano prenareditev preiskovalčeve izjave v spornem članku ne more biti podan upravičen interes, ki bi izključeval nedopustnost posega v tožničin ugled. Višje sodišče se je sklicevalo na svojo odločitev št. I Cp 3575/2011 z dne 6. 7. 2012, sprejeto v isti zadevi, in iz nje povzelo bistvene poudarke o posebnostih tehtanja svobode novinarskega izražanja in ugleda (med drugim) politične stranke, ko gre za poročanje o nepravilnostih pri delovanju političnih strank.
 
4. Zoper drugostopenjsko sodbo je tožnica vložila (i) predlog za dopustitev revizije glede dela odločitve, ki se nanaša na javno opravičilo, in (ii) revizijo glede dela odločitve, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo denarne odškodnine zaradi okrnitve ugleda po 183. členu OZ. Vrhovno sodišče je predlog za dopustitev revizije zavrnilo. V delu, ki se nanaša na denarni odškodninski zahtevek, pa je reviziji ugodilo in drugostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je potrdilo prvostopenjsko odločitev glede prisojene pravične denarne odškodnine. Upoštevajoč dejanske ugotovitve nižjih sodišč je sprejelo stališče, da sporni citat izkrivlja tisto, kar je novinarju povedal finski preiskovalec, in da to pomeni nedopusten poseg v pritožničin ugled, saj ni upravičenega razloga za prenareditev preiskovalčeve izjave. Pritrdilo je presoji, da pritožnici ni uspelo dokazati niti resničnosti trditve, zapisane v naslovu in uvodnem besedilu članka, niti tega, da je imel njen novinar utemeljeno podlago verjeti v resničnost zapisane trditve. Dodalo je, da je tožnica res politična stranka in da so meje svobode izražanja v tovrstnih razpravah široke, vendar je nato poudarilo, da svoboda novinarskega izražanja ne more ščititi tudi zavestno neresničnih trditev o dejstvih, ki posegajo v ugled druge osebe. Ker je pritožničino ravnanje samo po sebi pomenilo nedovoljen poseg v tožničine osebnostne pravice, to po presoji Vrhovnega sodišča zadošča za prisojo pravične denarne odškodnine na podlagi 183. člena OZ.
 
5. Pritožnica zatrjuje kršitve pravic iz 22., 25., 27., 29. in 39. člena Ustave. Poudarja, da izpodbijana odločitev huje krši njeno pravico iz 39. člena Ustave, saj ima prisojena odškodnina kaznovalno naravo in v medijskem prostoru ustvarja zastraševalni učinek. Obravnavana zadeva naj bi zato odpirala pomembno ustavnopravno vprašanje, tj. razpravo o naravi prisoje denarne odškodnine pravni osebi zaradi posega v njene osebnostne pravice in o merilih zanjo. Pritožnica Vrhovnemu sodišču očita, da pri tehtanju pravic v koliziji ni v zadostni meri upoštevalo okoliščine, da je tožnica politična stranka. Po njenem mnenju mora imeti interes družbe za javno razpravo o političnih zadevah prednost pred interesi političnih subjektov za varstvo njihovega ugleda in dobrega imena. V obravnavani zadevi naj bi pritožničin novinar ostal znotraj vsebinskih okvirov teme, o kateri je poročal, in naj bi tako prispeval k odprti javni razpravi o družbeno pomembni temi. Po mnenju pritožnice novinar ni dolžan preverjati resničnosti uradnih podatkov, če informacijo oblikuje v dobri veri, in ne odgovarja niti, če se informacije kasneje izkažejo za neresnične. Kot zatrjuje pritožnica, niti iz prvostopenjske sodbe niti iz sodbe Višjega sodišča ne izhaja ugotovitev, da bi se novinar zavedal, da članek ne vsebuje resničnih informacij. To ugotovitev naj bi v svoji odločitvi zapisalo šele Vrhovno sodišče in s tem nedovoljeno poseglo v ugotovljeno dejansko stanje nižjih sodišč, s tem pa kršilo 22. in 25. člen Ustave. Izpovedbe novinarja, finskega preiskovalca in Darijana Koširja naj bi potrjevale, da je novinar objavljene informacije oblikoval v dobri veri. Na skrbnost novinarja naj bi kazal tudi članek, objavljen naslednji dan po objavi spornega članka, v katerem je novinar posebej poudaril, da preiskava še ni končana.
 
6. Pritožnica nadalje zatrjuje, da je Vrhovno sodišče očitno napačno uporabilo 183. člen OZ. S stališčem, da že sam poseg v osebnostne pravice tožnice zadošča za prisojo vsaj določene denarne odškodnine, naj bi neobrazloženo in arbitrarno odstopilo od sodne prakse. Izpodbijana odločitev je po mnenju pritožnice očitno napačna, saj naj bi brez tehtne obrazložitve negirala načelo popolne odškodnine. Osnovni namen odškodnine naj bi bil v odpravi negativnih posledic protipravnega ravnanja, ki pa v konkretnem primeru niso bile izkazane. Razlaga 183. člena OZ, kot jo je sprejelo Vrhovno sodišče, naj bi povzročila zastraševalni učinek (t. i. chilling effect) in naj bi omogočala serijsko ustrahovanje medijev. Vrhovno sodišče naj bi brez zakonske podlage vzpostavilo razlikovanje med "osnovnim zneskom pravične odškodnine" (ki naj bi pravni osebi pripadal že na podlagi ugotovitve protipravnega posega v njene osebnostne pravice) in višjim zneskom (ki ga lahko pravna oseba utemelji z dodatnimi posledicami). Kot poudarja pritožnica, OZ ne določa, katere okoliščine pravni osebi omogočajo prisojo denarne odškodnine in katera merila se upoštevajo pri določitvi njene višine. Pritožnica zato meni, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za sorazmernost prisojenih odškodnin, kar naj bi bilo tudi v nasprotju s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Pritožnica meni, da bi se moralo Vrhovno sodišče glede na to, da je spremenilo odločitev Višjega sodišča, še posebej obširno opredeliti do navedb strank in razlogov sodišč nižjih stopenj.
 
7. Stališče Vrhovnega sodišča, da tožnici ni treba dokazovati nastale škode in da sámo namerno ravnanje novinarja zadošča za prisojo odškodnine, po mnenju pritožnice kaže na kaznovalno naravo prisojene odškodnine, kar naj ne bi bil namen zakonodajalca pri pisanju 183. člena OZ. Pritožnica je prepričana, da če bi se zakonodajalec odločil za uvedbo kaznovalne odškodnine, tega ne bi storil le za pravne osebe, temveč tudi za fizične osebe. Zato naj bi bili z izpodbijano odločitvijo pritožnici kršeni pravici iz 14. in 22. člena Ustave. Izrek kaznovalne odškodnine naj bi bil v konkretnem primeru še posebno neprimeren, saj je odškodnina naložena pritožnici kot delodajalki, ki ji v odnosu do tožnice ni mogoče očitati nikakršnega zavržnega ravnanja. Pritožnica še zatrjuje, da bi ji morala biti zaradi kaznovalne narave odškodnine v postopku zagotovljena ustrezna kazenskopravna jamstva iz 27., 28. in 29. člena Ustave. Ustavnemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe Vrhovnega sodišča v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Predlaga tudi, naj Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) začne postopek za oceno ustavnosti 183. člena OZ.
 
8. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-366/16 z dne 11. 12. 2018 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena ZUstS je Ustavno sodišče o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki iz pravdnega postopka, tj. tožnici SDS.
 
