Odločitve US

Iskanje po odločbah in sklepih (skupno 15613 odločitev)

Opravilna št.:
Up-1178/18
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2019:Up.1178.18
Akt:
Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1525/2017 z dne 25. 10. 2017 in sklep Okrajnega sodišča v D. št. N 14/2014 z dne 18. 4. 2017
Izrek:
Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1525/2017 z dne 25. 10. 2017 in sklep Okrajnega sodišča v D. št. N 14/2014 z dne 18. 4. 2017 se razveljavita in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v D. v novo odločanje.
Evidenčni stavek:
Osebam, zoper katere teče postopek odvzema poslovne sposobnosti, je treba kljub močni domnevi o obstoju težje duševne motnje zagotoviti temeljna procesna jamstva iz 22. člena Ustave. Zagotoviti jim je treba vsaj tista minimalna procesna jamstva, ki tvorijo samo jedro pravice do poštenega postopka. Med ta nedvomno sodi možnost učinkovitega sodelovanja take osebe v sodnem postopku odvzema poslovne sposobnosti. Ta ji bo v praksi zagotovljena le, če ji bo s strani države zagotovljena pravica do neodvisnega zastopnika, ki bo deloval v njeno korist. Oseba, zoper katero teče postopek odvzema poslovne sposobnosti, mora imeti tudi možnost dati pripombe na psihiatrično izvedensko mnenje, ki pomeni ključni dokaz v tem postopku.
 
Ker pritožniku v tej zadevi na zadnjem naroku za glavno obravnavo, ki je bil ključen za odločitev v zadevi (razpisan je bil namreč po prejemu pisnega izvedenskega mnenja, na katero je sodišče oprlo svojo odločitev), ni omogočilo zastopanja po neodvisnem zastopniku, ki bi nastopal v pritožnikovo korist, niti ni upoštevalo pritožnikovih konkretiziranih pripomb na pisno izvedensko mnenje niti njegovega predloga, naj se sodna izvedenca ustno zasliši, je s tem kršilo njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
 
Vsak, tudi delni odvzem poslovne sposobnosti pomeni hud poseg v pravico do nedotakljivosti posameznikove duševne integritete iz 35. člena Ustave. Zato je lahko pridržan le za izjemne primere, taka odločitev sodišča pa mora temeljiti na zadostnih zanesljivih in prepričljivih dokazih. Po oceni Ustavnega sodišča sodišče v tej zadevi brez preverjanja stališč iz pisnega izvedenskega mnenja z ustnim zaslišanjem izvedencev ni moglo skrbno pretehtati obstoja pogojev za delni odvzem poslovne sposobnosti pritožniku. S tem je kršilo pritožnikovo pravico do nedotakljivosti njegove duševne integritete. 
Geslo:
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje.
5.3.13.18 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja „(19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31)“ - Enakost orožij „(22, 14)“.
5.3.4 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Pravica do telesne in duševne integritete „(35)“.
2.1.3.2.1 - Viri ustavnega prava - Razredi - Sodna praksa - Mednarodna sodna praksa - Evropsko sodišče za človekove pravice.
Pravna podlaga:
Člen 22, 35, Ustava [URS]
Člen 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Polno besedilo:
Up-1178/18-16                                            
26. 11. 2018
 
SKLEP
 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. B., C., na seji 26. novembra 2018
 

sklenil:

 
1. Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 59/2018 z dne 17. 5. 2018 se ne sprejme.
 
2. Ustavna pritožba se v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zavrže.
 
3. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1525/2017 z dne 25. 10. 2017 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v D. št. N 14/2014 z dne 18. 4. 2017 se sprejme v obravnavo.
 
4. Predlog, naj se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži izvršitev sklepov iz 3. točke izreka tega sklepa, se zavrne.
 
 
OBRAZLOŽITEV
 
 
A.
 
1. S pravnomočnim sklepom, izdanim v nepravdni zadevi št. N 14/2014, je bilo odločeno: (1) da se pritožniku zaradi kverulantske paranoje delno odvzame poslovna sposobnost tako, da se mu prepoveduje samostojno nastopanje v sodnih in upravnih postopkih v okviru pravosodnih organov Republike Slovenije, in sicer pred vsemi sodišči, tožilstvi in pravobranilstvi (glede upravnih postopkov pred upravnimi ali občinskimi organi oziroma drugimi ustanovami – npr. za uveljavljanje pravic iz naslova socialnih prejemkov, za urejanje davčnih zadev ter osebnih dokumentov ipd., pritožniku poslovna sposobnost ni bila odvzeta); (2) da se to pravno dejstvo zaznamuje v rojstni matični knjigi in zemljiški knjigi; in (3) da naj Center za socialno delo Č. (v nadaljevanju CSD Č.) pritožniku določi skrbnika. Vrhovno sodišče je zavrglo revizijo, ki jo je pritožnik vložil zoper naveden pravnomočen sklep, ker je ni vložil po odvetniku in ker tudi ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit.
 
2. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča in zoper sklepa nižjih sodišč. Vrhovnemu sodišču očita kršitev 14., 22. in 158. člena Ustave. Odločitev Vrhovnega sodišča je po njegovem mnenju očitno napačna. Po pritožnikovem mnenju bi se moralo Vrhovno sodišče ukvarjati z vprašanjem obstoja krivdnih razlogov za neizpolnjenost procesne predpostavke za vložitev revizije, ki naj bi bili na strani (tedaj začasnega) skrbnika CSD Č. in ne pritožnika. Pritožnik pojasnjuje, da CSD Č. ni niti sam vložil revizije v korist pritožnika niti ni organu za brezplačno pravno pomoč posredoval pritožnikove prošnje za dodelitev odvetnika za sestavo revizije. Pritožnik sam pa naj ne bi imel na razpolago nobene možnosti več, da bi izčrpal to pravno sredstvo tako, da bi ga vložil po odvetniku: (i) ker naj stalnega skrbnika v odprtem roku za revizijo še ne bi imel; (ii) ker naj odvetnika zato, ker mu je bila poslovna sposobnost že delno odvzeta, sam ne bi mogel pooblastiti za zastopanje; (iii) ker naj bi CSD Č. predložil svojo vlogo za dodelitev odvetnika za vložitev revizije, vendar naj je ta ne bi odobril in posredoval organu za brezplačno pravno pomoč; in (iv) ker naj organ za brezplačno pravno pomoč o pritožnikovi vlogi za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki jo je naposled sam vložil, še dva dni pred potekom roka za vložitev revizije ne bi odločil. Pritožnik glede na navedeno meni, da ga je Vrhovno sodišče z zavrženjem vloge diskriminiralo kot invalida.
 
3. Okrajnemu in Višjemu sodišču, ki sta sprejeli odločitev o delnem odvzemu poslovne sposobnosti, pritožnik med drugim očita, da mu v postopku nista zagotovili zastopanja po skrbniku ali pooblaščencu oziroma odvetniku, ki bi nastopal v njegovo korist. CSD Č., ki je bil določen za začasnega skrbnika, po pritožnikovem mnenju v postopku ni ustrezno varoval njegovih interesov. Oziroma pritožnik meni, da je podano nasprotje interesov med njim in CSD Č., zato naj slednji ne bi smel biti njegov skrbnik. Pritožniku naj v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ne bi bilo omogočeno zastopanje po pooblaščenki, ki je pristopila na zadnji narok za glavno obravnavo, čeprav naj bi ta predložila pritožnikovo pooblastilo za zastopanje. Hkrati naj mu sodišče ne bi omogočilo zastopanja po odvetniku ali mu postavilo skrbnika za poseben primer, zaradi česar naj ne bi imel možnosti obravnavanja pred sodiščem. Pritožnik sodiščema očita, da sta odločitev o delnem odvzemu poslovne sposobnosti oprli le na zadnje izvedensko mnenje, čeprav naj bi bilo to nestrokovno in naj ne bi temeljilo na osebnem pregledu pritožnika, temveč zgolj na povzetkih (deloma celo drugačnih) vrednostnih sodb predhodnih izvedencev. Pritožnik meni, da bi moralo sodišče prve stopnje soočiti vse izvedence, tako pa naj mu ne bi omogočilo niti neposrednega zaslišanja izvedencev, ki sta izdelala zadnje izvedensko mnenje, čeprav je to predlagal. Prav tako naj sodišče ne bi upoštevalo drugih pripomb pritožnika na izvedensko mnenje. Pritožnik opozarja, da je pred sodiščem prve stopnje zahteval izločitev izvedenca dr. Zalarja, pa naj sodišče o tem predlogu ne bi odločilo. Pritožnik uveljavlja tudi kršitev pravice do varstva občutljivih osebnih podatkov. Sam naj namreč ne bi dovolil vpogleda v podatke o njegovem zdravstvenem stanju, takšnega dovoljenja pa naj skrbnik tudi ne bi mogel dati.
 
