Odločitve US

Iskanje po odločbah in sklepih (skupno 15667 odločitev)

Opravilna št.:
Up-399/17
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2020:Up.399.17
Akt:
Druga poved I. točke izreka sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 4007/2016 z dne 8. 3. 2017 in 1., 2. točka v nerazveljavljenem delu ter 3. točka izreka sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani št. In 411/2004 z dne 23. 6. 2016
Izrek:
Druga poved I. točke izreka sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 4007/2016 z dne 8. 3. 2017 in 1., 2. točka v nerazveljavljenem delu ter 3. točka izreka sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani št. In 411/2004 z dne 23. 6. 2016 se razveljavijo in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.
Evidenčni stavek:
Institutu zaznambe hipotekarne tožbe, ki naj kasnejšega pridobitelja s hipoteko obremenjene nepremičnine kot hipotekarnega dolžnika seznani s stadijem postopka realizacije hipoteke oziroma mu omogoči sodelovanje v postopku s hipotekarno tožbo, z vidika pravice do enakega varstva pravic ni mogoče odreči ustavnopravnega pomena. Možnost sodelovanja v postopku s hipotekarno tožbo kasnejšemu pridobitelju s hipoteko obremenjene nepremičnine zagotavlja širšo paleto ugovorov kot v izvršbi na podlagi pravnomočne sodbe. Stališče, ki učinkovanje pravnomočne sodbe, izdane v postopku s hipotekarno sodbo zoper dolžnika, na kasnejše pridobitelje (so)lastninske pravice veže le na dobro vero upnika ob pridobitvi zastavne pravice, pomen odsotnosti zaznambe hipotekarne tožbe pa zaobide, odreka možnost obrambe kasnejšemu pridobitelju v postopku s hipotekarno tožbo. Z drugimi besedami, v zvezi s širšim naborom ugovorov, ki bi jih hipotekarni dolžnik lahko uveljavljal kot toženec v postopku s hipotekarno tožbo, je to stališče omejujoče za uresničevanje pravice do izjave. Zato krši pritožničino pravico do izjave iz 22. člena Ustave. 
Geslo:
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje.
5.3.13.19 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja „(19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31)“ - Načelo kontradiktornosti.
Pravna podlaga:
Člen 22, Ustava [URS]
Člen 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Polno besedilo:
Up-399/17-9                                                            
25. 9. 2017
 
 
SKLEP
 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Vesna Ferjan, Ljubljana, ki jo zastopa Odvetniška pisarna Završek, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 25. septembra 2017
 

sklenil:

 
1. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 4007/2016 z dne 8. 3. 2017 v zvezi  s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. 3186 In 411/2004 z dne 23. 6. 2016  se sprejme v obravnavo.
 
2. Do končne odločitve Ustavnega sodišča se zadrži opravljanje nadaljnjih izvršilnih dejanj v izvršilnem postopku št. In 411/2004, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani v delu, ki se nanaša na 65/100 lastniški delež Vesne Ferjan.
 

OBRAZLOŽITEV

 
1. Z izpodbijanim sklepom je izvršilno sodišče odločilo, da se izvršilni postopek v delu, ki se nanaša na delež do 65/100 nepremičnin, nadaljuje s pritožnico Vesno Ferjan kot hipotekarno dolžnico, in zavrnilo njen ugovor zoper sklep o izvršbi z dne 23. 1. 2015. Višje sodišče je ta sklep razveljavilo glede izvršbe s prodajo ene izmed štirih nepremičnin (ker ni navedena v izreku sodbe, ki jo je sodišče izdalo v postopku s hipotekarno tožbo) in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.
 
2. Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje kršitve 14., 22., 23., 25. in 33. člena Ustave. Nasprotuje uporabi četrtega odstavka 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14 in 54/15 – v nadaljevanju ZIZ). Sodišče naj bi na podlagi te določbe glede pritožničinega deleža 65/100 nepremičnine po uradni dolžnosti dovolilo nadaljevanje izvršbe, čeprav naj upnik zoper pritožnico ne bi imel izvršilnega naslova niti naj zoper njo ne bi predlagal izvršbe. Sama nasprotno meni, da izvršbe po četrtem odstavku 24. člena ZIZ zoper novega dolžnika ni mogoče nadaljevati po uradni dolžnosti; drugačna razlaga sodišč naj bi bila protiustavna in naj bi nedopustno posegala v njeni pravici do poštenega postopka in  zasebne lastnine. Višjemu sodišču očita, da se do njenih navedb o odločanju zunaj predloga upravičenega predlagatelja ni opredelilo. Z odločitvijo, da sklep o izvršbi učinkuje tudi zoper njo, naj bi ji bila v celoti odvzeta pravica do sodnega varstva. Poudarja, da upnik hipotekarne tožbe ni zaznamoval v zemljiški knjigi, da sama v postopku s hipotekarno tožbo ni sodelovala in zanjo ni vedela, in da hipotekarna sodba nanjo ne more učinkovati. Drugačno stališče sodišč po mnenju pritožnice krši njeni pravici do sodnega varstva in enakega varstva pravic, saj brez utemeljenega razloga posega v njen pravni položaj. Ne glede na to pa naj bi do posega v njene ustavne pravice prišlo v izvršilnem postopku. Pritožnica navaja, da vknjižba njene lastninske pravice po podatkih zemljiške knjige učinkuje od 16. 12. 2002, torej še pred začetkom izvršilnega postopka. Kljub publicitetnemu učinku plombe naj upnik ne bi predlagal izvršbe zoper pritožnico, pač pa naj bi sodišče samo po uradni dolžnosti zoper njo nadaljevalo izvršbo. Kršeno naj bi bilo načelo zakonitosti, "saj se je zoper njo vodil postopek brez predloga upravičenega predlagatelja", prav tako pa tudi pravica do enakega varstva pravic in pravica do zasebne lastnine, "saj je sodišče odstopilo od materialnopravnega naziranja Vrhovnega in Ustavnega sodišča glede učinkovanja zemljiškoknjižnih plomb in ji posledično pripisalo slabši procesni položaj in ji omejilo ugovorne navedbe". Pritožnica navaja, da je v pravni položaj dolžnice vstopila s 23. 6. 2016, zato sodišče številnih njenih ugovornih navedb ni upoštevalo. Če bi upnik predlagal izvršbo zoper pritožnico, bi lahko ugovarjala tudi zastaranje (saj meni, da je obveznost po hipotekarni sodbi zastarala). Sodišče naj bi napačno štelo, da je lastninsko pravico pridobila šele leta 2009, ko je zemljiškoknjižno sodišče realiziralo vknjižbo (in ne že leta 2001 oziroma 2002, ko je predlagala vknjižbo lastninske pravice), in s tem opravičilo uporabo četrtega namesto drugega odstavka 24. člena ZIZ. Po četrtem odstavku navedene določbe novi dolžnik prevzame zadevo v stanju, v kakršnem je, ko vanjo vstopi, to pa je po prepričanju pritožnice razlog, da sodišče ni upoštevalo številnih njenih ugovorov z obrazložitvijo, da njen položaj ne more biti boljši od položaja dolžnika. Obrazložitvi Višjega sodišča, da "zgolj plomba o vpisu lastninske pravice pomeni, da pritožnica še ni imela vpisane lastninske pravice v zemljiško knjigo in sodišče prve stopnje torej ni moglo upoštevati, da je dolžnica že solastnica nepremičnine", pripisuje stališče, da je plomba za vknjižbo lastninske pravice brez učinka. Opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 92/2011 z dne 10. 12. 2013, iz katere naj bi izhajalo drugače. Z odločitvijo, da plomba za vknjižbo lastninske pravice ni pomembna, temveč je za vknjižbo lastninske pravice relevanten trenutek, ko zemljiškoknjižno sodišče odloči o predlogu za vknjižbo, naj bi sodišči sanirali neskrbnost upnika in pritožnico s takšnim stališčem protiustavno izenačili s tistimi, ki nepremičnine kot singularni pravni nasledniki kupijo tekom izvršbe. Če bi sodišče plombo realiziralo nemudoma, bi moral upnik predlog za izvršbo nedvomno vložiti tudi zoper njo. Zaradi zamud pri sojenju naj bi bilo kršeno načelo enakosti. Poudarja, da je za razliko od upnika naredila vse, kar je bilo v njeni sferi, pri čemer ni nepomembno, da je upnica banka, ki bi morala svoj položaj še posebej skrbno zavarovati. Uporabo četrtega odstavka 24. člena ZIZ v njenem primeru pritožnica ocenjuje za tako arbitrarno, da krši tudi njeno pravico do zasebne lastnine.
 
3. Pritožnica je predlagala tudi začasno zadržanje izpodbijanih sklepov in vseh postopkov v zvezi s prodajo njenih nepremičnin. Navajala je, da bo izpodbijanima sklepoma sledila odredba sodišča o prodaji nepremičnin na javni dražbi in kasneje prodaja v izvršilnem postopku, s čimer bo kupec na originaren način pridobil lastninsko pravico na stanovanjski stavbi, v kateri živi in ima skupaj z otrokom prijavljeno stalno bivališče, pritožnica pa jo bo izgubila. Ustavno sodišče je njen predlog s sklepom št. Up-399/17 z dne 19. 7. 2017 kot preuranjenega zavrnilo.
 
4. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijanima sklepoma kršene pritožničine človekove pravice oziroma temeljne svoboščine.
 