9. Nasprotna udeleženka v svojem odgovoru predlaga zavrnitev ustavne pritožbe. Poudarja, da izvrševanje pravice do svobode izražanja (39. člen Ustave in 10. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti novinarjev, da pri svojem delu ne prestopijo določenih meja glede spoštovanja pravic zasebnosti ter osebnostnih pravic drugih. Nasprotna udeleženka se strinja, da novinar ne odgovarja za informacije, ki jih oblikuje v dobri veri, četudi bi se kasneje izkazale za neresnične. Vendar poudarja, da v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj pritožnici ni uspelo dokazati, da je trditev, zapisana v naslovu članka, resnična in da ji je novinar lahko utemeljeno verjel. Ugotovljeno naj bi bilo ravno nasprotno, tj. da se je novinar zavedal neresničnosti svoje trditve. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da finski preiskovalec novinarju ni izrekel besedila v takšni obliki, kot je bilo navedeno v naslovu spornega članka. Pritožničin novinar naj bi se zavedal, da naslov članka ne vsebuje resnične informacije in da bo njena objava zagotovo močno odmevala ter imela velik vpliv v slovenskem medijskem in javnem prostoru, pa je kljub temu vztrajal pri besedilu članka v trdilni obliki. Nasprotna udeleženka meni, da so drugačna pritožničina zatrjevanja, da naj bi bila sporna informacija oblikovana v dobri veri in da naj bi novinar utemeljeno verjel v njeno resničnost, neutemeljena. Prav tako neutemeljene naj bi bile pritožničine trditve v delu, ki se nanašajo na oceno Višjega sodišča, da je pritožničin novinar prenaredil preiskovalčevo izjavo, pri čemer naj bi bil standard prenareditve izjave v bistvenem podoben standardu uporabe pretiranih izjav oziroma provokacije. Nasprotna udeleženka meni, da že na podlagi jezikovnega pomena omenjenih izrazov to ne more držati. Glede na stališča, sprejeta v odločbi Ustavnega sodišča št. Up-530/14, nasprotna udeleženka meni, da so drugačna zatrjevanja pritožnice neutemeljena, praksa Ustavnega sodišča in ESČP, na katero se sklicuje z namenom utemeljitve zatrjevane kršitve, pa irelevantna. Tudi očitek pritožnice Vrhovnemu sodišču, da naj bi samo ugotavljalo dejansko stanje, s čimer naj bi kršilo pravice iz 22. in 25. člena Ustave, naj bi bil neutemeljen. V obrazložitvi prvostopenjske sodbe naj bi bile podrobno pojasnjene ugotovitve sodišča o dejstvu, da se je novinar zavedal neresničnosti podane informacije. V zvezi z odmero odškodnine po 183. členu OZ nasprotna udeleženka meni, da Vrhovno sodišče ni odstopilo od sodne prakse glede tega vprašanja. Vrhovno sodišče naj bi že v sklepu št. II Ips 238/2015 z dne 8. 1. 2015 sprejelo stališče, da za obstoj pravno priznane nepremoženjske škode po 183. členu OZ zadostuje že sama kršitev te osebnostne pravice, torej kršitev ugleda in dobrega imena. Enako stališče naj bi Vrhovno sodišče sprejelo tudi v sodbi št. II Ips 274/2013 z dne 4. 6. 2015. Nasprotna udeleženka se sklicuje še na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi št. III Ips 71/2016 z dne 24. 7. 2018, da je treba 183. člen OZ razlagati restriktivno, da se v pravni red ne vnašajo neenakosti med fizičnimi in pravnimi osebami, saj se mora škoda pri fizičnih osebah odraziti v duševnih bolečinah, kar pa pri pravnih osebah po naravi stvari ni mogoče. Gre za posebno kategorijo nepremoženjske škode, ki izhaja neposredno iz kršiteljevega ravnanja. Po mnenju nasprotne udeleženke je Vrhovno sodišče svojo odločitev ustrezno obrazložilo in pojasnilo posebne okoliščine, ki jo upravičujejo, zato so neutemeljeni pritožničini očitki, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Kar se tiče višine odmerjene odškodnine, nasprotna udeleženka poudarja, da gre le za vprašanje materialnega prava. Ustreznost višine odmerjene odškodnine je mogoče preveriti z vpogledom v primerljivo sodno prakso. Nasprotna udeleženka tudi nasprotuje predlogu pritožnice, naj Ustavno sodišče začne postopek za oceno ustavnosti 183. člena OZ. Po njenem mnenju gre za pravni standard, ki ga napolni sodišče v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine posameznega primera.
 
10. Odgovor nasprotne udeleženke je bil poslan pritožnici, ki se nanj ni odzvala.
 
11. V postopku odločanja o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče na podlagi zaprosila z dne 12. 12. 2018 pridobilo spis Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 1655/2012-III in nato vpogledalo vanj.
 
 
B. – I.
 
Glede zatrjevane kršitve 22. člena Ustave pri presoji dobrovernosti novinarja
 
12. Kršitev pravice iz 22. Ustave pritožnica utemeljuje s trditvijo, da je Vrhovno sodišče nedovoljeno poseglo v dejansko stanje, ugotovljeno v sodbah nižjih sodišč, s tem, ko je pri svoji presoji izhajalo iz okoliščine, da se je "novinar zavedal, da naslov članka ne vsebuje resničnih informacij". S temi trditvami pritožnica izpodbija stališče Vrhovnega sodišča o neizkazanosti dobre vere, tj. da je imel novinar utemeljeno podlago verjeti v resničnost tistega, kar je zapisal v naslovu in besedilu spornega članka.
 
13. Že iz obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja ugotovitev, da finski preiskovalec novinarju ni izrekel besedila v takšni obliki, kot je bilo navedeno v naslovu in uvodnem besedilu članka, oziroma da je novinar svojemu viru pripisal besede, ki jih ta ni izrekel. To ugotovitev je sodišče prve stopnje sprejelo ob primerjavi izpovedb novinarja in finskega
 
 
 
preiskovalca s samim naslovom in besedilom članka.[3] Ob primerjavi teh izpovedb se je sodišče prve stopnje prepričalo, da finski preiskovalec novinarju ni izjavil, da bi se denar stekal k tožnici; finski preiskovalec je namreč govoril o tem, da je ena glavnih smeri preiskovanja, ali je in kako je denar končal iz finskega podjetja Patria v Sloveniji, pri tem pa je pustil neodgovorjeno, pri kom točno naj bi denar končal.[4] Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je finski preiskovalec zanikal, da je denar iz Patrie zagotovo stekel k tožeči stranki, potrdil pa je, da je to ena izmed smeri preiskave.[5] Sodišče prve stopnje se je na podlagi izvedenih dokazov prepričalo, da finski preiskovalec besed, ki se mu kot citati pripisujejo v naslovu članka, "ni izrekel z vsebino, da je denar kot podkupnino prejela tožeča stranka: izjavil je, da preiskujejo, kje je denar v Sloveniji končal".[6] Sam pogovor med novinarjem in finskim preiskovalcem in še pogovor med takratnim odgovornim urednikom in finskim preiskovalcem sta sodišče prepričala tudi o tem, da so bili odgovori finskega preiskovalca "toliko nevtralni, nedokončni, previdni in z opozorili na to, da bo šele končana preiskava podala jasne odgovore", da ni mogoče sprejeti trditve, da je novinar na podlagi odgovorov finskega preiskovalca utemeljeno postavil trditev, kot jo je v trdilni obliki zapisal v naslovu članka.[7] Po oceni sodišča prve stopnje tako pritožnica ni dokazala, da je novinar utemeljeno verjel in citiral finskega preiskovalca v trditvi v naslovu članka, kot jo je zapisal, oziroma da je svojemu viru pripisal besede v obliki in citatih drugače, kot jih je ta oseba izrekla.[8] Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je ne le naslov, temveč tudi besedilo članka postavljeno kot trditev in kot tako vsebuje izjemno hud očitek o kršitvi volilne zakonodaje in poslovanja političnih strank v Republiki Sloveniji, ki jim ni dovoljeno pridobivati finančnih sredstev iz tujine, posebej ne za volilne kampanje.[9] Pri tem je novinar za utemeljenost svojih trditev v naslovu spornega članka in tudi v članku samem kot dokaz ponudil le domnevne citate in izjave finskega preiskovalca.[10] Kot je poudarilo sodišče prve stopnje, naslov članka in besedilo v trdilni obliki pomenita trditev o hudi kršitvi zakonskih norm in o protipravnem ravnanju. Pritožnica ni dokazala, da bi te trditve izrekel njen vir, ki ga kot takega navaja v članku, prav tako tudi ne, da bi ta isti vir govoril tako, da bi novinar utemeljeno verjel, da potrjuje resničnost trditve, ki jo je postavil sam.[11] Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je novinar sporno besedilo in trditev napisal sam in po lastni odločitvi in da se je zavedal, da ne vsebuje resničnih informacij, istočasno pa tudi, da bo objavljena informacija zagotovo močno odmevala ter bo imela velik vpliv v slovenskem javnem in medijskem prostoru.[12]
 