4. Pritožnik meni, da odločitev o delnem odvzemu poslovne sposobnosti zaradi nezakonitosti in nesorazmernosti posega krši njegove pravico do osebnega dostojanstva, osebnostne pravice ter pravici do svobode izražanja in enakosti pred zakonom. Trdi, da z njegove strani sproženi postopki pred pravosodnimi organi niso povezani z njegovim bolezenskim stanjem. Protispisna naj bi bila ugotovitev sodišča prve stopnje, da je z njegove strani ovadena vsaka oseba, katere odločitev v postopku mu ni v prid. Pritožnik sodiščema očita, da nista odločali o predhodnem vprašanju, to je o utemeljenosti kazenskih postopkov, ki naj bi jih pritožnik domnevno sprožil zaradi kverulantstva. Sodišči bi si morali po njegovem mnenju zastaviti vprašanje, ali ni morebiti dolžina postopka za odvzem poslovne sposobnosti tista okoliščina, ki je vplivala na pritožnikovo nezaupljivost do državnih organov. Po pritožnikovem mnenju je sporno, če se ukrep omejitve poslovne sposobnosti izreče zaradi varstva sodišča samega, še posebej, če gre za kazensko področje. Pri odvzemu poslovne sposobnosti naj namreč ne bi šlo za kaznovalni ukrep, pač pa za to, da si pritožnik ne povzroča škode. Konkretnih okoliščin, ki bi utemeljevale sklep, da pritožnik s svojim ravnanjem neposredno ogroža svoje pravice in interese, naj sodišči ne bi ugotovili. Zgolj potencialna možnost vlaganja kazenskih ovadb po mnenju pritožnika takega sklepa še ne utemeljuje. S tem naj še ne bi bilo dokazano, da si pritožnik povzroča škodo, saj naj mu s temi postopki ne bi nastajali stroški, poleg tega pa naj bi bil pritožnik upravičen do brezplačne pravne pomoči.
 
5. Pritožnik sodiščema očita tudi kršitev ustavnih procesnih jamstev iz razloga: (i) ker naj ne bi upoštevali vseh njegovih navedb; (ii) ker naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo pritožnikovih številnih dokaznih predlogov; (iii) ker naj Višje sodišče ne bi sledilo njegovemu predlogu, naj ga samo neposredno zasliši; (iv) ker naj bi sodišče prve stopnje po drugi strani upoštevalo prepozne dokaze, ki jih je predlagatelj predložil v ponovljenem postopku, čeprav naj jih ne bi smelo; (v) ker naj sodišči pritožnika ne bi šteli za stranko postopka, ampak naj bi ga  obravnavali kot objekt in to kljub temu, da naj ne bi imel niti skrbnika za poseben primer niti pooblaščenca; in (vi) ker naj bi z izpodbijano odločitvijo odstopili od sodne prakse, sprejete v sklepu Vrhovnega sodišča št. II Ips 218/2005. Pritožnik sodiščema očita, da nista upoštevali 5. člena Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 in 20/88 – popr. – v nadaljevanju ZNP), po katerem bi si morali prizadevati, da se pravice in interesi udeležencev postopka čim prej ugotovijo in zavarujejo. Poleg tega naj bi Višje sodišče napačno ugotovilo, da je pritožnik pritožbo prepozno vložil. Pritožnik uveljavlja tudi kršitev pravic do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in do nepristranskega sojenja. Zatrjuje, da je razpravljajoča sodnica izvedla narok za glavno obravnavo, čeprav naj bi bila seznanjena, da je predlagal njeno razrešitev. Pritožnik nasprotuje zavrnitvi njegove zahteve za njeno izločitev. Višjemu  sodišču očita, da tega dela pritožbe ni obravnavalo, čeprav naj bi se izrecno skliceval na vse listine v spisu.
 
6. Pritožnik Ustavnemu sodišču predlaga, naj sprejme ustavno pritožbo v obravnavo oziroma naj izjemno obravnava njegovo ustavno pritožbo zoper vsebinsko odločitev pred izčrpanjem izrednega pravnega sredstva ter naj do končne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa in zadevo obravnava absolutno prednostno. Zatrjevane kršitve človekovih pravic naj bi imele za pritožnika hujše posledice, saj naj bi bil zaradi sedem let trajajočega postopka diskriminiran in stigmatiziran. Pritožnik v nadaljevanju pojasnjuje svoja stališča o ustavni spornosti posameznih določb ZNP. Opozarja, da številne evropske države odpravljajo institut odvzema poslovne sposobnosti kot obliko diskriminacije invalidov in da se v evropskem prostoru vse bolj uveljavlja institut zagovorništva. Po pritožnikovem mnenju bi bila smiselna tudi presoja ustavnosti Družinskega zakonika (Uradni list RS, št. 15/17 – v nadaljevanju DZ), in sicer drugega odstavka 11. člena, drugega odstavka 239. člena in 295. člena DZ, v katerih bi bilo treba po pritožnikovem mnenju pojem skrbnika nadomestiti s pojmom zakonitega zastopnika.
 
 
B. – I.
 
7. Senat ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) (1. točka izreka).
 
8. Senat je ustavno pritožbo v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zavrgel, ker ne gre za posamičen akt državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, s katerim bi bilo odločeno o pritožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (2. točka izreka).
 
 
B. – II.
 
9. Preden Ustavno sodišče odloči o sprejemu ustavne pritožbe, mora preizkusiti, ali so izpolnjene procesne predpostavke, ki jih določa zakon. ZUstS v prvem odstavku 51. člena določa, da se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije očitno nakazuje, da v obravnavani zadevi pravna sredstva niso bila formalno izčrpana. Pritožnik sicer predlaga izjemno obravnavo ustavne pritožbe pred izčrpanjem izrednega pravnega sredstva po drugem odstavku 51. člena ZUstS.[1] Vendar navedena določba ZUstS predvideva možnost izjemne obravnave le za primere, ko pritožnik ustavno pritožbo vloži pred izčrpanjem izrednega pravnega sredstva, in sicer z namenom, da lahko Ustavno sodišče zagotovi varstvo človekovih pravic, še preden bi se o njih dokončno izrekla pri izrekanju o izrednih pravnih sredstvih pristojna sodišča.[2] Zato izjemna obravnava pritožnikove ustavne pritožbe na podlagi drugega odstavka 51. člena ZUstS ni mogoča. Kljub temu se zastavlja vprašanje, ali morda okoliščine obravnavanega primera utemeljujejo izjemo in s tem upravičujejo odstop od zahteve po formalnem izčrpanju izrednega pravnega sredstva, ki preprečuje vsebinski preizkus izpodbijanega akta pred Ustavnim sodiščem.
 
10. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča je pritožniku mogoče očitati, da ni izčrpal pravnega sredstva, ki bi bilo dovoljeno, le, če je nedovoljenost sam zakrivil.[3] Pritožnik zatrjuje, da v tej zadevi ne gre za tak primer. Ustavno sodišče je po opravi poizvedb pri Okrožnem sodišču v F. kot organu za brezplačno pravno pomoč in po vpogledu v nepravdni spis Okrajnega sodišča v D. št. N 14/2014 ugotovilo, da to drži. Ugotovilo je namreč, da je pritožnik v odprtem roku za revizijo v resnici vložil dve prošnji za odobritev brezplačne pravne pomoči. Vendar je organ za brezplačno pravno pomoč sklenil, da nima pravnega učinka niti pritožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev revizije z dne 22. 11. 2017, ki mu je bila posredovana s strani CSD Č. (sklep št. Bpp 558/2017 z dne 27. 11. 2017), niti pritožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev revizije z dne 28. 11. 2017, ki jo je pritožnik sam vložil, saj je CSD Č. kljub pozivu ni ustrezno dopolnil (sklep št. Bpp 572/2017 z dne 13. 12. 2017). Po presoji Okrožnega sodišča v F. namreč procesno nesposobna stranka ne more samostojno opravljati procesnih dejanj in se zato njene vloge ne upoštevajo. Upoštevaje navedeno ter dejstvo, da je bila pritožniku po podatkih nepravdnega spisa zaradi slabega premoženjskega stanja v tem postopku že večkrat dodeljena brezplačna pravna pomoč v obliki pravne pomoči odvetnika, je treba pritrditi pritožniku, da nedovoljenosti revizije iz razloga, ker je ni vložil po odvetniku, ni sam zakrivil. Zato in upoštevaje posebno naravo predmetnega nepravdnega postopka (ZNP sodiščem nalaga, da z največjo stopnjo skrbnosti obravnavajo in upoštevajo potrebo po zavarovanju pravic in koristi oseb, obravnavanih v teh postopkih; posebno varstvo teh oseb pa narekuje tudi Konvencija o pravicah invalidov, Uradni list RS, št. 37/08, MP, št. 10/08 – MKPI) pritožniku po oceni Ustavnega sodišča ni mogoče očitati, da ni izčrpal tega pravnega sredstva.[4] Senat Ustavnega sodišča je glede na navedeno sklenil, da so izpolnjeni pogoji za obravnavo ustavne pritožbe zoper vsebinsko odločitev kljub neizčrpanju revizije in da se ustavna pritožba sprejme v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijanima sodnima odločbama kršene pritožnikove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine (3. točka izreka).
 
11. Če je ustavna pritožba sprejeta v obravnavo, lahko po 58. členu ZUstS senat ali Ustavno sodišče na nejavni seji zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo izpodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Senat Ustavnega sodišča ocenjuje, da pritožnik ni izkazal možnosti nastanka težko popravljivih škodljivih posledic. Zato je njegov predlog za začasno zadržanje zavrnil (4. točka izreka). Zadevo bo Ustavno sodišče obravnavalo absolutno prednostno.
 