5. Če je ustavna pritožba sprejeta v obravnavo, lahko po 58. členu Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) senat ali Ustavno sodišče na nejavni seji zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo izpodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive posledice. Z gledišča zahteve po zagotovitvi učinkovitosti ustavne pritožbe ni mogoče spregledati, da bi bile posledice nadaljevanja izvršbe s prodajo nepremičnin na dražbi težko popravljive. Navedeno po oceni senata Ustavnega sodišča utemeljuje odločitev na podlagi 58. člena ZUstS, ki omogoča zagotovitev učinkovitosti ustavne pritožbe na način, da se do odločitve Ustavnega sodišča o njej preprečijo težko popravljive ali celo nepopravljive škodljive posledice izpodbijanih posamičnih aktov za pritožnico. Zato je senat Ustavnega sodišča odločil, da do končne odločitve Ustavnega sodišča v izvršilnem postopku št. In 411/2004, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, in sicer v delu, ki se nanaša na 65/100 lastniški delež pritožnice, ni dovoljeno opravljati nadaljnjih izvršilnih dejanj, zlasti pa ne prodati njenega deleža na javni dražbi (glej npr. 5. točko sklepa št. Up-619/17 z dne 8. 9. 2017). 
           
6. Senat je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena in 58. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednica senata dr. Dunja Jadek Pensa ter člana dr. Etelka Korpič Horvat in dr. Marijan Pavčnik. Sklep je sprejel soglasno.
 
 
 
dr. Dunja Jadek Pensa
Predsednica senata
 
 
 
 
Up-399/17-19
13. 2. 2020
 
 
 
ODLOČBA
 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Vesne Ferjan, Ljubljana, ki jo zastopa Odvetniška pisarna Završek, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 13. februarja 2020
 
odločilo:
 
Druga poved I. točke izreka sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 4007/2016 z dne 8. 3. 2017 in 1., 2. točka v nerazveljavljenem delu ter 3. točka izreka sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani št. In 411/2004 z dne 23. 6. 2016 se razveljavijo in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.
 
 
OBRAZLOŽITEV
 
 
A.
 
1. Z izpodbijanim sklepom je izvršilno sodišče odločilo, da se izvršilni postopek v delu, ki se nanaša na delež do 65/100 nepremičnin, nadaljuje s pritožnico kot hipotekarno dolžnico, in zavrnilo njen ugovor zoper sklep o izvršbi z dne 23. 1. 2015. Sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka je oprlo na četrti odstavek 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14 in 54/15 – v nadaljevanju ZIZ) in pojasnilo, da je novemu lastniku s hipoteko obremenjene nepremičnine, na katero je sodišče zaznamovalo sklep o izvršbi, kot hipotekarnemu dolžniku zaradi varstva njegovih pravic dolžno zagotoviti položaj dolžnika v postopku. V nadaljevanju je odločalo o pritožničinem ugovoru in pojasnilo, da je bila predmetna izvršba dovoljena na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočne in izvršljive hipotekarne sodbe. Zaradi vezanosti na izvršilni naslov izvršilno sodišče o vprašanjih, ki so bila rešena že s to sodbo, v okviru odločanja o ugovoru ni odločalo. Za pomembno je štelo, da je bila terjatev, plačilo katere se uveljavlja v tej izvršbi, zavarovana s hipoteko, ki je bila leta 1995 v zemljiško knjigo vpisana na podlagi pogodbe o zastavi nepremičnin, in da je bil upnik ob podpisovanju te pogodbe v dobri veri glede tega, da je bil dolžnik in zastavitelj takrat edini in izključni lastnik zastavljenih nepremičnin. Štelo je, da izvršilni naslov, ki je bil sicer izdan zoper dolžnika, učinkuje tudi na pritožnico kot novo (so)lastnico spornih nepremičnin, in presodilo, da je upnik predlog za izvršbo pravilno vložil le zoper prvotnega dolžnika, ki je bil v času vložitve predloga za izvršbo v zemljiški knjigi vpisan kot edini lastnik teh nepremičnin. Sodišču se ni zdelo pomembno, da pritožnica ni bila stranka postopka, iz katerega izvira izvršilni naslov. Višje sodišče je ta sklep razveljavilo glede izvršbe s prodajo ene izmed štirih nepremičnin (ker ni bila navedena v izreku sodbe, ki jo je sodišče izdalo v postopku s hipotekarno tožbo, in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek), v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. Ni sledilo pritožnici, da četrtega odstavka 24. člena ZIZ v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti, ker do spremembe dolžnika ni prišlo po vložitvi predloga za izvršbo. Pojasnilo je, da je bila v času vložitve predloga za izvršbo vknjižena plomba za vpis pritožničine lastninske pravice, vendar plomba ne pomeni, da je lastninska pravica že vpisana v zemljiški knjigi, in bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je dolžnica že solastnica nepremičnine. Po vknjižbi lastninske pravice pa je sodišče moralo upoštevati zemljiškoknjižno stanje in je, tako Višje sodišče, pravilno nadaljevalo izvršbo zoper pritožnico kot realno dolžnico. Kot neutemeljeno je zavrnilo tudi navedbo, da pritožnica v postopku s hipotekarno tožbo ni sodelovala in se sodba nanjo ne more nanašati.
 
2. Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje kršitve 14., 22., 23., 25. in 33. člena Ustave. V uvodu opisuje ozadje spora. Hipoteko na nepremičnini, ki je bila njuno skupno premoženje, naj bi ustanovil njen bivši partner kot edini zemljiškoknjižni lastnik. Po razvezi in delitvi skupnega premoženja naj bi pritožnica pridobila 65/100 delež s hipoteko obremenjenih nepremičnin in 24. 1. 2001 predlagala vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo. Zemljiškoknjižno sodišče naj bi njen predlog najprej zavrnilo, po ugovoru pa mu je 30. 10. 2009 ugodilo in dovolilo vknjižbo lastninske pravice z učinkom od 16. 12. 2002. Upnik naj bi uspel s hipotekarno tožbo zoper dolžnika (sodba z dne 13. 2. 2002 naj bi postala pravnomočna 16. 10. 2002) in 25. 3. 2004 vložil predlog za izvršbo. Pritožnica navaja, da je kot hipotekarna dolžnica v letu 2015 predlagala ustavitev izvršbe na svojem deležu nepremičnin. Navaja, da je Okrajno sodišče po uradni dolžnosti, brez predloga upnika, na podlagi četrtega odstavka 24. člena ZIZ nadaljevalo izvršbo zoper njo, Višje sodišče pa je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pritožnica nasprotuje odločitvi o nadaljevanju izvršbe zoper njo po uradni dolžnosti in poudarja, da upnik zoper njo nima izvršilnega naslova, saj je hipotekarno tožbo vložil le zoper dolžnika, vložitve tožbe pa ni zaznamoval v zemljiški knjigi skladno z določbo četrtega odstavka 78. člena Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 58/03, 45/08, 28/09, 25/11 in 69/17 – v nadaljevanju ZZK-1). Pojasnjuje, da bi z zaznambo hipotekarne tožbe na podlagi citirane določbe upnik dosegel, da bi imela sodba, izdana na podlagi hipotekarne tožbe, učinek tudi proti vsakokratnemu vknjiženemu lastniku nepremičnine. Pritožnica poudarja, da za postopek s hipotekarno tožbo ni vedela in v njem ni sodelovala. Trdi, da hipotekarna sodba nanjo ne more učinkovati, in v zvezi s tem opozarja na sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 4016/2007 z dne 27. 2. 2008. Meni, da drugačno stališče sodišč pomeni kršitev pravice do sodnega varstva in kršitev pravice do enakega varstva pravic. Pritožnica tudi trdi, da postopka po četrtem odstavku 24. člena ZIZ ni mogoče nadaljevati po uradni dolžnosti, temveč le na predlog upnika. Kršena naj bi ji bila pravica do enakega varstva pravic, prvič, ker je sodišče izvršilni postopek zoper njo nadaljevalo po uradni dolžnosti, in drugič, ker Višje sodišče na njene pritožbene navedbe v zvezi s tem ni odgovorilo. Pritožnica navaja, da bi moral upnik, če bi hipotekarna sodba učinkovala tudi zoper njo, vložiti predlog za izvršbo na podlagi drugega odstavka 24. člena ZIZ. Meni, da bi imela v tem primeru na voljo vse ugovore, med drugim tudi ugovor zastaranja (trdi namreč, da je obveznost po hipotekarni sodbi zastarala). Z razlago določbe 24. člena ZIZ v škodo pritožnice naj bi sodišče nedopustno poseglo tudi v njeno pravico do poštenega postopka in pravico do zasebne lastnine. Sodišče naj bi napačno štelo, da je lastninsko pravico pridobila šele leta 2009, ko je zemljiškoknjižno sodišče realiziralo vknjižbo (in ne že leta 2001 oziroma 2002, ko je predlagala vknjižbo lastninske pravice), in s tem upravičilo uporabo četrtega namesto drugega odstavka 24. člena ZIZ. Navedeno po njenem pomeni, da je trenutek, ko zemljiškoknjižno sodišče prejme predlog za vpis lastninske pravice in od katerega v skladu z določbo 5. člena ZZK-1 učinkuje vknjižba, v izvršilnem postopku v celoti brez pomena. Sodiščema očita, da želita s takšnim ravnanjem sanirati neskrbno ravnanje upnika, ki zoper pritožnico nikoli ni vodil ne pravdnega ne izvršilnega postopka in svojega položaja ni zavaroval z ustrezno zaznambo. Opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 92/2011 z dne 10. 12. 2013. Zatrjuje kršitev načela enakosti; če bi sodišče o njenem predlogu za vpis lastninske pravice odločilo takoj, bi moral upnik predlog za izvršbo vložiti tudi zoper njo, zaradi zamud pri sojenju pa je njen položaj slabši. Poudarja, da je za razliko od upnika naredila vse, kar je bilo v njeni moči, pri čemer ni nepomembno, da je upnica banka, ki bi morala svoj položaj še posebej skrbno zavarovati, in na tem mestu ponavlja, da hipotekarna sodba nanjo ne učinkuje in da upnik zoper njo nima izvršilnega naslova, ker hipotekarne tožbe ni vložil zoper njo in njene vložitve ni zaznamoval v zemljiški knjigi. Uporabo četrtega odstavka 24. člena ZIZ označuje za tako arbitrarno, da krši tudi njeno pravico do zasebne lastnine in pravico do sodnega varstva.
 
3. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-399/17 z dne 25. 9. 2017 sprejelo v obravnavo in do končne odločitve zadržalo opravljanje nadaljnjih izvršilnih dejanj v izvršilnem postopku št. In 411/2004, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, v delu, ki se nanaša na 65/100 lastniški delež pritožnice.
 
4. Ustavna pritožba je bila v skladu z drugim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – ZUstS) poslana upnici kot nasprotni stranki v izvršilnem postopku, ki je nanjo odgovorila. Predlaga zavrnitev ustavne pritožbe. Navaja, da iz navedb v ustavni pritožbi izhaja, da pritožnica pri utemeljevanju ustavne pritožbe poudarja tiste okoliščine dejanskega stanja, na katere se je sklicevala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi in v pritožbi. Dodaja, da pritožnica v ustavni pritožbi ni navedla, da je bila na vseh treh stopnjah sojenja neuspešna tudi s tožbo na nedopustnost izvršbe. Prilaga sodbe, izdane v tem postopku. Na podlagi zavrnilne sodbe, izdane v postopku za nedopustnost izvršbe, naj bi izvršilno sodišče nato zavrnilo njen ugovor zoper sklep o izvršbi. Iz obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, izdane v postopku na podlagi tožbe za nedopustnost izvršbe, naj bi izhajalo, da je upnica pridobila pogodbeno hipoteko v letu 1995, da je bila v trenutku pridobitve v dobri veri, da je dolžnik edini lastnik zastavljenih nepremičnin, in da izvršba na pritožničin delež ni nedopustna, saj pridobljena pogodbena zastavna pravica učinkuje tudi zoper njo. Kot nerelevantno nasprotna udeleženka označuje pritožničino trditev, da je banka vložila predlog za izvršbo šele leta 2004, ko je bila pritožnica že vpisana v zemljiško knjigo, in da je tako vedela, da dolžnik ni edini lastnik zastavljenih nepremičnin. Banka naj bi imela vpisano hipoteko na celotni nepremičnini že od leta 1995 in se je zato upravičena poplačati iz celotne vrednosti zastavljenih nepremičnin. Prav tako naj bi bile iz razlogov, s katerimi so sodišča utemeljila svojo odločitev v postopku za nedopustnost izvršbe, pravno nerelevantne pritožničine trditve, da ni mogla sodelovati oziroma ni sodelovala v pravdi, ki se nanaša na hipotekarno tožbo zoper prvotnega dolžnika. Navaja, da je pritožnica v izvršilnem postopku izkoristila vsa pravna sredstva, s katerimi pa ni bila uspešna.
 
5. Odgovor nasprotne stranke je Ustavno sodišče poslalo pritožnici, ki je na upničine navedbe odgovorila in ponovno poudarila nekatera stališča iz ustavne pritožbe.
 
 
B.
 
6. Pritožnica izpodbijani odločitvi med drugim očita, da sodišče na podlagi četrtega odstavka 24. člena ZIZ ne bi smelo izdati sklepa o nadaljevanju izvršbe zoper njo brez predloga upnika in da obveznost (da dopusti izvršbo na nepremičnini) zaradi odsotnosti zaznambe hipotekarne tožbe v zemljiški knjigi ni prešla nanjo.
 
7. V izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete. Sodišče lahko dovoli in opravi izvršbo samo na podlagi veljavnega izvršilnega naslova. Namen izvršilnega postopka je realizacija upnikove terjatve, ki je bila ugotovljena v predhodnem kognicijskem postopku. Izvršilno sodišče je na izvršilni naslov vezano in ne more preverjati njegove pravilnosti, hkrati pa se nanj veže pravna domneva o obstoju terjatve, ki je v njem ugotovljena, in o legitimaciji strank, ki sta v njem označeni kot upnik in dolžnik. Izvršba se tako lahko opravi samo proti osebi, ki je v izvršilnem naslovu navedena kot dolžnik.[1] Izjemo od tega splošnega pravila predstavlja četrti odstavek 24. člena ZIZ, ki določa pogoje za nadaljevanje izvršbe za primer, če pride do spremembe dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo. Ta izjema po stališču teorije in večinske sodne prakse ne velja le glede prehoda obveznosti iz obligacijskega razmerja, temveč tudi glede prehoda predmeta izvršbe, ko torej preide na novega dolžnika le obveznost, da se dopusti izvršba.[2] V tem primeru novi imetnik predmeta izvršbe vstopi v izvršbo namesto prejšnjega že po samem zakonu[3] oziroma vstopi novi lastnik v izvršbo glede tega predmeta izvršbe kot (realni) dolžnik poleg dosedanjega dolžnika, ki ohrani položaj osebnega dolžnika.[4] Če pritožnica v izvršilnem naslovu ni bila navedena kot dolžnica, to samo po sebi še ni ovira, da v izvršilnem postopku vstopi v procesni položaj dolžnice. Odločitev sodišča, ki je v obravnavanem primeru izvršbo v delu, ki se nanaša na pritožničin solastniški delež nepremičnin, ki so predmet izvršbe, nadaljevalo zoper pritožnico kot hipotekarno dolžnico in ji s tem priznalo procesni položaj stranke tega izvršilnega postopka, ustavnopravno ni sporna. Nasprotno, šele s priznanjem tega položaja pritožnica v izvršilnem postopku lahko uresničuje svojo pravico do izjave in pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave[5] in kot dolžnica ugovarja, da obveznost (dopustiti izvršbo na obremenjenih nepremičninah) ni prešla nanjo (56.a člen ZIZ). Ko je sodišče pritožnici priznalo procesni položaj dolžnice, je lahko meritorno odločilo še o njenem ugovoru.
 