 
14. Višje sodišče je pritrdilo oceni sodišča prve stopnje glede protipravnosti ravnanja novinarja, kar zadeva zapisano trditev v besedilu članka (ne pa tudi, kar zadeva naslov članka, ki je po presoji Višjega sodišča pomensko tako odprt, da ne omogoča zaključka o protipravnosti v njem zapisane trditve). Članek tudi po oceni Višjega sodišča finskemu preiskovalcu pripisuje izjavo, da je finska policija v tedanji fazi preiskave razpolagala z dovolj gradiva, da lahko preiskovalec z gotovostjo reče, da se je denar iz podjetja Patria ob nakupu njegovih osemkolesnikov stekel k tožnici. Kot je poudarilo Višje sodišče, je pomembna razlika med trditvijo, da ima finska policija veliko podatkov, da je denar iz Patrie končal v Sloveniji, in da preiskuje tudi tezo, da se je denar stekel k tožnici, na eni strani in trditvijo, da zbrani dokazi z gotovostjo potrjujejo to tezo, na drugi strani.[13] Tudi po stališču Višjega sodišča za opisano prenareditev preiskovalčeve izjave v spornem članku ne more biti podan upravičen interes, ki bi izključeval nedopustnost posega v tožničin ugled.[14]
 
15. Vrhovno sodišče je na podlagi ugotovitev nižjih sodišč sprejelo stališče, da sporni citat izkrivlja tisto, kar je novinarju povedal finski preiskovalec, in da to pomeni nedopusten poseg v pritožničin ugled, saj ni upravičenega razloga za prenareditev preiskovalčeve izjave. Pri tem je poudarilo, da je tožnica politična stranka in da so meje svobode izražanja v tovrstnih razpravah široke, vendar je zavzelo stališče, da svoboda novinarskega izražanja ne more ščititi tudi zavestno neresničnih trditev o dejstvih, ki posegajo v ugled druge osebe. Ne drži torej očitek pritožnice, da je Vrhovno sodišče samo ugotovilo, da novinarju ni uspelo dokazati, da je utemeljeno verjel v resničnost zapisanih trditev v naslovu in besedilu članka.
 
16. Glede na navedeno ni utemeljen pritožničin očitek Vrhovnemu sodišču, da je samo ugotovilo, da novinarju ni uspelo dokazati, da je imel utemeljeno podlago verjeti v resničnost tistega, kar je zapisal v naslovu in uvodnem besedilu članka, ne da bi imelo za to podlago v sodbah nižjih sodišč. Pritožnica v ustavni pritožbi vztraja pri trditvi, da naj bi ocena o dobrovernosti novinarja izhajala iz izpovedb novinarja, finskega preiskovalca in takratnega odgovornega urednika, s čimer od Ustavnega sodišča pravzaprav zahteva, naj preizkusi pravilnost dokazne ocene pravdnih sodišč. Ustavno sodišče pa se v postopku z ustavno pritožbo v pravilnost dokazne ocene sodišč ne more spuščati. Dokazna ocena sodišč je obširno utemeljena. Vključuje (med drugim) kritično primerjavo vseh izpovedb prič, zlasti v delih, v katerih so si med seboj nasprotovale, in poudarja, da je novinar že naslednjega dne, ko je ponovno citiral finskega preiskovalca, temu pripisal izjavo, ki je drugačna od sporne, a prav taka, kot je ugotovljena v dokaznem postopku, ter da so bile objave izjav finskega preiskovalca v drugih medijih v dneh po sporni objavi skladne z njegovo izpovedbo v dokaznem postopku. Tudi utemeljitev Vrhovnega sodišča v delu, v katerem povzema oceno nižjih sodišč o neizkazanosti dobre vere novinarja, je v ustavnoprocesnem smislu zadostna in ne krši pritožničine pravice iz 22. člena Ustave.
 
B. – II.
 
Glede zatrjevane kršitve 39. člena Ustave
 
17. Pritožnica Vrhovnemu sodišču očita, da pri tehtanju pravic v koliziji ni v zadostni meri upoštevalo okoliščine, da je tožnica politična stranka, pa tudi, da ni upoštevalo, da je novinar sporni članek oblikoval v dobri veri, s čimer naj bi kršilo njeno pravico iz prvega odstavka 39. člena Ustave. Po mnenju pritožnice novinar ni dolžan preverjati resničnosti uradnih podatkov, če informacijo oblikuje v dobri veri, in ne odgovarja niti, če se informacije kasneje izkažejo za neresnične. S tem smiselno nasprotuje stališču Vrhovnega sodišča, skladno s katerim svoboda novinarskega izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave) ne more ščititi zavestno neresničnih trditev o dejstvih, ki posegajo v ugled druge osebe (35. člen Ustave), čeravno je okrnjen ugled politične stranke in so meje svobode izražanja v razpravah o morebitni koruptivnosti političnih strank široke. Glede na te pritožničine trditve mora Ustavno sodišče presoditi sprejemljivost stališč, na katerih temelji izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča, z vidika pritožničine pravice iz prvega odstavka 39. člena Ustave.
 
Splošna izhodišča ustavnosodne presoje
 
18. Ustava v prvem odstavku 39. člena zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska ter drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema ter širi vesti in mnenja. Svoboda izražanja je poleg tega, da je neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi, tudi temeljni konstitutivni element svobodne demokratične družbe. V okviru pravice do svobode izražanja ima posebej pomembno vlogo svoboda tiska. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-172/94 z dne 9. 11. 1994 (Uradni list RS, št. 73/94, in OdlUS III, 123) poudarilo, da svoboda tiska in izražanja mnenj pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost. Pomen in vloga novinarske svobode izražanja sta večplastna. Njena funkcija je varovati svobodo do posredovanja informacij in mnenj (aktivni vidik), pa tudi svobodo njihovega sprejemanja, torej pravico do obveščenosti (pasivni vidik). Prvi odstavek 39. člena Ustave, ki kot poseben vidik varuje svobodo novinarskega izražanja, tako ne zagotavlja le posameznikove (novinarjeve) pravice, temveč se s tiskom in drugimi javnimi mediji uresničuje tudi demokratična pravica javnosti do obveščenosti o zadevah javnega pomena.[15]
 
19. V skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave je pravica do svobode izražanja (39. člen Ustave) omejena s pravicami oziroma svoboščinami drugih ljudi. Pogosto prihaja v kolizijo prav s pravico do varstva osebnega dostojanstva (34. člen Ustave) ter varstva osebnostnih pravic (35. člen Ustave), med katere spada tudi pravica do varstva časti in dobrega imena. Temelj in meje ustavnega varstva osebnostnih pravic so tako določeni v
 
34. in 35. členu Ustave. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-530/14 (izdani v zvezi z odločitvijo sodišč o zavrnitvi zahtevka za javno opravičilo za isti članek) sprejelo stališče, da pravna oseba, torej tudi politična stranka, po naravi stvari ne more biti nosilka pravice do osebnega dostojanstva in zato tudi ne ustavne pravice do varstva (subjektivne, notranje) časti – torej do varstva občutenja oziroma zavedanja sebe kot vrednega bitja.[16] Tudi politične stranke pa uživajo pravico do varstva ugleda, izhajajočo iz 35. člena Ustave. Če ne bi bile varovane pred neresničnimi (neutemeljenimi) oziroma slabovernimi trditvami, ki nedovoljeno razgrajujejo njihov ugled v javnosti, bi bilo namreč njihovo delovanje lahko znatno okrnjeno.[17]
 
20. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-530/14 poudarilo, da mora biti politična stranka kot tvorba, katere namen je doseči in izvrševati oblast, podvržena nenehnemu kritičnemu nadzoru demokratične javnosti, zato sta že v samo njeno pojavnost vgrajeni javnost in zahteva po transparentnosti delovanja. Temu ustrezno je pri tehtanju ustavnih vrednot, posebej v koliziji s svobodo izražanja, teža ugleda politične stranke ustrezno majhna. Tudi po praksi ESČP so meje sprejemljive kritike širše pri politikih ali političnih strankah, kot to velja za zasebne subjekte. Za razliko od slednjih se politiki in politične stranke neizogibno in zavestno podvržejo nadzoru glede vsake svoje besede in dejanja, in sicer tako s strani novinarjev kot tudi javnosti na splošno; posledično morajo pokazati večjo stopnjo strpnosti do kritike.[18]
 
21. ESČP svobodo novinarskega poročanja opredeljuje kot enega od temeljev demokratične družbe. Pri tehtanju med pravico do svobode izražanja iz 10. člena EKČP ter pravico do varstva časti in dobrega imena, varovano v okviru 8. člena EKČP, ESČP upošteva več meril. Temeljno merilo je, ali sporne objave pomenijo prispevek k razpravi, ki je v javnem interesu.[19] Opozarjanje na nepravilno oziroma koruptivno delovanje (javnih organov, političnih strank itd.) je nedvomno tema, ki zadeva razpravo v javnem interesu.[20] Pri vrednotenju spornih objav je nadalje treba razlikovati, ali gre za trditve o dejstvih ali vrednostne sodbe.[21] Trditve o dejstvih so namreč lahko podvržene dokazovanju resničnosti.[22] V primeru, ko zapisane informacije temeljijo na izjavah drugih oseb (npr.
 