 
 
 
C.
           
12. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena, prve alineje prvega odstavka 55.b člena in 58. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11 in 70/17) v sestavi: predsednik senata dr. Marijan Pavčnik ter članici dr. Dunja Jadek Pensa in dr. Etelka Korpič – Horvat. Sklep je sprejel soglasno.
 
 
 
dr. Marijan Pavčnik
Predsednik senata
 
[1] Skladno s to določbo lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice.
[2] Prim. 14. točko obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča št. Up-373/14 z dne 11. 6. 2014 (Uradni list RS, št. 47/14).
[3] Prim. 4. točko obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča št. Up-139/99 z dne 30. 5. 2000. Prim. tudi 4. točko sklepa Ustavnega sodišča št. Up-43/10 z dne 7. 4. 2011 (Uradni list RS, št. 32/11, in OdlUS XIX, 32).
[4] Prim. s 6. in 7. točko sklepa Ustavnega sodišča št. Up-93/18, U-I-477/18 z dne 18. 10. 2018.
 
 
 
Up-1178/18-23
12. 12. 2019
 
                                    
 
ODLOČBA       
 
 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B., C., na seji 12. decembra 2019
 
 

odločilo:

 
Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1525/2017 z dne 25. 10. 2017 in sklep Okrajnega sodišča v D. št. N 14/2014 z dne 18. 4. 2017 se razveljavita in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v D. v novo odločanje.
 
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. S pravnomočnim sklepom, izdanim v nepravdni zadevi št. N 14/2014, je bilo ob četrtem ponovljenem sojenju odločeno: (1) da se pritožniku zaradi kverulantske paranoje delno odvzame poslovna sposobnost tako, da se mu prepoveduje samostojno nastopanje v sodnih in upravnih postopkih v okviru pravosodnih organov Republike Slovenije, in sicer pred vsemi sodišči, tožilstvi in pravobranilstvi (medtem ko pritožniku poslovna sposobnost ni bila odvzeta glede upravnih postopkov pred upravnimi ali občinskimi organi oziroma drugimi ustanovami – npr. za uveljavljanje pravic iz naslova socialnih prejemkov, za urejanje davčnih zadev ter osebnih dokumentov ipd.); (2) da se to pravno dejstvo zaznamuje v rojstni matični knjigi in zemljiški knjigi; in (3) da naj Center za socialno delo Č. (v nadaljevanju CSD Č.) pritožniku določi skrbnika.[1]
 
2. Pritožnik sodiščema očita, da mu v postopku odvzema poslovne sposobnosti nista zagotovili ustreznega zastopanja po zastopniku (skrbniku, pooblaščencu ali odvetniku), ki bi nastopal v njegovo korist. Po pritožnikovem mnenju CSD Č., ki je bil določen za njegovega začasnega skrbnika, zaradi navzkrižja interesov ne bi smel biti njegov skrbnik. Pritožnik tudi meni, da CSD Č. v postopku ni ustrezno varoval njegovih interesov. Pritožniku naj v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ne bi bilo omogočeno zastopanje po pooblaščenki, ki je pristopila na zadnji narok za glavno obravnavo, čeprav naj bi ta predložila njegovo pooblastilo za zastopanje. Pritožnik trdi, da od 31. 11. 2016 ni imel niti skrbnika niti pooblaščenca. Po njegovem mnenju bi moralo zato sodišče prve stopnje prekiniti postopek in počakati na odločitev organa za brezplačno pravno pomoč o dodelitvi brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega zastopanja po odvetniku, ki bi hkrati opravljal nalogo skrbnika. Ker sodišče ni postopalo tako in ker mu tudi ni postavilo skrbnika za poseben primer, naj pritožnik ne bi imel možnosti obravnavanja pred sodiščem.
 
3. Pritožnik sodiščema očita, da sta odločitev o delnem odvzemu poslovne sposobnosti oprli le na zadnje izvedensko mnenje, čeprav naj bi bilo to nestrokovno in naj ne bi temeljilo na njegovem osebnem pregledu, temveč zgolj na povzetkih (deloma celo drugačnih) vrednostnih sodb predhodno postavljenih sodnih izvedencev. Pritožnik meni, da bi moralo sodišče prve stopnje soočiti vse izvedence, tako pa naj mu ne bi omogočilo niti neposrednega zaslišanja izvedencev, ki sta izdelala zadnje izvedensko mnenje, čeprav je to predlagal. Prav tako naj sodišče ne bi upoštevalo drugih pripomb pritožnika na izvedensko mnenje, s čimer naj bi ga prikrajšalo za njegovo pravico do izjave. Pritožnik opozarja, da je pred sodiščem prve stopnje zahteval izločitev izvedenca dr. Zalarja, vendar naj sodišče o tem predlogu ne bi odločilo. Pritožnik uveljavlja tudi kršitev pravice do varstva občutljivih osebnih podatkov. Sam naj namreč ne bi dovolil vpogleda v podatke o svojem zdravstvenem stanju, takšnega dovoljenja pa naj tudi skrbnik ne bi mogel dati.
 
4. Pritožnik meni, da odločitev o delnem odvzemu poslovne sposobnosti zaradi nezakonitosti in nesorazmernosti nedopustno posega v njegovo pravico do osebnega dostojanstva, osebnostne pravice ter v pravici do svobode izražanja in enakosti pred zakonom. Zatrjuje, da postopki, ki jih je sprožil pred pravosodnimi organi, niso povezani z njegovim bolezenskim stanjem. Protispisna naj bi bila ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ovadil vsako osebo, katere odločitev v postopku mu ni bila v prid. Pritožnik sodiščema očita, da nista odločali o predhodnem vprašanju, to je o utemeljenosti kazenskih postopkov, ki naj bi jih pritožnik domnevno sprožil zaradi kverulantstva. Sodišči bi si po pritožnikovem mnenju morali zastaviti vprašanje, ali ni morebiti dolžina postopka za odvzem poslovne sposobnosti tista okoliščina, ki je vplivala na njegovo nezaupljivost do državnih organov. Po pritožnikovem mnenju je sporno, če se ukrep omejitve poslovne sposobnosti izreče zaradi varstva sodišča samega, še posebej, če gre za kazensko področje. Pri odvzemu poslovne sposobnosti naj namreč ne bi šlo za kaznovalni ukrep, temveč za to, da si pritožnik ne povzroča škode. Konkretnih okoliščin, ki bi utemeljevale sklep, da pritožnik s svojim ravnanjem neposredno ogroža svoje pravice in interese, naj sodišči ne bi ugotovili. Zgolj potencialna možnost vlaganja kazenskih ovadb po mnenju pritožnika takega sklepa še ne utemeljuje. S tem naj še ne bi bilo dokazano, da si pritožnik povzroča škodo, saj naj mu s temi postopki ne bi nastajali stroški, poleg tega pa naj bi bil upravičen do brezplačne pravne pomoči.
 
5. Pritožnik sodiščema očita kršitev ustavnih procesnih jamstev še iz naslednjih razlogov: (i) sodišči naj ne bi upoštevali vseh njegovih navedb; (ii) sodišče prve stopnje naj ne bi upoštevalo njegovih dokaznih predlogov; (iii) Višje sodišče naj ne bi sledilo njegovemu predlogu, naj ga samo neposredno zasliši; (iv) sodišče prve stopnje naj bi po drugi strani upoštevalo prepozne dokaze, ki jih je predlagatelj predložil v ponovljenem postopku, čeprav jih ne bi smelo; (v) sodišči naj pritožnika ne bi šteli za stranko postopka, ampak naj bi ga obravnavali kot objekt, in to kljub temu, da naj ne bi imel niti skrbnika za poseben primer niti pooblaščenca; (vi) z izpodbijano odločitvijo naj bi sodišči tudi odstopili od sodne prakse, sprejete v sklepu Vrhovnega sodišča št. II Ips 218/2005. Pritožnik sodiščema še očita, da nista upoštevali 5. člena Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 in 20/88 – popr. – v nadaljevanju ZNP), po katerem si morata prizadevati, da se pravice in interesi udeležencev postopka čim prej ugotovijo in zavarujejo. Poleg tega naj bi Višje sodišče napačno ugotovilo, da je pritožnik pritožbo prepozno vložil. Pritožnik uveljavlja tudi kršitev pravice do nepristranskega sojenja. Zatrjuje, da je razpravljajoča sodnica izvedla narok za glavno obravnavo, čeprav naj bi bila seznanjena s tem, da je predlagal njeno razrešitev. Pritožnik nasprotuje zavrnitvi zahteve za njeno izločitev. Višjemu sodišču očita, da tega dela pritožbe ni obravnavalo, čeprav naj bi se izrecno skliceval na vse listine v spisu.
 