8. V tem okviru je sodišče sprejelo stališče, da izvršilni naslov, ki je bil izdan zoper dolžnika, vpliva tudi na pritožnico kot novo solastnico spornih nepremičnin, pri čemer ni pomembno, da pritožnica ni bila stranka postopka, iz katerega izvira izvršilni naslov. Sodišču se je zdelo odločilno, da je bil upnik ob podpisovanju pogodbe v dobri veri glede tega, da je bil dolžnik in zastavitelj edini in izključni lastnik zastavljenih nepremičnin. Z drugimi besedami, za pomembno je štelo le, da je upnik v dobri veri pridobil zastavno pravico na celotnih nepremičninah, preden je pritožnica vknjižila svojo solastninsko pravico na teh nepremičninah v zemljiško knjigo, zaradi česar se izvršba na navedenih nepremičninah lahko vodi tudi zoper njo kot novo lastnico. Tudi Višje sodišče je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbeno grajo, da pritožnica v postopku s hipotekarno tožbo ni sodelovala in da se sodba nanjo ne nanaša.
 
9. Pritožnica v ustavni pritožbi poudarja, da upnik vložene hipotekarne tožbe ni zaznamoval v zemljiški knjigi. Glede na pritožničino zatrjevanje o nesprejemljivosti razlage sodišč, da se izvršilni naslov razteza tudi nanjo, mora Ustavno sodišče odgovoriti na vprašanje, ali navedeno stališče krši pritožničino pravico do enakega varstva pravic, varovano z 22. členom Ustave.
 
10. Če pravni posel o ustanovitvi hipoteke ni sklenjen v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, lahko upnik ob dospelosti zavarovane terjatve zoper dolžnika predlaga izvršbo šele po pridobitvi izvršilnega naslova, ki ga sodišče na podlagi vložene hipotekarne tožbe izda v obliki pravnomočne sodbe. V upoštevnem časovnem obdobju veljavni 42. člen Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 33/95 – v nadaljevanju ZZK) je določal, da ima zaznamba tožbe, s katero hipotekarni upnik zahteva, da se njegova terjatev poravna iz vrednosti zastavljene nepremičnine (hipotekarna tožba), za posledico, da hipotekarna tožba učinkuje zoper vsakokratnega lastnika zastavljene nepremičnine.[6] Z zaznambo hipotekarne tožbe so torej tretji opozorjeni, da je zavarovana terjatev zapadla in da morajo računati s prisilno prodajo nepremičnine, hkrati pa sodba, izdana na podlagi hipotekarne tožbe, če je bila ta zaznamovana v zemljiški knjigi, učinkuje proti vsakokratnemu vknjiženemu lastniku nepremičnine, v korist katerega je bila lastninska pravica vknjižena z učinkom po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba hipotekarne tožbe. Z drugimi besedami, pravnomočna sodba, izdana v postopku s hipotekarno tožbo, bo učinkovala zoper kasnejšega pridobitelja s hipoteko obremenjene nepremičnine le, če je bila vpisana zaznamba hipotekarne tožbe z učinki pred tem, ko je bil vložen predlog za vknjižbo lastninske pravice na ime novega pridobitelja.[7] Kasnejši pridobitelj sicer pridobi s hipoteko obremenjeno nepremičnino, toda če hipotekarna tožba v zemljiški knjigi ni zaznamovana, ga pravnomočna sodba ne bo vezala in bo moral upnik zoper njega vložiti novo hipotekarno tožbo.[8]
 
