Odločitve US

Iskanje po odločbah in sklepih (skupno 15613 odločitev)

Opravilna št.:
Up-964/16
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2020:Up.964.16
Akt:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. G 1/2015 z dne 31. 8. 2016
Izrek:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. G 1/2015 z dne 31. 8. 2016 se zavrne.
Evidenčni stavek:
V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo iz 22. člena Ustave med drugim izhaja prepoved sodniške samovolje. To ustavno procesno jamstvo je po ustaljeni ustavnosodni presoji kršeno šele tedaj, kadar je sodna odločba očitno napačna. S tega vidika je ključno vprašanje obravnavane zadeve, ali je Vrhovno sodišče s tem, ko je o tem, kje je bilo shranjeno sporno elektronsko sporočilo, sklepalo na podlagi okoliščin, ki so bile ugotovljene v postopku izdaje odločbe in obrazložene v odločbi Agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence, ravnalo samovoljno. Vrhovno sodišče je o tem, da sporno elektronsko sporočilo ni bilo shranjeno zgolj na strežniku tretje osebe, sklepalo na podlagi dejstev in okoliščin o poteku preiskave, kot so bile ugotovljene in obrazložene v odločbi Agencije. Svoje sklepanje je Vrhovno sodišče oprlo na posamezne dejanske ugotovitve, ki jih je v zvezi s pridobivanjem spornega elektronskega sporočila v 7. točki obrazložitve v svoji odločbi navajala Agencija, ti razlogi pa so po oceni Ustavnega sodišča razumna podlaga za nadaljnji sklep, da je bilo zaseženo sporočilo shranjeno (tudi) na lokalnem računalniku. Glede na navedeno očitek o samovoljni odločitvi Vrhovega sodišča ni utemeljen.
 
Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da v primeru, ko instančno sodišče spremeni oziroma dopolni dejansko stanje, ugotovljeno na prvi stopnji, to še ne pomeni nujno kršitve 25. člena Ustave. Ustavno varovano jedro pravice do pravnega sredstva varuje stranke postopka pred tem, da bi instančno sodišče samo v celoti in prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojne pravne celote in ki ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje na prvi stopnji. To pomeni, da 25. člen Ustave ne izključuje vsakršnega sklepanja instančnega sodišča o dejanskih vprašanjih. Vprašanje, ali je pridobitev spornega elektronskega sporočila pomenila preiskavo pri tretjem v smislu 33. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence, je samostojno pravno vprašanje, ki je bilo na ugovor pritožnice tako v dejanskem in pravnem pogledu obravnavano že v postopku pred Agencijo. Okoliščina, da je Agencija ugovor o preiskavi pri tretjem zavrnila z drugačnimi argumenti kot Vrhovno sodišče, v konkretnem primeru ne more biti odločilna. Zato Vrhovno sodišče ni ravnalo v nasprotju z jamstvom iz 25. člena Ustave. 
Geslo:
1.5.51.2.6 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Zavrnitev ustavne pritožbe.
5.3.13.18 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja „(19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31)“ - Enakost orožij „(22, 14)“.
3.22 - Splošna načela - Prepoved arbitrarnosti.
5.3.13.2 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja „(19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31)“ - Dostop do sodišč.
1.4.10.6 - Ustavno sodstvo - Postopek - Vmesni postopki - Izločitev sodnika.
Pravna podlaga:
Člen 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-964/16-19
9. 1. 2020
 
 
 

ODLOČBA

 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe Unior, d. d., Zreče, ki jo zastopa Odvetniška družba Gregorovič – Pungartnik, o. p., d. o. o., Šentjur, na seji 9. januarja 2020
 

odločilo:

 
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. G 1/2015 z dne 31. 8. 2016 se zavrne.
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče v novem sojenju, opravljenem na podlagi odločbe št. Up-164/14 z dne 17. 9. 2015, s katero je Ustavno sodišče razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča št. G 24/2010 z dne 17. 12. 2013, ponovno odločilo o pritožničini tožbi zoper odločbo Urada Republike Slovenije za varstvo konkurence (sedaj Agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence – v nadaljevanju Agencija) z dne 11. 5. 2010. Z njo je Agencija ugotovila, da so pritožnica ter tam navedena podjetja in združenje kršili 6. člen Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS, št. 36/08, 40/09, 26/11, 87/11, 57/12, 33/14, 76/15 in 23/17 – v nadaljevanju ZPOmK-1) in od leta 2004 tudi 81. člen Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (prečiščeno besedilo, UL C 321, 29. 12. 2006, in Uradni list RS, št. 27/04, MP, št. 7/04 – PES) oziroma 101. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – PDEU) s tem, ko so se dogovarjali oziroma usklajeno ravnali pri oblikovanju oziroma določanju cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle za posamezno smučarsko sezono tako, da so določili podobne oziroma enake cene dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle za posamezno smučarsko sezono (pri čemer je bilo tako ravnanje pritožnice ugotovljeno vsaj od leta 2000 do izdaje odločbe), kar predstavlja omejevalni sporazum oziroma usklajeno ravnanje med podjetji o pogojih poslovanja na trgu, katerega cilj oziroma učinek je preprečevanje, oviranje oziroma izkrivljanje konkurence v Republiki Sloveniji. Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče odločilo enako kot s svojo prvo sodbo št. G 24/2010: tožbo zoper odločbo je zavrnilo tudi v delu, v katerem Agencija ugotavlja odgovornost pritožnice za kršitev 6. člena ZPOmK-1 v zvezi z udeležbo pri dogovarjanju oziroma usklajenem ravnanju pri oblikovanju oziroma določanju cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle v sezonah 2000/01, 2001/02, 2002/03, 2003/04, 2005/06, 2008/09 in 2009/10.
 
2. Vrhovno sodišče je s svojo prvo sodbo št. G 24/2010 tožbi delno ugodilo in odločbo odpravilo v delu, v katerem Agencija ugotavlja pritožničino odgovornost za udeležbo pri dogovarjanju oziroma usklajenem ravnanju pri oblikovanju oziroma določanju cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle v sezonah 2004/05, 2006/07 in 2007/08, in v delu, v katerem ugotavlja pritožničino odgovornost za kršitev prava Evropske unije, v preostalem delu (v katerem ugotavlja pritožničino odgovornosti za udeležbo pri dogovarjanju oziroma usklajenem ravnanju pri oblikovanju oziroma določanju cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle v sezonah 2000/01, 2001/02, 2002/03, 2003/04, 2005/06, 2008/09 in 2009/10) pa je tožbo zavrnilo.
 
3. Pritožnica zatrjuje kršitev 14., 22., 23., 24., 25., 27., 28., 29., 35., 36., 37. in 38. člena Ustave, 6., 8., 13. in 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter 1. člena Prvega protokola k EKČP.
 
4. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-964/16 z dne 22. 1. 2019 sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče in Agencijo.
 
 
B. – I.
 
5. Pritožnica poleg ustavnopravnih očitkov, ki jih usmerja v izpodbijano sodbo in njeno obrazložitev, ponavlja tudi vse ustavnopravne očitke, ki jih je uveljavljala že v prvi ustavni pritožbi in s katerimi izpodbija razloge, ki jih je Vrhovno sodišče izrecno navedlo le v svoji prvi sodbi, v izpodbijani sodbi pa se je nanje (kot navaja v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), da bi se izognilo ponavljanju, zgolj sklicevalo. Glede na navedeno je Ustavno sodišče najprej preizkusilo utemeljenost tistih ustavnopravnih očitkov, ki se neposredno nanašajo na izpodbijano sodbo, in razloge, ki jih je v njej izrecno navedlo Vrhovno sodišče.
 