intervju), je treba jasno razlikovati, katere informacije izvirajo od novinarja in kdaj gre zgolj za navajanje izjav drugih oseb.[23]
 
22. Vendar tudi iz prakse ESČP izhaja stališče, da konvencijsko varstvo ne zagotavlja popolnoma neomejene svobode izražanja, četudi gre za novinarsko poročanje o zadevah, glede katerih je podan pomemben (resen) javni interes do obveščenosti.[24] V skladu z drugim odstavkom 10. člena EKČP je uresničevanje te svoboščine povezano z "dolžnostmi in odgovornostmi", ki veljajo tudi za tisk. Te dolžnosti in odgovornosti pridobijo na pomenu, ko se zastavi vprašanje posega v čast in ugled ali ogrožanje pravic drugih. Zaradi dolžnosti in odgovornosti, ki so neločljivo povezane z uresničevanjem svobode izražanja, je varstvo, ki ga 10. člen EKČP zagotavlja novinarjem v zvezi s poročanjem o vprašanjih, ki zadevajo razpravo v splošnem interesu, pogojeno s tem, da delujejo v dobri veri, z namenom zagotoviti točne in zanesljive informacije v skladu z etiko novinarskega poročanja.[25] V primeru, ko je na eni strani podana trditev o dejstvih, za katero ni zadostnih dokazov, ki bi jo potrdili, in na drugi strani novinar razpravlja o vprašanju, ki je v resničnem javnem interesu (an issue of genuine public interest), postane ključno preverjanje, ali je novinar ravnal profesionalno in v dobri veri.[26] Čim bolj je trditev škodljiva za ugled, tem bolj temeljito mora novinar raziskati dejstva, ki jo podpirajo.[27] Če zapisane informacije pomenijo resno obtožbo, je potrebna posebna skrbnost novinarja, preden informacije posreduje javnosti.[28] Pri poročanju o temi, ki zadeva razpravo v javnem interesu, se medijem in novinarjem sicer ne sme naložiti nerazumno breme dokazovanja, ker bi jih to lahko odvrnilo od obveščanja javnosti o temah, ki so v interesu odprte javne razprave. Zato morajo sodišča upoštevati verjetni vpliv njihovih odločitev ne le na konkretne primere, ki jih obravnavajo, temveč na medije na splošno. Njihovo polje presoje je omejeno z interesom demokratične družbe, da bi novinarjem omogočila, da odigrajo svojo ključno vlogo pri posredovanju informacij, ki zadevajo razpravo v javnem interesu.[29]
 
 
Uporaba navedenih izhodišč v konkretni zadevi
 
23. Ko gre za vprašanje vsebine in obsega pravice do svobode izražanja, ima Ustavno sodišče pristojnost, da preveri, ali so stališča, na katerih temelji odločitev sodišča, sprejemljiva z vidika pravice iz prvega odstavka 39. člena Ustave. V obravnavani zadevi mora preizkusiti zlasti sprejemljivost stališča Vrhovnega sodišča, po katerem svoboda novinarskega izražanja ne more ščititi tudi zavestno neresničnih trditev o dejstvih, ki posegajo v ugled kake osebe, z vidika pravice iz prvega odstavka 39. člena Ustave, čeravno je okrnjen ugled politične stranke in so meje svobode izražanja v razpravah o morebitni koruptivnosti političnih strank široke.
 
24. Sporni članek je bil objavljen v kontekstu razprave o korupcijski aferi, ki je v zadevnem obdobju potekala v javnosti. Zato ni dvoma, da je šlo za poročanje o temi, ki je pomembna za razpravo v javnem interesu. Vrhovno sodišče je sporne zapise opredelilo kot trditve o dejstvih, glede katerih je novinarju naloženo dokazovanje resničnosti oziroma dokazovanje njegove dobre vere, tj. da je imel utemeljeno podlago verjeti v resničnost tistega, kar je zapisal. Vrhovno sodišče je ob upoštevanju dejanskih ugotovitev nižjih sodišč (na katere je bilo vezano) presodilo, da je novinar prenaredil preiskovalčevo izjavo oziroma izkrivljeno prikazal vsebino tistega, kar mu je povedal finski preiskovalec.[30] Ta namreč ni izrekel novinarju besedila v takšni obliki, kot je bilo navedeno v naslovu in besedilu članka. Vrhovno sodišče je pritrdilo oceni sodišča prve stopnje, da naslov članka "Denar iz Patrie ni končal pri Janezu Janši, temveč v njegovi stranki SDS" za povprečnega bralca pomeni jasno sporočilo, da je tožnica ravnala koruptivno.[31] Po presoji Vrhovnega sodišča obravnavani članek z naslovom v trdilni obliki, celotnim besedilom, sliko in citatom finskega preiskovalca za povprečnega bralca predstavlja jasno sporočilo, da je tožnica ravnala koruptivno, in mu ne poraja dvomov o resničnosti zapisanega očitka storitve nezakonitega dejanja;[32] ter vsebuje izjemno hud očitek o kršitvi volilne zakonodaje in poslovanja političnih strank v Republiki Sloveniji, ki jim ni dovoljeno pridobivati finančnih sredstev iz tujine, posebej ne za volilne kampanje.[33] Prav zato po oceni Vrhovnega sodišča zapisi v spornem članku skupaj z naslovom pomenijo nedopustno pritožničino ravnanje.[34]  
 
25. V primeru, ko je ugotovljeno, da je na eni strani podana novinarjeva trditev o dejstvih, za katero ni zadostnih dokazov, ki bi jo potrdili, in na drugi strani novinar razpravlja o vprašanju, ki je v resničnem javnem interesu, je treba kot ključno vprašanje presoditi, ali je novinar ravnal profesionalno in v dobri veri.[35] Novinarji in mediji morajo namreč skrbeti za resničnost informacij, za njihovo jasnost in nedvoumnost ter se ne smejo in ne morejo
 
izgovarjati, da dajejo javnosti to, kar si želi.[36] Načelno drži teza pritožnice, da novinar ni dolžan preverjati resničnosti uradnih podatkov in da v tem primeru ne odgovarja, tudi če se objavljene informacije kasneje izkažejo za neresnične. Vendar to velja le ob predpostavki njegovega ravnanja v dobri veri. Slednje pa glede na predhodno obrazložitev (glej 13. in 14. točko obrazložitve te odločbe) v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno. Ugotovitev, da je novinar zavestno zapisal in objavil neresnično oziroma potvorjeno informacijo, ki je resno škodljiva za ugled tožeče stranke, logično izključuje tezo pritožnice o novinarjevi dobrovernosti.[37] V zvezi s stališčem sodišč, da je novinar brez upravičenega razloga prenaredil oziroma izkrivil izjave finskega preiskovalca, Ustavno sodišče dodaja, da dolžnost verodostojnega citiranja vira, na katerega se sklicuje novinar, v ničemer ne krni novinarske svobode izražanja. Novinarju, ki širi informacije o dejstvih, sklicujoč se pri tem na svoj vir, dolžnost korektnega citiranja izjav vira ne nalaga bremena, ki bi kakorkoli oviralo njegovo svobodo izražanja.
 
26. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da za izključitev posameznika iz varstva pravice do svobode izražanja ne zadošča ugotovitev, da naj bi sporni zapis vseboval neresnične trditve.[38] Če pa sodišče ugotovi, da je posameznik vedoma in namerno zapisal neresnične žaljive trditve o drugi osebi oziroma da je pri tem ravnal hudo malomarno (brezbrižno), mu je mogoče očitati celo zlorabo pravice do svobode izražanja.[39] Ni dvoma, da imajo mediji in novinarji ključno in nenadomestljivo vlogo pri obveščanju javnosti o temah v javnem interesu, vendar sta s tem tesno prepleteni njihova dolžnost in odgovornost, da ravnajo v dobri veri pri seznanjanju javnosti z verodostojnimi in preverjenimi informacijami in dejstvi. S tem se namreč uresničuje interes javnosti do obveščenosti o temah, ki so pomembne za razpravo v javnem interesu. Novinarska svoboda pomeni svobodo odgovornega iskanja resnice.
 