11. Zaznambi hipotekarne tožbe ni mogoče odreči ustavnopravnega pomena. Z njo si po eni strani upnik zagotovi učinke pravnomočne sodbe, izdane v postopku s hipotekarno tožbo, zoper vsakokratnega kasnejšega pridobitelja lastninske pravice na s hipoteko obremenjeni nepremičnini. Po drugi strani (potencialnega) pridobitelja lastninske pravice seznanja s pravnim položajem nepremičnine. Novi lastnik s pogodbeno hipoteko obremenjene nepremičnine nedvomno pridobi obremenjeno nepremičnino, odsotnost zaznambe hipotekarne tožbe pa mu sporoča, da upnik zoper dolžnika še ni vložil hipotekarne tožbe, če pa jo je in je ni zaznamoval v zemljiški knjigi, pa sodba nanj ne bo imela učinka in bo moral upnik zoper njega vložiti novo hipotekarno tožbo.[9] V obeh primerih bo imel novi lastnik kot hipotekarni dolžnik možnost sodelovanja v pravdnem postopku, v katerem si bo upnik šele izposloval izvršilni naslov, na podlagi katerega bo za plačilo svoje terjatve lahko posegel na s hipoteko zavarovano nepremičnino. Zaznamba hipotekarne tožbe pridobitelju omogoča tudi, da se s tekom pravdnega postopka pravočasno seznani in se vanj vključi vsaj kot stranski intervenient (npr. dokler o njegovem predlogu za vpis lastninske pravice ni odločeno). Če na podlagi zaznambe hipotekarne tožbe potencialni pridobitelj ugotovi, da je bila na njeni podlagi že izdana pravnomočna sodba, bo ta učinkovala tudi zanj, vendar je potencialni pridobitelj lastninske pravice v tem primeru seznanjen s pravnim stanjem nepremičnine in lahko na tej podlagi oceni tveganje, ki ga pridobitev nepremičnine v tej fazi postopka realizacije hipoteke zanj predstavlja, in sprejme odločitev. Zaznamba hipotekarne tožbe je tako z vidika novega lastnika s pogodbeno hipoteko obremenjene nepremičnine v funkciji zagotavljanja pravice do informacije, ki jo zagotavlja publicitetni učinek zaznambe, in posledično pravice do izjave kot izraza pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Možnost sodelovanja v postopku s hipotekarno tožbo hipotekarnemu dolžniku zagotavlja širšo paleto ugovorov kot v izvršbi. Zaradi postranskosti (akcesornosti) hipoteke lahko hipotekarni dolžnik zoper upnika uveljavlja tako ugovore, ki zadevajo hipoteko, kot tudi ugovore, ki se nanašajo na zavarovano terjatev.[10] V izvršbi so ti ugovori novega hipotekarnega dolžnika, zoper katerega se je postopek izvršbe nadaljeval po četrtem odstavku 24. člena ZIZ, glede na naravo izvršilnega postopka omejeni. Hipotekarni dolžnik lahko na podlagi 56.a člena v zvezi z 12. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ sklep o izvršbi z ugovorom izpodbija z zatrjevanjem, da obveznost ni prešla nanj, ter upoštevajoč stanje izvršilnega postopka z ugovorom po izteku roka (56. člen ZIZ). 
 
12. Pritožnica je na odsotnost zaznambe hipotekarne tožbe opozorila v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Sodišče je sprejelo stališče, da izvršilni naslov, ki je bil sicer izdan zoper dolžnika, vpliva tudi na pritožnico kot novo solastnico spornih nepremičnin. Izrecno se do odsotnosti zaznambe hipotekarne tožbe in posledic, ki jih za tak primer določa zakon, ni opredelilo, kot odločilen argument za stališče, da se izvršba na spornih nepremičninah lahko nadaljuje s pritožnico kot novo lastnico, pa je sodišče prve stopnje navedlo, da je bil upnik ob podpisovanju pogodbe v dobri veri glede tega, da je bil dolžnik in zastavitelj takrat edini in izključni lastnik zastavljenih nepremičnin.
 