6. Vrhovno sodišče se je v zvezi s pridobitvijo spornega elektronskega sporočila sklicevalo (6. točka obrazložitve) na ugotovitev Agencije, da pooblaščene osebe niso spreminjale računov elektronskih sporočil, saj je Drago Rataj sam odprl program za pregled elektronske pošte, pooblaščene osebe pa so nato v iskalnik vnesle ključne besede, na podlagi katerih je računalnik sam izbral in prikazal elektronska sporočila.[1] Po presoji Vrhovnega sodišča (7. točka obrazložitve) je iz tega mogoče sklepati, da je šlo za namizni računalniški program za pregledovanje elektronske pošte, ki elektronska sporočila (prejeta na različne elektronske naslove uporabnikov) prenese iz elektronskih poštnih predalov uporabnikov na oddaljenih strežnikih in jih shrani v datoteke na računalniku. Vrhovno sodišče je pojasnilo še, da so taka sporočila nato fizično na lokalnem računalniku in za dostop do njih ni več potrebna povezava na oddaljeni strežnik in da so vsa sporočila, shranjena (tudi) na lokalnem računalniku, zaobsežena s sklepom Agencije o preiskavi, če iz njihove vsebine izhaja, da gre za poslovno komunikacijo, ne glede na to, na kateri elektronski naslov so bila prejeta.
 
7. Pritožnica zatrjuje, da je sklepanje Vrhovnega sodišča, da so se elektronska sporočila shranjevala na lokalni računalnik, arbitrarno, saj naj v zadevi ne bi bilo ugotovljeno ključno dejstvo, to je, kakšen program je bil uporabljen za dostop do spornega sporočila in ali ta shranjuje sporočila na lokalni računalnik.
 
8. Ustavno sodišče je v svoji praksi že večkrat navedlo, da ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in da ne presoja nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava samih po sebi.[2] V skladu s 50. členom ZUstS namreč Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Upoštevaje navedeno in glede na naravo pritožničinih očitkov, je te Ustavno sodišče preizkusilo z vidika 22. in 25. člena Ustave.
 
9. Ustava v 22. členu vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo iz 22. člena Ustave med drugim izhaja prepoved sodniške samovolje. To ustavno procesno jamstvo je po ustaljeni ustavnosodni presoji kršeno šele tedaj, kadar je sodna odločba očitno napačna.[3] S tega vidika je ključno vprašanje obravnavane zadeve, ali je Vrhovno sodišče s tem, ko je o tem, kje je bilo shranjeno sporno elektronsko sporočilo, sklepalo na podlagi okoliščin, ki so bile ugotovljene v postopku izdaje odločbe in obrazložene v odločbi Agencije, ravnalo samovoljno.
 
10. Vrhovno sodišče je o tem, da sporno elektronsko sporočilo ni bilo shranjeno zgolj na strežniku tretje osebe, sklepalo na podlagi dejstev in okoliščin o poteku preiskave, kot so bile ugotovljene in obrazložene v odločbi Agencije. Svoje sklepanje je Vrhovno sodišče oprlo na posamezne dejanske ugotovitve, ki jih je v zvezi s pridobivanjem spornega elektronskega sporočila v 7. točki obrazložitve v svoji odločbi navajala Agencija,[4] ti razlogi pa so po oceni Ustavnega sodišča razumna podlaga za nadaljnji sklep, da je bilo zaseženo sporočilo shranjeno (tudi) na lokalnem računalniku. Razlaga Vrhovnega sodišča (7. in 8. točka) je smiselna in izključuje samovoljnost. Glede na navedeno očitek o samovoljni odločitvi Vrhovega sodišča ni utemeljen.
 
11. Pritožničine navedbe je mogoče razumeti tudi kot očitek, da je Vrhovno sodišče kot instanca,[5] ki zagotavlja pravno sredstvo zoper odločitve Agencije, dopolnilo dejanske ugotovitve Agencije. Očitke o spreminjanju oziroma dopolnjevanju dejanskega stanja na instanci Ustavno sodišče v svoji praksi obravnava z vidika pravice do pravnega sredstva 25. člena Ustave. 
 
12. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da v primeru, ko instančno sodišče spremeni oziroma dopolni dejansko stanje, ugotovljeno na prvi stopnji, to še ne pomeni nujno kršitve 25. člena Ustave. Ustavno varovano jedro pravice do pravnega sredstva varuje stranke postopka pred tem, da bi instančno sodišče samo v celoti in prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojne pravne celote in ki ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje na prvi stopnji.[6] To pomeni, da 25. člen Ustave ne izključuje vsakršnega sklepanja instančnega sodišča o dejanskih vprašanjih.
 
13. Vprašanje, ali je pridobitev spornega elektronskega sporočila pomenila preiskavo pri tretjem v smislu 33. člena ZPOmK-1, je samostojno pravno vprašanje, ki je bilo na ugovor pritožnice tako v dejanskem in pravnem pogledu obravnavano že v postopku pred Agencijo. Okoliščina, da je Agencija ugovor o preiskavi pri tretjem zavrnila z drugačnimi argumenti kot Vrhovno sodišče,[7] v konkretnem primeru ne more biti odločilna. Zato Vrhovno sodišče ni ravnalo v nasprotju z jamstvom iz 25. člena Ustave.
 
14. Vrhovno sodišče je (v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) navedlo, da bi, upoštevaje stališče Ustavnega sodišča, situacija bila drugačna, če bi pritožnici uspelo dokazati, da elektronsko sporočilo ni bilo fizično shranjeno na Ratajevem (zaseženem) računalniku, temveč je bilo shranjeno (zgolj) na strežniku Smučarskega klub Branik. Vendar bi takšno oceno po stališču Vrhovnega sodišča lahko podal le izvedenec računalniške stroke. Izvedbe tega dokaza pritožnica ni predlagala. Predlagala je zgolj zaslišanje avtorja in naslovnika elektronskega sporočila ter zaposlenih v Smučarskem klubu Branik in Športnem centru Pohorje, ki so bili prisotni ob preiskavi. Vrhovno sodišče je torej zavrnitev dokaza z zaslišanjem predlaganih prič utemeljilo z njegovo neprimernostjo. Ker gre torej za ustavno dopusten razlog za zavrnitev izvedbe dokaza,[8] ki ni očitno napačen, očitek o kršitvi 22. člena Ustave ni utemeljen.
 
15. Pritožnica izpodbijani sodbi očita, da je t. i. sodba presenečenja, ker v njej Vrhovno sodišče prvič navaja, da naj bi bili vsi pritožničini dokazni predlogi (glede okoliščin pridobitve spornega elektronskega sporočila) neprimerni.
 
16. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je o sodbi presenečenja, ki ni sprejemljiva z vidika pravice do izjave iz 22. člena Ustave, mogoče govoriti tedaj, ko sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank oziroma nobeno od nižjih sodišč v postopku niso sklicevali, pri čemer pa strankama ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogli in morali računati.[9] Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Odločilna sporna pravna vprašanja (ali je šlo za preiskavo pri tretjem, ali so izpolnjeni pogoji za zaslišanje prič) so namreč ves čas postopka ista.
 
 
B. – II.
 
17. Ustavno sodišče je preizkusilo tudi pritožničine očitke, s katerimi izpodbija razloge Vrhovnega sodišča, ki jih je to izrecno navedlo v svoji prvi sodbi, v izpodbijani sodbi pa se je nanje zgolj sklicevalo. Ta del sodbe pritožnica izpodbija v prvi vrsti z zatrjevanjem, da je Agencija zoper njo vodila postopek kazenske narave, zaradi česar bi ji morala biti zagotovljena vsa jamstva iz 6. člena EKČP, ki veljajo za postopke kazenske narave. Očitek ni utemeljen, saj Agencija zoper pritožnico ni vodila postopka, ki bi ga bilo treba po 6. členu EKČP obravnavati kot postopek kazenske narave. V sodbi z dne 23. 10. 2018 v zadevi Produkcija Plus storitveno podjetje, d. o. o., proti Sloveniji se je ESČP opredelilo do pravne narave postopka ugotavljanja kršitev konkurenčnega prava na podlagi ZPOmK-1. ESČP je presodilo, da tovrstni (nadzorni) postopki po ZPOmK-1 niso postopki o kazenski obtožbi v smislu 6. člena EKČP, niti postopki o civilni pravici v smislu te konvencijske določbe.[10] Glede na to ni upošteven niti pritožničin očitek o kršitvi 28. člena Ustave (prepoved retroaktivnosti), saj ta določba ureja ustavna jamstva na področju kazenskega prava.
 