6. Pritožnik v nadaljevanju pojasnjuje svoja stališča o ustavni spornosti posameznih določb ZNP. Opozarja, da številne evropske države odpravljajo institut odvzema poslovne sposobnosti kot obliko diskriminacije invalidov in da se v evropskem prostoru vse bolj uveljavlja institut zagovorništva. Po pritožnikovem mnenju bi bila smiselna tudi presoja ustavnosti Družinskega zakonika (Uradni list RS, št. 15/17 – v nadaljevanju DZ), in sicer drugega odstavka 11. člena, drugega odstavka 239. člena in 295. člena DZ, v katerih naj bi bilo treba pojem skrbnika nadomestiti s pojmom zakonitega zastopnika.
 
7. Ustavno sodišče je s 3. točko izreka sklepa senata št. Up-1178/18 z dne 26. 11. 2018 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. O tem je skladno s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Višje sodišče v Ljubljani, skladno z drugim odstavkom istega člena ZUstS pa je ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki iz nepravdnega postopka (predlagatelju). O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je Ustavno sodišče obvestilo tudi druge udeležence postopka (CSD Č.).
 
8. Predlagatelj nepravdnega postopka ni odgovoril na ustavno pritožbo. O njej se tudi CSD Č. ni izjavil.
 
9. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v D. št. N 14/2014.
 
 
B.
 
10. Pritožnik trdi, da mu je bilo v nepravdnem postopku zaradi odvzema poslovne sposobnosti kršenih več ustavnih procesnih jamstev. Ustavnopravno pomembni v tem pogledu so po oceni Ustavnega sodišča naslednji pritožnikovi očitki: (1) očitek, da mu ni bilo zagotovljeno ustrezno zastopanje v postopku, še posebej na zadnjem naroku za glavno obravnavo z dne 23. 3. 2017; (2) očitek, da sodišče ni upoštevalo njegovih pripomb na pisno izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani (v nadaljevanju Komisije) z dne 1. 12. 2016, na katero je oprlo svojo odločitev, ter da mu ni omogočilo neposrednega zaslišanja sodnih izvedencev, ki sta izdelala to mnenje; in (3) očitek, da ga sodišči s tem, ko nista upoštevali njegovih procesnih dejanj, nista obravnavali kot subjekt, temveč kot objekt postopka. Vsi navedeni očitki so pomembni z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ta človekova pravica namreč stranki sodnega postopka med drugim zagotavlja pravico do izjavljanja o celotnem procesnem gradivu v spisu, ki lahko vpliva na odločitev sodišča (t. i. pravica do kontradiktornega postopka),[2] pri tem pa zahteva, da se stranki zagotovijo razumne možnosti za predstavitev njenih stališč, vključno z dokazi, pred sodiščem pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti drugi stranki (t. i. pravica do enakosti orožij strank v sodnem postopku).[3]
 
11. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da morata biti zahtevi po kontradiktornem postopku in po enakosti orožij strank spoštovani v vseh sodnih postopkih, tudi v nepravdnem postopku o (prisilnem) pridržanju duševno bolne osebe v psihiatrični bolnišnici[4] oziroma v postopku sprejema take osebe v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda.[5] Po presoji Ustavnega sodišča je pošten postopek, ko gre za osebe z duševnimi motnjami in zato lahko tudi s težavami pri izvrševanju njihove (svobodne) volje, le tak, ki jim kljub bolezni omogoča čim bolj celovito in popolno sodelovanje v postopku in s tem tudi izvrševanje njihovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.[6] Enake ustavne zahteve veljajo po presoji Ustavnega sodišča tudi za nepravdni postopek za odvzem poslovne sposobnosti.[7] V postopku odvzema poslovne sposobnosti (za razliko od prej navedenih postopkov) posamezniku (praviloma) sicer ni odvzeta prostost in tako ni poseženo v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave, vendar se tudi z odločitvijo, sprejeto v tem postopku, hudo posega v posameznikovo pravico do svobodnega odločanja o samem sebi in s tem v njegovo pravico do nedotakljivosti duševne integritete (35. člen Ustave).[8] Zato se zastavlja vprašanje, kako osebam, zoper katere teče postopek odvzema poslovne sposobnosti in za katere velja domneva o obstoju težje duševne motnje, zagotoviti učinkovito uresničevanje temeljnih procesnih jamstev iz 22. člena Ustave, brez katerih tudi njihovih vsebinskih pravic, v katere se intenzivno posega, ni mogoče učinkovito varovati.[9]
 
12. Upoštevati je treba, da imajo ustavna procesna jamstva v nepravdnem postopku za odvzem poslovne sposobnosti deloma drugačno vsebino kot v drugih sodnih, denimo pravdnih postopkih. Pravila postopka, v katerega je vključena domnevno duševno bolna oseba, je namreč treba prilagoditi tej posebni okoliščini. Ustavno sprejemljiva je zato lahko zakonska ureditev oziroma ravnanje sodišča, ki do določene mere omejuje procesne pravice takega udeleženca postopka (ali drugače ureja način njihovega uresničevanja) s ciljem zavarovati njegovo zdravje ali s ciljem zagotoviti učinkovitost postopka, pod pogojem, da ima sodišče po drugi strani ravno zaradi varstva pravic takega udeleženca postopka določena preiskovalna pooblastila in da jih tudi uporabi. Kljub temu pa morajo biti udeležencu v takem postopku praviloma (če ne gre za posebej izjemen primer, ko to zaradi teže njegove bolezni očitno ni mogoče) zagotovljena vsaj tista minimalna procesna jamstva, ki tvorijo samo jedro pravice do poštenega postopka.[10] Med slednja nedvomno sodi možnost (učinkovitega) sodelovanja take osebe v sodnem postopku odvzema poslovne sposobnosti – ne le zato, da si sodišče ustvari osebno mnenje o njeni poslovni sposobnosti, ampak tudi zato, da lahko oseba, ki je hkrati objekt in subjekt tega postopka, sama predstavi svojo zadevo pred sodiščem.[11]
 
13. Usklajeno s temi ustavnimi izhodišči je ZNP sodiščema v tej zadevi tudi nalagal: (i) dolžnost, da pritožniku dovolita, da zaradi uveljavitve svojih pravic ali interesov sodeluje v postopku – če je bil po oceni sodišč za to sposoben oziroma če s tem ni ogrožal sebe ali pravic tretjih (glej 39. člen ZNP[12] ter 44. do 51. člen ZNP);[13] in (ii) dolžnost, da po uradni dolžnosti ukreneta vse (tudi ugotavljata dejstva), da se zavarujejo pritožnikove pravice in pravni interesi (glej drugi odstavek 5. člena in 6. člen ZNP).[14] Nepravdno sodišče si mora sicer skladno z načelom hitrosti postopka iz prvega odstavka 5. člena ZNP,[15] ki je odraz pravice do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ves čas postopka prizadevati, da se pravice in pravni interesi udeležencev postopka čim prej ugotovijo in zavarujejo. Zato mora sodišče v vsakem konkretnem primeru, upoštevaje pri tem vse okoliščine (predvsem pa sposobnost udeleženca, da sodeluje v postopku), najti med temi ustavnimi zahtevami ustrezno ravnovesje.
 
14. Pritožnik sodiščema očita, da sta kršili njegovi pravici do kontradiktornega postopka in do enakosti orožij strank v postopku s tem, ko naj mu v postopku odvzema poslovne sposobnosti ne bi zagotovili ustreznega zastopanja (niti po skrbniku niti po odvetniku niti po pooblaščenki), medtem ko naj njegovih procesnih dejanj, še posebej tistih, ki se nanašajo na dokaz s sodnim izvedencem, ne bi upoštevali.
 
15. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-60/03 poudarilo, da ni dovolj, da zakon osebam, zoper katere se zaradi domnevne duševne bolezni vodi sodni postopek, zgolj formalno priznava pravico do aktivne udeležbe pred sodiščem, ki je izraz pravice do enakosti pred sodiščem iz 22. člena Ustave (glej 21. točko obrazložitve odločbe). Če zakon ne zagotovi možnosti dejanske uresničitve teh pravic, je pravica do enakosti pred sodiščem kršena. Bolniku, ki sam ni sposoben razumeti in uveljavljati svojih pravic v postopku, je torej treba po oceni Ustavnega sodišča zagotoviti ustrezno zastopanje, s katerim bo poskrbljeno za učinkovito varstvo njegovih pravic in interesov v postopku (prav tam). Po oceni Ustavnega sodišča velja zahteva po zagotovitvi neodvisnega zastopnika s strani države tudi za postopek odvzema poslovne sposobnosti glede na to, da se tudi ta postopek (ob predpostavki, da je bil vložen razumen predlog za njegov začetek) vodi zoper osebo, glede katere obstaja močna domneva, da ni sposobna skrbeti zase in za svoje pravice.[16] 
 