27. Ravnanju pritožničinega novinarja, ki je po oceni sodišč resno škodljivo za ugled tožnice, v koliziji pravice do svobode izražanja s pravico do varstva ugleda ni mogoče nuditi ustavnopravnega varstva, ne glede na pomembnost teme za razpravo v javnem interesu in sklicevanje na vlogo novinarjev pri obveščanju javnosti o tovrstnih temah. Upoštevati je namreč treba, da je posebno varstvo, ki ga novinarjem zagotavljata prvi
 
odstavek 39. člena Ustave in prvi odstavek 10. člena EKČP, podvrženo pogoju, da delujejo v dobri veri, z namenom zagotoviti točne in zanesljive informacije v skladu z načeli odgovornega novinarstva.[40] Po presoji vseh treh sodišč za prenareditev preiskovalčeve izjave ne more biti podan upravičen interes, ki bi izključeval nedopustnost posega v tožničin ugled (glej 13. do 15. točko obrazložitve te odločbe). To, da v okoliščinah konkretnega primera ni upravičenega interesa za prenareditev preiskovalčeve izjave, je treba upoštevati tudi pri razumevanju stališča Vrhovnega sodišča. Stališče, po katerem svoboda izražanja ne more ščititi tudi zavestno neresničnih trditev o dejstvih, ki posegajo v ugled kake osebe, čeravno je okrnjen ugled politične stranke in so meje svobode izražanja v razpravah o morebitni koruptivnosti političnih strank široke, je conclusio, ki ga je Vrhovno sodišče sprejelo v kontekstu presoje in vrednotenja nižjih sodišč. Že Višje sodišče je, sklicujoč se na svojo odločitev št. I Cp 3575/2011 v isti zadevi, poudarilo pomen svobode novinarskega izražanja, ko gre za poročanje o nepravilnostih v političnih strankah, a tudi odgovornost novinarjev za posredovanje resničnih informacij v razpravah, ki tečejo o vprašanjih v interesu javnosti. Vrhovnemu sodišču zato ni mogoče očitati, da bi zanemarilo vidik tehtanja pravic v koliziji (tega očitka na Vrhovno sodišče pritožnica niti ne naslavlja) in da v tem okviru ne bi v zadostni meri upoštevalo, da je tožnica politična stranka. Navedeno stališče Vrhovnega sodišča tudi ne pomeni, da bi Vrhovno sodišče spregledalo pomen katere od pravic v koliziji. Pomeni le, da mora sodišče glede na konkretno ugotovljene okoliščine primera (zlasti upoštevajoč ugotovitev o zavestno neresničnih trditvah novinarja o dejstvih) zavarovati pravico tožnice do ugleda. Omejitev svobode izražanja zaradi varstva ugleda drugega se v takem primeru izkaže kot nujna v demokratični družbi.
 
Sorazmernost izrečene sankcije
 
28. Pritožnica zatrjuje, da ima z izpodbijano sodbo prisojena denarna odškodnina zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena tožnice kaznovalno naravo in da v medijskem prostoru ustvarja zastraševalni učinek, kar naj bi bilo nesprejemljivo z vidika pravice do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave.
 
29. Ob presoji navedenega pritožničinega očitka je treba upoštevati dvoje. Prvič, da gre za zavestno neresnične trditve novinarja o dejstvih, ki so resno škodljive za ugled drugega. In drugič, da presoja Vrhovnega sodišča temelji na stališču, da že sáma kršitev ugleda tožnice pomeni zadostno podlago za prisojo vsaj določene pravične odškodnine, morebitne nadaljnje dodatne posledice, ki so nastale z objavo članka, pa lahko služijo zgolj kot podlaga za prisojo višje denarne odškodnine.[41] Pritožnica se zavzema za
 
drugačno razlago 183. člena OZ, in sicer tako, kot jo je sprejelo Višje sodišče. Vendar ti njeni očitki po vsebini pomenijo zatrjevanje zmotne uporabe navadnega (materialnega) prava, ki na ustavno raven ne sega. Iz same višine prisojene pravične denarne odškodnine pa ni mogoče sklepati, da bi sodišče pri odločanju v obravnavani zadevi morebiti vodil tudi kaznovalni namen, ki ne bi bil združljiv z naravo odškodninske sankcije iz 183. člena OZ. Prisojena odškodnina namreč ni nesorazmerno visoka.[42] V okoliščinah konkretnega primera nedvomno poleg izravnalnega odraža tudi preventivni pomen, ki je v tem, da pritožnico (in druge potencialne povzročitelje škode) odvrača od širjenja zavestno neresničnih trditev o dejstvih, ki so škodljiva za ugled drugega. Vendar prisojene denarne odškodnine očitno ni mogoče opredeliti kot kaznovalne. Zato so neupoštevne pritožničine trditve, da je bila v pravdnem postopku prikrajšana za kazenskopravna jamstva iz 27., 28. in 29. člena Ustave.
 
30. Prisojena odškodnina je kot sankcija zaradi kršitve pravice do ugleda omejujoča za uresničevanje pravice do svobode izražanja. Vendar je Vrhovno sodišče zanjo navedlo upoštevne in zadostne razloge. Upoštevalo je, da je šlo za zavestno neresnične trditve o dejstvih, ki resno krnijo ugled tožnice, da je novinar nedopustno posegel v osebnostne pravice tožnice, da je bil poseg v tožničino pravico grob in nameren, da je bil članek objavljen na prvi strani osrednjega dnevnega časopisa v Sloveniji, da je bil namenjen najširšemu krogu bralcev, da so ga povzemali vsi osrednji mediji v Sloveniji in da je bil dalj časa predmet javne razprave. To so okoliščine, ki utemeljujejo, da je izrečena
 
sankcija v okoliščinah primera nujna v demokratični družbi in da je sorazmerna s ciljem – varovati ugled drugega pred zavestno neresničnimi in za ugled resno škodljivimi trditvami novinarja o dejstvih v časopisu. Trditve, da je Vrhovno sodišče s prisojo denarne odškodnine v znesku 10.000,00 EUR kršilo pravico iz prvega odstavka 39. člena Ustave, zato niso utemeljene. Ustavno sodišče dodaja, da pri presoji izpodbijane odločitve Vrhovnega sodišča z vidika sorazmernosti izrečene sankcije ni moglo upoštevati sodbe Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 918/2017 z dne 31. 5. 2017, ki je potrdila sodbo sodišča prve stopnje tudi v delu, v katerem je bilo ugodeno zahtevku za javno opravičilo. Ta sodba je bila namreč izrečena več kot eno leto po izpodbijani sodbi. V času, ko je odločalo Vrhovno sodišče, je bil zahtevek za javno opravičilo pravnomočno zavrnjen.
 
 
B. – III.
 
Glede očitkov o kršitvi 14. in 22. člena Ustave pri uporabi 183. člena OZ
 
31. Pritožnica Vrhovnemu sodišču očita tudi arbitraren odstop od dosedanje sodne prakse, kar zadeva uporabo 183. člena OZ, s tem pa kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Vendar se tudi ta njen očitek izkaže kot neutemeljen. Vrhovno sodišče je že v sodbi št. II Ips 274/2013 z dne 4. 6. 2015 (v kateri se je prvič soočilo z razlago 183. člena OZ) zarisalo temeljno izhodišče, skladno s katerim je pravna oseba upravičena vsaj do določene denarne odškodnine že na podlagi "golega" posega v njen ugled in dobro ime.[43] S tem je uveljavilo t. i. objektivno koncepcijo kot razlagalni argument pri uporabi 183. člena OZ.[44] To stališče je ponovilo tudi v sodbi št. II Ips 304/2013 (ki je predmet izpodbijanja s predmetno ustavno pritožbo) in sklepu št. II Ips 238/2015 z dne 15. 6. 2017. V slednjem je še poudarilo, da stranka z zatrjevanjem škodljivega ravnanja, ki naj bi pomenilo kršitev osebnostne pravice (ugleda in dobrega imena), zatrjuje tudi obstoj škode in da sodišče ob presoji, ali določeno ravnanje pomeni protipravno kršitev osebnostne pravice, obenem ugotavlja tudi obstoj pravno priznane nepremoženjske škode.[45] Navedeni razvoj sodne prakse tako kaže, da izpodbijane presoje Vrhovnega sodišča ni mogoče označiti kot arbitrarne. Vrhovnemu sodišču tudi ni mogoče očitati arbitrarnega odstopa od sodne prakse. Izpodbijana odločitev pomeni le gradnik pri oblikovanju sodne prakse v zvezi z uporabo 183. člena OZ.
 