18. Tako v postopku, ki ga je vodila Agencija, kot v postopku pred Vrhovnim sodiščem veljajo splošna postopkovna jamstva iz 22. člena Ustave. Pritožnica Vrhovnemu sodišču očita, da je njene dokazne predloge[11] arbitrarno zavrnilo bodisi kot ne dovolj substancirane bodisi kot nepotrebne. Očitek ni utemeljen. Po ustaljeni ustavnosodni presoji[12] je nedopustna le vnaprejšnja zavrnitev dokaza o bistvenem dejstvu, ki je bil jasno predlagan in ki bi, če bi uspel, lahko pomenil uspeh v sporu. Obravnavani primer ni tak, saj si pritožnica tudi v primeru uspelega dokaza ne bi mogla obetati uspeha v sporu.[13] Vrhovno sodišče se tudi ni bilo dolžno opredeljevati do vpliva ustavitve postopka za nekatere soodgovorne družbe na zakonitost izpodbijane odločbe Agencije, zato ni kršilo 22. člena Ustave.
 
 
B. – III.
 
19. Pritožnica Ustavnemu sodišču predlaga, naj njeno vlogo obravnava tudi kot pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 57. člena ZPOmK-1. Določbi očita neskladnost s 14., 22., 23., 25. in 29. členom Ustave, ker ne omogoča izvedbe dodatnih dokazov ali podajanja novih navedb niti tedaj, ko stranka za razloge, ki narekujejo dodatno dokazovanje oziroma navajanje, izve šele po vložitvi tožbe. Vrhovno sodišče izvedbe dokazov ni zavrnilo na podlagi 57. člena ZPOmK-1. Iz tega je mogoče nadalje sklepati, da je pobuda podana zgolj za primer, če bi Ustavno sodišče štelo, da je bila zavrnitev dokazov utemeljena s to določbo, kar pomeni, da je podana podrejeno. Podrejenih pobud Ustavno sodišče ne obravnava. ZUstS namreč ne omogoča, da bi pritožnik ob vložitvi ustavne pritožbe podrejeno vložil pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti predpisa.[14] Ustavno sodišče kljub temu dodaja, da je že presojalo skladnost 57. člena ZPOmK-1 z 22. členom Ustave in ugotovilo skladnost.[15]
 
 
C.
 
20. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnica in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, DDr. Klemen Jaklič, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik in Marko Šorli. Sodnica dr. Dunja Jadek Pensa je bila pri odločanju v tej zadevi izločena. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo soglasno.
 