16. Ustavno sodišče je na podlagi vpogleda v nepravdni spis zadeve št. N 14/2014 ugotovilo, da je imel pritožnik skladno s 46. členom ZNP vse od nadaljevanja postopka pred sodiščem prve stopnje po tem, ko je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom št. II Cp 2767/2012 z dne 24. 10. 2012 razveljavilo njegovo (drugo) odločitev (takrat o delnem odvzemu poslovne sposobnosti pritožniku), začasnega skrbnika, CSD Č.[17] Pritožnik neutemeljeno uveljavlja, da CSD Č. že a priori ni mogoče šteti za zastopnika, ki bi v postopku varoval njegove interese glede na to, da naj bi med njima obstajalo navzkrižje interesov. Predlagatelj tega postopka namreč ni bil CSD Č., ampak Okrožno državno tožilstvo v E. Poleg tega iz podatkov spisa izhaja, da se je pritožnik (nazadnje še junija 2015)[18] strinjal z izbranim skrbnikom.[19] Ne drži, da pritožnik od 31. 11. 2016 dalje formalno več ne bi imel skrbnika. To iz podatkov spisa ne izhaja. Tudi ne drži pritožnikov očitek, da naj bi bil skrbnik v postopku pasiven in da naj ne bi zastopal njegovih interesov. Iz izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje kot tudi iz nepravdnega spisa izhaja, da je CSD Č. za zastopanje v postopku pooblastil (prvo) odvetnico, ki je bila pritožniku določena v okviru postopka za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ter da sta tako skrbnik kot pooblaščena odvetnica sodišču predlagala zavrnitev predloga za omejitev poslovne sposobnosti pritožniku, ker da naj bi šlo za nesorazmeren ukrep. Iz spisa nadalje izhaja, da je s strani CSD Č. pooblaščena odvetnica pritožnika v predhodnem postopku tudi uspela s pritožbo zoper sklep št. N 3/2012 o delnem odvzemu poslovne sposobnosti pritožniku. CSD Č. je še v vlogi z dne 30. 9. 2015 argumentirano nasprotoval odvzemu poslovne sposobnosti pritožniku. Odvzemu poslovne sposobnosti je skrbnik nasprotoval tudi na naroku z dne 18. 11. 2015. Skrbnik je sodišču tudi predlagal preložitev zadnjega naroka za glavno obravnavo z dne 23. 3. 2017, da bi se pritožniku v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči določil nov odvetnik. Iz nepravdnega spisa dalje izhaja, da so pritožnikove interese večji del postopka varovali tudi odvetniki, ki so mu bili zagotovljeni s strani države v okviru postopka za dodelitev brezplačne pravne pomoči,[20] in sicer tudi v pritožbenem postopku, v katerem je bil izdan izpodbijani sklep.[21] Ustavno sodišče zato ugotavlja, da sta bili pritožniku v tem pogledu večji del postopka zagotovljeni pravici do kontradiktornega postopka in do enakosti orožij strank v postopku.
 
17. Vendar, kot opozarja pritožnik, to ne drži za zadnjo fazo postopka pred sodiščem prve stopnje. Iz nepravdnega spisa izhajajo naslednja ustavnopravno pomembna dejstva: (1) pritožnikova odvetnica je bila z odločbo organa za brezplačno pravno pomoč št. Bpp 352/2014 na svoj predlog z dnem 30. 11. 2016 razrešena; (2) zato tudi ni dala pripomb na pisno izvedensko mnenje Komisije z dne 1. 12. 2016, ki ji ga je vročilo sodišče; (3) tudi CSD Č. ni dal pripomb na izvedensko mnenje Komisije; (4) CSD Č. je 3. 3. 2017 obvestil sodišče, da je pritožnik že pred časom prekinil sodelovanje z njim; (5) CSD Č. je sodišče v dopisu z dne 21. 3. 2017 prosil za preložitev naroka za glavno obravnavo z dne 23. 3. 2017, ki je bil razpisan po prejemu navedenega izvedenskega mnenja, da bi se glede na razrešitev odvetnice pritožniku lahko v okviru postopka za dodelitev brezplačne pravne pomoči dodelil nov odvetnik; (6) sodišče je tak predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da so pritožnikove pravice dovolj varovane že s tem, da je bil določen začasni skrbnik; (7) sodišče tudi ni dovolilo, da bi na tem naroku kot pritožnikova pooblaščenka sodelovala njegova nekdanja žena, čeprav je predložila pooblastilo.
 
18. Procesna odločitev sodišča, da ne bo počakalo s postopkom do postavitve novega odvetnika pritožniku, je po presoji Ustavnega sodišča povzročila, da pritožniku sicer le v zadnji, vendar ključni fazi postopka nista bili zagotovljeni pravici do kontradiktornega postopka in do enakosti orožij strank v postopku. Po mnenju Ustavnega sodišča bi moralo prvostopenjsko sodišče počakati z odločanjem v zadevi predvsem iz naslednjih razlogov: (1) ker je CSD Č. sodišče prosil, naj prav zaradi učinkovitega varstva pravic pritožnika počaka s postopkom do postavitve novega odvetnika pritožniku, in ker je opozoril, da je pritožnik z njim prekinil sodelovanje; (2) ker je CSD Č. sicer glede obrambe pritožnikovih pravic ostal pasiven (ni podal pripomb na izvedensko mnenje Komisije niti ni zahteval ustnega zaslišanja izvedencev, čeprav je bilo izvedensko mnenje ključno za odločitev v zadevi).[22] Drži sicer, da je pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ostal že brez druge v postopku brezplačne pravne pomoči dodeljene odvetnice zaradi lastne nekooperativnosti, a upoštevati je treba, da gre po presoji sodišča, oprti na mnenje sodnega izvedenca, za osebo, ki ni sposobna skrbeti za svoje pravice in interese v sodnih postopkih, pravice teh oseb pa mora sodišče še posebej skrbno varovati. Upoštevati je tudi treba, da ima odločitev v taki zadevi za posameznika velik pomen ter hujše posledice. Po presoji Ustavnega sodišča se postopek s tem, ko bi sodišče počakalo na dodelitev novega odvetnika pritožniku, tudi ne bi bistveno zavlekel (pritožnik je glede na že dodeljene brezplačne pravne pomoči očitno izpolnjeval materialne kriterije za njeno dodelitev, za ta postopek pa mu je bila doslej vedno dodeljena izredna brezplačna pravna pomoč). Zato je sodišče prve stopnje s tem, ko je štelo, da so pritožnikove pravice dovolj varovane že s postavitvijo začasnega skrbnika, kršilo pravico do kontradiktornega postopka in do enakosti orožij strank v postopku.
 
19. V neskladju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je tako tudi stališče Višjega sodišča, da ni pomembno, da pritožnika na zadnjem naroku ni zastopal odvetnik, ker ZNP obveznega zastopanja po odvetniku ne predvideva in ker pritožnik v pritožbi ni prepričljivo pojasnil, kako naj bi ta okoliščina vplivala na pravilnost odločitve. Očitno je namreč, da je pritožnikov začasni skrbnik v zadnji fazi postopka s tem, ko ni podal pripomb na izvedensko mnenje, niti ni zahteval zaslišanja izvedencev, ostal pasiven. Pritožnik je prav to v pritožbi tudi izrecno izpostavil ter poudaril, da zaradi kompleksnosti obravnavanega nepravdnega postopka ni bilo primerno, da ga zastopa CSD Č., ki glede na njegovo pasivnost v zvezi z izvedenskim dokazom očitno nima ustreznega pravnega znanja.
 
20. V nasprotju s temeljnimi zahtevami poštenega postopka je tudi, da sodišče pritožniku kljub temu, da tega na zadnjem naroku za glavno obravnavo ni zastopal odvetnik, začasni skrbnik pa je po že obrazloženem ostal pasiven, ni dovolilo zastopanja po pooblaščenki. Ker je oseba, ki naj se ji omeji oziroma odvzame poslovna sposobnost, do pravnomočnosti sklepa o odvzemu poslovne sposobnosti formalno poslovno sposobna in ji zato ni mogoče odreči, da lahko tudi samostojno opravlja pravne posle in skrbi za varstvo svojih pravic in koristi,[23] bi moralo sodišče upoštevati željo pritožnika, naj ga v postopku zastopa pooblaščenka, ali pa za neupoštevanje takšne pritožnikove izjave volje navesti ustavno sprejemljive razloge. Teh sodišče v izpodbijanem sklepu ni navedlo s tem, ko se je le sklicevalo na svojo predhodno odločitev, da se G. H. ne dovoli "udeležba v postopku", ki se nanaša na povsem drugačen procesni položaj te osebe v postopku. Sodišče pa ni utemeljilo (to tudi iz zapisnika zadnjega naroka za glavno obravnavo z dne 23. 3. 2017 ne izhaja), da pooblastila ni upoštevalo denimo zato, ker bi bil pritožnik po njegovi oceni povsem nesposoben skrbeti za svoje pravice in koristi[24] oziroma ker bi štelo, da pooblaščenka ni sposobna za zastopanje pritožnikovih koristi[25] ali ker bi bile podane kakšne druge ovire za zastopanje.[26] Ustavno sodišče ne more pritrditi stališču Višjega sodišča, da onemogočanje sodelovanja pritožnikove pooblaščenke ni pomembno, ker naj bi predlog v zvezi z zaslišanji in soočenji izvedencev, ki naj bi jih podala pooblaščenka, če bi sodelovala na naroku, pritožnik tudi sam podal, ko pa ti predlogi pritožnika (kot bo predstavljeno v nadaljevanju) pred sodiščem prve stopnje očitno niso bili upoštevani.[27]
 
21. Pritožnik trdi, da je nepravdno sodišče kršilo njegovo pravico do enakega varstva pravic v postopku tudi s tem, ko ni upoštevalo njegovih pripomb na izvedensko mnenje kot tudi ne njegovega predloga za ustno zaslišanje izvedencev.
 
22. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča iz zahteve po enakem varstvu pravic strank v dokaznem postopku izhaja, da mora biti v dokaznem postopku zagotovljena enakopravnost strank, da ima stranka pravico predlagati dokaze ter se izjaviti o dokaznih predlogih nasprotne stranke, biti navzoča ob izvajanju dokazov, postavljati vprašanja pričam in izvedencem ter se izjaviti o rezultatih dokazovanja.[28] Iz ustaljene presoje Ustavnega sodišča dalje izhaja, da pomeni ustno zaslišanje sodnega izvedenca, ki je v sodnem postopku izdelal pisno izvedensko mnenje, ustavno zahtevo praviloma tedaj, ko je dokaz z izvedencem ključen za odločitev v zadevi, stranka pa je na pisno izvedensko mnenje podala konkretizirane pripombe, ki terjajo dodatna pojasnila. Po presoji Ustavnega sodišča je v takem primeru z vidika strankine pravice do izjavljanja praviloma nujno, da sodišče sprejme predlog stranke za zaslišanje izvedenca na glavni obravnavi, da ji na ta način omogoči učinkovit preizkus tega ključnega dokaza v postopku.[29] Če sodišče takemu predlogu stranke ne sledi, mora za svoj sklep navesti posebej tehtne razloge.[30]
 
23. Iz izpodbijanih sklepov izhaja, da sta sodišči odločitev oprli predvsem na pisno izvedensko mnenje Komisije z dne 1. 12. 2016, medtem ko izvedenca v postopku ustno nista bila zaslišana. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zapisalo, da ni bilo pripomb na to mnenje, niti s strani predlagatelja postopka niti s strani skrbnika, razen nasprotnega udeleženca, ki je o delu izvedencev mnogo zapisal in oporekal vsebini izdelanega mnenja in je sodišču pošiljal pripombe tudi po poteku roka.[31] Sodišče je tudi pojasnilo, da pritožnikova odvetnica ni podala pripomb na mnenje, ker je sodišče obvestila, da je bila z odločbo organa za brezplačno pravno pomoč razrešena že pred njegovo izdelavo. Višje sodišče je pritožnikove očitke v zvezi z izvedbo izvedenskega dokaza zavrnilo z argumentom, da je neprepričljiva njegova trditev, da mu sodišče prve stopnje ni dalo možnosti, da se izjavi o izvedenskem mnenju, ko pa mu je bilo to vročeno in se je do njega tudi opredelil v vlogi z dne 12. 2. 2017, ki jo je sodišče prejelo 15. 2. 2017. Takšna utemeljitev Višjega sodišča ter postopanje sodišča prve stopnje nista sprejemljiva z vidika pritožnikove pravice do izjavljanja v postopku. Očitno je namreč, da sodišče prve stopnje pritožnikovih pripomb na izvedensko mnenje (in v okviru le-teh njegovega predloga za ustno zaslišanje izvedencev) ni upoštevalo, ker je menilo, da so lahko upoštevne le pripombe skrbnika in predlagatelja postopka[32] – le v delu (ter podredno) je bil razlog za neupoštevanje pripomb pritožnika v tem, da jih je prepozno podal. Pritožnik ima prav, da ga sodišče prve stopnje s tem, ko je enostavno prezrlo njegove pripombe in predlog za zaslišanje izvedencev, ni štelo za subjekt postopka, ki lahko samostojno varuje svoje pravice in interese, s čimer je poseglo v njegovo pravico do spoštovanja človekove osebnosti in dostojanstva.[33] Očitno je zato, da pritožnikova pravica do izjavljanja ni bila spoštovana. Za ugotovitev, da je bila spoštovana, ne zadostuje, da je imel pritožnik možnost dati pripombe na izvedensko mnenje. Sodišče prve stopnje bi se moralo do pripomb pritožnika in njegovega predloga za ustno zaslišanje izvedencev – glede na to, da vseh njegovih pripomb očitno ni mogoče šteti za povsem nerazumne oziroma očitno nesmiselne[34] – opredeliti (ter pojasniti, zakaj po njegovem mnenju dodatna pojasnila izvedencev niso potrebna). Osebi, zoper katero teče postopek odvzema poslovne sposobnosti, je namreč praviloma treba zagotoviti učinkovite možnosti za to, da lahko osebno nasprotuje izvedenskemu mnenju, ki je ključno za odločitev v zadevi.[35] Nepravdno sodišče sicer lahko prezre obsežna, očitno pravno neupoštevna izvajanja osebe, zoper katero teče tak postopek (ne da bi se do njih posebej opredeljevalo), ne more pa prezreti njenih konkretiziranih pripomb na pisno izvedensko mnenje, ki je ključni dokaz v postopku, saj s tem poseže v samo jedro njene pravice do izjavljanja.
 
24. Te kršitve sodišča prve stopnje tudi ni odpravilo Višje sodišče s stališčem, da pritožnik prepričljivo ne pojasni, zakaj naj bi bilo potrebno zaslišanje izvedencev, ki sta izdelala zadnje izvedensko mnenje. Treba je upoštevati, da je dokaz s sodnim izvedencem v postopku odvzema poslovne sposobnosti obligatoren (glej 48. člen ZNP). Izvedensko mnenje je, kot izhaja tudi iz izpodbijanih sklepov, ključno za ugotavljanje zakonskih pogojev za odvzem poslovne sposobnosti. Glede na to, da je pritožnik podal konkretizirane pripombe na izvedensko mnenje ter izrecno predlagal ustno zaslišanje izvedencev (in da je tudi v pritožbi izpostavil, da gre za pomanjkljivo diagnozo, sprejeto zgolj na podlagi razpoložljive dokumentacije, brez njegovega osebnega pregleda, ter opozoril, da so bile diagnoze drugih izvedencev, ki so ga osebno pregledali, tudi drugačne), Višje sodišče po oceni Ustavnega sodišča ni navedlo posebej tehtnih razlogov za opustitev dokaza z ustnim zaslišanjem izvedencev s tem, ko se je sklicevalo na "neprepričljivost njegovih argumentov", kot tudi ne s stališčem, da Komisija ni ugotovila, da brez osebnega pregleda ugotovitev obstoja osebnostne motnje ni možna, ampak zgolj, da ni možna njena podrobnejša opredelitev. 
 
25. Po presoji Ustavnega sodišča bi moralo sodišče v tej zadevi dokaz z zaslišanjem sodnega izvedenca tudi sicer izvesti po uradni dolžnosti. Ta dolžnost, ki jo zapoveduje načelo sorazmernosti poseganja v pritožnikovo pravico do nedotakljivosti duševne integritete iz 35. člena Ustave in ki izhaja že iz 5. in 6. člena ZNP (ti določbi sodišču po že obrazloženem nalagata dolžnost varovanja pravic pritožnika po uradni dolžnosti ter zato tudi dolžnost ugotavljanja dejstev po uradni dolžnosti),[36] je bila v tej zadevi očitno podana glede na to: (i) da sta izvedenca, kot opozarja pritožnik, izdelala izvedensko mnenje, ne da bi pritožnika (zaradi takšne odredbe sodišča, ki je bila posledica pritožnikove neodzivnosti na štiri vabila izvedencev) osebno pregledala; (ii) da je pritožnik izvedenskemu mnenju ugovarjal, da v resnici ni novo, ker da temelji na starih podatkih (iz predhodno izdelanih izvedenskih mnenj), ter da je zatrjeval, da v zadnjih letih ni več vlagal kazenskih ovadb, kar naj se upošteva; (iii) da sta izvedenca v mnenju zapisala, da sta lahko na podlagi razpoložljive dokumentacije sprejela le diagnozo "neopredeljena osebnostna motnja z občasnimi psihotičnimi dekompenzacijami v sklopu kverulantske paranoje" ter da podrobnejša opredelitev osebnostne motnje brez osebnega pregleda ni mogoča; (iv) da so v postopku predhodno angažirani izvedenci, ki so pritožnika osebno pregledali (nazadnje dve leti pred tem), podali tudi drugačno mnenje; ter (v) da sta izvedenca v zaključku izvedenskega mnenja zapisala, da bi bilo mnenje mogoče dopolniti, če bi se pritožnik odzval vabilu na pregled. Kajti čeprav je izvedensko mnenje ključni dokaz, je sodišče tisto, ki mora v končni fazi oceniti, ali iz mnenja izhajajoče bolezensko stanje in posledice, ki se odražajo v sposobnosti posameznika za odločanje o samem sebi, terjajo odvzem poslovne sposobnosti udeležencu takega postopka.[37] Če bi sodišče zaslišalo sodna izvedenca, bi s tem lahko odpravilo dvome o popolnosti in pravilnosti mnenja; konkretneje, glede verodostojnosti diagnoze, izdelane brez pritožnikovega osebnega pregleda, med drugim sicer oprte na (tudi novo) medicinsko dokumentacijo,[38] ter končnega mnenja, ki deloma odstopa od nekaterih predhodno podanih mnenj sodnih izvedencev. Brez skrbnega preverjanja stališč iz pisnega izvedenskega mnenja z ustnim zaslišanjem izvedencev sodišče v tej zadevi po oceni Ustavnega sodišča ni moglo skrbno pretehtati obstoja pogojev za delni odvzem poslovne sposobnosti pritožniku.[39] S tem je kršilo pritožnikovo pravico do nedotakljivosti njegove duševne integritete, ki je tudi bistvena prvina človekovega dostojanstva. Vsak, tudi delni odvzem poslovne sposobnosti namreč pomeni hud poseg v to človekovo pravico, zato je lahko pridržan le za izjemne primere,[40] taka odločitev sodišča pa mora temeljiti na zanesljivih in prepričljivih dokazih.[41]
 