32. Pritožnica nadalje problematizira vprašanje meril, na podlagi katerih se pravni osebi v tovrstnih primerih prisodi pravična denarna odškodnina. V tem pogledu Vrhovnemu sodišču očita nezadostno obrazložitev izpodbijane odločitve (22. člen Ustave). Vrhovno sodišče je imelo v tej zadevi prvič priložnost, da se opredeli do vprašanja meril za odmero
 
višine odškodnine na podlagi 183. člena OZ.[46] Pri tem je sprejelo stališče, da že sama kršitev ugleda in dobrega imena pravne osebe zadošča za prisojo vsaj določene odškodnine, morebitne nadaljnje dodatne škodne posledice pa lahko služijo zgolj kot podlaga za njeno zvišanje. Upoštevajoč navedeno je Vrhovno sodišče tožnici prisodilo odškodnino v višini 10.000,00 EUR (od zahtevanih 300.000,00 EUR), pri tem pa upoštevalo naslednje okoliščine: (i) da je novinar nedopustno posegel v osebnostne pravice tožnice, (ii) da je bil poseg novinarja grob in nameren ter (iii) da je članek v slovenskem javnem prostoru močno odmeval, povzemali so ga vsi osrednji mediji, prav tako pa je bil članek dalj časa predmet javne razprave. S tem je Vrhovno sodišče zadostilo standardu obrazloženosti iz 22. člena Ustave. Upoštevati je treba tudi, da je Vrhovno sodišče sicer spremenilo sodbo Višjega sodišča, vendar jo je spremenilo tako, da je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, in pojasnilo, da je prisodilo enak znesek, kot ga je prisodilo že sodišče prve stopnje. Dejstvo, da se pritožnica s stališči Vrhovnega sodišča ne strinja, pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave.
 
33. Neutemeljen je tudi pritožničin očitek o kršitvi pravice iz 14. oziroma 22. člena Ustave, ker v zakonu ni podlage za razlikovanje med osnovnim zneskom denarne odškodnine, ki pravni osebi pripade na podlagi "golega" posega v njene osebnostne pravice, in višjim zneskom, do katerega je upravičena, če izkaže dodatne škodne posledice. Ker se pritožnica pri tem sklicuje na primerjavo s 179. členom OZ (ki ureja povrnitev nepremoženjske škode fizičnim osebam), velja poudariti, da prvin prisojanja pravične denarne odškodnine po 179. in 183. členu OZ ni mogoče enačiti, razlog za to pa je v sami pojmovni različnosti subjektov, ki nastopajo kot oškodovanci. Pravne osebe namreč že pojmovno ne morejo trpeti duševnih bolečin v smislu 179. člena OZ, kot to velja za fizične osebe. Četudi sekundarna škodna posledica (duševne bolečine) zato ne more biti izhodišče za presojo o vprašanju višine pravične denarne odškodnine zaradi okrnitve ugleda ali dobrega imena pravne osebe, pa to ne pomeni, da ni mogoče izoblikovati drugačnih meril, ki so odločujoča za opredelitev nedoločnega pravnega pojma pravične denarne odškodnine. Ta opredelitev spada na področje razlage navadnega (zakonskega) prava, ki je po Ustavi zaupana sodiščem, zlasti Vrhovnemu sodišču, ki mu je kot najvišjemu sodišču v državi (prvi odstavek 127. člena Ustave) zaupana izgradnja pravnih stališč v zvezi z razlago zakonskega prava. Ustavno sodišče se v presojo pravilnosti razlage sodišča, če gre le za vprašanje pravilnosti uporabe materialnega prava, ne more spuščati.
 
 
B. – IV.
 
34. Če bi Ustavno sodišče ocenilo, da bi bil lahko protiustaven zakon, na katerem temelji izpodbijani posamični akt, bi samo začelo postopek za oceno ustavnosti tega zakona (drugi odstavek 161. člena Ustave in drugi odstavek 59. člena ZUstS). Drugi odstavek 59. člena ZUstS torej pritožniku ne daje možnosti, da bi v ustavni pritožbi predlagal začetek postopka za oceno ustavnosti zakona, na katerem temelji izpodbijani posamični akt. Predlog pritožnice, naj Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUstS začne postopek za oceno ustavnosti 183. člena OZ (ker ta ne določa niti okoliščin, ki naj bi upravičevale prisojo pravične denarne odškodnine pravni osebi zaradi okrnitve njenega ugleda, niti meril za določitev njene višine), zato ni upošteven.
 
 
C.
 
35. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Špelca Mežnar, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sodnik dr. Marijan Pavčnik je bil pri odločanju v tej zadevi izločen. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovali sodnici Mežnar in Šugman Stubbs. Sodnik Čeferin je dal pritrdilno ločeno mnenje.
 