13. Ustavno sodišče ni pristojno presojati pravilnosti izpodbijane odločitve. Na podlagi ustavne pritožbe presoja, ali so bile z izpodbijanim posamičnim aktom kršene človekove pravice in temeljne svoboščine (50. člen ZUstS). Glede na pritožničino zatrjevanje o nesprejemljivosti razlage sodišč je treba presoditi, ali stališče, da s pravnomočno sodbo opredeljena obveznost dopustiti izvršbo na nepremičnini v okoliščinah obravnavanega primera učinkuje na pritožnico, krši pritožničino pravico do izjave iz 22. člena Ustave. Stališče, ki učinkovanje pravnomočne sodbe, izdane v postopku s hipotekarno tožbo zoper dolžnika, na kasnejše pridobitelje (so)lastninske pravice veže le na dobro vero upnika ob pridobitvi zastavne pravice, varuje položaj upnika kot imetnika obligacijske terjatve in hipoteke, ki moreta biti učinkovito uveljavljena v izvršbi, a hkrati ni brez vpliva za pravico do izjave kasnejših pridobiteljev (so)lastninske pravice. Dobra vera upnika glede lastništva nepremičnin, na katerih je pridobil hipoteko, lahko utemelji stališče, da hipoteka bremeni npr. tudi lastninsko pravico v zemljiško knjigo nevknjiženega zakonca.[11] Vendar stališče, ki učinkovanje sodbe, izdane v postopku s hipotekarno tožbo, kot izvršilnega naslova na kasnejše pridobitelje nepremičnine utemeljuje zgolj s sklicevanjem na dobro vero upnika ob pridobitvi hipoteke, pomen odsotnosti zaznambe hipotekarne tožbe pa zaobide, odreka možnost obrambe kasnejšemu pridobitelju v postopku s hipotekarno tožbo (v zvezi s širšim naborom ugovorov, ki bi jih hipotekarni dolžnik lahko uveljavljal kot toženec v postopku s hipotekarno tožbo). Nasprotno stališče, da sodba (izvršilni naslov), če hipotekarna tožba ni bila zaznamovana, na kasnejšega pridobitelja ne učinkuje, po drugi strani ne pomeni, da je ta pridobil bremen prosto nepremičnino, temveč le, da upnik, ki hipotekarne tožbe ni zaznamoval v zemljiški knjigi, ni poskrbel za realizacijo pogodbene hipoteke tudi zoper kasnejše pridobitelje s hipoteko obremenjene nepremičnine. Glede na navedeno je stališče, da s pravnomočno sodbo opredeljena obveznost dopustiti izvršbo na nepremičnini učinkuje na pritožnico, na katero se izvršilni naslov ne glasi, ne oziraje se na okoliščino, da hipotekarna tožba ni bila zaznamovana v zemljiški knjigi, omejujoče za pritožničino pravico do izjave. Na drugi strani pa dobra vera hipotekarnega upnika ob pridobitvi hipoteke sama zase v okoliščinah konkretnega primera ne utemelji pravičnega ravnovesja med položajem upnika in položajem pritožnice. Zato to stališče krši pritožničino pravico do izjave iz 22. člena Ustave.
 
14. Ustavno sodišče je izpodbijana sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v novo odločanje. V novem postopku bo moralo sodišče, upoštevajoč ustavnopravni pomen zaznambe hipotekarne tožbe in vse okoliščine obravnavanega primera, ponovno odločiti o pritožničinem ugovoru.
 
 
C.
 
15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnici in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik in Marko Šorli. Odločbo je sprejelo soglasno.
 
 
dr. Rajko Knez
Predsednik
 
 
 
[1] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-357/03, U-I-351/04 z dne 20. 10. 2005, Uradni list RS, št. 96/05, in OdlUS XIV, 103.
[2] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-2324/08 z dne 16. 12. 2010, Uradni list RS, št. 110/10, in OdlUS XIX, 16.
[3] A. Galič, M. Jan in H. Jenull, Zakon o izvršbi in zavarovanju (vključno z novelo ZIZ-A), Komentar novele in uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 94.
[4] Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 2051/2014 z dne 11. 7. 2014.
[5] Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-2324/08.
[6] Vsebinsko enako določa tudi četrti odstavek 78. člena sedaj veljavnega ZZK-1.
[7] Prim. M. Tratnik, Zakon o zemljiški knjigi s komentarjem in sodno prakso, GV Založba, Ljubljana 2016, str. 213.
[8] Prav tam.
[9] Prav tam, glej tudi M. Tratnik in drugi, Stvarnopravna zavarovanja, IARS Maribor, Maribor 2001, str. 117.
[10] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-2324/08, točka 11.
[11] Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-128/03 z dne 27. 1. 2005 (Uradni list RS, št. 14/05, in OdlUS XIV, 33).
 
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Vesna Ferjan, Ljubljana
Datum vloge:
4. 5. 2017
Datum odločitve:
13. 2. 2020
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Objava:
Dokument:
US32350

Mobilna aplikacija

Nasveti za iskanje

Na tem spletnem mestu so objavljene vse odločitve Ustavnega sodišča od osamosvojitve dalje, razen sklepov o zavrženju ali o nesprejemu ustavnih pritožb, katerih obrazložitev vsebuje samo navedbo razloga za odločitev in sestavo senata Ustavnega sodišča (četrti odstavek 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču).

Kratka navodila za iskanje

Za iskanje lahko uporabite enostavni iskalnik ali napredni, iskalnik kjer lahko postavite še dodatne pogoje oziroma kriterije, kot so datum odločitve, način rešitve, vrsta zadeve, področje, … .

Iskalnik lahko uporabljate enako kot Googlov iskalnik. V prazno polje vpišite eno ali več iskanih besed. Presledki med besedami pomenijo logični IN, če želite izključiti kakšno ključno besedo iz iskanja, uporabite – (logični NE), OR med besedami pa pomeni logični ALI. Pri iskanju lahko uporabite tudi narekovaje, npr. če iščete določeno besedno zvezo, ki vsebuje več besed skupaj.

Če je zadetkov preveč, poskusite bolj natančno določiti iskalne pojme ali izberite posamezne kategorije, ki se pojavijo na desni strani. Za začetek iskanja kliknite na gumb za iskanje.

Če želite odločitve posredovati drugim, jih izpisati ali shraniti izberite ustrezne ikone pri rezultatih iskanja.
aasfdsfsddbrowseraasfdsfsddbrowser