 
dr. Rajko Knez
Predsednik
 
 
[1] Agencija je v 13. točki odločbe poleg navedb, na katere se sklicuje Vrhovno sodišče, zapisala tudi: "Tako so neutemeljene tudi navedbe podjetja ŠC Pohorje, d. o. o., da so pooblaščene osebe same spreminjale elektronske račune g. Rataja."
[2] Glej na primer sklep Ustavnega sodišča št. Up-184/16 z dne 11. 7. 2017, 6. točka obrazložitve.
[3] Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1167/18 z dne 11. 7. 2019, 12. točka obrazložitve.
[4] Sklepanje Vrhovnega sodišča podpira tudi ugotovitev v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, in sicer, da pritožnica "pri tem, da je toženka izrecno govorila o 'programu' – tudi ni postavila trditev, da naj bi se med preiskavo do elektronskega sporočila sploh ne dostopalo preko računalniškega programa, temveč preko spletnega brskalnika".
[5] Kot že pojasnjeno v odločbi št. Up-164/14 (13. točka obrazložitve), sodno varstvo v konkurenčnopravnih zadevah opravlja funkcijo drugega pravnega sredstva v smislu 25. člena Ustave.
[6] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-455/13 z dne 25. 9. 2014 (Uradni list RS, št. 72/14, in OdlUS XX, 37), 6. točka obrazložitve.
[7] Agencija je očitke o preiskavi pri tretjem zavrnila s sklicevanjem na soglasje direktorja družbe Športni center Pohorje za pregled elektronske pošte in na nepomembnost okoliščine drugačnega elektronskega naslova spornega elektronskega sporočila.
[8] Primerjaj A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 288.
[9] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-765/13 z dne 3. 12. 2015, 16. točka obrazložitve.
[10] Glej 40. do 44. točko obrazložitve navedene sodbe.
[11] Izvedbo zaslišanj prič, ki naj bi pojasnile, da so bili posamezni obremenilni dokumenti (zapisniki sestankov, sej, faks sporočila) napačno interpretirani.
[12] Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-219/15 z dne 19. 5. 2016 (Uradni list RS, št. 40/16), 16. točka obrazložitve.
[13] Pritožnici je očitana udeležba pri dogovarjanju oziroma usklajeno ravnanje pri oblikovanju oziroma določanju cen. Za pritožničino odgovornost ni ključno, ali je bil sklenjen dogovor o ceni, temveč udeležba pri dogovarjanju o ceni smučarskih vozovnic. Bistvena je torej pritožničina prisotnost na sestanku, na katerem se je razpravljalo tudi o dnevnih smučarskih vozovnicah, česar pritožnica ne zanika. Agencija se je v svoji odločbi (v 49. točki obrazložitve) sklicevala na stališče Evropske komisije, ki ga je potrdilo tudi (tedanje) Sodišče prve stopnje v sodbi v zadevi BPB de Eendracht NV proti Komisiji, T-311/94, z dne 14. 5. 1998, 203. točka obrazložitve.
[14] Glej na primer sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-151/19, Up-571/19 z dne 4. 7. 2019 in št. Up-105/16 z dne 19. 11. 2018.
[15] Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-40/12 z dne 11. 4. 2013 (Uradni list RS, št. 39/13, in OdlUS XX, 5).
 
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Unior, d. d., Zreče
Datum vloge:
16. 11. 2016
Datum odločitve:
9. 1. 2020
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
zavrnitev
Objava:
Dokument:
US32234

Mobilna aplikacija

Nasveti za iskanje

Na tem spletnem mestu so objavljene vse odločitve Ustavnega sodišča od osamosvojitve dalje, razen sklepov o zavrženju ali o nesprejemu ustavnih pritožb, katerih obrazložitev vsebuje samo navedbo razloga za odločitev in sestavo senata Ustavnega sodišča (četrti odstavek 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču).

Kratka navodila za iskanje

Za iskanje lahko uporabite enostavni iskalnik ali napredni, iskalnik kjer lahko postavite še dodatne pogoje oziroma kriterije, kot so datum odločitve, način rešitve, vrsta zadeve, področje, … .

Iskalnik lahko uporabljate enako kot Googlov iskalnik. V prazno polje vpišite eno ali več iskanih besed. Presledki med besedami pomenijo logični IN, če želite izključiti kakšno ključno besedo iz iskanja, uporabite – (logični NE), OR med besedami pa pomeni logični ALI. Pri iskanju lahko uporabite tudi narekovaje, npr. če iščete določeno besedno zvezo, ki vsebuje več besed skupaj.

Če je zadetkov preveč, poskusite bolj natančno določiti iskalne pojme ali izberite posamezne kategorije, ki se pojavijo na desni strani. Za začetek iskanja kliknite na gumb za iskanje.

Če želite odločitve posredovati drugim, jih izpisati ali shraniti izberite ustrezne ikone pri rezultatih iskanja.
aasfdsfsddbrowseraasfdsfsddbrowser