 
dr. Rajko Knez
Predsednik
 
 
[1] Predmet presoje so zapisi v članku novinarja, objavljenem v dnevniku Delo 23. 11. 2009, in sicer:
trditev v naslovu: "Denar iz Patrie ni končal pri Janezu Janši, temveč v njegovi stranki SDS";
– navedbe v uvodnem delu članka: "'O tem imamo ogromno podatkov,' je finski preiskovalec Kaj Erik Björqvist odločno odgovoril na naše vprašanje, ali v tem trenutku oziroma v tej fazi preiskave razpolaga z dovolj gradiva, da lahko z gotovostjo reče, da se je denar iz finskega nacionalnega podjetja Patria ob nakupu njegovih osemkolesnikov stekel v našo nekdanjo največjo koalicijsko stranko SDS. Resno in izrecno je odgovoril: 'Da.'";
– navedba v članku: "... (denimo, koliko denarja je Patria 'poslala' v SDS) …".
[2] Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo št. I Cp 918/2017 z dne 31. 5. 2017 pritožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bilo pritožnici naloženo javno opravičilo.
[3] Glej 23. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe.
[4] Prav tam.
[5] Prav tam.
[6] Glej 27. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe.
[7] Prav tam.
[8] Prav tam.
[9] Glej 28. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe.
[10] Prav tam.
[11] Prav tam.
[12] Glej 29. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe.
[13] Glej 23. točko obrazložitve drugostopenjske sodbe.
[14] Prav tam.
[15] Tako odločba Ustavnega sodišča št. Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009 (Uradni list RS, št. 17/09, in OdlUS XVIII, 62).
[16] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-530/14, 10.–12. točka obrazložitve.
[17] Prav tam.
[18] Glej sodbo ESČP v zadevi Magyar Jeti Zrt proti Madžarski z dne 4. 12. 2018, 81. točka obrazložitve.
[19] Glej sodbo velikega senata ESČP v zadevi Axel Springer AG proti Nemčiji z dne 7. 2. 2012.
[20] Glej sodbo ESČP v zadevi Kasabova proti Bolgariji z dne 19. 4. 2011, 56. točka obrazložitve.
[21] Prim. C. Grabenwarter, European Convention on Human Rights, Commentary, Verlag C. H. Beck, München 2014, str. 267. Glej tudi sodbi ESČP v zadevah Jerusalem proti Avstriji z dne 27. 2. 2001, 43.–45. točka obrazložitve, in Unabhängige Initiative Informationsvielfalt proti Avstriji z dne 26. 2. 2002, 46.–48. točka obrazložitve.
[22] Glej npr. sodbi ESČP v zadevah Jerusalem proti Avstriji, 42. točka obrazložitve, in Steel in Morris proti Združenemu kraljestvu z dne 15. 2. 2005, 87. točka obrazložitve. Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-462/02 z dne 13. 10. 2004 (Uradni list RS, št. 120/04, in OdlUS XIII, 86), 9. točka obrazložitve.
[23] Tako na primer ESČP v sodbi Dyundin proti Rusiji z dne 14. 10. 2008, 29. točka obrazložitve.
[24] Tako sodbe ESČP v zadevah Bladet Tromsø in Stensaas proti Norveški z dne 20. 5. 1999 (veliki senat), 65. točka obrazložitve; Kasabova proti Bolgariji, 63. točka obrazložitve; ter Yordanova in Toshev proti Bolgariji z dne 2. 10. 2012, 48. točka obrazložitve.
[25] Prav tam.
[26] Tako ESČP v sodbi Flux proti Moldaviji (št. 7) z dne 24. 11. 2009, 41. točka obrazložitve.
[27] Tako ESČP v sodbi Rumyana Ivanova proti Bolgariji z dne 14. 2. 2008, 64. točka obrazložitve.
[28] Tako ESČP v sodbi Koprivica proti Črni gori z dne 22. 11. 2011, 67. točka obrazložitve. V tem primeru novinar pred objavo članka ni dovolj skrbno raziskal dejanske podlage članka. Ob dejstvu, da je šlo za objavo informacij, ki so pomenile resno obtožbo nasprotne stranke, je to tudi po presoji ESČP zadoščalo za sklep, da ni deloval kot odgovoren novinar in da je njegovo obsodbo šteti za nujno zaradi zaščite ugleda prizadetih oseb.
[29] Tako sodba ESČP v zadevi Kasabova proti Bolgariji, 55. točka obrazložitve.
[30] Glej 13. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča.
[31] Glej 15. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča.
[32] Prav tam.
[33] Glej 16. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča.
[34] Prav tam.
[35] Tako ESČP v sodbi Flux proti Moldaviji (št. 7), 41. točka obrazložitve.
[36] Glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-2940/07, 8. točka obrazložitve, in št. Up-570/09 z dne 2. 2. 2012 (Uradni list RS, št. 18/12, in OdlUS XIX, 40), 6. točka obrazložitve.
[37] "Dobroveren je, kdor more biti v prepričanju, da s svojim ravnanjem ne posega v pravice drugih." Tako J. Štempihar, Zasebno pravo, Splošni del, Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana 2003, str. 141.
[38] Tako odločba Ustavnega sodišča št. Up-1019/12 z dne 26. 3. 2015 (Uradni list RS, št. 30/15, in OdlUS XXI, 12), 18. točka obrazložitve.
[39] Prav tam. Ustavno sodišče se je pri tem sklicevalo na stališče ameriškega vrhovnega sodišča, da mora tožnik dokazati, da se je toženec zavedal neresničnosti žaljivih izjav (actual malice) oziroma da je take izjave podal brezbrižno, ne ozirajoč se na njihovo resničnost (reckless) ­– tako sodba vrhovnega sodišča Gertz proti Robert Welch, Inc., 418 U. S. 323 (1974). Glej tudi E. Barendt, Freedom of Speech, Oxford University Press, Oxford, New York 2005, str. 206.
[40] Tako sodbe ESČP v zadevah Bladet Tromsø in Stensaas proti Norveški, 65. točka obrazložitve; Kasabova proti Bolgariji, 63. točka obrazložitve; ter Yordanova in Toshev proti Bolgariji, 48. točka obrazložitve.
[41] V pravni teoriji gre za t. i. objektivno koncepcijo. Podrobneje o tem D. Jadek Pensa, Objektivna koncepcija nepremoženjske škode, Zbornik Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani: Izbrane teme civilnega prava, Ljubljana 2006, str. 50 in nasl.
[42] Prim. sodbo ESČP v zadevi Steel in Morris proti Združenemu kraljestvu, v kateri je ESČP prisojeno odškodnino (v višini 40.000,00 britanskih funtov) glede na skromne dohodke pritožnikov štelo kot precejšnjo (very substantial) in ugotovilo kršitev pravice iz 10. člena EKČP. Drugače je presodilo v zadevi Krone Verlag GmbH proti Avstriji (sodba z dne 19. 6. 2012), v kateri kljub visoki denarni odškodnini (130.000,00 EUR) ni ugotovilo kršitve 10. člena EKČP. Ocenilo je, da prisojena odškodnina glede na okoliščine primera ni bila nesorazmerna. Tudi v zadevi Independent News and Media in Independent Newspapers Ireland Limited proti Irski (sodba z dne 16. 6. 2005), v kateri so nacionalna sodišča pritožniku prisodila odškodnino v višini 381.000,00 EUR, ESČP ni ugotovilo kršitve pravice iz 10. člena EKČP. Poudarilo je, da nepredvidljivo visoke odškodnine (unpredictably large damages awards in libel cases) sicer lahko učinkujejo zastraševalno na novinarje in zato zahtevajo posebej skrbno presojo. Vendar je na drugi strani poudarilo, da je bil v konkretnem primeru poseg v ugled in dobro ime še posebej resen in grob, zato prisojena odškodnina ne pomeni kršitve pravice iz 10. člena EKČP. Glej tudi sodbo ESČP v zadevi Independent Newspapers (Ireland) Limited proti Irski z dne 15. 6. 2017, v kateri je irsko vrhovno sodišče uporabilo izjemno pooblastilo, da je samo odmerilo odškodnino, pri tem pa je bila nova vsota (1.250.000,00 EUR) višja od katerekoli odškodnine, ki jo je kdaj prej dosodila porota ali pritožbeno sodišče, pa tudi višja od odškodnin, ki jih je vrhovno sodišče pred to zadevo bodisi določilo ali razveljavilo. Po presoji ESČP bi moralo vrhovno sodišče v primeru, ko izvršuje sicer zakonito, vendar izjemno pooblastilo, da samo odmeri odškodnino (namesto porote v ponovnem sojenju), in ob upoštevanju dokončnosti take odmere v domačih postopkih svojo odločitev bolj obširno utemeljiti. Čeprav v tem primeru odmera ni bila povsem neargumentirana, pa vrhovno sodišče ni obrazložilo, kako je prišlo do prisojene vsote 1.250.000,00 EUR.
[43] Prim. sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 274/2013, 14. točka obrazložitve.
[44] Objektivna koncepcija upošteva že primarno škodno posledico na nepremoženjskih dobrinah (konkretno okrnitev ugleda), ne zahteva pa sekundarnih posledic, to je duševnih bolečin. Glej D. Jadek Pensa, nav. delo, str. 54.
[45] Prim. sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 238/2015, 10. točka obrazložitve.
[46] V sodbi št. II Ips 274/2013 je Vrhovno sodišče pojasnilo, da se morajo merila na tem področju šele izoblikovati, pri čemer je treba izhajati iz notranje povezanosti in celovitosti pravnega reda. Do vprašanja višine potencialne odškodnine se ni opredeljevalo, saj je bil v tedanji zadevi tožbeni zahtevek zavrnjen. Enako tudi v sodbi Vrhovnega sodišča št. II Ips 238/2015.
 
 
Up-366/16-28           
18. 12. 2019
 
 
Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Roka Čeferina k odločbi št. Up-366/16 z dne 5. 12. 2019 
 
 
 
Uvodoma naj poudarim, da soglašam tako z izrekom kot tudi s pretežnim delom obrazložitve zgoraj navedene odločbe. Menim, da so v obravnavanem primeru redna sodišča ustrezno opravila tehtanje med dvema kolidirajočima človekovima pravicama, torej na eni strani pravico do svobode izražanja novinarja in na drugi pravico do ugleda politične stranke.
 
V prid temu, da se tehtnica prevesi na stran svobode izražanja, govori več okoliščin. Najprej, novinarjeva sporna izjava je bila podana v okviru teme v izrazitem javnem interesu. Tema o domnevnem koruptivnem ravnanju ene od parlamentarnih strank je gotovo tema v javnem interesu par excellence. V okviru take teme je treba v skladu z ustaljeno presojo Ustavnega sodišča in prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) dopustiti široke meje svobode izražanja.[1] Poleg tega je novinar svoje ostre besede naperil proti politični stranki, ki je absolutna javna oseba in ki mora kot taka trpeti intenzivne posege v svojo pravico do ugleda.[2] In končno, v obravnavanem primeru je šlo za uveljavljanje svobode izražanja novinarja pri opravljanju njegovega dela. Svoboda tiska pa je, kot je v svojih odločbah večkrat zapisalo Ustavno sodišče, eden od ključnih institucionalnih pogojev za učinkovitost demokratičnega procesa,[3] zato mora v okviru pravice do svobode izražanja uživati še posebej široke meje.
 