26. Ker je bilo treba izpodbijano odločitev razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek že iz zgoraj navedenih razlogov, ki utemeljujejo kršitev pritožnikovih pravic iz 22. in 35. člena Ustave, se Ustavno sodišče do drugih pritožnikovih očitkov ni opredeljevalo. Prav tako Ustavno sodišče ni štelo, da pritožnik hkrati z ustavno pritožbo vlaga pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti določb ZNP. Podrejena pobuda namreč ni dopustna. Sicer pa bi Ustavno sodišče, če bi ocenilo, da izpodbijana odločitev temelji na kakšni protiustavni zakonski določbi, samo začelo postopek za oceno njene skladnosti z Ustavo (drugi odstavek 59. člena ZUstS).
 
27. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče paziti, da bo pritožnikove interese v postopku zastopal neodvisni zastopnik, zagotovljen s strani države, bodisi tako, da bo sodišče pritožniku na podlagi 256. člena DZ postavilo začasnega skrbnika, bodisi tako, da bo pritožnikove interese zastopal odvetnik, dodeljen v postopku brezplačne pravne pomoči. Predvsem pa bo moralo sodišče po uradni dolžnosti paziti na to, ali bo neodvisni zastopnik pritožnika dejansko nastopal v njegovo korist (in v primeru, da ne bo tako, ustrezno ukrepati). To seveda ne pomeni, da mora pritožnikov "zastopnik" upoštevati prav vse njegove predloge. Bistveno je, da – objektivno gledano – ravna v njegovo korist. Ustavno sodišče dodaja, da ima zdaj sodišče skladno z drugim odstavkom 46. člena ZNP-1[42] v primeru, da bo pritožnikove interese v postopku varoval CSD, možnost, da (v primeru ocene, da je zaradi zavarovanja koristi oseb, ki niso same sposobne skrbeti zase in za svoje pravice, in zaradi zahtevnosti zadeve potrebno zastopanje po odvetniku ali drugi osebi s pravniškim državnim izpitom) pozove Državno odvetništvo, naj prevzame zastopanje CSD. V primeru, da se pritožnik ob izdelavi novega izvedenskega mnenja v ponovljenem postopku ne bo odzval vabilu sodnih izvedencev na osebni pregled, bo imelo sodišče zdaj izrecno zakonsko podlago za odredbo, naj se pritožnika po tem, ko bo opozorjen na posledice neopravičenega izostanka, prisilno privede k izvedencu (drugi odstavek 62. člena ZNP-1). Če bo sodišče v ponovljenem postopku ponovno ocenilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji (po novem) za postavitev pritožnika pod skrbništvo,[43] bo moralo skrbno utemeljiti, zakaj so po njegovem mnenju podani pogoji za njegovo postavitev pod skrbništvo za prav vse postopke pred pravosodnimi organi.
 
 
C.
 
28. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in petega odstavka v zvezi s prvo alinejo drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11 in 70/17) v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo soglasno.
 
 
  dr. Rajko Knez
                   Predsednik
 
 
 