Na drugi strani pa so tri okoliščine, ki so kljub zgoraj navedenim tehtnim argumentom v prid pravici do svobode izražanja tehtnico nagnile na drugo stran, torej na stran pravice politične stranke do ugleda. Novinar je v svojem članku zapisal (1) žaljivo in (2) neresnično obtožbo na račun politične stranke, pri čemer se je, in to je v obravnavanem primeru bistveno, (3) zavedal, da ta obtožba ni resnična.
Pri tem je treba poudariti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso novinarji tudi v primeru, če javnosti posredujejo neresnične informacije, ne ravnajo nujno protipravno. Tudi v takih primerih ostanejo v dopustnih okvirih svobode izražanja, če ravnajo v dobri veri, torej če imajo utemeljen razlog verjeti v resničnost posredovanih informacij.[4] Novinarji niso dolžni preverjati resničnosti podatkov, ki jih pridobijo iz uradnih virov.[5] V svojih posameznih sodbah je ESČP štelo, da je novinar ostal v dopustnih okvirih uveljavljanja svobode izražanja celo v primeru, če je žaljive in neresnične navedbe o domnevno nezakonitem ravnanju državnih organov zapisal na podlagi nepreverjenih govoric.[6] Novinarji smejo pri opravljanju svojega dela povzemati izjave drugih oseb in prispevke drugih medijev, pri čemer se od tako povzete vsebine niso dolžni izrecno distancirati.[7]
 
Vendar je povzemanje izjav treba razlikovati od njihovega predrugačenja. Če novinar na videz povzema tujo izjavo, v resnici pa jo predrugači tako, da ne ustreza več dejanskemu stanju in postane žaljiva, je treba šteti, da je prestopil dopustne okvire svobode izražanja in je s tem ravnal protipravno.[8] [9] Kljub opisanim širokim mejam svobode izražanja in še posebej svobode tiska v evropskem pravnem prostoru so torej te gotovo prestopljene najpozneje takrat, ko novinar v svojem prispevku zavestno navaja neresnična dejstva.
Glede na navedeno soglašam s stališčem večine kolegic in kolegov, sodnic in sodnikov, da so redna sodišča pravilno uravnotežila na eni strani pravico do svobode izražanja novinarja in na drugi strani pravico do ugleda politične stranke ter so po opravljenem tehtanju upravičeno dala prednost slednji.
 
Vendar, in to se mi zdi v tem postopku pomembno, pa v odločbi ni bilo izrecno omenjeno, sankcioniranje zlorabe svobode tiska v obravnavanem primeru je potrebno ne le zaradi varstva ugleda tožeče stranke v pravdnem postopku, ampak tudi zaradi varstva pravice javnosti do obveščenosti.
 
Ustavno sodišče je večkrat opozorilo, da Ustava svobode izražanja ne varuje samo v interesu posameznika, temveč tudi "v interesu vsestranske obveščenosti in iskanja resnice v nenehnih demokratičnih procesih javnega preverjanja in nastajanja javnega mnenja".[10] Pravica javnosti do "vsestranske obveščenosti in iskanja resnice" pa na drugi strani novinarjem nalaga dolžnost, da o dogajanju v družbi, predvsem pa o temah v javnem interesu, poročajo celovito in po resnici. Novinarji morajo kot javni psi čuvaji nadzorovati ravnanje oblasti in o morebitnih nepravilnostih nemudoma alarmirati javnost. S tem igrajo odločilno vlogo pri zagotavljanju demokratičnega družbenega procesa. Nasprotno pa tisti novinarji, ki zaradi večanja naklade in dobičkov medijev zavajajo javnost s senzacionalističnimi in neresničnimi informacijami, ta demokratični proces ogrožajo. Ali, kot smiselno ugotavlja Ustavno sodišče v svojih odločbah, v pristransko in nepopolno informirani družbi je onemogočeno tako učinkovito delovanje politične opozicije vsakokratni oblasti kot tudi nadzor nad delovanjem oblasti.[11]
 
Pri tem poudarjam, da je v današnjem času, za katerega je značilno padanje standardov profesionalnega opravljanja novinarskega dela[12] in vse večji vpliv ekonomskih centrov moči na neodvisno in nepristransko poročanje medijev,[13] pravica javnosti do obveščenosti še posebej ogrožena. V takih okoliščinah je po mojem mnenju prav, da sodišče sankcionira najbolj očitne in grobe primere zlorabe svobode tiska, med katere sodi tudi poročanje novinarja v obravnavanem primeru, in da osebam, katerih osebnostne pravice so bile s tem prizadete, prizna pravično odškodnino. Ne le zaradi varstva pravic oškodovancev, ampak tudi zato, da medije opozori na prepogosto spregledano vsebino drugega odstavka 10. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ki določa, da izvrševanje svobode izražanja vsebuje tudi dolžnosti in odgovornosti.
 
Tudi iz zgoraj navedenih razlogov zato soglašam s stališčem večine sodnic in sodnikov, da je bila obsodba na plačilo odškodnine v obravnavani zadevi v smislu drugega odstavka 10. člena EKČP nujna v demokratični družbi.
 
 
 
                                                                                               Dr. Rok Čeferin
                                                                                                        sodnik
 
 
[1] Odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-172/94 z dne 6. 10. 1994 in št. Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009 ter sodbi ESČP v zadevah Giniewski proti Franciji z dne 31. 1. 2006 in Editions Plon proti Franciji z dne 18. 5. 2004.
[2] Sodba ESČP v zadevi Magyar Zeti Jrt proti Madžarski z dne 4. 12. 2018.
[3] Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-106/01 z dne 5. 2. 2004.
[4] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009.
[5] Sodba ESČP v zadevi Bladet Tromso in Stensaas proti Norveški z dne 20. 5. 1999.
[6] Sodba ESČP v zadevi Thorgeirson proti Islandiji z dne 25. 6. 1992.
[7] Sodba ESČP v zadevi Thoma proti Luksemburgu z dne 29. 3. 2001.
[8] Na vprašanje, ali smejo novinarji v svojih prispevkih predrugačiti izjave drugih oseb, je ESČP odgovorilo v sodbi v zadevi Radio France proti Franciji z dne 30. 3. 2004. V tej zadevi je novinar Radio France povzel poročanje nekega časopisa o ravnanju politika med drugo svetovno vojno v okupirani Franciji. K temu pa je dodal, da je ta politik med drugo svetovno vojno nadziral množično deportacijo Judov, čeprav to v članku, ki ga je povzemal, ni bilo navedeno. Novinar je torej predrugačil in ne le povzel vsebino članka in bil zato pred francoskimi sodišči obsojen zaradi žalitve politika. Kljub temu, da se je sporna radijska oddaja nanašala na temo v javnem interesu in na ravnanje predstavnika oblasti, je ESČP soglasno zavrnilo pritožbo Radia France zoper obsodilne sodbe francoskih sodišč.
[9] Izjema od tega pravila so satirični prispevki medijev, v katerih novinarji na humoren in ironičen način predrugačijo družbeno realnost. Glej npr. sodbo ESČP v zadevi Nikowitz in Verlagsgruppe News GMBH proti Avstriji z dne 22. 2. 2007.
[10] Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-345/01 z dne 5. 2. 2004.
[11] Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-106/01 z dne 5. 2. 2004.
[12] M. Poler Kovačič, Kriza novinarske odgovornosti, Knjižna zbirka Media, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 2005, str. 30.
[13] S. Splichal, Javno mnenje, Zbirka Javnost, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 2005, str. 353.
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
DELO, Časopisno založniško podjetje, d. o. o., Ljubljana
Datum vloge:
28. 4. 2016
Datum odločitve:
5. 12. 2019
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
zavrnitev
Objava:
Uradni list RS, št. 3/2020 in OdlUS
Dokument:
US32181

Mobilna aplikacija

Nasveti za iskanje

Na tem spletnem mestu so objavljene vse odločitve Ustavnega sodišča od osamosvojitve dalje, razen sklepov o zavrženju ali o nesprejemu ustavnih pritožb, katerih obrazložitev vsebuje samo navedbo razloga za odločitev in sestavo senata Ustavnega sodišča (četrti odstavek 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču).

Kratka navodila za iskanje

Za iskanje lahko uporabite enostavni iskalnik ali napredni, iskalnik kjer lahko postavite še dodatne pogoje oziroma kriterije, kot so datum odločitve, način rešitve, vrsta zadeve, področje, … .

Iskalnik lahko uporabljate enako kot Googlov iskalnik. V prazno polje vpišite eno ali več iskanih besed. Presledki med besedami pomenijo logični IN, če želite izključiti kakšno ključno besedo iz iskanja, uporabite – (logični NE), OR med besedami pa pomeni logični ALI. Pri iskanju lahko uporabite tudi narekovaje, npr. če iščete določeno besedno zvezo, ki vsebuje več besed skupaj.

Če je zadetkov preveč, poskusite bolj natančno določiti iskalne pojme ali izberite posamezne kategorije, ki se pojavijo na desni strani. Za začetek iskanja kliknite na gumb za iskanje.

Če želite odločitve posredovati drugim, jih izpisati ali shraniti izberite ustrezne ikone pri rezultatih iskanja.
aasfdsfsddbrowseraasfdsfsddbrowser