[1] Pritožnik je od leta 2008 dalje vlagal veliko število kazenskih ovadb na državno tožilstvo zoper razne osebe (poslance, občinske svetnike, upravne delavce kot tudi sodnike in tožilce), vlagal pa je tudi subsidiarne obtožne akte na sodišče. Predlog Okrožnega državnega tožilstva v E. za delni odvzem poslovne sposobnosti pritožniku je bil najprej s sklepom istega sodišča št. N 26/2010 z dne 10. 6. 2011 zavrnjen, nakar mu je bilo v ponovljenem postopku s sklepom št. N 3/2012 z dne 30. 7. 2012 ugodeno, v tretjem ponovljenem sojenju pa je bil predlog s sklepom št. N 13/2012 z dne 9. 1. 2014 ponovno zavrnjen.
[2] Glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-108/00 z dne 20. 2. 2003 (Uradni list RS, št. 26/03, in OdlUS XII, 49), 7. točka obrazložitve, in št. Up-441/16 z dne 24. 1. 2019, 5. točka obrazložitve, ter številne druge.
[3] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71), 10. točka obrazložitve.
[4] Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-60/03 z dne 4. 12. 2003 (Uradni list RS, št. 131/03, in OdlUS XII, 93), 21. točka obrazložitve.
[5] Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-294/12 z dne 10. 6. 2015 (Uradni list RS, št. 46/15, in OdlUS XXI, 4), 13. in 18. točka obrazložitve.
[6] Prav tam, 19. točka obrazložitve. Ustavno sodišče je poudarilo, da k takšni (prilagojeni) ureditvi postopka zavezuje zakonodajalca tudi prvi odstavek 52. člena Ustave, ki invalidom v skladu z zakonom zagotavlja posebno varstvo.
[7] Tako tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) med drugim v zadevi D. D. proti Litvi z dne 14. 2. 2012, 116. točka obrazložitve.
[8] Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-60/03, 9. točka obrazložitve. 
[9] Prim. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-477/18, Up-93/18 z dne 18. 10. 2018, 8. točka obrazložitve.
[10] Podobno tudi ESČP glede zahtev prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) v takih postopkih v sodbah v zadevah Shtukaturov proti Rusiji z dne 27. 3. 2008, 66. in 68. točka obrazložitve, in Salontaji-Drobnjak proti Srbiji z dne 13. 10. 2009, 126. točka obrazložitve.
[11] Prim. sodbi ESČP v zadevah Shtukaturov proti Rusiji, 72. točka obrazložitve, in Salontaji-Drobnjak proti Srbiji, 127. točka obrazložitve. Ti zadevi po teži posega v pravico do poštenega postopka obravnavani sicer nista v bistvenem podobni. Pritožnikoma v teh zadevah namreč sploh ni bila omogočena udeležba v postopku (v njem nista bila niti zaslišana niti nista imela možnosti nasprotovati izvedenskemu mnenju, na katerem je temeljila sodna odločba).
[12] Skladno z 39. členom ZNP sodišče dovoli, da udeleženec, ki ni poslovno sposoben, zaradi uveljavitve svojih pravic ali interesov sam opravi posamezna procesna dejanja, če oceni, da je sposoben razumeti pomen in pravne posledice takih dejanj. Navedeno pravilo velja toliko bolj (a fortiori) za osebe, zoper katere se šele vodi postopek za odvzem poslovne sposobnosti (ki so torej do pravnomočnega odvzema še popolnoma poslovno in s tem procesno sposobne). Enako določa zdaj veljavni prvi odstavek 45. člena Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list RS, št. 16/19 – v nadaljevanju ZNP-1).
[13] Prim. D. Wedam Lukić in A. Polajnar Pavčnik, Nepravdni postopek, zakon s komentarjem, ČZ Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1991, str. 46 ter 51–52.
[14] Tako določata tudi zdaj veljavna 6. in 7. člen ZNP-1.
[15] Oziroma zdaj iz prvega odstavka 6. člena ZNP-1.
[16] Tudi po presoji ESČP izhaja iz prvega odstavka 6. člena EKČP zahteva po zagotovitvi neodvisnega zastopanja domnevno duševno bolnim osebam v postopku odvzema poslovne sposobnosti, upoštevaje tako kompleksnost postopka kot tudi velik pomen zadeve za stranko ter hujše posledice, ki jih ima lahko zanjo sodna odločba, izdana v tem postopku (prim. sodbe ESČP v zadevah D. D. proti Litvi, 122., 124. in 125. točka obrazložitve, M. S. proti Hrvaški z dne 25. 4. 2013, 104. točka obrazložitve, Ivinović proti Hrvaški z dne 18. 9. 2014, 45. točka obrazložitve, in A. N. proti Litvi z dne 31. 5. 2016, 98. točka obrazložitve).
[17] Prim. odločbo CSD Č. št. 1221-2/2011 z dne 21. 1. 2013 o postavitvi skrbnika za posebni primer in pripravljalno vlogo CSD Č. z dne 30. 9. 2015.   
[18] Prim. že navedeno odločbo CSD Č. z dne 21. 1. 2013 ter zapisnik CSD Č. o zaslišanju pritožnika z dne 24. 6. 2015.
[19] Sicer pa je dajal Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo – ZZZDR) pritožniku v 200. členu možnost, da v primeru, ko ni zadovoljen z delom skrbnika, vloži ugovor na pristojno ministrstvo.
[20] Z odločbama Okrožnega sodišča v F. št. Bpp 283/2002 z dne 24. 7. 2012 in št. Bpp 8/2013 z dne 7. 1. 2013 je bila pritožniku odobrena izredna brezplačna pravna pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja po odvetnici. Z odločbo Okrožnega sodišča v F. št. Bpp 352/2014 z dne 3. 7. 2015 je bila odvetnica (ker pritožnik več ni sodeloval z njo) razrešena ter pritožniku za zastopanje pred sodišče prve stopnje določena nova odvetnica. Slednja je bila razrešena z odločbo št. Bpp 352/2014 z dne 30. 11. 2016.
[21] Pritožniku je bila za sestavo pritožbe zoper izpodbijani sklep odobrena izredna brezplačna pravna pomoč s sklepom Okrožnega sodišča v F. št. Bpp 206/2017 z dne 25. 4. 2017.
[22] Prim. s sodbama ESČP v zadevah A. N. proti Litvi, 98. točka obrazložitve, in D. D. proti Litvi, 122. do 125. točka obrazložitve.
[23] Zato tudi (začasni) skrbnik, ki se udeležuje postopka za odvzem poslovne sposobnosti, ne nadomešča volje pritožnika, temveč varuje njegove interese poleg njega. Prim. Wedam Lukić, Polajnar Pavčnik, nav. delo, str. 51.
[24] Iz podatkov nepravdnega spisa tudi sicer ne izhaja, da glede na pritožnikovo zdravstveno stanje ne bi bilo smiselno upoštevati kakršnihkoli njegovih procesnih dejanj v postopku.
[25] V takem primeru drugi odstavek 87. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, in nasl. – ZPP) (ta se na podlagi 37. člena ZNP smiselno uporablja tudi v nepravdnem postopku) sodišču nalaga, da stranko opozori na škodljive posledice takega zastopanja. Ob upoštevanju 5. člena ZNP, ki sodišču nalaga dolžnost varovanja pravic in interesov osebe, ki ni sposobna skrbeti za svoje pravice, bi takšne okoliščine primera sodišču v nepravdnem postopku dovoljevale, da taki osebi zastopanja nasprotnega udeleženca ne dovoli.
[26] Vsaj na prvi pogled ni videti, da bi bile te podane, glede na to, da lahko v postopku pred okrajnim sodiščem kot pooblaščenec nastopa vsakdo, kdor je poslovno sposoben (prim. prvi odstavek 87. člena ZPP).
[27] Prim. sodbo ESČP v zadevi X in Y proti Hrvaški z dne 3. 11. 2011, 89. točka obrazložitve.
[28] Glej denimo odločbo Ustavnega sodišča št. Up-39/95, 17. točka obrazložitve.
[29] Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-680/14 z dne 5. 5. 2016 (Uradni list RS, št. 36/16, in OdlUS XXI, 31), 13. in 17. točka obrazložitve, in št. Up-370/17 z dne 12. 7. 2018, 16. in 17. točka obrazložitve.
[30] Prav tam.
[31] Iz nepravdnega spisa izhaja, da je pritožnik dal pravočasne pripombe na izvedensko mnenje (med drugim) v vlogi z dne 12. 2. 2017 ter da je pritožnik tudi na naroku z dne 23. 3. 2017 opozoril sodišče, da je v navedeni vlogi ugovarjal zoper izvedensko mnenje ter "pričakoval popravek in odgovor na njegov ugovor zoper izvedensko mnenje", vendar je sodišče (ne da bi zaslišalo izvedenca) sklenilo, da se razprava zaključi. Pripombe na izvedensko mnenje je pritožnik podal še v (očitno prepoznih) vlogah z dne 27. 3. 2017 in z dne 7. 4. 2017, ki sta bili poslani sodišču po zaključku glavne obravnave v zadevi.
[32] Prim. 6. stran sklepa, kjer je sodišče (v prvem odstavku) zapisalo: "Na izvedensko mnenje […] ni bilo vsebinskih pripomb in stališč ne s strani predlagatelja ne s strani skrbnika; razen nasprotnega udeleženca, kateri je […] mnogo zapisal […] in v vsem nasprotoval in oporekal vsebini izdelanega mnenja psihiatrične stroke." Ter v nadaljevanju (v četrtem odstavku): "[…] izvedensko mnenje je sodišče prebralo, […] in ko tudi ni bilo nobenih vsebinskih pripomb ne skrbnika, tudi ne predlagatelja, ga je ocenilo za verodostojno."
[33] Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. Up-718/13 z dne 7. 10. 2015 (Uradni list RS, št. 80/15, in OdlUS XXI, 17), 10. točka obrazložitve, in št. Up-359/01 z dne 15. 11. 2001 (Uradni list RS, št. 96/01, in OdlUS X, 229), 6. točka obrazložitve.
[34] Pritožnik je v navedeni vlogi med drugim uveljavljal: da izvid, ki temelji zgolj na zdravstveni dokumentaciji (ne pa na osebnem pregledu), ni popoln; da je bila diagnoza sprejeta brez poglobljene diagnostike; da izvedensko mnenje ni novo, ker temelji na starih podatkih; da izvedenca pri izdelavi mnenja nista upoštevala novih okoliščin, in sicer bistveno zmanjšanega števila vloženih kazenskih ovadb oziroma tega, da pritožnik v zadnjih letih ni sprožil nobenih novih postopkov; da diagnoza ni natančna; da so bile diagnoze predhodno angažiranih izvedencev v postopku tudi drugačne ter da zahteva ustno zaslišanje izvedencev.
[35] Prim. sodbo ESČP v zadevi Salontaji-­Drobnjak proti Srbiji, 127. točka obrazložitve.
[36] Prim. z odločbo št. Up-1099/18 z dne 12. 9. 2019, 16. točka obrazložitve, v kateri je Ustavno sodišče menilo, da se mora posebna skrb sodišča za varstvo največje koristi mladoletnih otrok v postopku za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti odraziti že v okviru procesnih jamstev v dokaznem postopku (konkretno pri vprašanju, ali naj se dokaz s sodnim izvedencem izvede tudi z njegovim ustnim zaslišanjem).
[37] Prim. sodbi ESČP v zadevah X in Y proti Hrvaški, 85. točka obrazložitve, in Ivinović proti Hrvaški, 40. točka obrazložitve.
[38] ESČP v teh postopkih praviloma pripisuje velik pomen osebnemu pregledu osebe, ki naj se ji odvzame poslovna sposobnost, s strani sodnega izvedenca (glej sodbo v zadevi M. S. proti Hrvaški, 100. točka obrazložitve). Po presoji ESČP tudi pritožnikovo odklanjanje pregleda ni nujno zadosten razlog za odvzem poslovne sposobnosti na podlagi izvedenskega mnenja, ki ne temelji na osebnem pregledu pritožnika (sodba v zadevi Sýkora proti Češki republiki z dne 22. 11. 2012, 111. točka obrazložitve).
[39] Prim. sodbe ESČP v zadevah X in Y proti Hrvaški, 86. točka obrazložitve, D. D. proti Litvi, 120. točka obrazložitve, in A. N. proti Litvi, 99. točka obrazložitve.
[40] Prim. sodbo ESČP v zadevi Ivinović proti Hrvaški, 38. točka obrazložitve.
[41] Prim. sodbo ESČP v zadevi Sýkora proti Češki republiki, 103. točka obrazložitve.
[42] Tega bo moralo sodišče glede na prehodno določbo drugega odstavka 216. člena ZNP-1 uporabiti v ponovljenem postopku.
[43] ZNP-1 namreč ne pozna več instituta odvzema poslovne sposobnosti, ampak ga nadomešča z institutom postavitve odrasle osebe pod skrbništvo.  
 
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
A. B., C.
Datum vloge:
27. 8. 2018
Datum odločitve:
12. 12. 2019
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Objava:
Dokument:
US32184

Mobilna aplikacija

Nasveti za iskanje

Na tem spletnem mestu so objavljene vse odločitve Ustavnega sodišča od osamosvojitve dalje, razen sklepov o zavrženju ali o nesprejemu ustavnih pritožb, katerih obrazložitev vsebuje samo navedbo razloga za odločitev in sestavo senata Ustavnega sodišča (četrti odstavek 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču).

Kratka navodila za iskanje

Za iskanje lahko uporabite enostavni iskalnik ali napredni, iskalnik kjer lahko postavite še dodatne pogoje oziroma kriterije, kot so datum odločitve, način rešitve, vrsta zadeve, področje, … .

Iskalnik lahko uporabljate enako kot Googlov iskalnik. V prazno polje vpišite eno ali več iskanih besed. Presledki med besedami pomenijo logični IN, če želite izključiti kakšno ključno besedo iz iskanja, uporabite – (logični NE), OR med besedami pa pomeni logični ALI. Pri iskanju lahko uporabite tudi narekovaje, npr. če iščete določeno besedno zvezo, ki vsebuje več besed skupaj.

Če je zadetkov preveč, poskusite bolj natančno določiti iskalne pojme ali izberite posamezne kategorije, ki se pojavijo na desni strani. Za začetek iskanja kliknite na gumb za iskanje.

Če želite odločitve posredovati drugim, jih izpisati ali shraniti izberite ustrezne ikone pri rezultatih iskanja.
aasfdsfsddbrowseraasfdsfsddbrowser